Sudan, nekoč najbolj perspektivna in obljubljena država prihodnosti v Afriki, je danes razglašana za prizorišče največje človekoljubne krize na Zemlji.

           Zakaj? Kaj se je zgodilo? Kaj se dogaja?

           Sudan spremljam že skoraj pol stoletja. Na avtoštop, s karavanami, pa tudi sam in peš, sem to največjo afriško deželo prepotoval po dolgem in počez. Najbolj so me zanimala afriška staroselska ljudstva v gorah in močvirjih, do katerih so vse kolonialne uprave branile dostop, češ da tako ščitijo poganska ljudstva pred prodorom arabskih islamistov. A ko so Britanci odšli, so upravljanje Sudana izročili v roke prav tem arabskim ljudstvom, s pomočjo katerih so vladali Sudanu. Ti z arabsko identiteto so nadaljevali lov na sužnje – tradicionalno najbolj donosno ekonomijo v savanah, daleč proč od oči. Tiste, ki niso sprejeli nove vere, so razglasili za najbolj primitivne divjake in zaprli v neke vrste človeške živalske vrtove.

             K staroselcem v Nubske gore sem se prvič vtihotapil po sledeh znamenitega fotografa Georga Rodgerja in zloglasne Leni Riefenstahl, na oslu in gol, kot je bila takrat, leta 1979, večina domačinov.

          Opazil sem zaničevanje potomcev lovcev na sužnje do potomcev sužnjev na jugu in zaznal, v čem je največji problem Sudana.

         “The rooth case problem of Sudan” – to je kultura lova na sužnje!

           Da so tuji lovci v neskončnih loviščih okoli Nila zmogli loviti soljudi kot živali in jih kot živino goniti v karavanah na trge sužnjev ob vzhodnih obalah Afrike, so jih morali razčlovečiti in jim odvzeti osnovne človekove pravice.

           Ampak staroselci nočejo biti več sužnji. Nikoli več!

           In zato se branijo na vse načine. In tudi z orožjem v rokah!

           V gore Kauniara – najbolj izolirane od sveta, na robu doline Nila na vzhodu – sem se prvič vtihotapil dvajset let kasneje na biciklu in s kamero, leta 1998, potem ko sem izvedel, da oblast v Kartumu Nube sistematično iztreblja.

            Dokumentarni film Kauniaro – pleši za ljubezen, ali ubij in umri je moje in Bojanino pričevanje o tem, kaj sva v obdobju od 1979. do 2026. leta odkrila v Nubskih gorah, še posebej v Kauniaru: s kakšnimi arhaičnimi tehnikami ekstaze so se staroselci upirali prisilni islamizaciji in arabizaciji ter strategiji “ubij sužnja s sužnjem”.

          In preživeli genocid.

          In kaj Nubam v Kauniaru še danes pomaga, da preživijo, obkoljeni z vseh strani in oblegani z najbolj zahrbtnimi in zločestimi sovražniki?

       Nube v Kauniaru se ne maščujejo, ne ubijajo in zato ne umirajo.

        Ne glede na pekel vsepovsod okoli njih plešejo za ljubezen v novi renesansi svoje kulture, v novem razsvetljenstvu omike, ki je lahko navdih tudi za vse nas, ki nismo več zmožni odpuščati in se – sužnji najnižjih strasti – še naprej maščujemo in lažemo in krademo tujo zemljo in ubijamo tuje otroke in umiramo in izumiramo, duhovno na obroke …

… namesto da bi ljubili in se ljubili in rojevali svoje otroke …

Tomo Križnar , www.tomo-kriznar.com