Leto 1990: spet v sedlu.
Tokrat na poti v prepovedani Tibet – okupirano snežno kraljestvo, koder še vedno odmevajo modrosti stare Šambale.
Sibirija, Mongolija, Kitajska in potem nekega trdega dne …
“Zahodnemu svetu manjkajo rituali, razvite mitologije, folklora, nekaj, kar bi ustrezno potešilo našo, v nebo vpijočo psihološko praznino. Zvoki, barve, gibi, kretnje, ki so jih inovirali Tibetanci, morda res vodijo v druga stanja zavesti. Tako intenzivnih izražanj svojih notranjosti ni izumila še nobena civilizacija.”
»Kako dobro dene življenje s telesom,« sem si pisal v dnevnik. »Kako hvaležno se odzove razum, občutljivost in pozornost. Zahtevni napori, stalno gibanje, trdo bivanje v naravi, vse to dihanje, prekrvavljanje in izgorevanje me še naprej čistijo, odpirajo in pomagajo proti sebi.«
