Tomova pisma iz zaporov v El Fasher-ju, Severni Darfur
5. avgust 2006 - 1. pismo iz zapora v El Fasherju
“Vstanite!”
Vstanemo.
“Sedite!” zavpije ponovno adjutant.
Sedemo.
Vrh ograje iz železnih palic v višini oči moti. Dvignem se toliko da vidim čez: obraz sodnika za veliko mizo na levi je resen, smrtno resen. Izrazi na licih najvišjih predstavnikov vojske in policije so preteči, grozeči. Večina je svetlejše kože kot so moje po petih mesecih na soncu potemne roke. Nekateri se ponašajo s plemenskimi brazgotinami. Tistimi z severa Sudana. Publika je mešana, vseh odtenkov rdeče barve, ni pa črne, afriške. Vsi so brkati, le čisto zadaj milo pogleduje nekaj parov dekliških oči zavite v rute. To so najbrž študentke prava.
Sodna dvorana v El Fasherju, Darfur, 3. avgust 2006.
Vroče in zatohlo je. Vrsta ventilatorjev na stropu ne uspeva odgnati težkega zraka iz nabite dvorane. Niti tesnobe. Niti strahu.
Oficir iz Military Intelegency vključi digitalni projektor priključen na moj laptop postavljen na mizo skupaj z mojimi foto in video kamerami, magnetofonom, satelitskim telefonom in drugo opremo. Na steni nasproti se pojavi nekaj metrov velika slika mladih upornikov SLA. Vsi imajo glave povite v šale. Samo oči se vidijo. V rokah drže kalašnikovke. Edini odkritega obraza med njimi se navdušeno režim jaz.
“To je dokaz!” se namrščeno obrne proti sodniku tožilec. Sodnik pomigne z kazalcem. Slika za sliko pada na steno. Vse pričajo o moji poti skozi ozemlja različnih frakcij Toro Boro, kot kličejo na vladni strani pripadnike Sudan Liberation Army. Toro Boro pomeni razbojnik, upornik brez razloga. V Furskem jeziku pa revolucionar, borec za pravice zatiranih in preganjanih. Z njimi sem slikan pred z minometalci naloženimi terenci, z roko v isti skledi, stiskajoč se pod isto odejo v peščenem viharju na severu, med rajanjem na jugu ko je prišla novica iz Abudje, da je Minni Arku Minnavi podpisal mirovni sporazum, pa tista iz Lebada nekaj dni kasneje, ko so spet napadli Janjavidi in so jih pobesneli fantje SLA gnali dokler niso pobili vse do enega edinega ujetega, ki so ga likvidirali še isti večer: skupaj 149 slik. Vse slike so ilustracija obiska, ki se je začel v Bahai na severu in končal v gorah Jebel Mara na zahodu. Od tam je tudi moj edini prtret brez Toro Boro: nag sedim v termalnem vrelcu z paro med nogami da se komaj kaj vidi. Tudi to je za generale in birokrate očitno dokaz o moji kriminalni dejavnosti.
Obrazi v dvorani so še bolj napeti. Samo učke deklic zadaj sramežljivo strme v tla. A je bil poblisk v enih od njih hudomušen ali ne? O dekleta in žene, kako vas imam rad, čeprav vem da ste vse po vrsti obrezane. Rešite me pred temi dedci, v vseh kampanjah do zdaj ste mi prav ve največ pomagale. Koliko dobrega sem skusil z vami. V Sloveniji, v Angliji, v ZDA, v Avstraliji, …
Tedaj po kakšnih stotih fotografijah se prikaže tista, ki se je edine bojim od vseh več kot pet tisočih. To je digitalni posnetek pisma z uradno glavo in podpisom in žigom sudanske oblasti, ki podrejenim nalaga strogo zaupno nalogo naj likvidirajo vsakogar, ki bi utegnil odkopavati masovna grobišča žrtev vojne v Darfurju; z poudarkom: tudi delavce OZN. Brkač z kapo in tremi zlatimi zvezdicami na ramah poveča sliko da se vidi vsaka arabska pismenka. Ne da bi umaknil pogleda s stene čutim, da so se oči vseh prisotnih izbuljile, sodnik pa začel pogrezati vase. To fotokopijo mi je pokazal komandant Rokiro iz Abdel-Wahidove frakcije SLA v vasi Qveila v Jebel Mari. Papir je pritisnil ob steno koče in rekel naj fotografiram; v kotih se vidijo njegovi prsti. Da vladni zdaj izkopavajo z buldožerji trupla vaščanov na severu Darfurja in jih pokopavajo v druga bolj tajna masovna grobišča, sem slišal od več sodelavcev humanitarnih organizacij, ki so si izborile pravico delovati na takoimenovanem osvobojenem ozemlju. Masovna grobišča naj bi bila za zahodne aktiviste eden od dokazov, da gre v Darfurju za genocid arabskega severa nad afriškimi prebivalci.
Z temi raziskavami se ukvarjajo tako ugledne organizacije kot je Human Rights Watch in International Crisis Group. Vem da je na podoben način kot jaz brez vize in dovoljenja sudanske vlade iz Čada “osvobojeno področje” obiskalo več specialistov za zločine proti človeštvu iz Haaškega sodišča. Sam v štirih mesecih nisem videl nič temu sličnega. Za tem nisem brskal, moja misija je bila predstaviti predlog mirovnega sporazuma slovenskega predsednika komandantom različnih uporniških skupin, predvsem tistim ki niso bile zastopane v Abuji, ugotoviti če je obstoječi sistem pomoči odgovoren in kam in kako se vključiti vanj, da bo v Sloveniji zbrana pomoč res dosegla tiste, ki so do nje najbolj upravičeni – torej zadnje v vrsti, ne pa tako kot se je izkazalo v nubskih gorah da pita najbolj debele in mastne, ter vse to dokumentirati z knjigo in filmom in na ta način predstaviti kdo so v resnici Toro Boro: samo morilci in teroristi, ki so v svetovno zavest stopili februarja 2003 z napadom na letališče v El Fasheju in uničili 8 letal in pobili več kot sto vladnih policajev in vojakov. Ali so to predvse družine, navadni nič krivi ljudje.
Ko se slika zamenja prvič upam pogledati mojega advokata mr. Mahyuba, ki ga je na prošnjo svetovalca našega predsednika priskrbela nemška ambasada v Kartumi, katera zastopa interese EU v Sudanu. Videti je zelo shizofren, zgubljen v nalogi, ki ji morda ne bo kos; če se bo boril zame odkrito mu vladni lahko očitajo sodelovanje z špijonom, ki je prišel napasti državo, kot se je zgodilo z menagerjem organizacije Germen Argo Action potem, ko se mi je zareklo in sam povedal, da so me pripeljali v svojem vozilu 40 km med razdeljevanjem hrane WFP v Musbathu in Birmazi: Odpuščen je! Slika kaže krotkega fantka z še bolj krotkim kozličkom v naročju. Nato pride stara žena z vrečo soli na oslu, pa možje na kamelah ki zaradi krepostnih lic ne morejo biti Janjavidi, zdelane mladenke na poljih prosa, med vleko vode iz 30m globokih arteških vodnjakov, trgovci na skromnih trgih, starci z otroci v naročjih… Vsi s soncem veselja na sebi, da vidijo tujca, ki očitno ni arabec, saj arabci tako z severa Sudana kot z bogatega polotoka na vzhodu, ne prihajajo pomagat ampak bolj kot evropski rasisti sovražijo vse afriško magari afriške muslimane. Oficir nervozno išče naprej: Te foto civilistov so edine, ki sem jih uspel poslati takoj ob prečkanju meje in jih lahko najdete na moji “www.tomokriznar.com” mora biti še kaj. Ampak ni. Gledamo obraze Bermjev na vzhodu, Malijev na jugu, nato Furov v Jebel Mari. Furi so korenina tragedije v Darfrurju. Njih gore so raj na zemlji, tu uspeva vse kar je ustvaril Alah. Za njih vodo in plodno vulkansko zemljo se tepejo tako arabska kot afriška plemena. Furski sultani so pred stoletjem podelili zemljiške pravice samo afriškim nomadom, ne pa arabskim – iz njih so se razvili tako imenovani Janjavidi, ki v sodelovanju z Sudansko vlado najbrž vidijo možnost pridobitve tega kar gre po njihovem vsemu kar je rojeno med nebom in zemljo, vodo in travo. Alex de Waal in Julie Flint v knjigi Darfur – “A short history of a long war” pišeta o skrivnem planu imenovanem arabsko zbiranje, ki ima za cilj pregnati afriške kmete iz Darfurja. Furi v Jebel Mari niso, razen ene postaje MSF, deležni nobene pomoči (Unicef je prišel enkrat pogledat, tako tudi Rdeči Križ in nato jih ni bilo več, baje zaradi nevarnosti). V Jebel Mari ni nobene baze Afriške Unije. Ko sem po satelit. telefonu zahteval posredovanje zaradi napada Janja. na Boldong so prišli po treh dneh… Furi so zato ker Wahid ni podpisal miru zdaj absolutno najbolj ogroženi, saj jih poleg vladnin in Janja. in Čadskih upornikov zdaj iztrebljajo tudi Minijevi Zaghawe, s katerimi so v začetku desetletja skupaj ustanovili SLA. »Nekaj je treba storiti«, sem prejšnji dan med zasliševanjem na sodišču prosil publiko. Potem ko sem v dveh urah povedal vse, priznal vse in opisal kako sem se sploh znašel envoy slovenskega predsednika, brez vize v rokah sudanske vojaške inteligence, ki zdaj izvaja najbolj nenavadno projekcijo pred najbolj nenavadno publiko v 30 letih mojih predanj. Rekel sem da sem veliko potoval na najbolj preproste načine in se naučil spoštovati vse kulture, vsa plemena, v vsakem človeku vidim priložnost nekaj se naučiti. Meje med nacijami so najprej v naših glavah – Z 10.000 metrov visoko letečega reaktivca ni videti nobenih meja. Dalaj Lama je v meni zbudil univerzalno odgovornost: če ustanove ne delujejo prav – moramo tisti, ki se zavedamo, poseči v dobro trpečega človeštva sami. Zelo žal mi je ker sem ranil vašo suverenost, vendar v Sudan prihajam od leta 1979 in vem kako ste skrivali lakoto, ki je leta 1985 ubijala v Severnem Kordofanu podobno kot v Etiopiji. Razumem vaš strah da se skozi humanitarne organizacije v Sudan priplazijo vaši bivši kolonizatorji in novi, ki zdaj harajo vse okoli vas v Iraku, Afganistanu, Somaliji, Libanonu. Ko so NATO letala letela čez Slovenijo ne da bi vprašali za dovoljenje bombardirat Srbijo, sem najbrž čutil nekaj kar vi zdaj, ampak prosim: ne pozabite da sem jaz prišel golorok, bos in nag kot lahko vidite na tisti sliki. Razumem, da se bojite UN. UN res nadzirajo Američani a nič bolj kot vi Afriško Unijo, ki me je izročila v vaše roke namesto da bi me po zraku spravila v Čad, kot je bilo dogovorjeno na najvišjih nivojih, med uradom slov. predsednika in polkovnikom Myunom Mboyem, komandantom AU Task Forces v HQ v Adis Abebi več kot mesec prej predno sem se pojavil, iz puščave pred bodečo žico AU baze v Shingel Tobayi 40 km pred El Fasherjem. Zato ker je vrnitev po isti poti čez mejo v Čad prek severa blokirana z tamponsko cono med Minijevo SLA in SLA Adama Shogarja, oziroma novo alianso Minnijevih nasprotnikov, ki niso podpisali miru v Abuyi in so zdaj prevzeli nadzor severnega Darfurja in zaklinjajo da gredo nad Kartum. V mojih dnevnikih objavljenih v slovenskem Delu in SMS sporočilih, ki sem jih pošiljal vseh šest mesecev na mojo spletno stran najdete lahko, da je Adam Shogar deloma pristal na mirovni sporazum slovenske inciative, in bil pripravljen priti na pogajanja v EU. Žal se v Abuyi AU obrnila proti takemu posredovanju, slov. predsednik ni uspel prepričati Shogarjevih sobojevnikov naj podpišejo med obiskom v Slo Abuyski mir… In zdaj imate novo vojno. Ves svet ve da Slovenci nismo krvavih rok v Afriki, nikogar nismo kolonizirali razen sami sebe, naša namera ni prestižna ampak samo dati prispevek k miru in stabilnosti v svetu, ki nas spravlja v depresijo in apatijo. V bazo AU sem prišel ker zaupam Afričanom in imam rad Afriko. K vam vladnim sem se pustil dati ker zaupam in imam rad cel Sudan, ta varianta se je zdela manj tvegana kot sam laziti čez puščavo izgleda. Z vsemi posnetimi materiali ni izgledalo varno tudi naprej čez mejo do čadskega glavnega mesta od koder imam sicer karto in let k mojim trem otrokom. Nisem špijon, saj je bilo moje početje transparentno. Na moji spletni strani in na 5000 posnetkih v laptopu… (manjkajoč tekst)… Prvič se zares ustrašim, da mi bodo nekaj naredili. Ampak ne: ustavimo se pred velikim Britanskim zaporom Shaalah na robu Fasherja. “Poznam tvoj kriminal” me s stisnjenimi pestmi in zobmi pozdravi komandant zapora. Tomo Kriznar, celica št. 7. imenovana Turabijeva.
P.S. Zadnja novica 5.8. 2006: Izvedel da me Minister of Justice of Sudan sam obtožuje špijonaže. Mediji tukaj so polni (besed) proti meni. Vse bolj se komplicira. Utegnem biti kriv za vse kar zahod počne proti Sudanu in žrtveno jagnje za strah vsem, ki bi utegnili poizkušati priti na pomoč nedolžnim na podoben način: z porivanjem meja človeške solidarnosti. Bremeni me tudi pomoči Nubam. Če najvišji nivoji ne povedo resnice bo težko.
9. avgust 2006 - 2. pismo iz zapora v El Fasherju - EN NAVADEN DAN V JEBEL MARI
Bilo je čudovito jutro. Ni bilo vroče niti mokro. Dišalo je po pomarančah in mangih. Ptice so radostno pele, otroci so vriskajoč brcali žogo iz zvezanih starih cunj na edini ravnini med bazaltnimi bloki, žene in dekleta so čepele ob ognjih in mešale v ilovnatih loncih asido, možje so posedali, pestovali puške. Nekateri fantje so mirno vlekli prve zvitke lokalne trave. Sam sem ležal v mlaki na robu vasi, opazoval osle in kamele, ki so se primajali spokojno napajat ter premišljeval, da zagotovo nisem mazohist. Ko se je naenkrat vse spremenilo.
Čisto blizu, manj kot streljaj daleč spodaj v savani so zadrdrale kalašnikovke. Nenakratko, značilno za upornike, ki štedijo naboje-rafali so usekali dolgi in več hkrati in tako da je bilo jasno, da ne bodo odnehali.
Moji vojaki so drveli dol, žene in otroci in jaz smo preskakovali ovire gor. Gor, čim hitreje gor, v breg, na varno!
Vas Buldong na zahodni strani pod ugaslim vulkanom Jebel Mara je nekaj minutah ostala prazna. Muslimanski kulturi navkljub mi ni bilo mar nagote, bežal sem z hlačami v rokah; prvič brez kamer-oziral sem se le za starimi, ki so se zapletali v korenine in padali, stegovali roke in hropli. Upil, klical na pomoč ni nihče. Groza je kričala molče.
“Ne! Ne!” je prival naprej Rokiro. “Preveč jih je! Dvajset terencev jih je.”
Zagrmeli so minometi. Spodaj za nami je bobnelo, da se ni dalo več vedeti čigavi so stroji smrti.
Treščilo je tudi od zgoraj. Takoj zatem se je ulilo. Slapovi vode so mladili od silnega napora razgreta telesa ko smo končno puščali za sabo zadne skrbno obdelane terase prosa in dosegli gozd evkaliptov in se zatekli v skromno kočo na jasi malo naprej. Zavdarjalo je po kislem, komaj se je dalo dihati, skozi paro puhtečo iz kakih dvasetih teles so strmele vame oči. Temne, čudovite oči afriških staroselcev, Furov. Poskusil sem se nasmehniti. Košate svilene šobe so se druga za drugo milo sprostile. A oči so ostale iste: trde od strahu, svareče, oprezne.
Rokiro, komandant Rokiro, je stegnil anteno satelitskega telefona, pritisnil na par tipk in v kratkih stavkih poročal o novem napadu janjavidov Abdel Wahidu, tistemu, ki v Abuji ni podpisal mirovnega sporazuma 5.5., in “Daleč nekje pije hladno vodo in v hotelski sobi gleda televizijo”. “Prišli so iz Nertete, navsezgodaj so bili manj kot kilometer in pol daleč od vasi. Moji odbijajo napad, a najbrž se bodo vrnili…”
“Naš predsednik je ukazal naj te pod nobenim pogojem ne spustim dol” je odločno rekel ko je končal. “Če se ti kaj zgodi bo velik problem. Ti nisi vojaški navinar.”
Uprašal sem zakaj ne kliče v bazo Afriške Unije v manj kot trideset km oddaljeno Nertete. Nasmehnil se je: “Ti dobro veš zakaj. Brez veze. Prišli bodo čez tri dni. Z vlado so. Če kličejo janjavidi prilete takoj!
“Daj številko. Bom jaz klical z mojega aparata.”
Glas predstavnika Wahidove frakcije na drugi strani je bil šibak, da sem ga težko razumel. Ni znal angleško. Z mojo polomljeno arabščino sem trikrat ponovil kaj se dogaja in zahteval helikopter, vse helikopterje. Trikrat je obljubil da bo poročal naprej. Ne more zagotoviti kdaj bodo prišli a prišli bodo. Z helikopterjem zagotovo ne.
Odnehal sem ker je bobnenje spodaj med tem naenkrat odnehalo. Družine so ostale, midva sva tekla nazaj v vas po kamere in k vojakom na zadnji grič pred savano.
Mirno so prižigali džointe, se hahljali in kar naprej znova in znova podajali roke. “Kawadja, kawadja!”
Čutil sem svoje srce plahutati kot kadar se dobimo po dolgem času z mojimi najboljšimi prijatelji.
“Samo po okrepitev so šli,” je dvignil prst Rokiro.
Sedli smo in čakali.
Opazoval sem kako se komandant za vsakim od ducata zna ujeti v kratek topel pomenek. Sredi tridestetih, z dolgimi fuzi vuzi lasmi, nadvse flegma, nekje med Bob Marlyem in Che Guevaro, bi v Evropi zagotovo osvojil ženska srca. Med potovanjem z njim po vaseh pod Jebel Maro so se kar naprej zbirale množice preprostih kmetov in ga očitno z vsem zaupanjem poslušale. Priča sem bil kako zna povezovati in združevati. Tega nisem zaznal na Minniju Arku Minaviju, ki vodi največjo frakcijo SLA. Nikoli mi ni bilo dano srečati Abdel Wahida, saj živi v Keniji, Evropi in Ameriki, z svojo frakcijo SLA komunicira prek Rokira in drugih komandantov višjih činov. Dva tedna sem bil gost Adama Shogaraja v N-Djameni, ki zdaj vodi najbrž novo alianso vseh, ki niso podpisali miru v Abuji in govori da gredo nad Kartum. Potoval sem z Suleimanom Jamousom, ki prav tako nasprotuje Miniju in mu očita od ubojev nasprotnikov do izdaje osnovnih zahtev zaradi katerih so ustanovili SLA. Za nikogar ne morem reči, da je vsaj približno tak kot je bil legendarni komandant Yousif Maki Kuwa v Nubskih gorah. Ta vodja SPLM Johna Garanga ni bil samo dober vojskovodja ki ga je vse živo imelo rado, ampak tudi vizionar in duhovni prenovitelj. Darfur niso Nubske gore in Darfurci niso Nube. Razmere v Nubskih gorah leta 1998 so bile drugačne, rodile so drugačne vodje, tam še ni bilo vpletenih toliko velikih zunanjih sil kot po 11.9., šlo je za unikat, ki se v Darfuju seveda ne ponavlja. Največji problem upora afričanov proti arabcem v Darfurju je problem vodenja. In to vlada seveda zna spretno izkoriščati v svojo korist po stari strategiji ‘divide et empera’.
V Darfurju ni povsem tako kot sem pričakoval da bo doma potem ko sem prebral poročila v ameriških, angleških, nemških ali skandinavskih medijih in se spominjal razmer v Nubskih gorah. Darfur je eno generacijo konfliktov med rdečimi in črnimi v Sudanu bolj kompliciran. Vzorec preganjanja je tistemu v Nubskih gorah najbolj podoben v gorah Jebel Mara. Samo tukaj sem našel slično ogroženost z vseh strani. Vladnim silam in Janjavidom, Arabskim nomadskim pastrijem, ki jih oborožuje sudanska vojska, so se potem ko vodja Furov v SLA ni podpisal miru pridružili afriški Zaghawe iz Minnijevega dela SLA tako kot so se proti Kuwovim Nubam obrnili afriški Nueri, ki jih je vodil Riek Machar potem ko je iz Garangove SPLM prestopil na vladno stran. Furi imajo hrano, saj so gore vodni tank, ki drži vodo tudi v sušni dobi. Te gore so raj na zemlji, kot si ga predsatavljajo okoliška plemena in ga vidiš pogosto na slikah v cukrarnah. Vsa okoliška arabska kot afriška priseljena plemena stegujejo roke z kalašniki v ta nekdanji furski sultanat bolj kot opažajo nižanje vode v svojih arteških vodnjakih. Sahara se širi proti jugu. Bolj strah jih je in bolj nasilni so.
Furi niso kavboji. Furi so kmetje. Njih inačico islama sem našel bolj človeške potenciale nadzirajoč kot je tista ki vodi kravje in kamelje pastirje. Morda jih rajska narava bogata z vsem sadjem in zelenjavo ni silila, morda so si predstavljali da raj po smrti ne bo nič dosti drugačen in da so že zdaj v njem, ne vem, teško se je pogovarjati saj tradicionalni Furi ne znajo arabsko… Dejstvo je, da nikjer nisem našel manj cest, klinik in šol. Furi so jo zafurali – mislim kadar sem frustriran.
Srečo pa imajo Furi zato, ker je svet pod 2100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci v savani okoli njih tako razbrzdan kot naprimer v Kapadokiji in zato omogoča najboljšo obrambo in gverilsko vojskovanje brez konca in kraja. Njih motivacija braniti zadnji dom nekdaj velikega sultanata, ki je uspeval na trgovini z sužnji, je močnejša od volje napadalcev.
V Jebel Mari ni nobene baze AU. In razen MSF France in Spain nobene humanitarne organizacije (Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili pripravljeni zagotoviti varnosti). Največ pomoči svetovne skupnosti (90%) gre v taborišče beguncev na vladni strani, ostalo v taborišča ki jih nadzira Minijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. Sem bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so slovenci namenili, prepričan sem, v želji in veri, da bo doseglo najbolj ogrožene in upravičene žrtve te vojne malih in velikih sil, naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejom moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast čutim tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo z geslom: mobitel v vsako vas…
O vsem tem sva z Rokirom veliko govorila.
Ampak a lahko zaupamo tem afriškim Bohinjcem?
Rokiro me je že uro po srečanju v vasi Kveila skušal prepričati, da se v gorah Kargo nasproti skriva Bin Laden. 19 žena in deklet, ki so jih posiljevali in zadrževali v svojih vaseh spodaj Janjavidi, je v video kamero dalo izjave, da so bili posiljevalci kljukastih nosov in svetlejše kože ter dolgih črnih brad. In tisti papir, tisti dokument v arabščini – po njegovem prevodu – ukaz visokega komandanta sudanske vojske – zaupna naloga poverjena vojaški inteligenci – naj ubijejo vsakogar, ki bi si drznil brskati v masovna grobišča civilnih žrtev – tudi če so delavci OZN. Ta dokument, ki ga je pritisnil ob steno koče in rekel naj ga slikam. Ta. Dokument, ki me bo spravil v neslutene težave, samo rahlo slutene težave…
“Sem rekel da se bodo vrnili” je rekel Rokiro ko so se fantje vznemirili in drug za drugim zapustili skupno skledo iz katere smo jedli v vodo namočeno proso.
Šele čez nekaj minut ko so se vojaki SLA že vsi namestili na obrambni črti med granitnimi skladi, sem tudi sam zaznal oddaljeno rohnenje. Še malo in lahko smo videli oblake prahu ki so se dvigali za vozili. Hitro sem pofotografiral portrete borcev. En mi je stisnil v roko pest datljev. Vztrajal je, da jih moram takoj pojesti da bom močan. Tako kot večina je bil dolgolas, žvižgal je Bob Marleyevo Africa uniteunited, na glavi je imel nekakšno titovko. Oblečen je bil v rdečo majico brez rokavov in dolge hlače zaradi ponošenosti nedoločljive prvotne barve. Bil je bos. Tudi ostalih sto ali stopetdeset se ni ponašalo z novimi uniformami na Minijevi strani. So se pa z odločnostjo v divjih očeh.
“Ne, tokrat bom ostal” sem trdo rekel Rokiru.
“Ne!” je dvignil kopito komandant Rokiro.
Tisti ki mi je dal datlje se je ponudil da me bo ves čas čuval. A me je Rokiro tako sunil pod rebra, da sem vedel da ne bo popustil. Sam me je gnal kot nekakšnega ujetnika nazaj v vas.
Potem se je začelo. Z bazukami in minometi so prvi začeli na moji strani. Izza skal koder mi je bilo dovoljeno opazovati bitko, sem videl ko so terenci Janjavidov izginili v kritje med Wadiji. Takoj zatem je začelo grmeti nazaj. Nad pokrajino so se dvignili stebri črnega dima. Vojake je bilo moč videti le vsake toliko.
Pritisnil sem tipko 1 na telefonu, prej kot v minuti se je oglasil moj sin.
“Jan, vsi so mlajši od tebe. A slišiš?”
“Nekaj sišim ja.”
Trajalo je manj kot dve uri. Koliko je bilo žrtev na oni strani ni nihče znal povedati, ker so jih pobrali in odpeljali z seboj. Mi smo še pred poldnevom pokopali dva. Tistega, ki mi je dal datlje da bom močan in njegovega kolega. Prišel je lokalni čarovnik in ju položil v dišečo toplo rdečo zemljo. Skupaj. Vrh gomile so naložili težke skale, da jih ne bodo hijene. Nikogar nisem videl jokati.
Imeli smo tudi dva ranjenca. Eden je bil zadet v vrat in roko in ni mogel govoriti. Drugi, ki je dobil kroglo v stegno, je zvečer, ko smo ga pripeljali v preprosto kliniko povedal, da je vse štiri ustrelil ostrostrelec skrit v drevo. V vrat ustreljeni naj bi jo skupil prvi, potem ko je ustal iz kritja in Janjam 50m onkraj zavpil: “Ustanite pridite – če ste možje!”
Vojaki AU so res prišli. Pripeljali so se v 5 belih Toyotah dva dni kasneje 21.7.06.
Popisali so podatke. Potem so se bolj zanimali zame kot za Fure. Uprašali so me če se lahko skupaj slikamo. Slikali smo se.
Tomo Kriznar – Abakarhory, Fasher, Darfur. 18dan.
12. avgust 2006 - 3. pismo iz zapora v El Fasherju (poslano po obravnavi na sodiscu)
Večina medijev v Sudanu spremlja proces, a zelo zadržano, previdno, z menoj so le med vrsticami. Nekako kot pri nas v 80-letih…
Sodnik je trd, smrtno resen, arabec seveda.
Tožilec, mi je prinesel Oskarja Wilda “Plays” in na samem izrazil, da se tudi sam včasih čuti kot da ni za ta svet – a da je zdaj v službi. Njegov nadrejeni je rekel, da me čaka 3 – 5 let ječe.
Nemški ambasador, ki me je obiskal pred dvema dnevoma pa, da samo “up to one year”.
Največji problem vidim v dejstvu, da nikomur ne morem zares zaupati. Globalizacija, vojna za nadzor virov je ločila svet na zahodni in arabski, azijski, morda že tudi kitajski itd. Ne najdem načina kako prepričati ljudi okoli sebe, da sem prvenstveno za človekove pravice.
Čutim, da tudi nemški ambasador, ki v Kartumu zastopa EU, ne verjame, da sem prišel predstaviti peace proposal slovenske inciative samo in čisto samo iz humanitarnih vzgibov. V Fasherju je bil dva dni, k meni v zapor je prišel šele zadnjih 15 minut predno je moral nazaj in na letalo. Kot poznam tradicijo nemških odnosov z sudansko vlado (leta 2000 so izpeljali obisk Leni Riefensthal katero sem sam prepričal naj se po 25 letih vrne k Nubam – a so sodelovali z GoS, ki je za Leni organizirala ples baje 16.000 Nubov, arabiziranih Mesakin Quisar plemena – v dokaz svetu kako zadovoljni so na ta način civilizirani…). Ne verjamem, da bo nemška ambasada tvegala svoje dobre odnose (in odnose nemških firm v Sudanu) z GoS, zato da se bo zares potrudila za reševanje aktivista, ki je najbrž prišel vohunit za predsednika ene bivše podalpske kolonije.
Ko sem izrazil, da DP podpisan v Abuyi ne deluje (žal) in da tudi v zaporu prihajajo do mene nove in nove novice o napadih nove alianse tistih, ki niso podpisali miru ne samo zunaj ampak tudi v samem Fasherju (ta teden so uporniki strmoglavili dva vladna letala in ugrabili več visokih predstavnikov GoS, na jugu in severo zahodu je več sto mrtvih) in omenil da bi bilo več pogojev da tudi ti uporniki sklenejo mir, če bi pogajanja kompetirali nekje v EU (ne nujno v Sloveniji) in proč od AU, ki je očitno na strani GoS kar sem okusil na terenu SLA in potem ko so me predali GoS okušam zdaj tudi na lastni koži, in ga spomnil, da sem bil 5 mesecev z praktično vsemi komandanti upora in začel z Adamom Shogarjem, ki zdaj najbolj grozi Kartumu, Suleimanom Jamousom in komandanti v Abdel Wahidovi vojski Furov, ki so najbolj ogorženi (civili tam najbolj trpe) in zdaj najbolj tolčejo okoli Fasherja (ne spopadajo se samo z Janja, GoS ampak pripravljajo uboj Minija in njegovih…) in da se, ker poznam razmere, ponujam za mediatroja, se je posmehnil in rekel naj najprej rešim sebe.
Advokat Mahyub, ki ga je izbrala nemška amb. je nervozen, preplašen, neustrežljiv gospod, ki se do sedaj na štirih seansah na sodišču še ni odkrito postavil v moj bran. Zato sem amb. prosil za dodatnega advokata Tekrasa, ki je hkrati tudi vodja SUDO (Sudan Social Developement Organisation) in aktivist, ki je bil lani sam 3 mesece zaprt v istem zaporu. Je mlad, ima energijo, rekel mi je, da je darfurec in za spremembe v tej provinci tudi pripravljen umreti. K meni je prišel, ko ga je kontakt Urad slov. predsed.
Ta tretji zapor Shaleh je boljši kot prvi v vojaški inteligenci, kamor so me izročili sudanski komandanti v AU HQ v Fasherju. In boljši kot tisti na centralni policiji kamor so me transfer potem. A še enkrat: za veliko večino sudancev na vladni strani sem zaradi obiska in bivanja med uporniki sovražnik. Ljudje v Sudanu niso deležni praktično nobenih novic iz zunanjega sveta. Mediji so pod nadzorom. Internet si privoščijo le bogati, ki ostajajo v Sudanu zaradi koristi v razmerah kakršne so. Razmem, da vse obvladuje paranoja pred tujimi velikimi silami, ne pa da so tudi humanitarne organizacije iz teh tujih dežel, ki delujejo v Darfurju tu samo zaradi špijonaže in nove kolonizacije. To je vzrok zakaj GoS na noben način noče UN.
Čutim kot da padam med velikimi tektonskimi ploščami azijskih in zahodnih sil, ki drobijo in meljejo vse (manjka beseda) nedolžne tukaj in drugot po Sudanu in Afriki ampak (…manjka zaključek)
P.S. To kar se vendarle utegne izcimiti iz procesa dobrega, bo morda javna debata ali ima majhna država in tudi posameznik pravico poseči v trpljenje nedolžnih kadar je očitno da ustanove funancirane za to – ne delujejo
31. avgust 2006 - 4. pismo iz zapora v El Fasherju
Dan se začne sredi noči. Enkrat okoli 3.00, takrat ko je pamet že očitno dovolj spočita, da lahko spet zavrti svoje ene in iste misli.
Zdaj razumem zakaj se govori, da je to čas samomorilcev.
Vroče in zadušno je. Neprestano se znojimo da teče od nas. Čeprav je celica velika kot povprečni hangar in nas je potem, ko so ispustili večino članov Minnijeve frakcije Sudan Liberation Army v njej samo še 6, se beton čez dan segreje na svojih 45°C. K sreči imamo vode dovolj. V kotu nasproti luknje, ki služi kot stranišče, stoji meter visok lončen kalabaš. Polivanje in nalivanje s hladno vodo je največji od vseh užitkov, ki so nam še dovoljeni.
Mahmud, visok, lep, kot ebenovina črn fant, fur iz Jebel Mare. Svetlejši, koščeni Ibrahim. Že malo zaliti in težko dihajoči, a ne rdeči Ahmed. Sloki še malo otročji Aziz. Trgovec z več obrazi Abdala. In Awad, prav tako trgovec, edini rdeči. Vsi so rojeni v Darfurju, samo Awad je prišel s severa. Samo on je čiste arabske krvi. Samo njega se bojim.
Neonska palica, ki noč in dan bedi pod stropom daje premalo svetlobe, da bi lahko bral. Ampak saj nimam kaj brati. Vse tiskano so mi odvzeli že na prvem zasliševanju pred več kot mesecem dni. V zaporu Shalah ni, razen Korana, nobene knjige. Časopisi, ki nas dosežejo pridejo kot ovojni papir s hrano, ki jo nosijo družine. Tudi njih krase arabske pismenke. Vsakič ko se takole zbudim sam med smrčečimi telesi vzamem kuli in začnem pisati. Na začetku sem pisal po robovih časopisov, končno je Ahmed v administraciji izposloval šop A4 formatov. Pišem, pišem vse kar mi pride iz spomina …
“Pridi! Teci! Na drugi strani wadja jih je še več kot sto!” vpije Kamal.
Preskakujem nizko grmovje, izogibam se prhkim sipinam, pazim da s kamero nebi udaril v kak zogljenel štor. Kamal je navdušen. Težko ga dohajam. Potem se odpre prizor, ki me spomni na tistega iz filma “Vojna in mir”: ravan je pokrita z mrliči
Južni Darfur, 8 maj, 4 dni po v Abudji podpisanem miru.
Edini preživeli sedi obkrožen z mladoletnimi SLA v novih uniformah in šlapah na kasonu terenca s težko strojnico na vrhu. Prestreljeno golen si nemočno skuša pokriti s okrvavljeno strgano hlačnico. Bradat obraz, podplute ustnice, zatečene oči, oči ne izražajo ničesar. Nobenega strahu, nič obžalovanja, nič pomilovanja.
“Prijahali so z juga.” prevaja Kamal, vodja pisarne za humanitarne zadeve SLA. “Na začetku jih je bilo okoli 300. Municijo jim je dala vladna vojska v Nyali. Pred muhejerijo so se razdelili. Pol jih je šlo na sever koder so pred tremi dnevi napadli Sharijo. Tile so se na kilometer daleč izognili baze Afriške unije tu na robu Lebada, obšli so vas, zaobšli prostor kjer Solidarite enkrat na mesec razdeljuje hrano in napadli pastirje ki so danes zjutraj pasli 1600 krav.”
“Bilo je tako mirno jutro. Bilo je okoli 7.00. Ravno smo začeli z delom, tam je bilo vse pisano domačinov, ko smo zaslišali vpitje in kričanje” kima mlad delavec francoske humanitarne organizacije v kavbojkah in majici. “Nismo vedeli kaj se dogaja. Samo stali smo in poslušali. Potem smo zaslišali posamezne strele. Potem smo slišali rohnenje terencev. Potem je začelo grmeti…”
“Da, videli smo jih, ampak jih nismo mogli identificirati” trdi komandant baze AU v odgovor na moje ogorčeno vprašanje. Ko zaprosim za intervju samo nonšalantno odmahne z roko in izgine nazaj na varno za s peskom napolnjene žaklje. Vojaki iz vseh koncev Afrke za bodečo žico mirno naprej loščijo škornje, skrbno obešajo oprano perilo. Samo en par oči ujamem in samo za hip: v ogledalu v katirem se gleda z milnico na licih.
Na trgu sredi vasi sedi stara žena. S hrbtom se naslanja na deblo drevesa lalop. Nekam trudno povešam glavo. “S tole so jo” kaže svinčenko njen sin, vojak SLA.” Pokaži, kam so te, pokaži!” Stara mama se odkrije, spodnji del telesa je namočen z krvjo. Tudi njene oči ne govore niti o bolečini ne. Pokrije se nazaj, zapre veke in spokojno zleze vase.
“To je masaker! Po nepotrebnem so jih! Bežali so!” Se drži za glavo prikupna ljubka sodelavka Solidaritet.
S Kamalom sediva v kabini džipa iz druge svetovne. Zadaj molči 10 vojakov SLA in si v vetru nerodno podaja velik džoint. Počasi se pomikamo čez sipine nazaj proti Muhajeriji, ko se oglasi melodija mojega satelitskega telefona. “Ja, gospod Vajgl. Ja gospod Vajgl. Seveda se bom vrnil… Ampak danes imamo tu 149 pobitih janjavidov. Miru ni!”
Pod stropom okoli edinega vira svetlobe plešejo vešče, krilate mravlje, nekakšne kobilice in druga neznana mrčes. Vsake toliko se med njimi znajde oklepnik podoben tistim, ki smo jim otroci rekli klešman. Žuželke padajo po nas, lezejo po nas, praskajo, grizejo, pikajo. Prvi teden se mi je na vratu naredila za dlan velika alergija. Prosil sem za antibiotike. Dobil sem injekcijo. Tako, da sem bil dva dni čisto zmešan. Najbolj pa se seveda bojim komarjev. Malarija je sredi deževne dobe tako normalna kot pri nas pozimi gripa.
Ob zori se sliši žvenketanje ključev. Odklenejo nas. Do 16.00 smemo na majhno dvorišče in včasih tudi na obisk ostalih zapornikov. Stražarji so vljudni, naravnost prijazni. Vsako jutro znova se rokujemo, polagamo desno dlan na svoje srce in povprašujemo kako smo. Vsi smo tamam tamam – dobro dobro. Bogu je všeč, če pozdraviš vsakega človeka, ki ga srečas lepše kot on tebe. In to Sudanci res počnejo in si tako lepšajo sicer skromen vsakdan. Vsak, ki je kdaj obiskal Sudan je opazil šarm, izredno gostoljubnost, posebno olikanost, ki ji ni para nikjer na svetu. Čutiš jo ko greš po z peskom pokritem hodniku mimo celic in dvorišč levo in desno naprej v osrednji prostor kjer stoji mošeja in je pod stražnimi stolpi z stražarji za težkimi strojnicami ob vhodu par pisarn administracije. Z vseh strani se ponujajo roke, žarijo oči pozdravljajo najbolj simpatični nasmehi 600 kaznjencev in svojih 70 čuvajev in drugih zaposlenih.
Zakaj se torej kar naprej borijo med seboj?
Velika večina zapornikov je črne, afriške kože, rdečih arabcev kot jim pravijo skoraj ni. V skupini, ki sem jo navdušil za jutranji joging tečejo tudi vsi odtenki kože vmes. Tudi k uri angleščine hodijo eni in drugi. Na jogi sem sam, saj “zvijanje, mučenje telesa ter stoja na glavi” niso primerni za odraslega moža. Darfurske arabščine me učijo vsi, Koran pa si mi dovolijo razlagati le rdeči. Ti so prepričani, da bo svet obstal le če se vsa ljudstva na planetu odpovedo svojih poganskih kultur in ver in sprejmejo učenje edinega pravega preroka Mohameda.
Sudan niso dosegla znanja nove antropologije, niti zadnja odkritja v raziskovanju genoma. Internet si privoščijo le bogati, tisti, ki niso pobegnili na tuje in imajo koristi od omenjenih razmer.
Ker v Sudanu skrbe za hrano po tradiciji družine in širše sorodstvo zapornikov pazim da sem okrog 11.00 dopoldne in 4.00 popoldne vedno v celici. Miz, stolov, postelj ni. Kuhan fižol in proseno kašo jemo z rokami iz istega lavorja sede na betonskih tleh. Ko je želodec za silo poln, nastopi najlepša ura dneva. Kri zapusti možgane in vse do mraka da um mir. Za tem pride najbolj zahtevno obdobje brezdelja, ki pa ga pred spanjem spet prežene zame najlepše recitiranje petje in ples tistih na smrt obsojenih za zidom v sosednji celici. Začne se vedno obotavljivo in nevsklajeno, nato pa počasi preraste v zanos, trans, ki mu še nisem bil priča nikjer. Predno naenkrat v trenutku nehajo, čutim kot da gre za totalno vdajo in sprijaznitev z delovanjem višjih sil. Mir, ki nastopi potem je mir indijskih ašramov, nekaj kar pogrešam v naših samostanih in cerkvah.
Noč je mastna, težka, kot so bili mastni in težki zasliševalci predno sem se obsojen na dve leti znašel tukaj. V močeradastih univormah sudanske vojske in varnostne službe, dva imata na rokavu pasico Afriške unije, se spet hulijo iz teme. Nagonsko se sključim, zavarujem trebuh, potegnem vase mednožje.
Špijonaža! Lažno poročanje o Sudanu!
Ni res! Na mojih posnetkih ni moč prepoznati ničesar kar se smatra za vohunsko. Nobenih vladnih inštalacij, nobenih vladnih vojakov. Samo uporniki in njihova vozila ter orožje in preprosto civilno prebivalstvo, ujeto v vojni med obema stranema. S posnetki nameravam doma pritegniti pozornost občutljivih ljudi in to usmeriti v politično akcijo za mir v Darfurju, ki ga v Abuji podpisani mir očitno ne prinaša. Okrog Fasherja in tudi v samem mestu še naprej poka in grmi. Maščevanje nad Furi v Jebel Mari in družinami, ki podpirajo novo zvezo tistih ki niso podpisali, bo grozljivo. Dovolj sem bil z njimi da sem navezal globje stike in celo neke vrste zaupanje. Čutim zakaj niso za mir, kot so ga sponzorirale velike sile. Mirovni envoj sem – verjamem da jih lahko spravimo za novo pogajalsko mizo.
Tuhtam, gruntam vsako noč od 3.00 – 6.00 ko sem sam in imam mir zakaj Sudanci tako spoštujejo tujce, hkrati pa se jih tako zelo bojijo, da je težko dobiti vizo tudi humanitarnim organizacijam, ki žele pomagati v največji humanitarni krizi na planetu.
So krivi kolonialni Britanci, ki so koncu 19. stoletja poslali svojega kolonela Gordona da bi iz humanitarnih nagibov pregnal suženjstvo – v resnici pa je prišel povezati veliki impreij med Kairom in Johanesburghom in širiti kolonialno vero in kulturo, ki ni šla skupaj s sudansko, arabsko muslimansko. Reakcija je osupnila svet. Derviši zbrani okoli islamskega prenovitelja Mahdija so v velikem uporu Gordonu odrezali glavo in jo nataknili na kol.
Ampak jaz nisem Gordon niti doma v kolonialni sili, ki se je 15 let kasneje vrnila z najsodobnejšo morilsko tehnologijo, ki jim je omogočila ustanovitev imperija v katerem sonce ni nikoli zašlo. Čez puščavo na severu so položili tračnice in na vlaku pripeljali strojnice Maxim z kapaciteto izstreljevanja 16 svinčenk na sekundo, s katerimi so v bitki pred Kartumom v parih urah pobili 20.000 dervišev, ki so jih pričakali prepričani, da jim krogle ne morejo do živega.
Me drži še naprej zaprtega mehanizem spomina na ta dogodek v sudanskem kolektivnem nezavednem? Ali strah pred novo silo globalizacije, ki prav tako kot tisti kolonialni vlak in Maximovke nasilno uničuje ideale in vrednote v drugih kulturah istočasno ko se pretvarja, da ji je predvsem za človekove osnovne pravice?