Dan je bil pester, zadnji dan v tednu. Zjutraj nadomeščanje v jutranjem varstvu, kar pomeni neprespano noč zaradi podzavestnega strahu, da zjutraj ne bom slišala budilke in ne bom ob 6.00 na delovnem mestu. Potem je sledil pouk in po mojih urah še nadomeščanje bolne kolegice. Šolske obveznosti se seveda ne zaključijo s poukom.

Danes sem prvič, odkar sva bila s Tomom nazadnje v stiku, preverila, koliko časa je že minilo od najine zadnje komunikacije. Rekel je, da se bo po petih dneh zagotovo javil Jacob, najin prijatelj iz Nubskih gora. To je bilo 22. januarja, danes smo zadnjega v mesecu. Minilo je devet dni, me mora že skrbeti? Ne, pa saj veš, kako je s povezavami in Jacob zagotovo ne bo vztrajal kar cel dan zraven satelitskega krožnika tako kot sva midva, če je bilo treba, sem se potolažila in nadaljevala z delom.

Misli se igrajo s spominom, ki ni star več kot le nekaj dni.
Ustavijo se pri vojaku brez noge, ko so se vsi v glavni vasi Nubskih gora Kauda zgrinjali na le občasno delujočo pristajalno stezo, da bi se vsak posebej in vsi skupaj odločili, kakšna bo njihova prihodnost. Vsi, tudi vojaki, ki so za razliko od najinega gostitelja še imeli obe nogi, on pa je obtičal v čajnici in tam upal, da njegova žrtev le ni bila zaman. Čeprav bi mu midva morala plačati čaj, se je zgodilo ravno obratno.
Ustavijo se pri mamici, ki ni in ni mogla roditi po naravni poti in sta bili na koncu mala – velika Konja in njena mamica obe rešeni s pomočjo carskega reza, ki ga je opravil domači zdravnik Joseph; pa pri dekletu, ki je rodilo doma ob ognju, čepe na skali.
Pa pri Tomovi novi besedni igri – ogrlici bisernih zob, ki so znova in znova krasile nasmehe žena, mož in otrok, ki sva jih srečevala, ko sva zapustila Kaudo in se podala na za naju popolnoma neznano pot na vzhodni del Nubskih gora.

Nato pri mojem uporu, da ne grem na motor, če ga bo vozil Tomo, saj sem se spomnila samo, kolikokrat me je leta 2013 na poročno noč zvrnil, pozabila pa sem na dejstvo, da sva imela takrat motor brez luči, brez zavor in s pokvarjeno sklopko. Tokrat se lahko samo nasmehnem in rečem – hvala, Jacob, da si bil najin vodnik, in hvala, dragi Tomo.
Spomnim se, kako uporniško, požrtvovalno in z vso odgovornostjo je najprej dva dni, nato šest in potem še tri dni vodil hrumečo pošast po kotalečih se kamnih, po ozkih, razdrapanih in s kraterji obkroženih stezicah, ki so se po deževni dobi večkrat nevidne kot vidne vile po posušenih njivah ter po sipkih, težko prevoznih, s puščavskim peskom zasutih predelih, samo da bi me varno pripeljal v Western Jebel (Jebel v arabščini pomeni gore). Zahodne Nubske gore od vzhodnih Nubskih gora (Kau, Niaro in Fungor (Kau-nyaro) loči asfaltna cesta Diling–Kadugli, ki jo nadzirajo vladne sile in džandžavidi.
Še zdaj nisem povsem prepričana, ali se sploh že zavedava, kako nevarna je bila najina letošnja odprava. Tudi zato se verjetno misli ustavijo pri dolgi kači patronov, ki se je vzpenjala in spuščala po vojakih SPLA North, ki imajo pod nadzorom to nubsko pokrajino (veliko večjo, kot je bila stara Jugoslavija) s približno pol milijona nubskega prebivalstva in so nama bili določeni za spremstvo in varnost; pa pri našem prečkanju prav te ceste (Diling–Kadugli) in pri srečnem naključju, da nismo prišli 15 sekund prej, ker bi se zaleteli naravnost v tovornjak, nagneten z vladnimi vojaki.
Pa pri živi, gnili in smrdeči rani, polni brenčečih muh, ki so se gostile z gnojem, ki je pronical skozi staro gazo gobavke Kake Atom v Western Jebel, in pri srečanju s kudžurko, za katero oba verjameva, da sva se z njo in s predniki še globlje povezala ob stisku roke, ob slovesu.
–
Pri Koni in njenem možu, ki sta nas kar dvakrat rešila sredi noči. Prvič, ko so nas k njima pripeljali prazni želodci in od celodnevne vožnje tresoča in ošibela telesa; drugič pa, ko smo se ponoči vračali nazaj proti Kaudi in sva s Tomom, ravno ko so bili pred nama največjimi spusti in vzponi, udarila ob eno od tisočih skal na poti (še dolgo potem, ko sem zamižala, nisem videla drugega kot skale, haha …) in ostala brez zadnje zavore.
Pri človeku, ki se je, ko sva se na poti v Yido (begunsko taborišče v J Sudanu) že po večurni vožnji z motorjem, v črni noči spraševala, kje sva, in se bala, da bova zašla na vladno stran, kot duh pojavil, salutiral in nama potrdil, da sva na pravi poti, potem pa tako kot je prišel, izginil nazaj v noč.
Pri najmlajšem Kau-nyarskem dečku in ostalih otrocih, ki so hodili 6 dni in 6 noči, da so s težko dostopnih gora po poti, ki še vedno ni povsem pod nadzorom upornikov, prišli v Kaudo po izobrazbo. Odločili so se, da bodo toliko časa stran od svojih družin, dokler ne dosežejo zastavljenega cilja. Našla sva jih speče na betonskih tleh, na pogrnjeni plastiki, kjer ni bilo videti niti ene samcate odeje, mraz so premagovali trdno stisnjeni drug k drugemu.
Pa pri debelih, zavaljenih in zamaščenih župnikih, ki imajo polno rit vsega; pri srednje velikem gumbu, ki je še komaj držal salo skupaj in se boril, da ga ne raznese pod bremenom pritiska svojega lastnika. Verjamem, da ni bil samo poln sala, ampak tudi odej, a jih niso hoteli prodati, kaj šele dati, ker so jih določeno število za letos že razdelili, so rekli, kdo ve komu, za viski so pa imeli … Sram naj jih bo v imenu Boga … In še o marsičem …
Odkar imam tale pametni telefon, ki mi ga je podaril prav Tomo, da bom v koraku s časom, je rekel, haha, neprestano cinglja. Opozori me celo, če on dobi elektronsko pošto. Podzavestno mu sledim, kadar se oglasi, in tokrat mi pozornost ukrade zapis v Tomovi elektronski pošti: Ravnokar smo zablokirali vaš račun. Ugotovili smo, da se je z vašim računom nekdo poskušal prijaviti v bližini Nemčije, ste bili to vi?
–
Ne dovolim si, da me odnese s tirnic. Navkljub vsem izkušnjam dvakrat globoko vdihnem … Nimam veliko časa za premišljevanje. Večkrat se je že zgodilo, da je, kadar me je Tomo klical z južnosudanske številke, pokazalo, kot da me nekdo kliče iz Nemčije, Italije, Velike Britanije … Nikoli pa se kaj podobnega še ni zgodilo ob povezavi na e-pošto. Tokrat se je, si rečem. Vem, da se zdaj Tomo ne more povezati, zato hitro potrdim: “Da, nič ni narobe. Prijavil se je v Nemčiji.” In si mislim, to je vse, kar lahko naredim v tem trenutku, da se bi lahko povezal. Preverim Messenger, preko katerega najpogosteje komunicirava, saj v najinem primeru ta najhvaležneje deluje. Na Messengerju še ne vidim njegove povezave. Delam naprej in po desetih minutah me strezni tipično zvonjenje za klic preko Messengerja. Tomo je! Dvignem in ne skrivam navdušenja: “Ooooojjjj, Tooommmo!!!” “Halo, halo … Ljubezen!” slišim na drugi strani. “Tooomooo, Tommmo …,” še nekajkrat ponovim. On pa: “Halo, halo … Me slišiš? Reci kaj, če me slišiš.”
Haha … Pa sva ponovno tam kot ničkolikokrat … Tako se pogosto začenjajo in končujejo najini pogovori, kadar sva vsak na svojem koncu sveta. Še dobro, da sva duševno povezana.
Ne spomnim se, kdo od naju je prekinil. Vem pa, da sva oba, vsak na svojem koncu hitela pisat sporočilo, saj nikoli ne veš, kdaj naredi plink … In povezava izgine za eno uro, dve uri, pol dneva, en dan, več dni … Tako je to. In če veš, da je tako, potem to vzameš v zakup. Je pa hecno, kako vedno upaš do zadnjega, da bo tokrat drugače.
In tokrat je bilo drugače, nekaj je bilo povsem drugače … Ne vem, ali je zginila internetna povezava ali ni. Je pa izginil Tomo. »Konec časa. Odhajam!” je bil njegov zadnji sms.
Toda pred tem pa: »Pripeljali smo Royo! Jo oddali dr. Tomu. Odhajamo nazaj na goro Lomon, takoj. Prebral tvoj mail glede Jacobove vize. Pustimo zaenkrat to. Ali si mogoče vprašala SP, ali lahko letim z njimi v Jubo in kdaj? Ne bom več dosegljiv, razen v Kurčiju. Ne vem, kdaj. Ljubim te.«
Orosile so se mi oči. Nekaj trenutkov nisem mogla nič. Ne misliti, ne odgovarjati, ne klicati … Mislim, da mi je za trenutek celo dih zastal.
“Pripeljali smo Royo! Pripeljali smo Royo!” sem si ponavljala. “Roya, Roya …” sem si zdaj potiho ponavljala in jokala kot dež. Uspelo mu je! Mojemu možu Tomu je uspelo!!! Sama vem, kako je, ko si tam, vse težko, nič se ne premakne, ves čas imaš občutek, da si želel narediti dva koraka naprej, pa si naredil dva nazaj. S trmo, z željo, da mora pomagati, in z vztrajnostjo mu je uspelo. Uspelo mu je to, čemur slediva, če nama uspe rešiti enega gobavca, pa enega. Uspelo mu je vreči rokavico.

Roya, gobavka, ki ste jo lahko spoznali in videli na vseh najinih predavanjih lansko leto; mamico štirih otrok, ki jo je Tomo našel v votlini, do katere ga je pripeljal smrad po razpadajočih, zgnitih udih. Royo je našel v bolečinah, vendar je Toma in njegove spremljevalce kljub temu sprejela z dostojanstvom. Roya, ki vam bo meseca oktobra delala družbo, če ste kupili letošnji koledar Ustanove Toma Križnarja in nama tako priskočili na pomoč pri opozarjanju tako nanjo kot na številne druge gobavce, ki sva jih konec leta 2017 prvič našla na gorah Acheron, Changaro in Lomon.
Roya je zdaj v katoliški bolnici Mother of Mercy. Jeejeeeeeeeeeejjjjjjjjjeeeee…!!!!! Veselja se ne da izraziti ne s solzami sreče ne s pripovedjo, še najmanj z zapisom. Kako izraziti nekaj, če niti sam ne veš, kaj se ti pravzaprav dogaja? Nekaj, kar čutiš in nisi čutil še nikoli prej … nekaj, za kar sem prepričana, da je me je zadelo tako močno in tako strastno in tako neponovljivo samo, ker sem imela sama priložnost zreti v oči že številnim gobavcem in biti skupaj z njimi tam daleč od vsega – avtomobilov, interneta, elektrike, zdravil, hrane, vode … Biti skupaj z njimi tam daleč, z njihovo bolečino.
Rokavica je vržena, tokrat po tvoji zaslugi, dragi mož. Royi bodo pomagali. “Konec časa. Odhajam,” si zapisal in se povzpel na goro Lomnon, na goro, kamor sva se tistega decembrskega dopoldneva leta 2017 povzpela skupaj. Pred odhodom sva se pripravila, da bova zrla v lačne oči, niti mislila pa si nisva, da bova zrla še v ene vrste oči – v prazne, že razjedene oči gobavcev. Tudi ta izkušnja naju veže. Gobavcev je še na stotine.

Dragi mož, hvala, da si, hvala, da sem lahko ob tebi, in hvala, da vztrajaš.

Tako ponosna sem tokrat nate.

Z vsem spoštovanjem ti pošiljam pozdrav iz Slovenije. S poklonom številnih, ki bodo prebrali zapisano. Vem, da bo ob Royini zgodbi zatrepetalo njihovo srce.

In še s tistim, kar vidim tam daleč v daljavi; žareči obraz tvojega očeta, z visoko dvignjeno pestjo, s katero ne izraža samo ponosa, ampak te pošilja naprej s stavkom “Ne vdaj se, fant!” In ti tako v dlani polaga novo odgovornost.

Postojna, 31. 1. 2020
Bojana Pivk-Križnar

P.S. Ostalo je še nekaj rokovnikov in koledarjev. Naročite jih lahko na: lararokovnik@gmail.com ali tomo.narocila@gmail.com