Govor na otvoritvi 11th European Public Health conference
Ljubljana, 29. november 2018
NIHČE VEČ NI OSAMLJEN OTOK
Strokovnjaki javnega zdravja so, glede na vlogo, ki jo imajo na področju zdravja, zavezani, da pomagajo preprečevati mednarodnim korporacijam kovanje dobičkov na račun prebivalcev, še posebej tistih, ki živijo v veliki stiski. Njihova misija temelji na humanosti in človekoljubju. Poslanstvo institutov je zavzemanje za javno blaginjo.
Za javno in skupno dobro.
Za skupno dobro in to ne samo v okvirih nacije.
Verjamem, da se danes, 29. novembra 2018, že večina prisotnih ponovno zavedamo, da se nacionalnega zdravja ne da zapreti v nekakšen sanatorij vrh »Čarobne gore«, ki ga je opisoval na predvečer 1. svetovne vojne Tomas Mann. Ali ga braniti v nekakšnem ogromozanskem podzemnem bunkerju, kot gledamo v hollywoodskih filmih iz 2. svetovne vojne. Niti se zdravja ne da izolirati in zapečatiti v neke vrste srednjeveški leprozorij, v katerega nihče ne sme in v katerega nihče ne more.
Kvaliteta življenja v našem priviligiranem delu planeta je odvisna od kvalitete življenja soljudi okoli nas. Epidemije bolezni in nasilja brez konca kraja, trpljenja onkraj – onih na drugi strani ostrin britvic, ali »onih drugih in drugačnih tam dol«, kot preprosto pogosto rečemo, vplivajo na naše dobro počutje in zdravje, tudi če tega nočemo. Preganjanje, iztrebljanje, boj za golo preživetje in neskončno umiranje vpliva tudi na naše življenje in smrt.
In to ne samo zaradi negativnega stresa, ki nas lovi, ko gledamo posledice vojn in karavane beguncev na naših ekranih.
Ozkih, omejenih, ozkosrčnih, brezdušnih, nespametnih ekranih naših digitaliziranih medijev.
***
Odgovorni predstavniki slovenskega Nacionalnega inštituta za javnego zdravje se zavedajo, da v Sloveniji ne živimo za nepropustno železno zaveso in se zato zanimajo za vse, kar se dogaja okoli nas. Morda ima za to nekaj zaslug tudi nekdanji in žal že pokojni predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek. Naš najbolj izkušeni politik, ki je v svojem času med drugim vodil tudi Gibanje neuvrščenih, me je, preden so se transaminaze njegove raka na ledvicah razmnožile tudi po drugih organih, januarja leta 2006 poslal kot svojega posebnega odposlanca po kostanj v žerjavico Darfurja. Mislim, da so se ravno zaradi njegove iniciative »Svet za Darfur« domačini v tej deželi začeli nekoliko bolj zavedati sveta okoli sebe in se takrat začeli množično odzivati na klice na pomoč soljudi v geostrateško eni najbolj nevralgičnih, nevrotičnih in rakavih enklav na Zemlji.
Ker nam takrat ni uspelo ustaviti širjenja raka v Darfurju, so se metastaze tega istega raka razmnožile vsepovsod drugje po Sudanu. In prav tako tudi Sahelu in Afriki in celem planetu in zdaj ogrožajo tudi nas v tej naši lični in idilični deželici na sončni strani Alp.
Z ženo Bojano redno po vsaki poti na najbolj marginalizirana področja v Afriki redno tudi slovenskemu Nacionalnem inštitutu za javnego zdravje poročava, čemu vsemu sva tam priča. In to dokaj brez dlake na jaziku. S prstom naravnost kaževa, kaj in kdo vse je odgovoren za vse več strahu in groze in kolektivne apatije in depresije na Zemlji.
Delavci na področju javnega zdravja v Slovenji se očitno zavedajo, za kaj se zavzemava, in jih zato vidim resnično kot zgled za vse druge inštitucije. To je vzrok, zakaj sem vas danes prišel pozdraviti.
Sprašujete se: »Zakaj? Zakaj pobuda prihaja prav iz Slovenije?«
Odgovarjam vam tako kot pokojni predsednik: »Ja, zakaj pa ne?«
***
Režija: Od začetka pozdrava do zadnje tretjine se vmes na ekranu vrtijo slike proxy vojn, vojakov, upornikov in ogroženih civilistov. Darfur. Nuba. Modri Nil. Južni Sudan. Kongo. Somalija. Jemen. Čad. Niger …
Večkrat se vmes pojavi risba noja, ki se čudi nad karikaturo birokrata z glavo v pesku.
Na slikah gledate ljudi, ki sem jih spremljal s kamero na ekspedicijah na južni rob Sahare od mojih študentskih let naprej do februarja letos. Vsa ta desetletja sem »te druge in drugačne« poslušal govoriti, kaj in zakaj jim dogaja.
Človeštvo smo kot eno telo in kar boli ledvice in jetra, čutijo tudi možgani in vest, zavest. Popotnik, kakršen sem, čutim širjenje transaminaz iz rakavih žarišč. Čutim te moje sopotnike – ponorele celice – potovati in prodirati pred mano v vse okončine in še zadnje pore. Čutim jih kot nacionalizme in nove in nove oblike fašizma, ki se jim vse manj soljudi zna upirati, zato ker postajajo alternativa dekadenci, ki se ji prepušča prosvetljenstvo in humanizem in tudi zdravstvo in zdravilstvo.
Nacionalno zdravje ni odvisno samo od zdravil iz kemije in biologije in rastlin in zdravilnih rastlin, ampak mora iskati zdravje tudi v širšem okolju, v širši sliki. Če gledamo širšo sliko, potem lahko vidimo, da stresa, ki ga zdaj doživljamo zaradi strahu pred terorizmom, vojnami za nadzor naravnih bogastev in iztrebljanja soljudi in naše potrtosti in preganjavice in vse druge motenosti, ne more ublažiti samo potiskanje glave v pesek.
Strokovnjaki javnega zdravja imajo možnost delovati v novem duhu človekoljubja, kot ga zdaj zahteva Čas. Pomembno je, da so ozaveščeni in da se zavzemajo za novo politiko, še preden bodo uporabljeni in zlorabljeni za iztrebljanje najširših množic. Kar zna biti končna misija v reševanju vprašanja človeštva, če bodo globalno oblast res prevzeli »terminatorji« v zelo podobni obliki kot je bila tista, pred katero so bežali naši predniki v še ne tako oddaljeni zgodovini.
***
To, kar vidim in trdim, ko se vračam domov v Evropo, vam bom poskusil razložiti na primeru. Ki se mi zdi še posebno primeren prav zato, ker skoraj ničesar ne skriva.
Režija: posnetki gobavcev. Nuba in Modri Nil.
Zdaj pa na posnetkih lahko vidite portrete naših soljudi, ki ne bežijo. In skoraj zagotovo ne bodo bežali k nam, ker so staroselci in se niso vajeni seliti. To so indigeni ljudje, ki so se zaradi izrivanja in odrivanja in marginaliziranja prilagodili in naučili preživeti izključno samo v naravi. Kmetje so, navezani na zemljo, katere modrosti ne morejo vzeti s seboj tako kot drugi v Svetem pismu ali Koranu. To so ljudje, ki raje umrejo, kot pa da bi prebegnili in izgubili svojo zemljo, s katero se poistovetijo, in identiteto, ki jim brani tudi njihovo moralo in etiko.
To so ljudje, ki branijo svojo zemljo in svoje žene in otroke z orožjem v rokah. In so pripravljeni umreti in zdaj dejansko umirajo in kmalu utegnejo vsi umreti.
Z ženo Bojano sva zadnjo zimo v Nubskih gorah in Modrem Nilu, v obleganih in izoliranih in zapečatenih provincah, kjer v Sudanu po odcepitvi in razglasitvi nove države Republike Južni Sudan mori nova državljanska vojna, naletela na novo epidemijo gobavnosti.
Ki se širi zato, ker so domačini sestradani, ker si ne morejo več pridelati dovolj hrane, in izmozgani saj jim zato v stalnem stresu pred naslednjim bompardiranjem iz zraka in novim napadom po zemlji pada naravna obrambna sposobnost.
Po vrnitvi v cono udobja in navidezne varnosti doma si od 16. februarja prizadevava žrtvam vojne v Sudanu na pomoč priklicati Svetovno zdravstveno organizacijo. Na pomoč sva začela kričati najprej na našem, slovenskem Inštitutu za javno zdravje, kjer so se takoj odzvali in pomagali razširiti glas na naše slovensko Ministrstvo za zdravje. Prejšnja ministrica za zdravje je obiskala generalnega sekretarja WHO v Ženevi in poročala in zahtevala ukrepanje. 1. oktobra naj bi Ljubljano obiskal predstavnik WHO. Na sestanku naj bi se dogovorili, kako bo WHO uporabil 20.000 evrov, ki se jih je Slovenija odločila prispevati za preprečevanje širjenja gobavosti v Nubskih gorah.
Teden dni pred dogovorjenih sestankom se je WHO opravičil, rekoč, da ima predstavnik druge, bolj pomembne naloge. Obljubljeno je bilo, da nas obišče, ko bo imel čas.
Do danes, dva meseca kasneje, do srečanja še ni prišlo.
Mislim, da moj komentar ni potreben.
***
Pa vendar, če ste še z menoj, naj razjasnim jasno to, kar vidim.
Domačine v Sahelu vidim trohneti pri živem telesu zaradi trohnjenja vesti in zavesti nas, ki imamo antibiotike, ki lahko že po prvem zaužitju preprečijo kužnost in po letu in pol rednega jemanja ozdravijo nesrečnike.
»Oni drugi in drugačni« trohnijo zaradi našega duhovnega trohnjenja. »Oni tam dol« trohnijo zaradi našega trohnečega duha, ki trohni v izgovarjanju, da je zaradi globalnih političnih razmer prenevarno na najbolj ogrožena področja. Naši politični voditelji trdijo, da ne smemo izzivati z bremenom belega človeka tamkajšnih verskih in vojaških avtoritet. Naše organizacije trdijo, da ne smejo tvegati življenja svojih delavcev.
V resnici pa gre le za to, da naša zahodna zunanja politika ni humanistična, ampak plenilska. Naša kultura ni človekoljubna, ampak dvolična, hinavska in zlagana in bolna. In zato ker, je bolna, zato, ker trohni, jo je zato treba zdraviti.
Ozdravljenje je možno le z dejanji.
***
Z Bojano se bova čez dva tedna poskusila vrniti nazaj v Nubske gore.
Tako kot vsakič in vsako sušno dobo sredi naše zime bova romala na žrtvenik sveta ilegalno. O vsem, kar bova tam našla leto po zadnjem obisku, nameravava posneti dokumentarni film.
S seboj na vsak način želiva transportirati tudi ustrezne antibiotike proti gobavosti. Ne moreva se vrniti, rekoč, da sva prišla žrtve posneti še z droni in 360. kamerami, ker tisto, kar sva že posnela, najinim ljudem ni dovolj.
Režija: ob izhodu je nastavljenih sto koledarjev Ustanove Tomo Križnar in Hope Gobavost 2019. Nuba & Modri Nil, Sudan.
Prosim, vzemite zastonj naše koledarje. Srečno!
V gorah sva lani srečala entuziaste, lokalne medicinske praktikante, ki lahko prevzamejo na svoje rame zdravljenje. Seveda bodo potrebovali več znanja.
Prosim, ali nama za začetek lahko pomagate vsaj do antibiotikov?
Vsi ste vabljeni!
Tomo Križnar
Postojna, 21. november 2018