Novice

2. junij 2009: Intervju s Tomom Križnarjem: Vsi smo udje istega telesa, objavljen v Mladini

Novice /

Vsi smo udje istega telesa

Intervju s Tomom Križnarjem za Mladino

“Resnično se borim danes,” je ob desetem dnevu gladovne stavke, s katero želi opozoriti na situacijo v Darfurju, na svojem blogu napisala ameriška igralka Mia Farrow. Sulejman Jammous, vodja frakcije darfurskih upornikov, je povabljen k ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Tomo Križnar je te dni prvič poročal slovenskemu parlamentu o stanju v Darfurju in pomoči pri nakupu premičnega vrtalnega stroja, saj morajo Darfurci za vodo kopati vse globje in globje. “Voda je pa ja osnovna pravica vsakega”, je dejal Tomo prejšnji teden na ljubljanskem Rožniku. Dokumentarni film Dar Fur – Vojna za vodo potuje po mednarodnih filmskih festivalih, knjiga bo nastala do septembra.

Mednarodno kazensko sodišče v Haagu je izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsdnika Omarja al Baširja zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ta pa je iz svoje države izgnal večino humanitarnih organizacij.

Antena dr. Janeza Drnovška pa v svet pošilja prve posnetke darfurskega trpljenja, ki so jih posneli Darfurci sami. Pet kompletov sodobnih komunikacijskih naprav je Tomo pred približno dvema mesecema odnesel v Sudan in domačine vključil v tok svetovnega komuniciranja. Prve fotografije, ki so prišle do Slovenije, so bile fotografije devetih staroselskih Furov tik pred usmrtitvijo v sudanskem Kartumu. Obsojeni so bili brez dokazov, je dejal Tomo.

Kaj bi pomenila dejanska aretacija sudanskega predsednika Omarja al Baširja?

Izdaja tiralice za sudanskim predsednikom Omarjem al Baširjem je v Afriki, Arabiji in celo južni Ameriki povzročila strašne reakcije in v stvari podprla Bashirja, skritizirala pa haaško sodišče. Prvi, ki mora pred to sodišče za zločine proti človeštvu je George W. Bush. Ko je bila tiralica izdana, sem bil v čadski N’Džameni. Razen darfurskih upornikov in taboriščnikov, torej beguncev, so bil vsi proti haaškemu tožilcu Luisu Moreni Ocampu. Ali je mogoče, da je ves ta tretji svet pokvarjen oziroma kriminalen, kriv? Ni mogoče. Ti ljudje so bili samo zapeljani od svojih diktatorjev, od svojih lokalnih političnih elit, ki so izkoristile srd ljudstva proti bušizmu in predstavile Baširja kot glavnega borca proti njemu. Bilo me je groza, ko sem videl, ne samo v Čadu, tudi v Nigeriji in Kamerunu, kamor sem potem potoval naprej, preproste ljudi nahujskane proti nam, da v bistvu izkoriščamo haaško sodišče, tako kot so izkoriščale kolonialne sile tam od leta 1500 naprej. Vsakič so opravičevale zavojevanja dežel v tretjem svetu. “Mi prihajamo pomagat, prinašamo vam človekove pravice, rešujemo vaših despotov, prinesli vam bomo dobro življenje”, v resnici pa so zmeraj samo navrgle nov način izkoriščanja, da se niso mogle razvijati.

Brez ilustriacije zgodovine ne moremo razumeti množic, zakaj so tako v Aziji kot v Afriki in južni Ameriki prot haaškemu sodišču, proti Ameriki in tudi proti Evropi. Amerika je naš otrok, te anglosaško-židovske naveze, ki danes skušajo obvladati svet, so prišle iz Evrope, ki mora pregledati svojo zgodovino, vsaj tako kot cerkev. Cerkev se je opravičla za grehe, ki jih je storila v imenu misijonarstva, evropsko prosvetljenstvo pa se nikoli ni.

Kdo konkretno v Evropi bi moral narediti prvi korak naprej?

Francozi bi morali podreti Eifflov stolp. To je simbol napuha, samozavesti, to je babilonski stolp, ki so ga gradili za tisto industrijsko razstavo okrog 1890, ko se je verjelo, da bo tehnika in tehnologija rešila svet in so množice odhajale v Afriko, za razliko od danes, ko tja ne gre nobeden več. Takrat so masovno odhajali, tudi drugam, na primer v Azijo, da bi tam razsvetlili temo v srcu teme. Prosvetljenstvo je pobilo več indigenih ljudi kot pa misijonarstvo. Prepričanje v superiornost razumov, ki je zgradil Eifflov stolp je poklalo toliko domačinov v tretjem svetu, kjer so potem nastale frankofonske kolonije. Francija danes počne največje grdobije v Afriki. Ne samo, da so preko lokalnih rabljev pozivali h pokolu Tutsijev v Ruandi, da bi ohranili svojo frankofonijo v vzhodni Afriki. Zdaj sem v Čadu videl, da preprečijo vsako iniciativo, ki skuša pomagati domačinom. Kdorkoli hoče narediti plantažo, na kateri bi zaposlil ljudi, farmo, rudnik ali samo šolo, knjižnico, ne more mimo Francozov. Kontrolirajo vse in ljubosumno čuvajo svojo nekdanjo slavo, ki je že dolgo časa ni več. Raje vidijo, da ljudje crknejo, kot da bi se izobrazili, finančno in materialno opomogli in jim potem postali nevarni. Vse zato, da ščitijo par družin, ki se še zmeraj ukvarjajo s svojimi starimi posli, naj bo to z nafto, diamanti ali drugimi rudninami.

Nova velesila na svetovnem prizorišču pa je Kitajska, ki je že tako močna, da Francozi enostavno zginjajo čez dan nazaj v Pariz. Pred tremi leti v N’Džameni se resnično ne spomnim niti enega Kitajca. Danes pa vse kar nosi denar, prevzemajo Kitajci, na primer cyber kafeje, restavracije, hotele, kurbišča, alkohol v muslimanski deželi, tudi gradnje in infrastrukturo. Cesto, ki jo sedaj širijo proti Sudanu, tako da se pričakuje nov napad, 24 ur na dan gradijo kitajska podjetja. Z lučjo. To je v Afriki čisto nekaj novega. Da bi z lučjo ponoči gradili cesto, se še nikoli prej ni zgodilo.

O moriji v Sudanu oziroma Afriki govorimo že zelo dolgo. Kako, da se po tolikem času nihče ne zgane?

Zaradi tega, kar zdaj govorim. Ker je to naša sramota, mi tam izgubljamo pozicije, ker nas je sram. Vsak novinar, ki bi ga slučajno začela zanimati Afrika in bo naletel na tole, bo dvignil roke in rekel, kaj se bo on tukaj mešal. Vse je tako zavoženo, da ni rešitve. Vendar je ravno to kontinent, na katerega bi se morali najbolj skoncentrirati, saj je po plemenskih običajih revež sramota za vse nas. Prav tukaj pa se zdaj kotijo teroristi, tukaj se generira največje sovraštvo, največja nevarnost za Evropo. Jaz sem Evropejec.

Pa vendar govoriš in nas vabiš, naj gremo v Afriko, se z njimi pogovarjamo in postanemo prijatelji, po drugi strani pa svariš pred terorizmom, ki naj bi tam nastajal. To najbrž vzbuja še večji strah pri ljudeh.

Tega me je groza, to me zlomi. Ker nisem sposoben, nisem diplomat, nisem politik, človek, ki bi znal inspirirati. Jokam od bolečine in kričim od groze, ne znam pa popeljati. Zato so pa politiki. Ti bi morali poprijeti, jaz sem samo poročevalec, publicist, jaz sem rahala. To je v arabskem jeziku tisti ki gre, vidi in skuša povezovati. Zelo pomeben element v arabski kulturi. Arabski popotnik Ibn Batuta je bil tak, v Evropi pa Marco Polo. Oba sta šla na Kitajsko. Marco Polo je skušal prepričati papeža, naj pošlje krščanstvo na Kitajsko, saj Kublaj Kan razmišlja o religiji, ki bi lahko obvladovala tiste množice. Vendar je zato potreben sinkretizem. Da pa se zmešajo kulturni elementi, je treba Kristusa obleči v kitajske cunje. Takrat so rekli papeži, mi pa ne bomo našega Kristusa oblekli v arabske cunje. Zdaj to delajo. V Keniji, v južni Ameriki, Avstraliji med abrigini je Kristus ali črn, rdeč ali rumen. V to so jih prisilile razmere. Takrat pa so bili tako polni svoje moči kot danes politiki, ki se ne opravičijo in ne pogajajo. A je kaj čudnega, da se somalijski pirati vozijo pred AMERIŠKIMI njihovimi letalonosilkami? Zakaj? Ker imajo tako moč. Bolj ko se jih jeba, bolj jim kurac stoji.

Kako se ti znajdeš med tema dvema svetovoma?

Shizofreno. Na eno oko še zdaj vidim točno to, kar se zapustil pred štirinajstimi dnevi. Pesek, množice ljudi, ki sedijo po vaseh v senci zidov ali dreves. V glavnem so to možje, moški, fantje. Vidim enega agitatorja, ki iz bisage vleče bele popisane arabske papirje in očitno nagovarja te ljudi, kaj je treba narediti. Suša se bliža, a razumeš? Sahara ekspanzionira, vedno manj padavin je. Afričani verjamejo, da je manj padavin zaradi načina življenja, ki si ga privoščijo Evropejci zaradi Evropejcev. Evropejci kurijo fosilna goriva, proizvajajo ogljikov dioksid, zaradi klimatskih sprememb ni več dežja. Po njihovem so vsega krivi Evropejci Evropejci so vsega krivi, Evropejci so evil. Vso zgodovino prihaja evil v obliki Evropejcev, ki pa so zmeraj govorili, mi smo vam prišli pomagati so jim prišli pomagat. Zato pa zdaj pluvajo za mano, kamne mečejo, bojim se, da me bodo ugrabili. V južnem Darfurju so neznanci ugrabili dve Francozinji in zahtevali 200 milijonov dolarjev odkupnine. Niso je dobili in ju zato pred enim mesecem ubili. Dve mladi punci kot ti, obe sta bili humanitarki MSF (Zdravniki brez meja). To je ena slika, ki jo vidim. Množice ljudi v pesku, ki napreduje, in ta obup, kaj bo jutri.

Kje so sedaj nekateri drugi slovenski politiki, ki so nastopili v tvojem filmu oziroma so bili aktivni v času pogajanj vAbuji?

Trije smo šli na mirovna pogajanja v Abujo. Podbregar iz Sove je šel k Bashirju, Vajgl je šel na pogajanja med uporniki in sudansko vlado pod taktrirko ZDA v organizaciji Afriške Unije v Abujo na pogajanja med Afriško unijo pod taktirko Amerike, med uporniki in sudansko vlado, jaz pa k upornikom in njihovim družinam na bojišče bojne linije, k tistim, ki takrat niso bili zastopani na pogajanjih pa sem po izkušnjah v Nubskih gorah in drugod po Sudanu vedel, da jih ni dobro ignoritati. Vajgl je bil takrat Drnovškov svetovalec za zunanjo politiko, vendar nikoli ni videl nemočnih žrtev in drugih posledic vojne zato ni mogel in še danes kot vodja parlamentarnega odbora za zunanjo politiko zares prizadet in s srcem pri stvari.

Kakšno mesto ima sedaj Slovenija v Darfurju?

Ko se je Slovenija vmešala v Darfur, je postala znana. Takrat je kar naenkrat nastalo upanje, da so v tej bivši socialistični Evropi ljudje sposobni dovolj socialno misliti, saj so bili tako vzgojen, da jih multinacionalke niso nikoli toliko zmanipulirale, pokvarile. Imamo dobro bazo, bili smo vzgojeni v času Neuvrščenih, rasli smo v ideji bratstva in enotnosti, ne samo med narodi Jugoslavije, ampak s celim svetom. Ali veš, koliko smo mi takrat znali in vedeli o tretjem svetu? Tanjug je imel povsod svoje dopisnike, na naslovniciah Dela iz šestdesetih so bili Kongo, Vietnam, Burma, Peru … Zdaj pa smo totalni lokalci. Težko jim dopovem, da mi nismo več internacionalisti, da se predvsem zgubljamo v monotoni lokalni politiki. Da je sedaj zelo težko navdušiti Slovence za svet, čeprav vse krize, ki nas mlatijo, prihajajo iz sveta, tako gospodarska kot ekološka in socialna. Mi bi se morali zanimati za svet.

Tri leta nazaj so se Slovenci mobilizirali …

Za Darfur. To je dosegel predsednik Drnovšek, ker je bil umirjen človek, ne tako kot jaz, ki sem že napol histeričen. Ker je bil preudaren človek, nekako skupaj s Kučanom, oče naroda. Spravil nas je v Evropsko unijo in pomagal, da smo pršli v Nato pakt. Koliko ljudi danes še zanima Drnovšek? V treh letih sta etika in morala v tej deželi zelo padli. Ne smem kriviti ljudi, sem človekoljub. Odpuščam tudi džandžavidom, celo Arabcem v Sudanu in Kitajcem. Ne demoniziram jih, saj ne počnejo nič drugega, kar smo počeli mi prej. To je človeško. Kar mene rešuje, da ne sovražim ljudi, take kot jih zdaj doživljam okrog sebe, je, da hodim tudi k drugim plemenskim kulturam in tam vidim, da ni naravno, če želijo ljudje samo tekmovati, se boriti za dobiček in nadvlado drug drugega. V najbolj prvinskih kulturah, ki jih lahko srečaš na planetu Zemlja spoštujejo vrednote simbioze, ne samo med seboj, ampak tudi z rastlinami in živalimi. Zahod verjame v darvinističen zakon, vendar samo v enega. V drugega, ki pravi, da se vsake toliko časa šibki povežejo in nagonijo močnejše pa ne. Z darvinizmom opravičujemo prosvetljenstvo in razvoj tako fašizma kot komunizma.

Človeka se lahko učiš spoštovati, če greš k izvoru človečnosti, k tistim kulturam, ki so ohranile to, kar je ljudem pomagalo preživeti. Mi smo udje istega telesa. Leva roka je Afrika, desna je Evropa, skupaj lahko delamo več, kakor vsaka roka posebej. Treba je dati možnost vsem organom tega telesa, da delajo. To je tisto, kar narava želi od nas.

2. junij 2009: Intervju s Tomom Križnarjem: Vsi smo udje istega telesa, objavljen v Mladini Read More »

17. december 2009: Sporočilo za javnost iz Čada

Novice /

Sporočilo iz Čada za javnost

Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim ženam dostavila enainosemdeset kamer.

Iz glavnega mesta Čada N Djamene sta Klemen Mihelič in Tomo Križnar sporočila, da sta se brez težav vrnila z meje med Čadom in Sudanom, koder sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov v največji humanitarni katastrofi na Zemlji dobavila enainosemdeset video kamer s prenosnimi računalniki in hard diski za spravilo posnetkov. Gre za miniaturne, za palec velike naprave, ki jih je mogoče skriti vsepovsod ( naprimer v zavojček žvečilnih gumijeh), in so jih na Kitajskem razvili za uporabo v vohunske namene, na prostem trgu pa jih je mogoče kupiti za borih 40 Eurov – po vaseh na frontnih linijah in begunskih taboriščih v Dafurju in Čadu, ki jih napadajo vojske in milice sudanskega diktatorja Omarja Beshirja, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu razpisalo tiralico z obtožbo, da je kriv štirih največjih zločinov proti človeštvu, pa bodo imele misijo ščititi dekleta, žene in otroke pred posilstvi, ki so na področjih prepojenih z vodo in nafto najbolj zahrtno sredstvo preganjanja afriških staroselskih ljudstev in spreminjanja demografske strukture prebivalstva.

Za opremo, ki je bila kupljena s pomočjo zasebnih donatorjev in prispevki zbranimi na koncertu slovenskih in afriških glasbenikov v Festivalni dvorani v Ljubljani konec novembra, je v N Djamemeni prevzel odgovornost Zubair Salim, vodja Tehničnega komiteja za združitev upornikov, ki ga podpira posebni odposlanec ameriškega predsednika Obame Grashner. Na terenu onkraj meje pa humanitarni koordinator najmočnejše uporniške frakcije Gibanja za pravičnost in enakopravnost JEM Suleiman Jamous. V begunskem taborišču Ore Kossuoni sta Križnar in Mihelič sama sama izročila najsodobnejše naprave za vido nadzor učiteljicam v najbolj revnih šoli in izučila kako jih uporabljati tudi eno od žrtev nasilja, ki sta jo identificirala s posnetka uporabljenega v filmu “Dar Fur – Vojna za vodo”. Film, ki je nastal v sodelovanju z režiserko Majo Weiss, v produkciji Bela filma in v kooprodukciji RTV Slovenija in finančno podporo Slovenskega filmskega sklada, med tem navdihuje podobne civilne iniciative po mednarodnih filmskih festivalih na temo osnovnih človekovih pravic. “To kar nas na varnem ščiti pred zlorabami – še bolj deluje na žrtveniku sveta kakršen žal je” sporoča Križnar , ki je prvič opremil civilne žrtve že aprila letos. “Med civili kjer so kamere je zdaj manj napadov. V vsako vas je treba spraviti vsaj eno kamero. Pa tudi v zapore, v mučilnice, na morišča… Pridite zraven, ki vam je mar usoda vaših otrok. Ni več časa za apatijo in depresijo!”

17. december 2009: Sporočilo za javnost iz Čada Read More »

9. marec 2009: 1. pismo iz Čada

Novice /

1. pismo iz Čada

Draga žlahta, prijatelji in vsi, ki vam je mar.

Danes končno prvič uspel na internet. V Amsed (Organizacija za podporo darfurskih otrok ) so čudno crknile povezave čim sem prispel prejšni torek ponoči. V eni od treh internet caffes v mestu, kamor so me vodili, je gmail vztrajno zavračal moj pasword, čeprav mi je Jan od doma po sat sms sporočal, da deluje kot običajno. Ker je 45 stopinj in je moja kri še vsa gosta zaradi strupov doma, sem sprejel, da je najbrž nekaj narobe z menoj, in se vdal čakanju. Potem je bil petek in gospodov dan. In nato se je začelo praznovati Dan žena. Dan žena so začeli praznovati z najbolj fantastičnimi paradami in manifestacijami, ki jim še nikjer na svetu nisem bil priča, že v soboto 7.marca. Danes v ponedeljek pa je spet praznik – Mohamedov rojstni dan in spet nič in nihče ne miga.

Brez dovoljenja za potovanje na vzhod in mejo z Sudanom koder me v begunskem taborišču Bahai čakajo Jammous in prostovoljci iz Jebel Mare in frontne linije v Muhajeriji, ki naj bi jih streniral to kar sta me naučila Maja Weiss in Peter Braatz pri produkciji dokumentarcev in jim zaupal opremo, ki smo jo kupili v Sloveniji s sredstvi, ki ste jih zbrali na dobrodelnem koncertu za Darfur 4.novembra lani, ne morem mimo čadskih kontrolnih mest na koncu N Djamene. Kaj šele skozi nastavljene ovire v vsaki vasi koder čadska gendermarija, vojska in vse sorte milice pobirajo svoj davek tudi če imaš vse zahtevane papirje.

Dovoljenje lahko izda le Ministrstvo za notranje zadeve. Čadski birokrati, ki kontrolirajo darfurske begunce in služijo od vojne ne puste naprej nikogar, ki namerava iti gledati vojno in poročati, brez da bi ga kolikor se le pusti izkoristili in pomolzli. Pred tremi leti so me matrali v tem najbolj zanemarjenem in obupanem mestu na planetu tri tedne – predno sem enostavno pobegnil z tovornjakom z v Darfur vračajočimi se begunci. Suleiman, ki vse to pozna, me je zato čakal v N Djameni vse do tedna nazaj, ko ga je pričakovano maščevanje sudanskega predsednika – zdaj tudi s strani Haškega sodišča obtoženega štirih največjih zločinov proti človeštvu, pognalo k žrtvam na mejo. Zamudil sem vsaj en mesec, ker mi doma trgovci z računalniki, sat telefoni in video kamerami niso prej odobrili popustov, s katerimi sem poskušal čim bolj gospodarno obrniti zbrana sredstva. In tako zdaj, kot prej doma, norim in zmerjam ne samo gospodarje vojn v Afriki, ampak tudi vse te proklete prisklednike vmes. Suleiman Abdalah iz Amsed, ki naj bi po dogovoru s Jammousom poskrbel, da čim prej in čim ceneje prispel na mejo, me je brez vsakega sramu vprašal, če bo en od petih telekomunikacijskih sistemov, ki sem jih prinesel – ostal z njim v N Djameni. In ker sem tako, kot vedno, ostro povedal, da bi on najbolje moral vedeti, da je darilo iz Slovenije nedotakljivo in sveto in bo šlo k najbolj ogroženim, ne pa njim, ki jih financirajo Angelina Joly, Gorge Cloney (ki by the way ravno strela na eni od arabskih satelitskih postaj na tv), da se lahko preseravajo s temi svojimi vampi in terenskimi toyotami, se je začelo podobno izsiljevanje, kot sem ga izkusil februarja 2006.

Večina tujcev, ki poznajo razmere v Čadu molči, ker se očitno ne da kaj dosti zoperstavljati vsesplošnemu trendu. Cad živi od nafte, od katere navadni ljudje nimajo nič … in tuje pomoči in tujih NGOs, ki držijo v rokah vse niti. Skupaj seveda s francosko tujsko legijo. Infrastruktura je v zadnjih treh letih še bolj propadla. Vam, ki niste videli, si verjetno ne morete niti predstavljati, kako zgledajo glavne ulice in državne ustanove po 21 letih hunte, ki je prišla na oblast iz Darfurja z državnim udarom. Po svoje razumem francosko organizacijo Zoe Ark, da so otroke enostavno skušali ukrasti iz države, v kateri – razen zavlačevanja nujnih sprememb, brez katerih domačini ne morejo upati na kaj več kot čakanje nagrade po smrti – čisto, ampak res čisto nič – ne funkcionira.

Danes zjutraj sem, tik preden sem eksplodiral, šel teči. Tekel sem po glavni ulici z francoskimi odsesovalniki kot so mobitel, coca colo in cigaretami gor in dol, dokler se nisem izčrpal. Nato sem v parku pred vhodom v predsedniško palačo naredil nekaj vaj. In so prišli pome. In sem imel probleme dopovedati zakaj tekam sem in tja. A potem so me spustili. In ko sem vse povedal odovornim v Amsed, so začeli globje dihati. Upam, da je grožnja, da bom vsak dan telovadil pred oknom Idrisa Debbya, zalegla. Če ne bom prosil Mijo naj zagrozi iz Hollywooda. V Amsed sva se zgrešila za par dni. Na sliki jo vidite v isti pisarni. Prinesla je denar in po moje jo bo zanimalo kaj se dogaja z njim …
Lp. Tomo

9.3.2009

9. marec 2009: 1. pismo iz Čada Read More »

29. marec 2009: 2. pismo iz Čada

Novice /

2. pismo iz Čada

Jan, Živa, Ažbe, Beata, Maja, Barbara in cela žlahta ter vsi, ki ste podprli akcijo postavitve Antene dr. Janeza Drnovška v Darfurju.

Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju SLA Unity streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in satelitske telefone.

Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinj celzija v revni senci pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob… Ampak nihče ni bil živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali, gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali, spočiti, skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh, eden ni montiral za pol dlani velike canonovo digitalne FS100 v turban na glavi, drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47

Imeli smo odlično motivacijo.Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi,in nazaj grede spuščal bombe – navidez brez vsakega načrta.

Ampak načrt obstaja. Potem, ko je iz Severnega Darfurja pobegnilo skoraj vse človeško, in je bila iztrebljena tudi večina živali in orjaških stoletja starih dreves po wadijih, sudanska letala zdaj bombardirajo in zažigajo še to kar je ostalo. Suho sahelsko travo.

Načrt je jasen in grozen. S področij prepojenih z vodo in nafto je treba pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati z priseljenci, ki so se pripravljeni identificirati z tujci onkraj Rdečega morja, ki že petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud – Deželo črnih ljudi.

Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo mogli povezati s satelitom.

Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v orbiti, in zvedeli da sim kartice slovenskega operaterja mobilne telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti, smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na »osvobojenih ozemljih ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta, ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli številke kartic z enotami za 1000 Eur.To bi moralo biti dovolj, za zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo: Antena nekdanjega slovenskega predsednika.dr.Janeza Drnovška.

Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil.

Generator so odpeljali uporniški vojaki JAM

To so tisti, katerih fini predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne zanima toliko mir in vrnitev tri, štiri milijone beguncev nazaj na domove, ampak prej orožje in politični azili v Sloveniji. Generator, ki je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z obrazložitvijo, da pripada Minnijevi frakcije SLA. Minnavijevi – to so pa tisti, ki so 5.maja 2006 v času ko je Condolesa Rice napisala slovenskemu MZZ pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse ki miru niso podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke.

Moji »borci za svobodo« so naslednji dan nekje staknili petmetrsko sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali samo video kamere in telefone – ne pa tudi računalnikov.

Zaradi nevarnosti, da me ugrabijo in prodajo eni ali drugi, ki jim ni do tega, da bi se Darfur povezal z živčnim sistemom človeštva, je Jammous odločil, da bo zame najbolj varno, če me pošlje nazaj v Čad. Ker se mi je zdelo, da sem saharskim kameljim pastirjem, ki radi citirajo arabsko modrost, da je meč močnejši od peresa, vendarle utolkel v betice, da se večina ostalega sveta žal odziva predvsem na zunanje podobe in to kar se vidi z očmi, in smatram, da sem tako opravil bistvo svoje misije, sem ubogal.

Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in Nigrom,in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo, Tri leta potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo – a so zagotovo najbolj ogroženi od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bomniki ne tolčejo bolj redno in sistematično.Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih domorodnih ljudi na žrtveniku svetu svetovna javnost bolj ne ignorira.

Ubogal sem, ker je Jammous dal častno besedo, da bo z Drnovškovo anteno poslal v Jebel Marro dva najbolj usposobljena fanta iz plemena Midob, ki se razume z komandanti Abdel Wahidove SLA, ki nadzirajo gore. Zmenjena sva, da mu bom še naprej zaupal le, če bo speljal obljubljeno.Jammous se je do sedaj še vedno izkazal. Kar se tiče elektrike, se bodo znašli z to ki se dobi prek vžigalnikov za cigarete v terencih. Škoda le, da zaradi prevelike teže doma (60 kg) nisem vzel s seboj vseh pet pretvornikov, ampak samo enega. Ampak tuljave lahko dobe tudi z napadom na vladne postojanke …

Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim bojim, da bom, če odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako.Šotori so v teh treh letih razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona, obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko osmislile totalno neprespektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini EU streljajo in mečejo morskih psom. Večina mladih intelegentnih fantov in deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu, ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel odgovornost za varnost …

Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje zasukal drugače …Nisem še povedal kam so šli prispevki, ki ste jih spomladi 2006 največji humanitarni akciji zbirali v Sloveniji.

Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla okoli sebe, ampak ima za posledico da sem zdaj tudi sam deležen nekaj od tistega kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me razbesneva.

To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi mednarodne kriminale združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.

Resnični pravi izziv danes, je zoperstaviti se Duhu Časa, ne pa prepirati za tistih nekaj kvadratnih kilometrov slane vode, ki sploh ni pitna in spravljati pločnike v še zadnjo slovensko vas, da se po njih lahko nosijo rogate kure …

Zato te Jure iz kranjskega poslovalnice Mobitela d.o.o, lepo prosim: sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami, ki komaj zdržijo par ur po polnjenju.S pticami delite nebo in se brezmejno povezujete, kot pište na mamutskih reklamnih panojih po celi deželi. Dajte no, za božjo voljo omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim žrtvam sveta,kakršnega soustvarjate in otrokom in ženam in starcem pomagajte da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh pet darfurskih Tomo Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne bodo mogli potrošiti več kot 150Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več kot 30 kartic s po.5 Evri enot na vsaki.

Prosim Jure pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna, prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni izmišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji. Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da jih povzroča udobno življenje brezbrižni na industrializiranem severu, ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih let, z njimi živim tudi kadar sem doma, in mi je popolnoma jasno, da nimajo kam – razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje teroristov v Tibestiju, in Hoggarju.

A sploh kaj veste kaj se dogaja v gorah Severnega Čada, na jugu Alžirije, Nigra …? Prva poročila, ki so me ujela na CNN po vrnitvi v 21stoletje, so polna priprav za osvojitev še neukročenega plemenskega področja v Severnem Pakistanu. Poročevalci na vseh zahodnih tv postajah po dveh tednih izolacije v pesku in med zvezdami delujejo silno samopašno, oholo, naduto. Odvadil sem se jih že. Zdaj jih doživljam podobno kot domačini okoli mene.
Obama je končal svoje, odmajujejo. Zdaj se jasno vidi, da nadaljuje Bushevo politiko. Še zadnje upanje, da se bo svet izognil veliki vojni izpuhteva kot izpuhteva jezero Čad, nekoč največje jezero v vsem Sahelu.
Poljski komandant Euforja v Iribi blizu meje z Darfurjem, je bil edini od vseh poveljnikov različnih vojska v Vzhodnem Čadu, ki me ni sprejel, čim je slišal da sem Slovenec.

»Kam so vsi slovenski fantje šli …«

Tomo Križnar, N Djamena, 27.marec 2009

29. marec 2009: 2. pismo iz Čada Read More »

25. november 2007: Članek na Sudan Tribune glede Tomovega mnenja o nagradi podeljeni darfurskemu odvedniku Salihu Mahmoudu Osmanu (v angleščini)

Novice /

Slovenia’s rights activist hails EU award for Darfur lawyer

Tomo Kriznar:

“Thank you mother Europe, for looking back on grandmother Africa,” Kriznar said at the presentation of the EUR 50,000 worth prize, which will be conferred upon Osman at the European Parliament’s December session, the Slovenian news agency reported.

Osman has been offering free legal assistance for victims of the Sudanese regime for over two decades. Kriznar said that although he never met Osman, he might have not gotten out of the Sudanese prison last year without the help of his people.

Tomo Kriznar was held in prison in Darfur for illegal enetrence to the country from July to September 2006. he also the former special envoy of President Janez Drnovsek to Sudan’s region of Darfur.

According to Natasa Mencin Gorsek of the European Parliament’s information office in Ljubljana, the parliament wants to acknowledge Osman’s work, which has made him the voice of Darfur.

The prize is also a way of combating the situation in Darfur and everything going on in the world that needs international attention, Mencin Gorsek added.

“Darfur is the first ecological conflict of the new millennium,” since the war there is fought over diminishing drinking water reserves, Kriznar said.

He added that sooner or later, Europe would face a wave of refugees from the region.

He stressed that some 30 millions of refugees fled the sub-Saharan Africa because the rainfall has been halved over the past few decades. Kriznar blames the crisis on developed countries, who he believes should finally take the responsibility.

Mencin Gorisek stressed that the Slovenian presidency could be successful in this respect, while Kriznar offered his help. He also said that Slovenia was preparing a special project for the presidency, however, he did not reveal any details.

To honour Osman’s work, an exhibition of photographs from Darfur entitled “Vzorci sveta” (Patterns of the World) by Pepi Sekulic opened at the Europe House in Ljubljana and will run until 21 December.

Friday 23 November 2007 08:51

(Sudan Tribune)

povezava na originalni članek na Sudan Tribune

25. november 2007: Članek na Sudan Tribune glede Tomovega mnenja o nagradi podeljeni darfurskemu odvedniku Salihu Mahmoudu Osmanu (v angleščini) Read More »

21. februar 2007: Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta

Novice /

Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta

Tomo, po glasovanju ljudi in uredništev večih spletnih revij, si postal Sončna osebnost leta 2006 v Sloveniji. Kaj ti pomeni ta naziv?
Ta pozornost pomeni, da Slovenci ne ignoriramo največje humanitarne krize na planetu in da akcija slovenske inciative Pomoč za pomoč Darfurj, ki jo je lani sprožil naš predsednik, vendarle ni narobe razumljena.

Konkurenca nominirancev je bila »močna«. Med drugim si »premagal« tudi Drnovška, Komata, Pulko in ostale, ki so tudi ogromno naredili na področjih miru, zdravja, ekologije…
Nisem tekmoval, mislim da tudi drugi nominiranci niso, saj se ukvarjamo s stvarmi, ki nas učijo, da odgovor na nakopičene probleme sveta ni v tekmovalnosti, ampak v sodelovanju. Slišal sem, da smo se dobro dopolnjevali.

Kako bi opisal sebe?
Rojen sem iz privlačnosti med Zemljo in Nebom tako kot vse kar je. Imam se za potomca tiste prve žene ali moža, ki si ju predstavljam pretegniti se z užitkom nekega jutra nekje v Vzhodni Afriki pred več 140 000 leti in krikniti: JAZ SEM!
Zadnja odkritja v raziskavah človeškega genoma odkrivajo da je moje prednike od drugih primatov ločil gen, ki je mutiral, tako, da je našo vrsto obdaroval z sposobnostmi za boljše sporazumevanje, sodelovanje, sočutje, pomoč v stiski … To so bile nove kvalitete, ki so naši vrsti pomagale ne samo preživeti, ampak tudi razviti vse to na kar smo danes ponosni. Vsaka omika, ki jo je razvilo človeštvo v svoji zgodovini, je kot kamenček v veličastnem mozaiku: več ko je kamenčkov, boljša ko je ločljivost, bolj slika odseva tisto za njo. Epifanijo? Človeka ali boga? Vsake oči imajo svojega malarja. Sem eden od več kot šest miliard homo sapiensov, kolikor nas danes živi na planetu. Rasne klasifikacije so mi tuje; romar, ki se zagleduje, vidi različnost med ljudmi prej kot morfološke prilagoditve na dano naravno okolje. V Koranu piše, da nas je Alah ustvaril različne zato, da bi se učili drug od drugega. Tu sem torej, da raziskujem, se učim in razvijam kot vse v Naravi. Vsaka izkušnja je darilo, celo blodna izkušnja se da uporabiti za nekaj dobrega … Tu sem, da izkušnje delim z ljudmi okoli sebe in s tistim, ki se rojevajo za nami na mostu življenja iz ene večnosti v drugo. Tu sem, da skupaj z drugimi držim ta most napet tako, da sem vsaj obziren, če že ne pomagam tistim, ki si sami ne morejo.

Kateri je bil tvoj najbolj črn dan v življenju?
Ni prav, da povem, ker se ne tiče samo mene.

Najlepši dan v življenju?
V teh mojih 52 letih jih je bilo toliko, da se težko odločim. Spomnim se pa, da mi je bilo najlepše pred dvajsetimi leti, ko sem zvedel, da moj sin ne bo imel več vročinskih krčev.

Kje oz. kako najraje preživljaš prosti čas?
Z otroci in prijatelji v Naravi. Na taborjenju z čim manj balasta, v čolnu na divjih rekah in otokih, v gorah, še posebno na zimskih turah. Redno tečem, jogam, rad spremljam kaj se dogaja v knjigah, filmu, glasbi …

Kako sprejema družina tvoja mirovniška potovanja?
Mislim, da moji najbližji razumejo za kaj gre, čeprav tega ne pokažejo vedno.

Ali kdaj pred potovanjem ali med njim čutiš strah pred neznanim?
Seveda. Vsakič in povsod. Hkrati pa tudi največje navdušenje.

Po vseh dogodkih, ki so se zgodili v Sudanu, ali te že kaj »vleče« nazaj med Nube?
Pa še kako me vleče. Z večino od več kot petdeset plemen, ki sem jih srečal v Nubskih gorah sredi Sudana in jih obiskujem bolj ali manj redno od leta 1979, čutim močno vez. Skoraj tako močno vez kot s Slovenci v času osamosvajanja. Problemi Slovencev in Nubov in drugih ljudstev in narodov, ki se bore za pravico čutiti po svoje in biti to kar so, so tudi moji osebni problemi. V vztrajanju Afričanov vidim moč afriške duhovnosti. Ne mislite da v Afričani niso duhovni ljudje. Dokaz kako močna je afriška duhovnost je dejstvo, da so kljub vsem preizkušnjam skozi katere so morali tudi po zaslugi Evropejcev, še vedno živi in tukaj. Novodobni antropologi še niso predstavili afriških mitologij na nov način tako kot recimo tibetansko, indijansko ali aboridžinsko. Eden prvih, ki si je upal poskusiti je zgleda Patrice Malidoma.

Morda že imaš v načrtu kakšno novo potovanje?
Rad imam planet, vse me zanima, rad bi se vrnil povsod, kjer sem že bil in šel tja kjer še ne, a nekaj v meni me očitno predvsem in vedno znova prikliče v kraje ob Nilu, kjer je še ohranjeno toliko tega kar nam je ljudem pomagalo ohraniti se skozi vsa ta tisočletja. Nikjer nisem našel toliko vitalnosti, zdravja in zadovoljstva in pripravljenosti postaviti se za svoj prav, kot med poslednjimi črnimi domorodnimi ljudmi. Čeprav me je izkušnje iz Nubskih gora iz sedemdesetih let neslo ponoviti med drugimi staroselce na Zemlji, ni bilo nikjer tako. Tod nekje je najbrž tekla zibelka človeštva, tod kljub genocidom in drugim najhujšim katastrofam globalizacije, še naprej vztraja prvinska človečnost, ki me instinktivno privlači najbrž zato, ker se mi zdi, da lahko da odgovore, kako preživeti v simbiozi z naravo in družbo tudi v časih masovne odtrganosti in zgubljenosti. Civilizacija, ki je začela ob Tigrisu in Evfratu in se širila ob Nilu, Indu, Rumeni reki in dosegla svoj vrhunec danes naprimer ob reki Hudson, rekrutira nove in nove janičarje, hkrati pa je ranljiva in nevarna tudi sama sebi. Ni mogoče zanesljivo vedeti kam bo zavila in kaj bo nastalo iz nje. Od nas vseh je odvisno, če se bo sprevrgla v diktaturo in zadušila vse kar si predstavljamo kot človečno in za kar so si trudili naši predniki. Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur.

Ko si bil zaprt v Sudanu, smo v Sloveniji pozorno spremljali, kako se bo razpletlo. Pisali smo peticije, pošiljali maile na vse strani, sudansko ambasado smo dobesedno zablokirali z maili in zahtevali tvojo izpustitev. Sem pa zasledil tudi izjave, češ, kaj pa rine tja dol, če ve, da ne sme. Kaj si misliš o takšnih ljudeh?
Žal mi je za vse skrbi, ki ste jih imeli z menoj. Hvala vsem, ki ste pritiskali na institucije in birokrate, da je iz pisarn na koncu prišla v danih razmerah skoraj najboljša rešitev. Nastali so tudi stroški, ki jih je poravnal Urad Predsednika in Ministerstvo za zunanje zadeve, s tem pa seveda na koncu vsi davkoplačevalci, zato se čutim odgovornega in dolžnega tiste, za katere se mi zdi, da ne razumejo zakaj smo bili pripravljeni toliko tvegati, spomniti, da ne gre za iste razmere kot v našem svetu in da je le te med seboj komaj mogoče primerjati. V EU trenutno ne pobijamo masovno otrok, ne koljemo nosečnic, ne trgamo nedonošenčkov iz še živih mater. Velikim silam, ki se v prvem, drugem in tretjem svetu borijo za nadzor nad vodo, energijo, minerali, sužnji, izplan opravičuje vsa sredstva. Če bomo dopustili kar se dogaja v afriških kolonijah, bomo prakso uzakonili in utegne doseči tudi nas in naše otroke. Tisti otroci, tiste matere in žene, tisti starci, ki si sami ne morejo pomagati, so še vedno tam. V darfurskih taboriščih prek naših humanitarnih organizacij hranimo dva in pol milijona ljudi, neposredno ogroženih je šest milijonov ljudi. Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi. Srce mame Afrike krvavi. Komu zvoni? Zvoni vendar vsem nam, njenim otrokom!

21. februar 2007: Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta Read More »

22. januar 2007: prispevek Toma Križnarja objavljen v zadnji številki Le Monde Diplomatique

Novice /

DARFUR, DARFUR

Osli, konji, kamele. Vozovi, dolge vprege, kratke vprege. Človeški iztrebki, živalski izrebki, velike luže postane gnojnice. Iz šibja pletena s plastiko in kartonom pokrita zasilna bivališča, gola debla dreves brez vsake sence. Komarji, podgane, ščurki. In vmes otroci, matere, žene, bolniki, starci. Maskara. Kamp IDP. Taborišče s sto šestdeset tisoč Internali Displaced People. Gereda. Južni Darfur. Konec maja letos. Tri tedne po podpisanem miru med sudansko vlado in eno od frakcij upornikov.
     To ni noben mir!« mračno odkimava trgovec. »Nič nismo dobili zaradi česar smo se uprli! Nekaj denarja ha! Minawija so kupili!«
     Predal se je za palačo ob Nilu. In avto. In sedež v vladi.« sikne pastir brez živali.
     »Izdal nas je!« stisne zobe kmet brez zemlje. »Naši sinovi, očetje, bratje in prijatelji so se žrtvovali za arašide.«
     Neskončne vrste beguncev v zdelanih belih dželabijah in strganih pisanih fostanih, tokrat niso pozdravljale dostojanstveno, kot je običaj v Sudanu. Seganja v dlani, trepljanja po ramah, objemi in spraševanja po sorodnikih so bila kratka, odrezana. V očeh se ni bliskalo veselje. V zenicah se je zrcalila ista motna blatna brozga kot po razmočenih tleh.
     »Deževna doba je tu. Po mesecih hude suše bo zdaj napadla plesen, trohnoba in bolezen. Ne, nimamo dovolj plaht za vse. Preveč jih prihaja.« odgovori bela mlada delavka Rdečega križa. »Malarija je, a nimamo mrež proti komarjem. Vladni nam jih ne dovolijo spraviti sem. In zadnji konvoj z pomočjo je spet obtičal v blatu. Spet bo lakota.«      
     »Ne, že zdaj ni dovolj.« odkimava koščena žena med mešanjem kaše v aluminijastem loncu pred svojim zasilnim domom. »To kar dobimo od organizacij nas sam samo ščiti pred smrtjo.« Zamišljeno poravna par gorečih okleščkov med tremi kamni, ki služijo za ognjišče in doda: »In lesa ni več. Zdaj hodimo po dračje že cel dan daleč. Tam pa je nevarno! Džandžavidi!«
     Vsak večer ko taborišče utihne, slišimo oddaljeno streljanje. Kratke rafale, dolge rafale, vmes močne detonacije. Nihče od komandantov ne ve točno kaj se dogaja. Povedati vedo le, da so vse poti iz Gerede proti severu blokirane z džandžavidi. Miru ni!
     »Ne, Minawi nas ne brani. Njegovi SLA komandanti trdijo, da nas morajo varovati vojaki Afriške Unije. A ti samo pijejo, plešejo in …« utihne ostareli mož.
     »In seksajo. « trpko dokonča moj vodič, ko greva naprej. »Proti članom baze AU v Geredi je vloženih enaindvajset prijav spolnih zlorab.«
     »Torej ne samo vladni in džandžavidi?«
     »Zadevo raziskuje agencija OZN. Vojaki AU se pripeljejo v taborišče v belih terencih, v novih uniformah in zloščenih škornjih in rečejo: pridi ti bomo nekaj lepega pokazali.«
     »In žene gredo?«
     »Ne žene, deklice, stare šestnajst, štirinajst, dvanajst let stare.«
     »Muslimanke?«
     »Tu smo vsi muslimani. Zato se o tem dolgo ni govorilo. Vse je prišlo na dan, ker so se deklice vračale z nekam preveč bombonov.     
     »Prostim ne objavi, da smo se srečali. Če vladni zvedo, da smo govorili s tujim poročevalcem, nam bodo prepovedali delovanje na tej strani.« je prosil predstavnik ene od zahodnih humanitarnih organizacij. »Tu smo lahko samo zato, ker se delamo majhne.«
     Posvaril me je, da bo Gereda očitno v kratkem padla in povedal, da selijo svoje bolnike globlje na osvobojeno ozemlje. Ena od njihovih skupin bo skušala doseči Muhajerio. Lahko grem z njimi.

* * *

     Vozilo že na prvi pogled ni vzbujalo zaupanja. V kolonialnih časih narejen, vladnim silam zaplenjen Jeap, je puščal olje in vodo, smradil in šklepetal. Odpeljali smo se po opoldanski molitvi, naravnost proti severu, tja koder je zadnjo noč najbolj pokalo. Dva ranjena vojaka, dva bolna otroka, dve prestrašeni materi in ena teta, šofer, vodič in dva krepka fanta z kalašniki, ki naj bi nas čuvala. Onkraj zadnje postojanke upornikov na robu Gerede, se je pred nami odprla prazna, gluha, s trnastim grmovjem poraščena valovita ravan z daleč vsak sebi prepuščenimi kruhovci.
     Vsake toliko s peskom zasuta vas. Prazna vas. Očitno požgana vas. Med ožganimi tramovi datljevih palm so ostali samo razbiti lončevinasti lonci. Iz tal je zrasel pastirček z piščalko in majhno čredo koz za seboj. Pokazal nam je jamo z zaudarjajočo vodo. Slabo mi je bilo, še preden je dosegla želodec.
     Pol ure po tem zadnjem srečanju je počilo. Ni bila mina, kot smo se ustrašili. Odletela nam je glavna pogonska os.
     Peš nazaj v Geredo se je zdelo predaleč. Prek satelitskega telefona sem klical na pomoč prijatelje v vrstah Minawijeve SLA. Preden sem dobil komandanta Čorbo in mi je ta dopovedal, da so trenutno vsa vozila potrebna na južnih položajih, sem izpraznil baterijo. Trije fantje, ki so vstali iz krajine kot prej pastirček, so povedali, da smo blizu vasi Berti in da ima trgovec tam generator. Šofer Abdala je odločil, da jim lahko zaupamo in jih z mojim telefonom poslal napolniti baterijo; sami pa smo se pred soncem skrili pod pokvarjeno vozilo. Čakali smo jih ves dan in celo noč. Zjutraj sem prosil Abdala, če gre pogledati, kje je telefon. Vrnil se je hitro in preplašen, trdeč, da so tik pred Bertijem nanj streljali iz zasede. Naša vojaka sta šla takoj v izvidnico in prišla nazaj prepričana, da se s hriba v vasi lepo vidijo uniforme sudanske vojske – skupaj z raztrganimi džandžavidi. Iz tiste smeri so se v nebo vili trije stebri dima. To smo vzeli za slabo znamenje. Zapustili smo vozilo in peš kolikor smo mogli hiteli nazaj proti Geredi.
     Kmalu smo dohiteli smo skupino beguncev, ki so prevezovali tovore na živalih in s tesnobo opozarjali na dim na obzorju. Jezdeci na kamelah in konjih se lahko pojavijo iz peska kjerkoli in kadarkoli. Džandžavidi se rekrutirajo največkrat iz arabskih nomadskih plemen, ki so stoletja nazaj prečkala Rdeče morje in doline Nila in so z afriškimi kmeti in pastirji v zelenem Darfurju že vso zgodovino v nekakšnem naravnem konfliktu. Afriški kmetje gradijo ograje, da zavarujejo svoje pridelke – arabski pastirji jih podirajo, da peljejo čeznje svoje črede. Na prelomu prejšnjega stoletja so fuski sultani, ki so v času pred prihodom Britancev uspevali s trgovino sužnji med Saharo in tropsko Afriko in vladali največjemu cesarstvu na ozemlju današnjega Sudana, arabskim plemenom, ki so pasli krave v savanah na jugu Darfurja podelili nekakšne pravice za uporabo zemljišč. Tistim, ki so pasli kamele v polpuščavah na severu pa ne. Ti, ki so ostali brez pravic in brez resursov, so se obrnili za podporo na svoje ljudi v Kartumu. Alex de Waal, direktor African Rights v Londonu, ki je preučeval razmere v Darfurju že v sedemdesetih letih, poroča kako so afriški domačini in arabski prišleki konflikte tedaj še znali reševati na tradicionalnih plemenskih poravnavah, določanjem posebnih tranzitnih poti in celo s porokami, zato je danes težko ločiti na zunaj kdo je Arabec in kdo Afričan. Velika večina je značilnih afriških odtenkov, a jih vprašanje za koga se imajo, danes pogosto zmede. Na sultanovem dvoru so se baje enakopravno srečevali, govorili so tako fursko kot arabsko, Furi so spoštovali Arabce zaradi vere, ki so jo prinesli po naročilu edinega preroka Mohameda. Ta odnos je kljub preganjanju prisoten še danes. Iskal sem animiste podobne onim v Nubskih gorah, a razen nekaj sinkretizma pri lokalnih zdravilcih, nisem našel dosti sledi. Afričani v Darfurju so povzeli islam skupaj z balami bombaža za značilne moške arabske halje, čajem, sladkorjem in … in identiteto. Tista plemena, ki verjamejo, da so Arabci, so z svojimi ljudmi v dolini Nila v osemdesetih letih pripravila poseben načrt, imenovan Arabsko zbiranje, ki ima po dokumentih, ki jih navaja Julie Flint v knjigi Darfur, a short history of a long war, za cilj izriniti in pregnati Afričane iz Darfurja. Načrt imenovan Arabsko zbiranje, se jim je s pomočjo sosednjih arabskih držav, ki imajo prav tako interese v z vodo bogatem delu Darfurju, skoraj posrečil. Arabizacija Darfurja se dogaja po podobnih vzorcih kot na drugih marginaliziranih področjih v Sudanu, novo je, da v napadih na črno prebivalstvo sodelujejo tudi plačanci iz vsega sahelskega področja, od Libije do Mavretanije, Čada, Nigra in Nigerije. Ameriška vlada trdi, da gre za genocid, OZN primerjajo razmere z tistimi pred masovnimi pokoli v Rwandi in govore o največji humanitarni krizi na planetu, Sudanci na severu pa govore zgolj o nujnosti sudanizaciji in o politiki »Ein Land, ein Folk, ein Fuhrer «, brez katere se ne morejo ubraniti globalizacije in nove kolonizacije. Za krizo v Darfurji ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera. Tujci, ki nas Sudan privlači zaradi raznolikosti kultur, ki so jih zaklenili v dane meje kolonialni Britanci, nenavadnega dostojanstva, ponosa, gostoljublja in splošnega šarma arabskih ljudi na severu in naravnosti, sožitja z okoljem in splošnega ekološkega vedenja na jugu ohranjenih staroselcev, ki so se nam skupaj zdeli alternativa naši zahodni kulturi, jih spremljamo že iz sedemdesetih let. S prstom lahko pokažemo na vse arabske vlade po pridobitvi neodvisnosti in tri plemena ob Nilu na severu, iz katerih prihajajo vsi najbolj pomembni sudanski politiki. Pokažemo lahko rasizem tistih, ki imajo v Koranu zapisano »Ustvaril sem vas različne zato, da se boste učili drug od drugega«     
     »Alah je zadovoljen z dejanji moža, ki ščiti ženske in jim pomaga« je recitiral četrto suro Abdala. »Ostani z nami. Ti si nam edina priča.«
     Pred večerom smo skupaj dosegli zadnjo vas. Tam se je medtem nabralo še več beguncev. Nihče od nadrejenih ni imel satelitskega telefona in nobene druge komunikacije s štabom, vedeli pa so povedati, da so džandžavidi že zavzeli stezo proti Geredi in, da je umik torej odrezan. Ker ne moremo pričakovati nobene okrepitve, se lahko upremo samo na svoje sile.
     Tisti in naslednji dan smo kopali jarke, gradili okope in postavljali nizka zaklonišča. Sredi tabora se je kadilo iz velikega lonca: žene in dekleta so prala, kuhala in stregla. Čutiti je bilo solidarnost in složnost. Nihče ni kadil sam, svitek lokalnega tobaka je potoval od ust do ust, dokler ga ni zmanjkalo. Prek tranzistorja na dinamo smo lovili BBC poročila v arabščini in ponoči tudi Radio Monte Carlo. A na radijskih valovih ni bilo ni slišati o streljanju, ki nas je vznemirjalo okrog nas. V sedmih mesecih sem srečal samo eno novinarko. Z dovoljenjem vladnih in upornih, ji je takoj po podpisu miru uspelo prestopiti z vladne strani in ostati en cel dan na upornem ozemlju. Še pred temo je skupaj s spremljevalci morala nazaj.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti tujec, si ne bodo upali napasti« je vpričo vseh po večerji ponovila prošnjo ena od žena. V naročju ji je sedela drobcena punčka.

* * *

Zakritega obraza, od vrh glave do peta povita v pisano togo, zgarana in zdelana od elementov, ni delovala nič bolj erotično kot večina darfurskih žena, ki svoj čas preživljajo na prostem. Hrapava črna koža, dolgi elegantni udi, veliki močni členki, dostojanstven pogled.. Nič na njej ni pričalo o tradicionalni islamski ženski pokornosti. Kretnje, mimika so dali vedeti, da gre za človeka, ki se ne boji več ne boga ne hudiča.
     Rojena je bila v pesek na severu Darfurja v veliki nomadski družini plemena Bediat Zaghawa. Ni bilo bolnic, ni bilo šol, za vse so bili odvisni od narave. Zdravo in radostno je živela v harmoniji z živalmi in ljudmi in redkimi rastlinami, srečno se je poročila, rodila je šest otrok, potem se je začel sodni dan. Njen mož je bil ubit ob zračnem napadu na vas Musbath maja 2004. To je bilo takrat ko so bombardirali celo drevesa. Tam pod ostanki orjaških dreves, ki so dajala senco, vlago in hlad, je našla tudi dva od svojih otrok. Najmlajšega fantka in najstarejšo punčko. Vse tri je pokopala še isti dan malo višje iz wadija, tam koder so za vse določili starešine. Večina vaščanov je nato pobegnila v Čad. Ker so bile kamele v lasti družine pobite in so ostali samo osli, z otroci ni mogla na tako dolgo pot. Verjela je, da ji bodo pomagali v taborišču na vladni strani, v enem od tistih, ki jih nadzirajo tujci.
     Posiljena je bila še preden je dosegla Abu Showk v Fasherju. Najprej so jo zlorabili sudanski vojaki, potem obveščevalna služba, nato neka nomadska milica. Ko je isto storil z njo tudi eden od vodij taborišča, se je odločila. Ponoči je z otroci zbežala nazaj v divjino. Imela je srečo. Preden so jih našle hijene, je naletela na skupino petih mater, ki so tako kot sama, izgubile zaupanje v človeške instalacije un same skušale rešiti svojih skupaj dvaintrideset otrok. Izogibajoč se vseh vojska in vsega človeškega, stalno na lovu za hrano, so gnale osle naprej. Jedli so divje plodove, sladke koreninice, kuščarje, kače. Dosegli so večno zelena pobočja ugaslega vulkana Džebel Mara, a so se zaradi novih spopadov med Furi in Zaghawami morali obrniti. Vrnili so se na sever, a so morali, zaradi nove vojne med uporniki, ki so podpisali mir in tistimi, ki ga niso, spet nazaj. Tako blodijo že več kot dve leti. Zdaj so tu.
     Podobne zgodbe sem v Darfurju poslušal kar naprej. Začelo se je že v Čadu. V Čad sem prispel kot odposlanec slovenskega predsednika, da bi srečal vodje upornikov, predstavil mirovni predlog, preveril kako učinkuje že obstoječa pomoč in posnel resnične razmere. Vodja za humanitarne zadeve SLA Suleiman Jamous me je povabil, naj si sam ogledam zakaj on in njegovi zavračajo pogajanja z arabsko vlado pod okriljem AU v Abuji. Zaman sem čakal vizo na sudanski ambasadi na Dunaju, Kartum ne mara aktivistov, vedel sem kaj tvegam, a mi je bilo obljubljeno, da ne bom srečal vladnih predstavnikov. Ampak tudi Minawijevih ni bilo lahko srečati. Na srečanje s vrhom SLA na terenu sem uspel šele po mnogih zapletih. Spustili so me samo šestdeset kilometrov čez mejo, da sem posnel propagandni spot, kako se izpod neba v bleščečem helikopterju AU spušča k podložnikom njih novi sultan, potem so se me želeli znebiti. Da bom šel proti volji vseh akterjev globje v Darfur, sem se odločil po epidemiji mingitisa, ki sem jo našel v enem od stranskih wadijev v Farawyi. Triindvajset otrok je pomrlo preden sem uspel priklicati na pomoč edino humanitarno organizacijo v Čadu, ki si je upala ilegalno, brez dovoljenja sudanske vlade, čez mejo. Takrat sem se odločil, da ne bom šel nazaj, kot me je klical Urad mojega predsednika, ampak da bom šel naprej.
     Od aprila do sredine julija sem dokumentiral in zbiral gradivo s katerim sem upal pritegniti množice, kot pred leti k Nubam v osrednjem Sudanu. Vsaj v bolj demokratičnem svetu, politiki vendarle morajo upoštevati javno mnenje; če ne, niso izvoljeni. Kadar se ujamejo mediji in glas javnosti, nastane sila, ki jo niti veliki lobiji ne morejo ignorirati.
     V Boldongu v Džebel Mari, sem v enem dnevu posnel enaindvajset izpovedi žena in deklet, ki so posiljevalce opisovale kot dolgonose, sokoljih oči in bradate. Afganistanskim možem podobni džandžavidi, naj bi jih več tednov zadrževali ujete v taborih v gorah Kargo nasproti. Pričale so, da so posilstva na terenu bolj učinkovito sredstvo za spreminjanje domačinov v begunce, kot nalet letal z potniki v simbole moči ZDA. Skupaj z amputacijami, izrezovanji dojenčkov in onečaščanji trupel, je to najbolj temeljit način, kako se izsuši močvirje in ujema krapa. Po takih grozodejstvih zbežijo tudi najbolj SLA vdane družine in uporni fantje ostanejo brez naravne podpore.
     Od vseh afriških plemen v Darfurju sem našel najbolj ogrožene Fure iz frakcije SLA v gorah Džebel Mara, ki jo vodi Abdel Wahid. Njih poleg džandžavidov in vladne vojske napadajo, posiljujejo in pobijajo tudi Zaghawe iz Minawijeve frakcije SLA. Od 5.maja letos, ko je Minawi z arabsko vlado podpisal mir, njegova vojska bolj ali manj odkrito sodeluje z prej skupnimi sovražniki. Po Abuji se je zgodila najslabša opcija. Afričane so spet uspeli ločiti in naščuvati drug proti drugemu.
     Največji problem upora Furov, Zaghaw, Mesalitov in drugih afriških plemen proti Arabcem v Darfurju je problem vodenja.
     Furi v Džebel Mari imajo srečo, da je svet pod 3.100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci okoli, tako razbrzdan kot v turški Kapadokiji in nudi možnost dolgotrajnega gverilskega vojskovanja in obrambe. Wahidovi Furi imajo srečo tudi zato, ker so gore ponekod raj na zemlji. Raj, kot si ga predstavljajo okoliška plemena spodaj v žejni vreli puščavi okoli gora in ga vidiš včasih narisanega na stenah lokalnih slaščičarn. To je raj v katerem vode ni treba vleči iz jam ampak kar tako v rekah teče jo reke in padajo slapovio katerem sanjajo okoliška plemena Višje v gorah sem videl rasti vse tropsko sadje in zelenjavo. Furi so kmetje, Furi niso kavboji. Njih inačico islama se zdi bolj človeške potenciale zatirajoča, kot tista ki nadzira zaghawske kravje in kamelje pastirje. Furi se ne znajdejo kot Zaghawe. Furi so tisti, ki navadno zgubijo kadar se pričkajo. Po desetletjih obupne obrambe so zdaj obkoljeni z vseh strani.
     »Ne moremo v Čad tako kot Zaghawe. Nikamor ne moremo pobegniti.« mi je dejal vodja preskrbe Wahidove SLA. »Mi lahko samo še umremo.«
     V Jebel Mari ni nobene baze AU in razen prvega zametka MSF France in Spain nobenih humanitarnih organizacij. Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili zmožni zagotoviti varnosti. Devedeset odstotkov od vseh pomoči sveta Darfurju gre v taborišča beguncev na vladni strani, deset odstotkov v taborišča, ki jih nadzira Minnawijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. V Jebel Maro bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so Slovenci namenili v želji in veri, da bo doseglo do tega najbolj upravičene žrtve, lahko naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejo moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast sem občutil tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo po geslu: mobitel v vsako vas… Lahko bi poskusili zbrati mobilne telefone, ki jih v Evropi ne rabimo več in jih v veliki akciji prostovoljcev poslali v Darfur.
     Razmere v Džebel Mari so nam še bolj kot drugod v Darfurju slabo poznane, zato, ker so gore globje v notranjosti in dalj od meje s Čadom preko katere so v Darfur že od začetka vojne ilegalno uhajali zahodni opazovalci. In zato, ker jih Minawijevi niso pustili k Wahidovim, ampak so jih zamotili z pričevanji o genocidu na svojih tleh. Na ta način so preprečili, da bi svet zvedel za resnične odnose med plemeni. Zaradi teh gora, ki drže vodo tudi v sušni dobi, se je začelo obleganje dežele Furov. Tu se je začela vojna – tu bi se moral tudi najprej začeti delati mir.
     Ampak ali se lahko vojna konča preden domačini začutijo, da je čas zrel za to?
     »Džandžavidi se boje tvojih kamer. Verjamejo, da s sodobno tehnologijo lahko njihove obraze takoj objaviš na internetu in bodo še nocoj na BBC. Vsak bo lahko videl, kaj počnejo. Tega se najbolj bojijo. Ostani z nami.«
     Šesti dan navsezgodaj me je zbudila črna roka in mi nekaj molila. Bil je moj satelitski telefon. »Na, mister.« je rekel fant in se ritenski kot je navada pri Furih začel umikati. Ekran je bil osvetljen, baterije so bile polne, a za klic je bila zahtevana Puk koda, ne Pin koda. Le te pa ne vem. Še preden sem dvignil oči od bleščeče stvari, je fant izginil za ogradami.
     Prvi satelitski telefon, s katerega sem se lahko oglasil, sem našel šele v Muhajeriji, deset dni pozneje, potem ko nas je dosegel konvoj Minnawijeve SLA na enem od svojih pogromov nad džandžavidi in nas varoval do tja. Moj sin Jan je poslal puk kodo in skrinjica se je odprla. Prvi klic je bil od Valentine Flander, ki je povedala, da je bil Urad v skrbeh, ker se toliko časa nisem javil. »Zdaj boš več lahko storil doma. Vrni se!« Isto je vztrajal tudi dr Vajgel, predsednikov svetovalec. »Razmere postajajo prenevarne.« Vrnitev v Čad po isti poti čez sever Darfur ni več mogoča zaradi nove vojne med samimi Zaghawami, med podpisniki miru in zagovorniki nove alianse upornikov NRF. »Javi se v prvo bazo AU. Dogovarjamo se za transfer v Čad…«

* * *

Agent sudanske vojaške obveščevalne službe me je aretiral v pisarni komandanta štaba AU v El Fasherju 19 julija ob približno pol petih popoldne. Komandant in nekateri drugi najvišji predstavniki AU v Darfurju so bili prisotni in so sodelovali na večini nočnih zaslišanj. Najbolj me je bremenila digitalna fotografija vojaškega dokumenta, ki naroča podrejenim usmrtitev vseh, ki bi morebiti brskali v masovna grobišča – tudi če so člani OZN. Dva tedna kasneje sem bil spoznan za krivega špijonaže, lažnega poročanja o Sudanu in vstopa brez vize. Obsojen sem bil na dve leti zapora, zaplembo vsa oprema in posnetkov. Plačal naj bi tudi dva miliona in pol sudanskih funtov kazni.

* * *

Mesec in pol dni, ki sem jih preživel v treh različnih zaporih v Fasherju, preden me je sudanski predsednik Beshir na prošnjo slovenskega predsednika dr.Drnovška pomilostil in sem bil izgnan v domovino, so bili priložnost za srečanje tudi z akterji drame v Darfurju, ki jih sicer ne bi srečal.     
     »Podpisali smo mir v Abudži, zakaj zdaj tujci ne greste domov?« so me zasliševali preiskovalci, tožilci, sodniki, advokati, novinarji, stražniki, vojaki, obveščevalci prepričani, da smo vsi tuji humanitarci po vrsti zgolj brezverni internacionalisti, plačanci, agenti tujih interesov, ki že ves čas od kar so se rešili Angležev oprezajo za njihovimi bogastvi.
     »Prej ne bo miru na svetu, dokler islam ne bo zavladal vsepovsod. Ves svet mora postati muslimanski.«
     Ko sem pripomnil, da Darfur že je ves muslimanski, pa kljub temu ni miru, sem slišal, da miru ni, ker islam v Darfurju ni pravi islam. To je ničvredni in škodljivi poganski islam. Pravi islam je ta islam, ki ga žive z dejanji in akcijami Bin Laden in njegovi.
     Prvih pet dni v prvem zaporu vojaške obveščevalne službe, sem imel občutek, da sem v rokah džandžavidov z očitnimi simpatijami do terorizma. Spomnil sem se grožnje sudanskega predsednika Beshirja, da bo v primeru vpada OZN v Darfur prišla nadnje El Kaida.
     Naslednjih pet dni v zaporu na Centralni policiji sem med policaji srečal več študentov, ki bi vsi po vrsti radi migrirali na zahod, hkrati pa so izražali prepričanje o veliki zaroti, ki se dogaja Sudanu. »Nihče od sosedov noče, da bi bil Sudan močan. Vsi so proti nam. Z nami so le Kitajci. To je vojna za našo nafto med Ameriko, ki podpira upornike in Kitajsko, ki podpira našo vlado.«
     Med petstošestdeset zaporniki v zaporu Shalah sem srečal predstavnike najbrž vseh darfurskih plemen in vseh političnih skupin. »Med nami se ti ne bo nič zgodilo. Ne maramo pa da nas kdo poriva.« je pomenljivo govoril direktor zapora. Po treh tednih novic in komentarjev na tv o napadih na Libanon za katerimi da je Amerika in nenadnih napovedih, da bodo v Darfur vdrle sile OZN brez dovoljenja sudanske vlade in da tudi za njimi prihaja Amerika, je veliko zapornikov zahtevalo orožje in izpustitev v boj proti svetovnemu zlu. Vsak dan sem bil priča izrazom večjega sovraštva. »OZN so plačanci Satana! OZN so neverniki! To bo sveta vojna!«
     Nasilno reševanje krize bo usmrtilo preveč nedolžnih indoktriniranih ljudi na obeh straneh. Ob rožljanju z orožjem predlagam namestitev radijske postaje in oddajnikov na mejo z Čadom in program, ki bi domačinom v Darfurju omogočil razumevanje teh, ki jim želijo na pomoč. In akcijo zbiranja odvečnih mobilnih telefonov in razdelitev le teh po darfurskih vaseh. Domačini bi lahko ob vsakem sumljivem premikanju v pokrajini obvestili helikopterske enote, ki bi morale najkasneje v pol ure doseči kateri koli kraj v provinci. O tem ali bodo to enote Afriške unije, Ozn ali kake druge sile, bi morali odločiti na mednarodni konferenci, ki jo je treba takoj organizirati za vse akterje v darfurski drami, ne samo za tiste, ki so že sedeli na poganjanjih, ki jih je v Abudji vodila Afriška unija. Vseeno ali je konferenca v Evropi ali v Afriki, važno je, da na pogajanjih ne bo takega arabskega vpliva kot je bil v Abudji. Kolikšen je ta vpliv sem skusil tudi sam na svoji koži. Kot tudi dva druga ameriška novinarja, ki ju je v istem času prav tako vladnim silam izročila Afriška unija.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti, si ne bodo upali napasti.« se spominjam besed žena in mož vsepovsod po Darfurju.
     Tiste žene, tisti otroci, tisti starci so še vedno tam. Brez pozornosti sveta bodo afriški kmetje in pastirji iztrebljeni in pregnani iz Darfurja. Darfur je testni primer za vse nas. Če bomo dovolili, da se razmere nadaljujejo, bomo uzakonili svet, v katerem utegnemo tudi mi sami priti na vrsto.

(objavljeno v Le Mond Diplomatique)

22. januar 2007: prispevek Toma Križnarja objavljen v zadnji številki Le Monde Diplomatique Read More »

Komentar Toma Križnarja objavljen v Independent, 4. oktobra 2006. (v angleščini)

Novice /

Tomo Krizner - Sudan sees UN intervention as an invasion Khartoum is using the threat of an outside enemy that wants to come in and steal their oil

Published: 04 October 2006, Independent

It is barely more than a fortnight since I was released from a prison in Darfur. My experiences, both in the prison and during seven months as a human rights envoy in Sudan, are a warning to all of us that the people of Darfur can easily be indoctrinated and turned against the international community.

The media in Sudan are telling them that the United Nations is controlled by the US. The leaders in Khartoum, who oppose international intervention, are exploiting this anti-Americanism to stay in power and continue the destruction of Darfur, to continue to push the African population out of the region.

I saw in prison how people changed from having sympathy and empathy for me to being suspicious and hostile and believing that I was a spy. These people are being readied to go and fight against the UN. I won’t forget what I saw for seven months. The fighting, the dying, the villages destroyed.

The UN must come, but only as far as the border with Chad. They need to start a radio station broadcasting across the border to give people access to information on what is really going on. At the moment, the Sudanese government has total control over all information in the country. Only the rich have access to independent media, through the internet, and they are, broadly speaking, either supporters of the present government or people preparing to leave the country.

I have been to Sudan nine times, and each time I have seen the same pattern. The government is using its own Jihadist brand of Islam to keep the people in submission. They are using the threat of an outside enemy – the international community, primarily the US – that wants to come in and take their natural resources, steal their oil.

The Chief of Security in Sudan told me himself that he fears the US will come. They have managed to make people believe that even the NGOs are evil, that they are spies preparing the ground for a UN invasion of the country. The women, children, the elderly, the sick and the vulnerable are exposed. There is nothing to stop them being destroyed. The people of the Jebel Marra, the Fur, indigenous Africans who follow a Sufi school of Islam are the most endangered.

At the moment, they have convinced the people in Darfur that a UN force coming in across the border from Chad would be an invasion force. They have persuaded people that they must rise up and fight this invasion. In the prison where I was held there are 550 inmates, convicted of violent crimes such as murder. These prisoners are in chains and waiting to be executed, but they have been told they will be given guns and released to go and fight the UN. These men come from the Janjaweed, the rebel groups of Minni Minawi, fighters loyal to Abdelwahid Elnur. They are a cross-section of all the armed groups in Darfur and they have been indoctrinated. Something must be done. There must be UN intervention and it must go now, today. But it must be a mission that is planned with an awareness of what I have experienced as the only foreigner in this part of Darfur – along with two American reporters.

The UN has got to counteract the propaganda that Khartoum is using against international intervention. Right now, even the prisoners, held by the government are ready to fight against the UN.

UN peacekeepers must settle on the border with Chad, with the support of the government there. More independent witnesses, reporters, activists and NGOs must go into the areas where the civilians are. And, if necessary, act as a human shield.

The Janjaweed and other groups committing atrocities have spies everywhere. When I was there they would hear where I was. They learnt that I had a camera and thought it would record their faces and send the pictures which would then appear on the BBC that night. These are proud people, they don’t want to be filmed cutting babies out of mother’s wombs and playing with the foetuses in front of them.

The camera can be more powerful a defence than the gun in these situations. We need to find a way to train local reporters to challenge the government monopoly on information, and get them the technical gear to get their own pictures out to tell the world and the people of Darfur what is actually happening.

I know about genocides. My father spent four years in Dachau. There are no crematoria in Darfur, but there are mass graves. I have seen documentary evidence of them. I have seen government orders instructing troops to kill anyone – including UN personnel – attempting to dig near any of these graves.

The African Union is not motivated. Culturally they don’t identify with the Muslim population in the region. They have little sympathy for Darfurians. And, ultimately, they are controlled by the government in Khartoum. When they receive reports of Janjaweed attacks they wait for days before investigating.

We need to act now, but we need to do so with awareness of what is going on and how people have been indoctrinated. We need to invent new ways of intervening to stop simply adding to the violence. We must consider the lessons learnt from Somalia, Rwanda, Congo, Bosnia, Srebrenica.

The author is a Slovenian writer and photographer, arrested while visiting Sudan as an official envoy of the Slovenian government.

Komentar Toma Križnarja objavljen v Independent, 4. oktobra 2006. (v angleščini) Read More »

Intervju, objavljen v reviji Jana – 28. marec 2006: Kar čutim, je bes nilskega konja!

Novice /

Intervju za revijo Jana - 28. marec 2006

Kar čutim, je bes nilskega konja!

Tomo Križnar se je kot posebni odposlanec predsednika RS dr. Janeza Drnovška pred mesecem dni odpravil v Darfur, zahodno regijo Sudana, kjer vladna vojska in arabske milice (džandžavidi), podprte s strani vlade, izvajajo etnično čiščenje.
Potem ko so ga uporniške sile izgnale iz Sudana, Tomo zadnje dneve preživlja v Čadu. Kot pravi, je samo vprašanje časa, kdaj se bo znova vrnil v Darfur, kjer se pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid nad nemočnim prebivalstvom.
Kljub težavam z elektriko in internetnimi povezavami nam je uspelo opraviti pogovor s svetovnim popotnikom in borcem za človekove pravice, ki zdaj v Bahai čaka na prihod predsednika Drnovška in njegove delegacije. Tomo Križnar opozarja, da si številne svetovne organizacije, države in posamezniki, ki bi lahko kaj storili, vztrajno zatiskajo oči pred genocidom v Darfurju. In ta se lahko, če ga svetu ne bo uspelo ustaviti, po Tomovem mnenju kaj kmalu zgodi tudi kje čisto blizu nas …

Kako je prišlo do ideje za sodelovanje s predsednikom pri humanitarni akciji za Darfur?

Tik pred novim letom me je predsednik poklical in vprašal kako je z Nubami. Povedal sem, da je genocid zaradi široko zastavljene kampanje, v kateri smo sodelovali tudi Slovenci, ustavljen. Čeprav podobno kot drugod v Sudanu politično ni še nič rešeno, afriških žensk, otrok in starcev Arabci s severa Sudana vendarle ne lovijo in ne pobijajo več. Se pa zdaj dogaja genocid nad afriškim prebivalstvom v Darfurju.

Pred leti ste reševali Nube, in vaš trud je bil učinkovit. Problem Darfurja je najbrž bistveno bolj zapleten?

Problem Darfurja je za celo generacijo daljši od tistega v nubskih gorah. Genocid v Darfurju se dogaja po istem osnovnem vzorcu: napadi plačanih jezdecev na konjih in kamelah ob zori, lovljenje dečkov za janičarje in deklic za priležnice, posiljevanje žena, pobijanje mož in starcev in dojenčkov in vseh nekoristnih, vlačenje živine in pridelkov in požiganje in uničevanje vsega, kar se ne da odpeljati. To je vzhodnjaški vzorec iztrebljanja prvotnega prebivalstva in uničevanja celih pokrajin z namenom osvajanja le teh. Enak kot v Nubskih gorah je tudi vzorec brezbrižnosti in počasno odzivanje mednarodnih institucij. Enaka je vsesplošna otopelost širokih množic na najbolj nagnusna kršenja človeških pravic. Enako pa je tudi prizadevanje nič dosti več kot peščice zahodnih aktivistov, ki mimo svojih vlad, mimo papeža in tudi mimo Varnostnega sveta Združenih narodov, delajo za zaščito šestih milijonov ogroženih na svojo pest.

V Darfurju ne gre samo za surove arabske apetite po mehki sredici Afrike, niti samo za bitko med vzhodom in zahodom, med Kitajsko in Združenimi državami in Evropsko unijo za nadzor nad strateškimi surovinami kot so nafta in voda, ampak za nov testni primer, na katerem se preizkušajo velika etična in moralna vprašanja nove generacije človeštva. Darfur je skupaj s Kongom in drugimi conami konfliktov na Zemlji tehtnica, ki bo odločala o tem, kakšno prihodnost si bo zapisala v zvezde naša vrsta. Če bomo v dobi orožja za množično uničevanje in hkrati najbolj razvitih komunikacijskih sredstev dovolili preganjanje in pobijanje milijonov nedolžnih ljudi, potem utegnemo jutri biti na vrsti mi sami. In še slabše – tudi naši otroci.

Nekatere uporniške enote z lastnimi interesi in vlada, ki podpira enote, ki morijo in posiljujejo ženske ter ugrabljajo otroke – kako v takšnih razmerah sploh izbrati prave sogovornike? Kdo je tisti, ki lahko zagotovi mir v Sudanu – in kaj lahko pri tem storijo tuje pobude, humanitarne organizacije?

Ljudje smo ljudje, popolnih sogovornikov ni. So pa na planetu ljudje, ki vendarle manj podlegajo preprostim strastem, ki dojemajo širše, ki se vedejo manj arogantno in ignorantsko. Upam si reči, da so bolj občutljivi od drugih ljudi. In bolj obzirni. Srečal sem jih med kolesarjenjem okoli planeta, v kampanjah za zaščito gozdov, voda in zraka, izginjajočih vrst živali, a tudi marginaliziranih človeških sort kot so Tibetanci, Aboridžini, Maori, Indijanci, Nube in drugi staroselci, ki jih je glavni tok človeštva prepustil krutemu koncu. Tudi zdaj, tu med begunci in uporniki se mi zdi, da jih srečujem. Prepoznavam jih po tem, da me ob srečanju z delavci humanitarnih organizacij in vodji upornikov, ki so zamenjali udobje in varnost za žrtvovanje za svoje ljudi, postane sram svojega nihilizma in razumskih izgovorov. To so tisti lokalni in globalni ljudje, ki lahko zagotovijo mir v Sudanu, Afriki in celemu planetu. Če jih bomo prepoznali in podprli mi, večina.

Videti je, da nekaterim uporniškim skupinam, pa tudi vladi, v resnici sploh ni do miru. Zakaj?

V zadnjih tridesetih letih sem osebno srečal kar nekaj tako imenovanih “lords of war”. Skupno afriškim in drugim gospodarjem vojn je prepričanje, da so vojne vedno bile in vedno bodo, da o njih poročata tudi Koran in Sveto pismo. In da celo svete knjige Prosvetljenstva zagovarjajo pravico bolj sposobnih, da prevladajo nad šibkejšimi. To so prepričanja, ki niso rodila le evgenike, ampak tudi fašizem in vodijo v nove holokavste.

Kakšna natančno je vaša naloga v Afriki? Menite, da je vaša “misija” uspešna?

V Darfur sem šel kot prostovoljec, da bi analiziral vpliv naše zahodne, humanitarne pomoči na civilno prebivalstvo. Da torej ne bi ponavljali napak, ki smo jih storili na jugu Sudana, ko smo v dobri želji, da bi rešili nomadske pastirje in kmete pred umiranjem zaradi lakote, le te naredili odvisne od naše pomoči in s tem skupaj z Arabci pripomogli, da so družine pozabile svoje tradicionalne načine preživetja in zdaj ne čakajo več oblakov z dežjem, ampak naša letala s hrano. V Darfur sem šel tudi zato, da bi navezal stike z uporniki. Na zahodu poznamo tiste vodje upornikov, ki so navedeni na listi ekspertov OZN predani Mednarodnemu sodišču za zločine proti človeštvu. Na tej listi sta tudi Minni Minnawi, ki se je novembra lani oklical za predsednika najmočnejše skupine darfurskih upornikov SLA (Sudan Liberation Army) in njegov tekmec Abdel Wahid el Nur. V spopadih za vodstvo med tema dvema vodjema SLA je v zadnjih desetih dneh umrlo 52 upornikov.

Ne zanimajo me ti, ampak manj znani in slavni vodje upornikov, tiste, ki se res žrtvujejo za svoje ljudi, tisti, ki imajo zato zaupanje civilnega prebivalstva in bi jim civilna družba lahko dala mandat za pogajanja z arabsko vlado v Kartumu. Vojne ne bo konec, milijoni beguncev se ne bodo vrnili domov, če jih bodo zastopali morilci in diktatorji, ki niso dosti boljši od tistih, ki izvajajo genocid.

Malce fantastično se sliši, da ti v državi, kjer človeško življenje ni vredno prebite pare, življenje (in telefon in kamero) reši navaden – kondom?

No, v konfliktu s čadskimi varnostnikom v Tini ni šlo za življenje, šlo pa je za satelitski telefon, ki je v Čadu prepovedan, ker se pogovorov prek njega ne da nadzorovati in ga tudi sicer uporabljajo predvsem uporniki. Da sem imel s seboj kondome, ni bilo naključje. Za gumarsko industrijo delam reklamo že vse, odkar se je pojavil AIDS. Gentelman – nežen, občutljiv, sočuten moški, mora nositi z seboj marelo in penis. Če imaš penis, moraš imeti tudi kondom. Marelo lahko pozabiš takoj, ko je konec dežja, tudi mobitel lahko pozabiš, nikoli se pa ne smeš toliko zanemariti, da nimaš s seboj kondomov. V to sem prepričal tudi čadske sile.

Kako so vas izgnali v Čad? Ste se bali?

Razen projekcije strahu, da me bodo odpeljali nekam, kjer bom stopil na mino, kot se je dejansko že večkrat zgodilo nasprotnikom diktatorjev v vrstah darfurskih upornikov, se ni zgodilo nič posebno hudega. Omar Suleiman Tahir me je dokaj gentelmensko predal v roke lokalnega poveljnika žandrmarije v Bahaii, ta pa naprej vodji misije Visokega komisariata za begunce Angeli iz Kameruna. Ta se me je ustrašila še bolj kot vsi drugi prej. Od več kot meseca spanja pod zvezdami, sem najbrž res izgledal precej divji. Ko so me pred tremi leti zaprli v Etiopiji, so me imeli nekateri za ameriškega vohuna, drugi za člana Bin ladnove celice. Zdaj me imajo večkrat za slovenskega vohuna; to pomeni, da tudi Slovenci naposled postajamo prepoznavni.

Se še poskušate vrniti v Darfur, ali ste misel na to opustili?

Seveda se bom vrnil v Darfur. Mislim, da bi se že lahko, a čakam, da humanistična smer SLA na miren način prepriča militantno, da je skrajni čas, da politično demokratično gibanje dohiti diktatorno vojaško. Vojne ne bo mogoče dobiti z orožjem. Močnejša od moči orožja je v dobi komunikacij moč informacij. Ko je bil dva tedna, preden so me izgnali, ujet Suleiman Jammous, smo ga rešili z sporočilom Janu Pronku, posebnemu odposlancu Kofija Annana, ki je Minniju po satelitski zvezi zagrozil, da se ne bo smel nikoli več peljati na nobenem letalu OZN. Verjamem v moč medijev. Verjamem v sočutje, ki ga lahko navdahnejo mediji. Verjamem v instinkte preživetja širokih množic, ki se lahko prebudijo, ko začutijo, da ne gre samo za posameznika, ampak za preživetje vrste. Verjamem, da lahko vsi začutimo, da kadar zvoni – zvoni vsem nam. Ne verjamem toliko v boga kot verjamem v človeka.

Dr. Drnovška ste pozvali, naj čimprej pride “tja dol”. Kaj lahko slovenski predsednik v resnici stori za rešitev krize, kdo bodo njegovi sogovorniki?

Delegacija bo, upam, pristala z letalom Združenih narodov na vojaškem letališču tu, v Bahai, od koder je do taborišča samo petnajst kilometrov s terenskimi vozili čez saharske sipine. Lokalna čadska vojska je vajena visokih obiskov, zato se ni bati, da ne bi znali zagotoviti varnosti. Sogovorniki Drnovškove delegacije bodo neposredne žrtve genocida. Delegati se bodo imeli priložnost srečati s 35 000 begunci v taborišču Ore Kasouni, ki bodo za razliko od beguncev v taboriščih na ozemljih – ki jih nadzoruje sudanska vlada – upali govoriti in pričati. Šampioni človekovih pravic iz vsega sveta – pridite zraven!

Trenutno sva na področju, velikem za pol Evrope z najmanj šest milijoni ljudi, samo dva tuja novinarja; Američanka Alissa Ewerett je prispela pred petimi dnevi. Izkoristite čas letnega dopusta tukaj. Skupaj z dr. Drnovškom boste potem lahko zares odločno nastopili v svetovnih forumih in zahtevali konec tega mučenja!

Ali zares verjamete, da lahko v Sudanu kaj na bolje spremeni pobuda predsednika naše majhne države? Zakaj prav Slovenija?

Velike države imajo kravave roke zaradi preteklosti, ki ni bila dosti boljša od sedanjosti, ki jo vodijo številne države v Arabski ligi in Afriški uniji. Vsi vemo, da se problemi sveta sploh ne rešujejo v koreninah, vsi se strinjamo, da so masovna sestankovanja najbolj razvitih samo pesek v oči. Od tod naša apatija in kolektivna depresija. »Vaš predsednik je vrgel kamen v mlako,” pravijo Darfurci, ki spremljajo odzive sveta na akcije našega predsednika prek tranzistorjev. »Valovi se zdaj širijo in bodo dosegli tudi nerodne in betežne.”

Kako resno jemati poziv Afriške Unije (AU) dr. Drnovšku, naj se Slovenija ne vmešava v krizo v Sudanu?

V interesu vseh Afričanov in vsega človeštva bi moral biti vsak prispevek, ki vodi v smeri končanja krize. Naš predsednik si ni prizadeval za slavo in prestiž tistega, ki bo pomiril sprte strani, ampak je želel samo dati svoj prispevek k temu. Učitelji v našem taborišču komentirajo poziv AU kot jasen znak omejenosti in nesposobnosti pogajalcev na strani AU. Očitajo jim pa tudi sodelovanje z arabsko vlado v Kartumu in podleganje pritiskom lobijev v nekdanjih kolonialnih silah, se pravi v Britaniji, Franciji… če že ne tudi v neokolonialnih močeh.

Nad vami visi huda obtožba, povezana s hčerko, kar vas je močno prizadelo. Je Afrika tudi način pozabljanja?

Afričani ne verjamejo kaj dosti v žrtvovanje za druge. Romantičnega idealističnega belca hitro spregledajo. Zato tistim, ki se mi zdijo vredni zaupanja, kar naravnost povem svoj največji problem in jih vprašam za nasvet. Agenda, ki jo skrivam sam, ni toliko pozabljenje, niti beg pred najbolj nagnusno obtožbo, saj se suma spolne zlorabe lastne hčerke na noben način ne da pozabiti, ampak je sredstvo s katerim premagujem depresijo, ki me je zadnje leto in pol v Sloveniji – potem ko so se vso moji poskusi, da bi uredil razmere, izjalovili – skoraj požrla. Če bi bil tudi paranoiden, bi verjel v zaroto, ampak ker to očitno nisem, se mi prej zdi, da gre za čisto navadno omejenost, za podzavestne strahove, zavrtost, ozkosrčnost, pa tudi nekaj zlobe skoraj vseh avtoritet v praktično vseh institucijah v Sloveniji, ki naj bi skrbele za zaščito otrok.

Ker se zavzemam za malo drugačne vrednote, zato ker živim malo drugače kot večina Slovencev, ker sem multikulturen, naj ne bi mogel biti dober oče lastnemu otroku. V nasprotju z razmerami v Afriki, kjer vlada doktrina, da otrok v primeru razveze na vsak način sodi v vzgojo k očetu in njegovi liniji, v Sloveniji prevladuje prepričanje, da mora otroka vzgajati mati. Potegoval sem se za skupno skrbništvo, kar utemeljuje novi Zakon o družinskih razmerjih, od avtoritet pa sem bil posvarjen, da niso za to in da “bodo ukrepale proti”. In so res. Šlo je tako daleč, da zdaj že pet let starega otroka brez nadzora matere ali socialnih delavk sploh ne morem več videti.

To, kar čutim, je isti bes, ki nilskega konja, kadar se pojavijo med njim in malim nilskim konjem lovci, požene, da potepta vse okoli sebe. Tudi zato je prav, da sem tukaj. Iščem puščavske modrece v vrstah darfurskih upornikov in beguncev, ki jezo in frustracije prenašajo dosti bolje kot jo sam, in jih prosim za nasvet. Odgovori so presenetljivo podobni: če je res, kar praviš, te obtožujejo zlorabe tisti, ki otroka v resnici zlorabljajo. Tako kot mi, ki nas kriminalci v vladi obtožujejo, da smo uporniki samo navadni banditi. Tako tvoj problem kot problem nas Darfurcev ni samo problem tebe in nas, ampak problem družbe, v kateri živiš in vsega človeštva. Tako kot mi ne moremo rešiti svojih problemov sami in morajo sesti pod drevo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Američani, Evropejci in Rusi, morajo tudi za tvojega otroka, da bo imel pravico imeti očeta, sesti skupaj vsi, ki odločajo o tem v tvoji deželi. Mediji naj posredujejo, skupnost naj odloča!

Kaj bi rekli tistim, ki menijo, da bi “bilo bolje, če bi slovenski predsednik pomagal slovenskim revežem”… ?

A jim ne pomaga?

Tekst: ALMA M. SEDLAR

Intervju, objavljen v reviji Jana – 28. marec 2006: Kar čutim, je bes nilskega konja! Read More »

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 18. marec 2006: Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate?

Novice /

4. dnevnik za Sobotno prilogo - 18. marec 2006

Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate?

Torek, 7. 3. 2006

Bolan. Onemogel. Zadnja divja vožnja v terencu z razbito prednjo šipo skozi mrzlo noč je storila svoje. Prehladil sem se, sluznice so vnete, pokrite s saharskim prahom pokajo in krvavijo kot pete na nogah. Celo dopoldne smrkam žoltav gnoj in pljuvam strnjeneno kri. Spim, a se kar naprej zbujam. Za mano je Omar Suleiman Tahir. »The Chief of Sudan Liberation Army Intelegency« kot se je predstavil na meji prejšni večer. Koščen, nemiren, zmeden tip, ki kar naprej žlobudra po zaghawsko, arabsko, francosko, angleško … a se ne moreva čisto ničesar zmeniti …

Obraz, ki se mi opoldne prikaže pred očmi deluje čisto drugače. To je umirjen, spokojen, dobrohoten, dobročuden obraz. Smehljajoče se oči, ostro zarezane asketske poteze, intelegenten nastop, vse na njegovi pojavi daje občutek, da gre za obvladanega človeka.

To je Suleiman Jammous. V Farawyi sem, Severni Darfur, južni rob Sahare.

Mladim fantom v kaki uniformah naroči, naj mi strežejo s karkade čajem, ki ima veliko vitamina C. Prinesejo mi tudi želode z drevesa ardeb, ki služi kot lokalni naravni antibiotik. Potem miže na tleh koče zaslišim ropot motorja in poslušam, kako se oddalji. Zavlada tišina. Vsake toliko rahlo zašumi v slamnati strehi; ne da se mi pogledati, kaj je. Enkrat popoldne prileti klešman in zaokroži okoli glave. Odprem veke, poiščem njegov pogled. »Spi, havadža, spi.« pravijo majhne temne učke. Poslušam, kako se brenčanje oddaljuje, čutim kako se telo sprošča, prvič po dolgem času se čutim varnega. Spet nastopi popolna, skoraj absolutna tišina.

Proti večeru se Suleiman in njegovi vrnejo. Z njimi pride novica, da me spodaj med edinimi drevesi v pokrajini čaka vrhovni komandant Juma Mohamad Hoggar. To je tisti, ki je zaprl Suleimana, potem ko so Minnijewi dan po odhodu posebnega odposlanca OZN za Sudan Jana Pronka zasliševali civiliste, in se je Suleiman zavzel zanje in so bili on in njegovi zvečer napadeni in je bil ubit eden in ranjeni trije njegovi ljudje …

Sedel sem v vozilo in se kot na paradi dal peljati dol na dno presahle reke. V trenutku, ko smo izstopili, je nasproti zažarelo nekaj ducatov parov oči. Čutil sem energijo, ki so jo ponujale dlani, čutil sem zdravilno moč, čutil sem tako voljo in pogum, tako kot prvič takrat pred četrt stoletja, med prvim obiskom Sudana. To je tisto, kar med Alpami tako pogrešam, to je tisto zaradi česar se kar naprej vračam v to zibelko človeštva.

Nastavil sem videokamero, enega od vojakov na hitro naučil, da nas je fotografiral in sedel na ponujeno preprogo. Juma je izrekel dobrodošlico. Zbrani vojski sem povedal od kod prihajam in zakaj. Rekel sem, da je revež sramota za vso globalno vas, da smo se tudi mi v Sloveniji odzvali na klice na pomoč in da želimo prispevati po svojih močeh, da se iztrebljanje afriškega prebivalstva v Darfurju takoj neha. Na koncu sem rekel »hough«, kot mi je ostalo iz romanov Karla Maya. Potem je govoril Juma. Še predno so se zvrstili ostali, ki so hoteli do besede, sem legel. Saj kamere snemajo same, sem pojasnil. Suleiman me je opravičil, da sem še vedno bolan.

Zvezde so mirno mižikale. Vsaka v drugi čarobni barvi.

Sreda, 8. 3. 2006

Zbudilo me je vekanje koze, ki so ji meni na čast prerezali vrat. Najprej so postregli z osoljenimi surovimi ledvicami z žoltavo čebulo. Nato smo skupaj vsi naenkrat segali v kalabaš s tako vročo proseno kašo, da se je bolečino na koncih prstov komaj še dalo zdržati. Potem smo trgali osmojena rebra. Golaž so postregli čisto na koncu. Nalili smo se sladkega čaja z okusom po poprovi meti. In bili smo nabiti kot katjuše. In bili smo pripravljeni na vse.

»Svojim sovražnikom grem pogledati v obraz.« sem slišal reči Suleimana v satelitski telefon.

Povedal sem, da moram napisati dnevnik za Sobotno prilogo. Danes je zadnji dan.

»Boš potem. Zdaj moramo nazaj na mejo.«

Nič nisem spraševal, sedel sem med šoferja in Suleimana, kot mi je bilo odkazano. Ostalih devet oboroženih fantov in mož se je zgnetlo zadaj. Tik predno smo odrinili, je s severa planil veter in nam vrgel pesek v oči. Nismo še dosegli širokih jam ob vznožju gričevja, koder so žene in dekleta vlekle na plan vodo, ko je svet začel izginjati. Koze, kamele, osli, možje v belih dželabijah, žene v pisanih, pirhom podobnih dolgih oblekah, otroci, vse je izginjalo v temi. Preden so vojaki nalili sode na terencu z vodo, se ni videlo več kot deset metrov daleč.

»Habub, Habub!« so kimali vojaki in si obraze povijali z dolgimi povoji. »Peščeni vihar.«

Na razpotju nas je pričakal komandant Juma s svojo vojsko. Fantje in možje na treh terencih so dvignili kalašnikovke in kljub pesku, ki je silil v vse telesne odprtine, vzkliknili v pozdrav. Iz teme so se nam priključevala nova in nova transportna vozila. Nekatera so imela na strehah montirane težke strojnice, druga so se ponašala z ob straneh navezanimi minometalci, na vseh so se šopirile rakete in druge instalacije, ki jim nisem vedel namena. Spravili smo se v konvoj in rohneli čez planoto mimo požganih vasi, zapuščenih polj, podirajočih se dreves, skozi ponekod že meter visoke zasipe s severa prodirajočega peska. Tri ure kasneje smo v divjem tuljenju vetra dosegli šotor, pred katerim so me dva dni nazaj potegnili z vozila.

»To je El Raya Mahmud Djuma, vice president SLA« je Suleiman predstavil moža v umazani halji, ki je sedel v temnem kotu. »In to Mustafa Mohamad Terab Ahmed, secretary general of SLA« me je usmeril k možakarju v močeradasti uniformi.

Oba sta produkta konference v Haskanidi, ki jo je lani novembra Minni Minnawi organiziral s podporo Gadhafija, po njegovih besedah zato, da bi zaščitil gibanje pred razpadom.

Postavil sem kamere, vključil mikrofone, poslušal nagovor, govoril, a tokrat brez howgh na koncu. Moža sta bila neprepričljiva, zadrgnjena, zdelo se je kot da se skrivata drug za drugim. Tudi onadva sta izrekla dobrodošlico, simpatizirala »z mojim trpljenjem čez vse te kontinente v to divjino«, sploh pa, da sem čez Čad potoval z begunci in se na ta način sam prepričal kako se jim godi. Ampak datlji so se zdeli nekam plastični, čaj je bil trpek. Čutil sem olajšanje, ko sta rekla, da me ni treba zraven pri branju mirovnega sporazuma in da se lahko spočijem, saj vsak lahko vidi, da sem bolan. Stopil sem iz šotora, legel med stražarje, dvignil noge na s trni posuto deblo akacije in zaspal.

»Zdaj si sprejet od vseh treh najpomembnejših v SLA,« je rekel Suleiman, ko smo se zakampirali par kilometrov proč pred nizko ogrado, ki je obljubljala nekoliko zavetja za čez noč. Sedaj moramo počakati. Komentarje o mirovnem sporazumu so obljubili med deveto in deseto jutri dopoldne.«

Fantje so po sestanku zgledali dobre volje. V žerjavici so popekli ostanek kozjih kosti, nažgali vodno pipo in v majhnih kozarčkih kar naprej ponujali izvrsten čaj. Suleiman se je med njimi gibal enako elegantno kot v plesu naravnih elementov okoli nas. Sredi svojih šestdesetih let, sivolas, brez trohice odvečne maščobe, je kramljal in se šalil z mlado vojsko kot enak z enakimi. Poslušali so ga, ubogali na vsak migljaj; niti enkrat mi ni bilo treba dvigniti glasu, kaj šele, da bi pokazal nervozo. Jasno je bilo, da ga spoštujejo kot tradicionalnega puščavskega modreca.

Ampak jaz nisem smel spati. Zbasal sem se v kabino, zaprl vsa okna, pripravil za to potrebo skrbno natlačene baterije in začel tipkati dnevnik. Butalo je in rukalo je, zasipavalo in prašilo skozi slabo zatesnjene šipe – sredi druge baterije se je pod tipkami nabralo že toliko peska, da so začele odpovedovati pokorščino. Najprej največkrat pritisnjenena s, nato š, potem z in t … Računalnik sem stresel ven v vihar, da bi ga prepihalo, a je šlo naprej še slabše. Bil sem na robu živčnega zloma, ko je sredi zadnje tretje baterije ob 23.30 poklicala Valentina Flander iz predsednikovega urada. »Kaj misliš, če bi prišli dol 3. aprila.« »Ja, seveda! Bom raziskal! Bom napisal! Bom poslal. Vse bom naredil, samo pridite za božjo voljo. Povej predsedniku, da so vsi Darfurci, ki sem jih do sedaj srečal po vrsti prepričani, da jih pred arabsko vlado v Karthoumu in Arabsko ligo plus Kitajsko, plus Rusijo, plus še kom, lahko zaščiti samo pozornost najširše javnosti. Pripeljite vse novinarje, ki lahko kaj naredijo, vse politike, ki so pripravljeni tvegati …«

Dnevnik sem poslal prek satelita z zadnjimi močmi zadnje, tretje baterije – brez da bi kar koli popravljal, takega kot se je v enem mahu napisal.

Četrtek, 9. 3. 2006

»Hej, vrni se nazaj. Od umiranja za ideale imajo koristi drugi.« sem pod peskom na zaslonu satelitskega telefona prebral sms mojega bratranca.

O moj Rafko, vem da mi želiš dobro – ampak …

Nekateri vojaki spijo na desnem boku, drugi spijo na levem boku. Trije spijo na hrbtu. Vsi so na pol zasuti s peskom. Eden spi leže na obrazu, z podlati stegnjenimi vodoravno, kot da je mrtev.

Ležem nazaj mednje, zaprem oči in se tudi sam prepustim pesku.

Morda je res še prezgodaj.

Petek, 10. 3. 2006

Jutro je še bolj mrzlo kot prejšnje. Ker že tretji dan zaradi peska v ozračju sonce ne doseže skorje planeta, se je le ta začela ohlajati. Adamu Shogarju v N’Djameni bi lahko verjel, da me bo zeblo. Tak sem kot vsi, ko mi je vroče, se ne morem vživeti, da mi bo kdaj trda predla zaradi mraza.

A to ne more biti vzrok, da še vedno ni na spregled vodstva SLA. Nekaj je narobe.

Okoli dvanajstih Suleiman ukaže premestiti taborišče pol ure stran v plitvo dolino, koder so tla bolj bogata z črno puhlico in bolj zvezana z koreninami dreves in suhe trave. Najdemo opuščeno jamo, potegnemo iz nje vode, operemo cunje in nato splaknemo še sebe; namiliti se ne da, ker voda v vročem vetru prehitro izhlapi. Nekoliko lažje dihajoč nato posedemo okoli ognja. In tedaj Suleiman končno sam od sebe spregovori.

Rojen je bil 1945 v plemenu Bideyat, odraščal je v pokrajini Anka, starši so se kasneje preselili v Shigeig Caro. Na kartumski politehnični fakulteti je diplomiral iz strojništva in nadaljeval študij na fakulteti za papir v Aleksandriji. Sodeloval je pri zbiranju podatkov za tako imenovano Črno knjigo, s katero so sudanski nasprotniki arabske hegemonije razkrinkali mafijske vzvode moči v deželi in prvič razložili tudi od kod krivice v Darfurju, kar je pripeljalo do prvih vojaških akcij. Zaradi suma sodelovanja z SLA ga je Sudanska varnostno obveščevalna trikrat internirala, zadnjič leta 2003. Ker je po napadu na letališče v El Fasherju zanj v zaledju postalo prenevarno, se je kot coordinator za humanitarne zadeve priključil vojaškim formacijam SLA na terenu, a ubijal ni nikoli. Tudi zdaj ni oborožen. Na bojiščih se tako kot prej trudi za razvoj demokratičnega političnega gibanja, ki naj bi dohitelo in počasi obvladalo vojaškega, ki ga vodi Minni Minnawi. Prepričan je, da bo vztrajanje zgolj pri vojaških akcijah gibanje pripeljalo tja,kamor si najmanj želi, to je v vladne roke. SLA niso razbojniki, kot po vsaki gverilski akciji arabski vladi uspeva prepričevati svetovno javnost. SLA je samoniklo gibanje, ki je nastalo kot upor afriških kmetov in nomadskih pastirjev v Darfurju proti genocidu, ki so ga splanirala nekatera arabska plemena v Darfurju, vlada v Khartoomu in nekaj sosednjih arabskih dežel v okviru načrta imenovanega Arabsko zbiranje, ki ima za cilj pregnati in iztrebiti Afričane iz najbolj plodne, z vodo in surovinami bogate dežele med Nilom in Nigrom. Zaradi svojih humanističnih načel, sodelovanja z raziskovalci Human Rights Watch in Mednarodnim sodiščem in odkritega nasprotovanja nasilju, ki ga izvaja Minnawi, ga je le ta tako kot več oponentov iz vrst izobraženih in razgledanih, že večkrat naročil odstraniti.

Umolkne, se zastrmi v ogenj in šele čez čas sam od sebe nadaljuje o svoji družini. O ženi in že odraslih otrocih, ki so ostali v Khartoumu. Vladni agentje jih vsake toliko zaslišujejo in na različne načine maltretirajo. A tukaj na osvobojenem ozemlju bi bilo življenje zanje pe bolj tvegano.

“In kako kaj tvoja družina?” dvigne pogled.

Zdaj sem jaz spustil oči. »Suleiman osumljen sem spolne zlorabe lastne hčerke. Pred dvemi leti, ko je bila stara tri leta, naj bi se pred njo nag tuširal in tudi njo nagovarjal v to, jo golo fotografiral na kahlici … ji z roko po lulanju obrisal spolovilo, na koncu podobnih obtožb pa je v utemeljitvi navedeno tudi, da naj bi punčki kazal posnetke, kako si nagi ljudje dajejo lulije v usta in jo potem nagovarjal, naj me prime za ud, kar naj bi ona tudi storila.«

»To zadnje je čista laž, ki si jo je izmislila državna tožilka. V utemeljitvi suma namreč ni nobene navedbe od kod ji to, zapisalo pa se ji je najbrž zato, da je s tem lahko začela preiskava v kazenskem postopku proti meni. Policija je pregledala spomin računalnika in razen nagih sudanskih Nub, Topoz in drugih afriških staroselcev ni odkrila nobenih dokazov, sploh pa ne, da bi si lizali lulije.

»Tega vendar domorodni ljudje ne delajo.«

»Kaj naj storim s svojo jezo, Suleiman? Kako naj se zadržim, da se teh birokratov ne lotim tako kot Minni Minnawi!«

Vprašal je, kako se je začelo.

Povedal sem, da je bil sum prijavljen od hčerkine matere v času razhajanja tri mesece potem, ko je vložila tožbo za dodelitev otroka. V tisti prvi tožbi za dodelitev otroka je poleg drugega navedeno, da sem manj primeren za vzgojo svoje hčere, ker naj bi se vedel na način, ki v našem kulturnem okolju ni sprejemljiv. Ampak tudi če za svoje slovensko okolje nisem sprejemljiv, to še ne pomeni, da ne morem biti dober oče. Ljudje vendar živimo različne kulture. Zlorabe spolnih zlorab pa je nekaj, kar je k nam očitno prišlo z zahoda. Imam zapisnik sestanka sodnikov na našem Ministrstvu v katerem je poročano, da v Sloveniji že pol obravnav za dodelitev otroka vsebuje element spolne zlorabe in da novost ne prijavljajo samo matere, ampak zdaj že tudi očetje. Najhujše v vsem je, da naj obtoženi zaradi zaščite otroka javno o svojem problemu sploh ne bi smel govoriti. To je nova past, v katero lahko zdaj pade kdor koli. To lahko postane način za uničenje kogar koli.

Sprejel sem, da gremo narazen, nisem se šel vojne, da bi bil otrok pri meni, tako kot se zgodi v 99 procentih v Afriki, in samo v dveh do štirih procentih v Sloveniji, želel sem samo skupno skrbništvo. Zagovarjal sem samo pravico otroka do obeh staršev, to, kar imamo od maja 2004 kot država članica EU zapisano v zakonih. A zdaj, že leto in pol od kar je sodišče sprejelo začasno odredbo, po kateri lahko vidim otroka samo tri ure na teden in to pod nadzorom, ne morem ne živeti in ne umreti.

»To očitno ni samo tvoj osebni problem, to je problem družbe v kateri živiš,« je rekel po daljšem premolku. »Skliči vse udeležence, sedite skupaj in govorite, govorite …«

Dvignil se je in rekel, da bo takoj nazaj. Gledal sem ga stopati med grmovje. Z nasprotne smeri se je nekaj minut kasneje zaslišalo drdranje. Med vejami se je pojavil terenec, ki me je pred štirimi dnevi peljal v Farawyo. Na njem so sedeli isti fantje, iz kabine je skočil isti Omar Suleiman Tahir. The Chief of SLA Intelegence!

»O.K. Sedaj pa takoj spakiraj svoje stvari! Sedaj te bomo vrnili nazaj v Čad!«

Najprej sem pomislil, da sem narobe slišal. Vljudno sem prosil, če lahko ponovi. Ponovil je. Mirno sem vprašal zakaj. Skomignil je z rameni in rekel, da je taka komanda. Kakšna komanda, čigava komanda? Komanda vrha SLA! Katerega vrha SLA? Izmaknil je pogled in odvrnil, da mu na to vprašanje ni treba odgovoriti. Spomnil sem ga, da sem se par dni nazaj posnel dobrodošlice vseh treh glavnih v SLA. Odvrnil je, da je bilo to pred par dnevi, danes je drugače. Nemogoče. Je mogoče. Kakšno pa je gibanje, ki vsak dan spreminja svoje odločitve? Spet je skomignil z rameni.

»Ne bom šel!«

»Ti boš šel!«

»Nikamor ne bom šel, dokler se ne vrne Jammous!« sem popolnoma prepričan vase sedel na tla. To je zaleglo. Umaknil se je malo proč in tudi sam sedel. Tudi Suleimanovi fantje, ki sem jih ves čas čutil zaprepadeno stati za menoj, so posedli Vsakega posebej sem skušal pogledati v oči, a so vsi umikali pogled. »Afrika ima tako malo prijateljev, Sudan še posebej, Darfur pa sploh … In glej kaj delate z njimi,« sem poskusil. »A imajo mogoče prav tisti moji kolegi, ki trdijo, da vas je treba pustiti pomreti?« sem pokazal jezo.

Omar je spet skomignil z rameni.

V tistem se je med drevesi pokazal Jammous. V hipu je najbrž dojel za kaj gre, saj je stopil k Omarju, ga prijel za komolec in mirno nekaj rekel. Le ta je vstal in šel ubogljivo za njim. Malo proč sta staknila glave. Omar je razburjeno mahal z rokami, Suleiman je bil vsaj na daleč videti poosebljen mir. Izkoristil sem pridobljeni čas in poslal par sms in prosil kolege, naj me kličejo. Javili so se, a tokrat ni pomagalo. Pomagalo je šele, ko je Suleiman poklical vse glavne akterje na terenu in so vsi za drugim prisegli, da nimajo s to komando nič. Torej je za vsem Minni Minnawi. Če se odloča na taki ravni, potem moram jaz poklicati moje na isti ravni in jim prepustiti, da se zmenijo sami med seboj, sem trdil. Šel bom, če bo treba, a ne prej kot zjutraj.

S tem se je Omar strinjal. Sedel je v vozilo in odpeljal.

Opravičil sem se Suleimanu za vse sitnosti. »Nič,« je rekel, »to me je samo okrepilo v mojem prepričanju. Lahko jih prisilimo, da te pustijo tukaj, ampak to zna biti nevarno zate.« Rekel sem, da nočem nič nevarnega ne zame ne za njih. Nato sem poslal SMS Vajglu in ga prosil, naj me pokliče. Ko se je javil, sem poročal, kaj se je zgodilo. Obljubil je, da bo poklical Minnawija. Čez eno uro je sporočil, da se ne javlja in da nihče ne ve, kje je. Dolgo v noč sem telefoniral po vsem svetu in iskal način, kako priti do njega. Minni Minnawi je izginil. Nihče ni vedel, kam se je dal.

Sobota, 11. 3. 2006

Omar in njegovi so se vrnili okoli pol desetih. Tik preden sem moral na vozilo, sem se spomnil na Jana Pronka. Poklical sem Sonjo in jo prosil, da mi najde njegovo številko. Med tem smo pojedli – izkoristil sem tudi to v sudanski tradiciji, da gost ne sme lačen na pot.

»Adijo prijatelj«, me je objel Suleiman. »Ne skrbi, prišli bomo pote.«

Poslovil sem se z vsakim posebej. V trenutku, ko me je Omar izročal v roke čadskemu poveljniku žendermarije v Bahaii, je v moji torbi zazvonilo. Nisem se upal oglasiti. Satelitski telefoni so v Čadu prepovedani, ker pogovorom prek njih menda ni mogoče prisluškovati tako kot navadnim mobilcem. Satelitske telefone imajo samo uporniki. Če zalotijo z njim domačina v Darfurju, ga sudaska vojska baje na mestu ustreli. Kot sem kasneje videl, je bil Vajgl.

Žendarji so me zasliševali vse do poldneva, potem me je glavni zapeljal za veliko ograjo UNHCR. Vodja misije, Angela iz Gabona, je bila na sestanku, zato sem uslužbenca iz Kameruna prosil, če lahko napojim svoje baterije v njihovem sistemu. Prijazno je dovolil. Ko sem priključil vseh pet polnilcev, je prišla nazaj Angela in fanta, vpričo mene nadrla, da tega ne bi smel, ker me ne pozna; lahko sem kdorkoli, lahko sem vohun. V tistem je iz N’Djamene poklical Adam Shogar in povedal, da so Suleimanovi fantje sporočili, da so žendarji na čadski strani meje ustavili Suleimana, ki je od daleč v avtu sam spremljal Omarjevo vozilo, da bi se prepričal, da mi ne bo storil nič žalega. Zaplenili so mu satelitski telefon in ga odpeljali neznano kam. Angelo sem precej iz sebe prosil, da mi najde številko Jana Pronka. Vprašala je, kdo pa je to. Jezno sem vprašal, če ve kdo je to Kofi Anan. To jo je tako raztogotilo, da mi je pokazala vrata. Brez pripomb sem pobral stvari in se nameril ven, a stražarji ob vhodu so me elegantno porinili v čuvajnico in ukazali počakati. Čez pol ure je pome prišel vodja žendarjev in me peljal nazaj na žendermarijo.

Še enkrat so me zasliševali in na vse načine skušali najti nekaj, s čimer bi me lahko zašili. Razen nenehnega zvonjenja v moji prtljagi ni bilo na voljo ničesar takega, a se za satelitski telefon začuda tokrat nihče ni zmenil. V mraku so mi dovolili v šotor na robu Bahaii, koder me je vse zadnje dni čakal Jaffar, moj vodič iz N’Djamene. Na osvobojeno ozemlje si ni upal zaradi zvez z Adamom Shogarjem.

Nedelja, 12. 3. 2006

Na osvobojeno ozemlje smo poslali poizvedovalce, ki naj bi ugotovili, kaj se je zgodilo s Suleimanom. Počitka ni bilo, ker so od vseh strani začeli prihajati darfurski begunci in prosili naj posnamem njihove zgodbe.

Ponedeljek, 13. 3. 2006

Ezedin, tent attendant v petnajst kilometrov oddaljenem taborišču Karikai, koder je nastanjenih več kot 35.000 beguncev iz Severnega Darfura, me je mimo varnostnikov UNHCR spravil noter in skril v svojem šotoru. Sedaj sem begunec med begunci. Pri snemanju so ves sodelovali učitelji, župani, trgovci, kmetje, pastirji … Zvečer kljub neskončni čustveni izčrpanosti sedem k računalniku na tleh in začnem pisati mail:

“Spoštovani predsednik,
Ali si lahko predstavljate, da v našem taborišču niti en šolar nima niti ene knjige? …”

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 18. marec 2006: Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate? Read More »