Author name: Gregor

Spoštovani vsi udeleženci sestanka v petek,  16. maja, ob 15.15, na Direktoratu za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije

Opravičujem se, ker sem na prvem srečanju, na katerem naj bi se dogovorili, kako bomo razdelili 200.000 EUR, ki jih je vlada RS relocirala na pomoč staroselskim družinam v Nubskih gorah, organiziranim v Sudan People Liberation Movement/Army pod vodstvom Abdel Aziza al Hila, tako travmatizirano tulil in krilil z rokami.

Zato, ker sem se ravnokar vrnil iz največje begunske in humanitarne katastrofe in so se v mojem preobremenjenem umu pritihotalili z menoj tudi milijoni soljudi, do katerih v Sudanu ne pride nobena pomoč in imam sam samo usta in jezik in tako malo celic, vam pošiljam tole pismo, v katerem poskušam bolj v miru razložiti, zakaj moramo pomoč poslati ne samo v centre, ampak tudi izven, tja, kamor se ne potrudi noben humanitarec.

SUDAN DETERMINIRA IN OBVLADUJE KULTURA LOVCEV NA SUŽNJE.

Vso zgodovini odnosov z največjim delom Afrike, ki se imenuje Sudan (arabsko Bilad El Sud ‘Zemlja črnih ljudi’), Evropejci ponavljamo isto napako.
Ta ista napaka je podpiranje zarib.
Zariba je utrdba, kjer so tradicionalni lovci na sužnje v Sudanu čuvali sužnje.
Sužnje so lovili tradicionalni lovci na sužnje (Arabci, Turki, Evropejci …) na področjih Sudana, ki so bila nekoč in so tudi še danes praktično brez sledi civilizacije – kot si civilizacijo še danes predstavlja večina belih ljudi na Zahodu.
Vse gospodarske, vojaške, osvajalske in sploh kolonizatorske investicije so tujci vlagali v zaribe zato, da so v njih lahko varovali ujete sužnje, preden so jih poslali v karavanah sužnjev po poteh sužnjev naprej na trge sužnjev v dežele Otomanskega kalifata in Evropo.
Večja naselja in mesta v Sudanu so v glavnem vsa nastala iz zarib.
Ne moremo reči, da so se sudanska mesta južno od Sahare, ki jih vidite danes na zemljevidu (Kartum, Malakal, Wau, El Fasher …), razvila, ker se v resnici niso razvila. Enostavno so zrasla iz potreb centrov za zapiranje in čuvanje ulovljenih sužnjev.
Potomci gospodarjev sužnjev še danes skušajo obvladovati Sudan.
Sudan je gromozanski. Do odcepitve Južnega Sudana je bil največja afriška država. Tako je velik, da je skoraj prevelik, da bi se razvijal tudi izven centrov. Ljudi na podeželju je malo, razdalje med njimi so neznanske. Razmeroma udobno živijo le potomci velikih sudanskih lovcev na sužnje. To pa zato, ker so vlagali dobičke iz trgovine na sužnje v relativno varnost samo v centrih svoje moči.
Podeželje so dojemali za neobvladljivo divjino. In staroselske ljudi, ki so lovili in pasli in kmetovali v savanah in divjih gorah, v neprehodnih močvirjih v sožitju z divjimi živalmi, so jemali za nič več kot pohlevne in včasih tudi divje divjake.
Lovci na sužnje so morali za to, da so lahko lovili in trgovali s sužnji, črne soljudi dehumanizirati –  razčlovečiti.
Razčlovečiti pomeni sočloveku odvzeti njegove osnovne pravice in ga razglasiti za žival.

Za žival, ki jo lahko ujameš in daš v verige in po dva in dva človeka, povezana v lesene klade, v karavani z askariji – oboroženimi vojaki, ki sekajo noge in glave omaganim in streljajo ubežnike, pošlješ prodati nekam, kjer rabijo sužnje ne samo za seksualno izživljanje in maternice za rojevanje otrok, ampak tudi za gradnjo civilizacije in janičarje za stražarjenje urbanih sosesk.

V kulturi in ekonomiji lova na sužnje, ki še danes vlada v Sudanu, so tujci vlagali samo v zaribe zato, ker je Dežela črnih ljudi enostavno prevelika in premalo naseljena, da bi se splačalo vlagati v podeželje.
Kjer zidake mimogrede odnesejo poplave v deževni dobi. Pocinkano pločevino razžre rja, slamnate strehe pa bele mravlje – termiti.
To isto se zgodi tudi z vsako novo kulturo, ki skuša prodreti v Sahel (na starih zemljevidih je ves Sahel označen kot Bilad El Sud).
Sudan so kolonialni Britanci imenovali »The Land of the Greath Ilusions«.
Illusions zato ker nam skoraj neskončni prostori in čas in vročina in izčrpanost porajajo iluzije, v katerih se nam zdi, da je vse mogoče. Da lahko iluzorno naredimo vse, kar si zamislimo.

V resnici lahko samo, če se tujci prilagodimo, naredimo kaj dobrega.

Prilagodimo se lahko na fantastično Naravo in fantastične kulture, ki v resnici vladajo v Sudanu.

Močnejše kot vse kulture tujih lovcev na sužnje, ki oblegajo danes Sudan, so kulture staroselskih ljudstev, ki so preživela vse poskuse obvladovanja tujcev.
In zdaj tudi tujih civilizacij, ki se danes prijavljajo in iščejo lokalne partnerje pod krinko zavzemanja za človekove pravice, razvojno sodelovanje, humanitarno pomoč, demokracijo in vladavino prava. 

Staroselska ljudstva v Sudanu se že vso zgodovino upirajo tujcem. Med njimi so tudi taka staroselska ljudstva, ki se nočejo prodati za udobje in prelisičiti v ugodje in so zaradi izkušenj, ki so jih bili deležni njihovi predniki, dovolj ozaveščena, da ne bodo nasedli novim »poskusom civiliziranja«.

Čeprav globalni mediji ne poročajo o Sudanu niti toliko in tako, kot poročajo o Palestini in Ukrajini, ve vsak vsaj malo razgledan Zemljan, da se največja begunska kriza na Zemlji dogaja v Sudanu. Ne vem pa, koliko soljudi na planetu se zaveda, zakaj.

Podpisani Tomo Križnar na vse načine študiram Sudan skoraj pol stoletja. Po vseh izkušnjah s terena in pogovorih z domačini in tujimi eksperti, ki jim je mar neskončno trpljenje že več kot sedemnajst milijonov bežečih in več kot petindvajset milijonov sestradanih, za katere agencije OZN trdijo, da ne morejo do njih, ker jim obe zdaj vojskujoči se strani tega ne dovolita, se mi zdi, da se zavedam »the root cause of Sudan’s main problem«.

The root cause of Sudan’s main problem so tujci, ki vlagajo v  tradicionalne zaribe, naj si bo denar, orožje ali humanitarno pomoč.
Centralizacija moči vodi v marginalizacijo domačinov izven centrov relativne preskrbe.
Marginalizacija nagovarja  marginalizirane v upor proti centrom privilegiranih. Marginalizirani nočejo biti več abid, zurga.
Arabsko abid in zurga pomeni v Sudanu suženj.
Sužnji ne bodo več sužnji, če bodo deležni več od tega, kar si zdaj lastijo samo zase v zaribah. 

Zadnji mesec, ko se je moja žena Bojana vrnila domov in sem sem ostal še en mesec sam s 38.000 staroselci v Nuba Kauniaru, sem se sam še bolj lahko poskušal vživeti v razmere.

Za naš novi dokumentarni film »Pismo Evropi« sem posnel intervjuje z različnimi predstavniki nubske skupnosti na najbolj izoliranem, zapečatenem, izobčenem, obleganem in tudi za razmere v ostalih nubskih gorah najbolj marginaliziranem delu planeta.

Vsi po vrsti trdijo: »najbolj rabimo in prosimo za pomoč do pitne vode, zdravila in zdravnika in šole in učitelje, ki nas bodo osvobajali z znanjem.«

Konflikte med centri in periferijami v Sudanu financirajo tujci v svoje koristi.
»Tam, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima.«
»Ubij sužnja s sužnjem« je še bolj zahrbtna strategija kot politika »divide et impera«.

»Dajte nam že enkrat mir!«

Stopetinsedemdeset (175) let po začetku misije slovenskega misionarja Ignacija Knobleharja v Sudanu in dvajset let po  poskusu predsednika Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška, in njegove mirovne iniciative Svet za Darfur, se Slovenci ponovno vračamo v Sudan z do sedaj največjim deležem, 200.000 EUR razvojne in humanitarne pomoči.

Razumem, da je to začetek najbolj zdrave in čiste akcije na pomoč najbolj zlorabljenim in najbolj trpečim soljudem.

Po odzivih na moje knjige in dokumentarne filme, v katerim smo soavtorji poskušali predstaviti največje in najbolj nedolžne žrtve vojn za nadzor sudanskih naravnih virov, vem, da slovenski davkoplačevalci pričakujejo, da bo naša  pomoč dosegla najbolj pomoči upravičene. To so tisti, ki bodo stali in ostali na koncu skoraj neskončne vrste soljudi, ki rabijo pomoč v Sudanu.
To so staroselski soljudje v pokrajinah Kauniaro, Western Jebels in Rashad.

To je skoraj utopija!
Ampak prosim, vsaj poskusimo.
»Mi, majhni, lahko, česar veliki ne morejo,« je nagovarjal pokojni dr. Janez Drnovšek.
Dajmo, poskusimo, čeprav vsi vemo, da je vse drugo lažje in manj tvegano.
Dajmo, poskusimo to v spomin na Janeza, ki si je upal skoraj sam in gol leta 2006 proti celemu svetu …

Ne ponovimo napake, ki jo že vso zgodovino odnosov s Bilad El Sud delamo Evropejci. Nezavedno ali zavestno ali celo načrtno.

Ob našem srečanju v petek ob 15.15 žal nisem imel možnosti predstaviti, kaj vse sem 16. aprila 2025 moral preseči med razdelitvijo hrane v vasi Fungor, da je tik pred usti najbolj lačnih niso izplenile »hijene«.
Priporočam se za kratko predavanje z Bojano in najinimi posnetki čim prej.

V naglici napisano na telefon – se opravičujem za lektorske napake …

Z dobro voljo in v pričakovanju, Tomo Križnar, Postojna, ponedeljek, 19. maja 2025, ob 08.11.
041 936935

19/05/2025, 09:51 – Edvin SKRT: Najlepša hvala,  Tomo! In hvala za vaše delo! Poskusili bomo dodati, kar zmoremo v ta mozaik trpljenja v Sudanu in po svetu, 305 mio potrebnih ponoči povsod po planetu. 

Hvala tudi za vaš boj in vaše ozaveščanje političnih odločevalcev v Sloveniji.

Lp, Edvin

20/05/2025, 03:14 – Tomo KRIZNAR: Najlepša hvala, Edvin za odgovor. Zavedam se 305 mio potrebnih pomoči povsod po svetu, saj največ svojega življenja uporabljam tudi za iskanje odgovorov, zakaj toliko soljudi, ki niso nič krivi, tako neznosno nastradajo. In zakaj jim ne ostane nič drugega, kot da bežijo in stradajo in čakajo in čakajo … Na rešitev, ki je ni in ni.

Osebno sem obiskal večino žrtvenikov na Zemlji, kjer dobesedno ritualno – mi, ostalo človeštvo – žrtvujemo, kot so na primer nekoč Azteki in Maji vrh svojih piramid. Žrtvujemo svoje najbolj nedolžne ljudi, da bi se od bogov odkupili za svoje grehe in jih podkupili, da nam, ostalim, ni treba delati pokore in se bo sonce še vrnilo in vzhajalo in nas grelo in nam svetilo in plodilo koruzo in raslo Življenje.

Največ svojega življenje že iščem odgovore, kaj je v resnici krivo in kdo so največji krivci za vse to nepotrebno trpljenje in zakaj se praktično na planetu nič zares ne spremeni navkljub ustanovitvi Varnostnega sveta in agencij OZN in usmerjanju davkoplačevalskega denarja tudi v humanitarne in razvojne projekte. 

Hvala torej tudi za razumevanje, zakaj se toliko trudim, da bi vendarle še nekaj, vsaj to, kar zmoremo, spremenilo zdaj s pomočjo teh 200.000 EUR.

Nekaj svojih osebnih izkušenj in en svoj odgovor, zakaj trpijo domačini v Sudanu, sem opisal v svojih knjigah »Nuba, čisti ljudje« (2000) in dokumentarnem filmu z istim naslovom, knjigi »Nafta in voda« (2009) in dokumentarnem filmu »Dar Fur – vojna za vodo« in »Oči in ušesa boga – video nadzor Sudana« (2012) ter »Trohnenje 2022« (2022).

V tridesetih letih najdaljše državljanske vojne v Afriki, ko je do odcepitve Južnega Sudana in razglasitve nove države Republike Južni Sudan umrlo več kot dva milijona predvsem staroselcev, so agencije OZN in tudi večina nevladnih organizacij razdeljevale pomoč najprej samo centralni vladi, redni sudanski vojski in njenim milicam. V Nubskih gorah je na primer Unicef oskrboval s hrano za otroke in šole 64 centrov, ki so jih vladni imenovali Dar es Salam, »mesta miru«. Prvi in edini tuji poročevalec sem bil takrat, ki se mu je uspelo vtihotapiti  v ogrlico teh »pacifikacijskih« centrov okrog gora in posneti, da so to v resnici garnizioni.

Garnizoni vladne vojske, v katere vladne sile kot sužnje vlačijo polovljene Nube in otroke rekrutirajo s Unicefovo humanitarno in razvojno podporo za svoje potrebe. Dečke za vojake janičarje za lov na svoje vrstnike, ki so ostali na strani upornikov, organiziranih v Sudan People Liberation Army (SPLA), ki jih je takrat vodil ustanovitelj Yousif Kuwa Maki. In deklice za priležnice in maternice za rojevanje otrok z arabsko identiteto.

Vodstvo Unicefa v New Yorku je na prvo knjigo in film odreagiralo tako, da je v Slovenijo poslalo samega bivšega James Bonda, Rogerja Moora. Ta je prišel povedat, da Unicef ne podpira koncentracijskih taborišč in da zato Tomo Križnar ne more imeti prav.

Takratni državni sekretar na MZZ Franko Juri je v sodelovanju z Evo Tomič v Pisarni za človekove pravice OZN v Ženevi zahteval »fact finding mission« v Nubske gore. Sestavljena iz delegatov več držav je skupina dobila dovoljenje sudanskih oblasti ter z letalom in organizirano pristala v gorah.

Že prvi dan se je zgodil incident. Na nebu se je pojavilo še eno letalo. Ki ga niso pričakovali. To je bil ruski Antonov, ki ga vladne sile tradicionalno uporabljajo za odmetavanje kasetnih bomb na nubske vasi. Še posebej tradicionalno ciljajo vodne črpalke, kjer se zbira največ žena …

Vodja odprave je nehal razdeljevati čokoladne bombone in po satelitskem telefonu z naravnega pomola nad dolino poklical v Unicefovo palačo v New Yorku in zahteval pojasnilo, kaj je zdaj to. Uradnik v New Yorku je klical v Kartum in uradno vprašal, kaj je zdaj to.

Med kroženjem letala nad nami, ki smo se vsi stiskali pod stene orjaških granitnih skal na isti način kot tradicionalno Nube, in je čas obstal, je čez kake pol ure bombnik ukrajinske izdelave odletel bombardirat drugam.

Udeleženci odprave so svojemu vodji protestirali »da se nismo tako zmenili«.

Kot so prileteli in pristali na zasilni pisti, so naslednji dan tudi odleteli.

Niso nič več kot gore z višine in stezo od piste v dolini na vrhu prve in edine gore, ki so jo obiskali, do posebej zanje zgrajenih koč, kjer so jih ves čas stražili vojaki, da do njih niso mogli goli otroci z velikimi trebuščki, niti nobena obupana mama z mlahavim dojenčkom, niti sestradani starci, zato ker je bilo tako dogovorjeno.

Ko sva z Majo Weiss prejela nagrado za najboljši dokumentarni film v Telurude v ZDA, so film »Nuba , čisti ljudje« pograbili ameriški aktivisti za pravice Indijancev in črncev in z njim bombardirali ameriške institucije. Dokler se v State Departmentu ni našel kongresnik John Denford in se predsedniku Bushu ponudil za posebnega odposlanca za Sudan. Podobno kot peščica nas aktivistov iz Evrope prej, se je pod zaščito vojske upornikov potrudil »ilegalno« preverjati, kaj je res.

Po vrnitvi je v State Departmentu potrdil resnico in predlagal spremembo zunanje politike do Sudana.

Poleg dotedanjega dobavljanja orožja SPLA južno od Nubskih gora so bili v pomoč Nubam v gorah ustanovljeni »The Friends of Nuba”, ki so februarja 2002 na gradu v Švici z jasnim sporočilom celemu svetu, da je v program držav, s katerimi bodo ZDA obračunale zaradi podpiranja mednarodnega terorizma, dodan tudi Sudan, dosegli premirje med militantno islamsko vlado in SPLA v Nubskih gorah. Prvo premirje v Sudanu sta podpisala takratni predsednik Omar Hassan Bashir in za SPLA v gorah Yousif Kuwa Maki.

Šele ko so začeli premirje nadzorovati profesionalni vojaški monitorji, je dovolj odločevalcem v OZN končno postalo jasno, da je razdeljevanje pomoči samo centru ter samo eni strani in ne tudi marginalizirani periferiji v resnici podpora v razdeljevanju ljudi.

V pogojih lakote in žeje in vsesplošnega pomanjkanja in odsotnosti vsakršnih šol humanitarna in razvojna pomoč samo eni strani v vojni povzroči isti učinek, kot razdeljevanje orožja in municije. Kar pomeni sodelovanje v politiki »deli in vladaj« in »ubij sužnja s sužnjem« in najbolj zahrbtno in sramotno sodelovanje v genocidu nad najbolj nedolžnimi staroselci.

Unicef in ostale agencije OZN so se pridružile nevladni organizaciji German Emergency Doctors, britanski Christian Aid, slovenskemu Karitasu, italijanskemu Amaniju in samonikli staroselski organizaciji NRRDO (Nuba Rehabilitation Relief and Development Organization) in začele humanitarno pomagati šele, ko je v gorah dejansko zavladal mir. 

Ki pa se seveda ni mogel ohraniti in ostati, ker …

Dovolj! Vsaj tukaj zdaj se moram ustaviti Opravičujem se za gostobesednost. Spet me napenja. Vso to zgodovino do sem sem skoncentriral zato, ker ne pričakujem, da imate čas brati naše knjige in gledati filme.

V upanju, da zdaj razumete,  zakaj je tako pomembno poslati pomoč ne samo centru v Nubskih gorah in v sicer po naših izkušnjah vsega zaupanja vredni Bolnici Matere usmiljenja v Gidelu, ampak tudi najbolj ogroženim in zapostavljenim in pozabljenim od celega sveta in marginaliziranin tudi od samih Nub –  soljudem v Kauniaru, Western jebels in Rashadu in Modrem Nilu.

Center Nubskih gora Gidel, kjer je Bolnica matere usmiljenja, dr. Tom Catena in osebje, ki zdravi gobavce, ki jih dovaža sestra Anita Cecilia iz najteže dostopnih gora s terenskim vozilom, ki smo ga kupili s prispevki slovenskih katolikov na Koroškem, slovenske misijonske postaje v Ljubljani in udeleženci koncerta po premieri našega filma »Trohnjenje 2022«, predstavlja skupaj s največjim krajem na ozemlju SPLA North Abdel Aziza Al Hila Kauda največji center v gorah.

Ta center je že tako razvit, da deluje kot sudanska zariba.

Sudanska zariba je utrjeni in najbolje zavarovan kraj, kjer so lovci na sužnje koncentrirali sužnje, danes pa predstavlja center, kjer je v primerjavi s periferijo skoncentrirana vsa moč in vsa razvojna in humanitarna pomoč.

Taka pomoč deli staroselce na privilegirane in marginalizirane in jih razdeljuje za nasprotnike v novih uporih. In potencialno v novih vojnah tudi v Nubskih gorah.

Prepričan sem, da nočemo pomagati, kot so pomagali in še pomagajo staroselcem kolonialni uradniki evropskih imperijev.                          

Zato prosim, sodelujmo v težki preizkušnji, kako omogočiti pitno vodo, zdravje in šole tudi v Kaunuari, Western Jebels, Rashad in Modri Nil.

Se opravičujem za manjkajoče strešice in vejice – pisem v telefon in v naravi, ki mi najbolj pomaga zdraviti dušo …
Tomo Križnar, torek, 20. maj, 06.24

23/05/2025, 21:55 – Edvin SKRT: Tomo, vaši argumenti, da mora pomoč doseči najbolj ranljive za zaščito njihovega dostojanstva in celo življenj, so povsem osnovani. Hvala za vse zapisano, sicer pa sem prebral vašo zadnjo knjigo in videl vse vaše dokumentarce ter številne intervjuje. 

Ta teden sem se ob robu Evropskega humanitarnega foruma v Bruslju srečal z eno najvišjih predstavnic Trócaire in jo prosil, če lahko naredijo vse, kar je v njihovi moči, da slovenska pomoč doseže tudi te 4 vasi, ki jih vi izpostavljate in zagotovila mi je, da bodo vložili dodaten napor.  Obveščali vas bomo, če uspe, sicer pa si prizadevali za v prihodnje.

Srečno s poti v Ukrajino,  Edvin