Sobotna priloga – 2004: Najboljši indijanec je še vedno mrtev indijanec
Sobotna priloga - 2004: Najboljši indijanec je še vedno mrtev indijanec
»Mi smo v Sudanu našli nafto in mi sedaj lahko vse!« se je izprsil z močnim teksaškim naglasom. »Mi iz firme Chevron sedaj lahko pokavsamo vsako žensko. Mi lahko trgujemo z alkoholom. Mi lahko javno kadimo bango!«
Vroče je bilo. Tako vroče, da so omagale celo majhne muhe, ki na jugu ob Nilu zadnji mesec pred dežjem silijo v oči da bi iz očesnih kotičkov posesale še zadnjo vlago.
»Sudan sploh ni več sudanski!« si je potisnil klobuk na čelo, da se je pokazal rdeč bikovski vrat in pomenljivo dodal. »V Sudanu sedaj komandiramo mi. Samo mi te lahko pri priči spravimo iz tegale sranja. Daj mi pol ure.«
Gledal sem za njim kako je z rokami v bokih odmarširal od razpadajoče betonske kocke, koder sem zaprt za zarjavelimi rešetkami skupaj z tremi nuerskimi kravjimi tatovi že tri dni čakal poziv na sojenje. Nisem si mogel kaj, da ne bi občudoval kavbojske ležernosti s katero je prečkal zasmeteno dvorišče in z nogo sunil vrata v obnovljeno, sveže zeleno prepleskano kolonialno poslopje, koder je nekoč domoval britanski upravnik v Bentuju, administrativnem središču province Bahr el Gazal in samo upal da ga nisem izhaluciniral. Nisem vedel od kod se je vzel: malo prej je z repom prahu za svojim terencem pridrvel čez savano in takoj zavrl ko je zagledal tujca za rešetkami. Moj problem je bil resen. Dvometrskega Dinko, lokalnega zdravnika v propadli bolnici, sem ozmerjal z opico in zahteval da izgine nazaj na svoje drevo in se nikoli več ne vrne. To se je zgodilo potem ko mi je na vsak način hotel pobrati večino denarja za štiri injekcije klorokvina, dokončno pa mi je vzelo pamet, ko sem ga videl zavrniti mater brez denarja z bolnim dojenčkom v naročju. Jetra so mi bila zatečena kot srednje velika papaja, uriniral sem v barvi črnega piva, moje beločnice so se v ogledalcu fotoaparata zdele temnejše od zob. Neznana bolezen mi je vzela strpnost. Tak sem bil povsem podoben večini belcev, ki jih srečaš v Afriki.
Čez pol ure sem bil res prost.
Šest Američanov, ki mi je naslednje dni nudilo pomoč v hlajenih zabojnikih ameriške naftne korporacije Chevron pa je umrlo pet mesecev kasneje, šestega septembra 1980.
Vladni viri so trdili, da so jih pobili divji črni pastirji, Dinke ali Nueri. Simpatizerji Sudanskega ljudskega osvobodilnega gibanja so zatrjevali, da so napad z sulicami organizirali Arabci z severa sami, zato, da bi se znebili tujcev in se sami okoristili z novoodkritim črnim bogastvom.
»Sudan je sever, suha pusta islamska dežela; in Sudan je jug, sočna, krščanska dežela črnokožih Nilotov. Toda črni val južnih upornikov se počasi prebija proti severu. S pomočjo CIAe , zaliva severne garnizone in grozi zavzeti vso največjo afriško državo. »Je pa še en črn val, ki raste: to so sudanske zaloge nafte, ki so enake tistim v Savdski Arabiji.« začne svoj opis Sudana Robert Young Pelton v bibliji namenjeni svetovnim pustolovcem z naslovom »The world’s most dangerous places«.
To o CII zna biti res, saj se na več mestih v debeli knjigi vidi, da ima Pelton dostop do strogo zaupnih podatkov. Absolutno pa ni res kar se mu je zapisalo naprej: »Sudan je velik, slab, grd kraj in Kartum eno samo masivno taborišče namenjeno vadbi samomorilskih bombašev, ugrabiteljev, morilcev in saboterjev sinagog.«
Severni Sudan je čudovita dežela v dolini gornjega Nila polna kontrastov in podobno veličastnih klasičnih spomenikov kot si jih hodimo ogledovati v Egipt. Domačini, temnopolti muslimani na severu so neprimerljivo bolj dostojanstveni in častitljivi kot na splošno Egipčani. Nikjer na svetu nisem srečal tako gostoljubnih, vsi o vrsti na dom vabečih domačinov, ki bi se tako trudili ugoditi tujemu gostu. Sudan me je pritegnil z zdravim širokim belim nasmehom v obetajočo prihodnost zazrtih črnih muslimanov, ki so navdušeno govorili kako bodo na plodni zemlji med obema Niloma zasadili vrt, ki bo dobavljal hrano za ves arabski svet in še čez. In hkrati z za naš podivjani planet nenavadnim mirom in spokojem, ki je spominjal na Afganistan ali Bolivijo. Sudan mi je bil kot zdravje. Gnojne infekcije, ki so se mi vnele po nogah v deževnih pragozdovih Centralno Afriškega cesarstva in jih ni mogel ustaviti noben antibiotik, so se pozdravile same od sebe še predno sem z letališča prišantal do glavnega mesta Kartuma.
Sudan bi zaslužil da ga odkrije Svetovno združenje bolnikov, ki trpijo za depresijo, ne pa trgovci z nafto.
»Čas je! Naši sinovi so zrasli;« se spomnim reči starega učitelja iz plemena Azanda na barki sredi nilovih močvirij na jugu Sudana leta 1983. »Vojna bo! Arabci na severu nas silijo živeti po njihovih šariatskih zakonih. Razveljavitev ustave in odprava črnske avtonomije na jugu dežele je samo poskus diktatorja Numeirija, da bi si v vse hujši ekonomski stiski pridobil finančno podporo arabskih dežel in se obdržal na oblasti. Spet nas lovijo za sužnje tako kot vso zgodovino.«
»Numeiri samo nadaljuje taktiko Arabcev, ki hočejo zavzeti ves Sudan in potem vso Afriko, preden bo to uspelo Evropejcem in Amerikancem.« se spomnim reči mladega inženirja v beli dželabiji.
»Zahodnjaki hočete našo nafto. Z svojimi humanitarnimi akcijami samo špijonirate, podkupujete naše ljudi, že vse od razglasitve neodvisnosti se vmešavate in nam ne dovolite da bi nam uspelo. Nazaj hočete svoje privilegije kolonialnih gospodarjev in nas kaznovati ker smo se osamosvojili.«
Tista barka je bila zadnja, ki je do danes peljala po Nilu med Jubo in Kostijem. Mesec dni kasneje avgusta 1983 so jo potopili uporniki SPLA
Od kar vedo zase se selijo. Od kar pomnijo njih preroki potujejo kot potujo oblaki, ti čudoviti oblaki. Romajo kot roma sonce, luna, zvezde, deževja, suše. Nomadsko življenje jim je edino človeka vredno življenje, naselitev je zanje stagniranje, zamočvirjenje, nejevolja, nesreča, smrt. Ne marajo za udobje, gibanje jim je v krvi tako kot prepričanje da ni boljšega kot skrbeti za krave, živeti z kravami, bivati na kravah in od krav. Z kravjim urinom skisano mleko jim tekne bolj kot bela moka, bel riž, beli sladkor, bela sol, bela mesta. Ne nikoli niso gradili velikih belih mest, kot tudi ne mestnih zidov in okopov. Nikoli niso izumili zidakov, ravne linije so jim tuje še danes, niso jih zanimale črke, niso standardizirali merskih enot. Dinke, Nueri, Šiluki, Anuaki, Ujuki in druga plemenska ljudstva, ki pasejo v širnih savanah ob Nilu na jugu Sudana prej kot razumsko živijo instinktivno in vzneseno trdijo da če ne živiš z srcem sploh ne živiš.
Njihova kultura je upodobljena na več kot deset tisoč let starih stenskih slikarijah v pogorju Hoggar in Tasili sredi Sahare. Tam jih lahko najdete skupaj z divjimi živalmi, žirafami in antilopami, ki so živele tam dokler se podnebje koncu zadnje ledene dobe ni spremenilo. Upodobljeni v gibanju, z podobnimi kopji v rokah, zamaknjeno pojejo in plešejo z sulicami v rokah okrašeni z podobnimi frizurami, podvezicami, tetovažami in brazgotinami kot njihovi sodobniki z kalašnikovkami danes.
Za mezopotamsko civilizacijo so bili nomadski pastirji samo nevarni divjaki, barbari, pred katerimi se je bilo najbolje zaščititi za visokimi zidovi. Civiliziran je tisti, ki živi v mestu. Civiliziran je tisti, ki se vede meščansko in živi znotraj zidu, vsi ki ostajajo zunaj niso ljudje in se jih sme brez moralnih predsodkov pobiti. Potem je Aristotel v svoji zapuščini, ki smo jo vzeli za svojo zapisal, da so nekatera ljudstva pač rojena za sužnje in da je zanje najbolje da se s tem dejstvom čim prej sprijaznijo. Od tedaj je vse, ki so se znašli izven mestnih zidov mogoče brez sramu loviti in uporabiti za zastonj delo in priložnostni seks, če pa se upirajo pa razglasiti za teroriste in iztrebiti. Naša civilizacija je začela na hrbtih ulovljenljenih sužnjev; prvi zapisi omike, ki zdaj globalizira še zadnje kotičke planeta, so prej kot poezija in hrepenenja po demokraciji, zapisi o številu ulovljenih in prodanih sužnjev.
Nubija je postala egipčanska kolonija nakje v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Staroegipčanski nb naj bi pomenil zlato in suženj obenem. Okoli prvega tisočletja pr. n. št so Nubijci baje izkoristili medsebojne zdrahe v Egiptu in zavladali po vsej dolini Nila od Sredozemskega morja pa vse do Velikih jezer v današnji Ugandi. Sveto pismo poroča o kraljestvu Kuš in prestolnici Napata, ki naj bi bila tedaj glavni center antičnega sveta. Nuibijski kralji in levji bog so Egiptu vladali celih štiristo let vse do prihoda Asircev. Tedaj so se potegnili na jug in v tedanjih gozdovih onkraj velikih puščav ustanovili novo prestolnico Meroe. Vendar stare slave niso dosegli nikoli več. V četrtem stoletju n.št. so jih zmagali rivali iz krščanskega kraljestva Aksum v današnji Etiopiji. Pokristjanjeni Nubijci so branili napredovanje arabskih muslimanskih vojska še potem, ko so le te zavzele Egipt iz rok Bizantinskega imperija vse do leta 1250, ko je Egipt prišel pod nadzor Mamelukov in se je islam poistovetil z arabizacijo. Islam je bilo tisto orodje s katerim so Arabci od trinajstega stoletja naprej prodirali v Sudan. A takoj ko je zaradi medsebojnih sporov mameluška moč začela usihati, sta južno od današnjega Kartuma nastali dve novi sudanski kraljestvi Fur in Fung in zacveteli od davkov, ki so jih pobirali karavanam. Fung je nadziral Nilovo dolino vse do Etiopije in Fur prehode skozi pogorje Džebel Mara na zahodu, ki je danes del Darfurja.
Velika močvirja ob gornjem Nilu pa so ostala taka kot so jih opisali člani rimske ekspedicije, ki jo je leta 60 poslal cesar Neron. Zanje je bila to neskončna mokra papirusova puščava, v kateri se vse neha. Poplavljena dežela jih je plašila in spominjala na ostanek kaotičnih voda, iz katerih so verjeli, da je bil rojen svet. Poročilo omenja najbolj divja ljudstva, kar si jih moč zamisliti.
Sudd kot se po arabsko reče močvirjem je ustavil napredovanje tako muslimanskih kot krščanskih vojska vse do leta 1840, ko si je turški kralj Egipta Mohamed Ali izsekal pot skozi z papirusom zamašene kanale in jug odprl za veliki vdor. Stik s svetom devetnajstega stoletja je bil za plemenjake podobno katastrofalen kot za ameriške Indijance, avstralske Aboridžine ali arktične Inuite. Pustolovski Arabci in Evropejci so ob tolikem plenu zlata, ebenovine in sužnjev povsem znoreli. Divji pohlep je požigal, klal, lovil, posiljeval. Bežeč čez upostošeno deželo podobno kot danes na begu pred lovci na nafto umirali stotisoči. Tako kot danes so tudi takrat lahko preživeli in se branili predvsem tam koder so našli zaščito gora, vodo in plodno zemljo. V Nubskih gorah severno od močvirij, na gričevju Ingassana na vzhodu in v Džebel Mari v Darfurju na zahodu. Te gorske trdnjave so tako ohranile ostanke starodavnih kultur in človeške občutljivost iz časov, ko smo se ljudje prvič zavedli samih sebe.
Izgradnja Sueškega kanala in padec Egipta v roke tujih kreditodajalcev je povzročila še več britanskega vmešavanje v ta konec Afrike. Interesi Velike Britanije, ki je sanjala o Velikem afriškem imperiju od Capa do Kaira, so skušali nadzirati Nil zaradi strateških interesov in njih rivalov Francozov, ki so svoj imperij gradili z zahoda proti vzhodu, pa tudi zaradi pomena nilovih voda, od katerih je odvisno preživetje Egipčanov.
Vdiranju zahodnih sil, še posebno krščanskim akcijam, ki so ga spremljale, pa so se zoperstavili sudanski muslimani. Leta 1881 so združeni pod vodstvom fanatičnega Mahdija, Nubijca, ki se je sam spoznal in razglasil za dolgo pričakovanega mesijo, napadli britanski Kartum in Gordonu, nekdanjemu raziskovalcu Nila in pustolovcu in prvemu guvernerju, odrezali glavo in jo nataknili na kol.
Mahdijev upor je Evropo presenetil prav zato, ker je imela tradicionalno izredno miroljubne, tolerantne in strpne Sudance za pokorjene. Uspel ni samo zato ker je bil nacionalističen, pač pa tudi zato, ker je imel imel v sebi tudi prvine verskega čiščenja in novega prebujanja, ki so lastni tudi današnjim poskusom islamskih fundamentalistov. Mahdijevo gibanje je branilo islam in muslimanske vernike učilo sufijskega asketizma, ki so ga novi krščanski križarji potiskali v kot. Sudanski derviši so v Mahdija videli mesijo, ki ga je poslal Alah, da jih popelje v Sveto vojno in pod njegovim vodstvom enkrat za vselej pospravijo vse kar je narobe v deželi. Islamski fundamentalizem je bil takrat, tako kot je tudi danes, predvsem reakcija na nespretno vmešavanje tujih sil na v arabska interesna področja. Muslimani se pred kristjanarji ne morejo braniti drugače kot da aktivirajo versko fanatičnost najširših množic. Samo tako se lahko branijo pred zahodno vojaško tehnologijo.
Podobno kot v novi dobi v Iraku in Afganistanu je tudi tedaj nova tehnologija ubijanja botrovala, da je leta 1898 združena angloegipčanska vojska zmagala in nad celotnim Sudanom razglasila Kondominij. Britanci so sever prepustili egipčanskemu in arabskemu vplivu, na severu so bile zgrajene šole, ki so dobavljale inženirje, trgovce, politike, izobraževanje juga pa je prepustila misionarjem, ki so južne pogane spreobračali v kristjane in jih učili pohlevnosti in ubogljivosti. Za upravno središče je bil določen Kartum, zgrajenih je bilo nekaj tisoč kilometrov železniških prog in cest, tudi pristanišča in tovarne, a vse le na severu. Iz izobražencev na severu se je tudi razvila reakcija, ki je začela postavljati prve zahteve po neodvisnosti. Ko je severna arabska intelegenca leta 1956 razglasila neodvisnost, so Angleži za seboj zapustili zelo različno razvito deželo in pisano mešanico etničnih skupnosti, ki se ujete v nenaravne kolonialne meje nikakor niso mogle razumeti med seboj. Krščansko animstični afriški jug se je znašel na milost in nemilost prepuščen nadvladi arabskega muslimanskega severa.
Nekateri poznavalci menijo, da so Britanci podprli meje v katere se je ujela nova mlada neodvisna dežela, zato, da se severni del Sudana ne bi združil z Egiptom, ki bi tako ojačan ogrozil zahodne interese v Suezu in na naftnih poljih. Sodi se tudi, da so Britanci tako eksplozivno mešanico ustvarili namenoma, ker naj bi verjeli, da se bodo vrnili kot rešitelji in v belih rokavicah ukrotili sudanske nacionaliste z opravičilom vojaškega posredovanja evropske demokracije in v najslabšem primeru vsaj jug Sudana priključili svoji Ugandi.
Prva sudanska državljanska vojna med severom in jugom je trajala sedemnajst let. Končala se je z sporazumom leta 1973, ki je jugu zagotovil neke vrste avtonomijo. Vendar so se protesti južnjakov o zanemarjanju vlaganj v razvoj, gospodarskem izkoriščanju in podobnih oblikah diskriminacije in dominacije nadaljevali vse do Numeirijeve samovoljne razveljavitve ustave leta 1983, odprava avtonomije in razglasitve Septemberskega zakona, ki je zapovedal zakone islamskega shariata tudi na poganski in krščanski jug.
Nekateri viri menijo, da je bilo to najboljše kar se je lahko zgodilo mladim črnim politikom na jugu. Vodja novega upora major John Garang se je umaknil v grmovje in ustanovil SPLM – Sudan People Liberation Movement in njegovo vojaško krilo SPLA. Numeiri je razglasil obsedno stanje in bil kmalu potem odstavljen v vojaškem udaru. Mahdijev nečak prav tako. V kaosu in vsesplošnem propadanja dežele se je z obljubami o duhovni, moralni in materialni prenovi do oblasti prikopal Hassan Ahmed al-Bashir z vodjo Muslimanske bratovščine Hassanom at-Turabijem, sivo eminenco v ozadju. Novi režim že od prvega nastopa ni skrival fundamentalističnih teženj.
»Šariat je izraz volje demokratične večine.« je potrdil Beshir.
»Več ljudi ko umre ali zbeži z juga, šibkejši je SPLA.« je izjavil Turabi.in se lotil upornikov na jugu z strategijo izsuševanja močvirja in izstradavenjem krapov v njem. Dinke, Šiluki, Nueri, Nube in druga poslednja naravna ljudstva, ki so imela srečo, da so se zaradi nerazvitosti sudanske infrastrukture ohranila kot kjer koli drugje na Zemlji, so bila obsojena na Sveto vojno. Kar jim je bilo prihranjeno prej, jih je toliko siloviteje udarilo sedaj. Najbolj od vseh pa se je točno v osišču nasprotujočih si ameriškoevropskih in azijskoarabskih interesov znašlo ogroženih več kot petdeset nubskih plemen v osrednjem Sudanu.
Ko je leta 1987 John Garang poslal v Nubske gore bataljon SPLA pod vodstvom legendarnega nubskega komandanta Jousufa Kuwe, je khartoumska vlada, na razširitev fronte čez britansko demarkacijsko črto ki ločuje oba Sudana proti severu, odgovorila tako da je vse področje obkolila, zapečatila in že tako vso zgodovino težko dostopne gore dokončno odrezala od sveta. Noben poročevalec, noben opazovalec, noben humanitarec ni mogel več zraven. Poročila preživelih žrtev o sistematičnem požiganju, ropanju, masovnem ubijanju in premeščanju civilnega prebivalstva v tako imenovana »taborišča miru«, v resnici koncentracijska taborišča, ki jih je leta 1996 objavil dr Alex de Waal is organizacije African Rights v zborniku »Facing genocide: The Nuba of Sudan«, so bile prve urejene informacije o sudanski skriti vojni.
Do premirja podpisanega med sudansko vlado in uporniki SPLA v Nubskih gorah januarja leta 2002 je pripeljala dolga kampanja, v kateri je največ prispevalo sodelovanje vplivnih medijev, odziv občutljivega dela javnosti in njihov pritisk na pomembne svetovne politične akterje. Ameriški, kanadski in evropski opazovalci, ki danes nadzorujejo premirje, so se v gore morda res naselili predvsem zaradi interesov zahodnih naftnih lobijev, ki so v humanitarni akciji prepoznali priložnost za drugačen način vstopa v z islamskim fundamentalizmom zaščiteno deželo kot se je to zgodilo v primeru Afganistana in Iraka, vendar večino Nub to sploh ne moti. Čeprav politično ni še ničesar rešenega in se bo zatiranje staroselcev slejkoprej nadaljevalo, saj ti tudi pod novo oblastjo niso spoštovani nič drugače kot uči darwinizem, so v svoji skromnosti zadovoljni že s tem, da jim otroke ne love več za sužnje.
Na ta način je vsak nekaj dobil.
Ameriški predsednik je bil recimo nominiran za Nobelovo nagrado za mir.
Potem je januarja počilo v Darfurju.
Darfur je na prvi pogled daleč od naftnih polj, v resnici pa v samem jedru podganje dirke za sudanska bogastva. V pozabljenem zanemarjenem Darfurju tik zahodne meje z Čadom se za preživetje in istočasno prestiž borita obe sudanski islamski politični opiciji. Skrajna fundamentalistična pod vodstvom Turabija, je paradoksalno podprla nezadovoljne afriške Furjane, ki so prvotno zahtevali samo več pozornosti centralne vlade. Beshir in njegovi bolj zmerni islamisti, ki po 11.septrembru sodelujejo z CIO v lovu na El Kaido, ki je bila v osemdesetih letih ustanovljena v Kartumu, pa arabske priseljence, arabske nomade in njihovo milico Jajaweed.
V Darfurju se torej na tujih hrbtih po zgledu divide et tempera borijo tisti isti, ki so prej vse od sedemdesetih let z združenimi močmi z naftnih polj na jugu in vzhodu Sudana in okrog naftovoda v Nubskih gorah v osrednjem delu dežele podprti z denarjem in simpatijami ameriške Chevron, kanadskega Talismana in naftnih multinacionalk iz držav EU, od Velike Britanije, Francije, Nemčije, Italije do držav skandinavskih demokracij, iztrebljali poslednje črne Indijance.
Prvi se je odzval sam generalni sekretar OZN Kofi Anan. Pred vso svetovno javnostjo se je opravičil ker ni storil dovolj da bi preprečil genocid leta 1994 v Rwandi in opozoril da kriza v Darfurju lahko zavzame podobne razsežnosti in med drugim zahteval vojaško posredovanje.
Ampak zgodilo se ni nič. Razen pozornosti medijev, ki so tokrat vendarle sami od sebe prihiteli na pomoč in tako ustvarili pritisk ki je vlado v Kartumu po nekaj mesecih izmikanja le prisilil, da je dovolila dostop humanitarnim organizacijam, se ni zgodilo nič.
Za potrebe legitimnosti in uspešnosti križarske vojne proti bolj ali manj izmišljeni nevarnosti islamskega terorizmu, je nujno potrebno, da se v Washingtonu najkasneje avgusta vsekakor pa pred volitvami, pojavi vsaj en na miren način ukročen arabski voditelj. Pred kamerami objeta Beshir in Garang sta trenutno očitno bolj pomembna kot nekaj novih deset tisoč novih mrličev v Darfurju, tristopedeset tisoč beguncev, milijon ali dva nadaljnih ogroženih.civilistov …
In tako kot pred podpisom mirovne pogodbe za Sudan bomo tudi po njem vsi mi daleč in blizu nekaj dobili. Celo mi poročevalci in humanitarci se utegnemo okoristiti. Izgubili pa bodo spet predvsem najbolj nedolžni. Tisti od katerih zahtevamo da v imenu stabilnosti sveta kakršen je žrtvujejo svoje otroke.
Sobotna priloga – 2004: Najboljši indijanec je še vedno mrtev indijanec Read More »
