V priponki prepošiljam prvi kratki video našega stroja za iskanje vode, ki smo ga dobili od naših sodelavcev iz Sudana. Na manj kot minuto dolgem posnetku pred našima dvema mercedesovima tovornjakoma vidimo tudi srečni obraz Mohameda Alija, ki se ga nekateri najbrž spomnite s srečanj v Sloveniji leta pred desetimi leti. Mohamed je mlajši sodelavec Suleimana Jamusa. Našega »baba« – našega posvojenega očeta,  plemenskega starešine ljudstva Zaghawa in nekdanjega humanitarnega kordinatorja darfurskih borcev za svobodo SLA in JEM. Baba Jamus je zato, da bo lahko legalno vrtal in iskal vodo na področjih v Darfurju, kjer so domačini najbolj  ogroženi, ustanovil humanitarno organizacijo Hope for People. To je partnerska organizacija humanitarne organizacije H.O.P.E. Klemena Miheliča, ki je zbirala prispevke za naš stroj.

          Vrtalni stroj je bil izkrcan z ladje v pristanišču Port Sudan točno pred enim mesecem, 29. marca.

          Že ves ta čas, vsak trenutek, čakamo novico, da je Jamus uspel spraviti tovornjake na šleparje proti Kartumu in naprej v Darfur.

          Včeraj je po telefonu povedal, da mu ni uspelo zaradi »administrativnih blokad.« Administratorji zahtevajo podkupnino. Zato se Jamos in njegovi ljudje zdaj pripravljajo, da bodo plačali podkupnino.

          Vem, kaj to pomeni. Ko sem leta 1983 pristal z letalom v Kartumu in s seboj pripeljal mali 49 kubični Tomosov moped, sem čakal tri tedne, preden sem ga dobil s carine, čeprav sem imel Carnet de Passage in me nihče ne bi smel ovirati, da bi dobil motor takoj. Zato sem zamudil sušno dobo in gnal moped čez največja močvirja na Zemlji ob Nilu proti jugu in naprej v džungle v kotlini DR Kongo in dalje čez Ruando on Burundi in Tanzanijo do Dar es Salama v največjih deževjih. Vse zato, ker nisem plačal podkupnine. Ampak takrat še ni bilo vseh teh vojn. Plemenjaki Dinka in Nuer so mi vsepovsod in kar naprej pomagali nositi motor čez malarična in z bilharzijo okužene vode. Tako sem se jih naučil imeti rad in spoštovati te, ki so se potem pobili za tuje interese. V prvi vojni, ki je trajala dvajset let in jih je pobrala več kot dva milijona. In nijhove potomce, ki so sami iztrebili drug drugega v novi in odcepljeni državi Republiki Južni Sudan v tej novi vojni od leta 2013 prav tako več kot 400.000 in to spet za tuje geostrateške interese.

          V Sudanu kljub skoraj petim mesecem nenehnih protestov in vojaškemu udaru proti islamistični vojaški diktaturi Mohameda Hassana al-Bashirja in novi, že tretji islamistični deklarirano Prehodni vojaški oblasti še naprej vlada kleptokracija.

          Islamistični generali zavlačujejo prenos oblasti na civiliste in se skoraj zagotovo ne bodo umaknili od korita, iz katerega so kradli več kot trideset let. Podpirajo jih Saudska Arabija, Združeni arabski emirati, Amerika, Britanija in Norveška. Proti njim se gnetejo okoli korita, da bi kradli naprej zase Qatar, Turčija, Rusija in Iran.

Kitajska molči. O Kitajski ni nič slišati, čeprav se je gospodarsko najbolj zakoreninila v to deželo lovcev na sužnje. Kultura sužnjev prežema vse sloje sudanske družbe od vrha piramide do dna. Do najbolj brezpravnih in marginaliziranih in izobčenih in iztrebljanih afriških staroselcev.

          Protestniki trdijo, da se ne bodo umaknili izpred vojašnic, tudi če jih vojaki pobijejo milijon.

          Ampak tudi vsi ti mladi, študirani profesionalci iz vrst pravnikov in zdravnikov in novinarjev, ki bi lahko vodili Sudan iz največje bede in nasilja na planetu, nimajo nobenega pozitivnega odnosa do indigenov, čeprav ves čas vpijejo »Zdaj smo mi vsi Nube. Zdaj smo mi vsi Darfurci. Zdaj smo mi vsi iz Modrega Nila!«

          Sudanci iz diaspore v Evropi in Ameriki se bojijo, da bo zaradi rastočih napetosti med generali, varnostnimi službami in milicami džandžavidov, ki so pobili 300.000 prebivalcev Darfurja, in protestniki, ki zahtevajo civilno oblast, zdaj zdaj Sudan eksplodiral v najhujši krvavi žehti do sedaj.

          V klanju bodo spet najbolj nastradali potomoci lovljenih sužnjev.

          Evropska unija ne priznava Prehodnega vojaškega sveta in izpostavlja na stran protestnikov.

          Zato protestniki in diaspora in staroselci v EU vidijo veliko upanje.

          EU je zaradi svojega deklariranja osnovnih človekovih pravic in zavzemanja za demokracijo zavezana pritiskati na Prehodni vojaški svet, dokler ne bo odstopil in vodenje nekoč najbolj perspektivne največje afriške države zdaj pa popolnoma izropane in uničene države prepustil človekoljubom.

          Ne molohom iz vseh strani neba, ki si želijo krvi nedonošenčkov in mesa nedolžnih mladih deklet in fantov z vseh strani neba, ampak tistim humanistom, ki želijo tej deželi dobro.

          Z Bojano bova sudansko ambasado na Dunaju zaprosila za vizo. Lani so nama jo zavrnili. Brez obrazložitve. Mogoče bova tokrat bolj sprejemljiva.

          S Klemnom Miheličem smo za pomoč pri čuvanju našega vrtalnega stroja v Sudanu zaprosili tudi slovenskega predsednika Boruta Pahora. Načelno je privolil – napisati pa moramo elaborat, kako si njegov obisk zamišljamo.

          Morda bo generale prepričal, naj odnehajo tako, da jih bo poučil, zakaj in kako je razpadla Jugoslavija. Zna biti, da ga bodo tisti generali, ki so študirali na Pomorski vojaški fakulteti v Splitu, razumeli. Jugoslavija je ob svojem razpadu gostila več kot petsto študentov iz Sudana. Med njimi so tudi pravniki in zdravniki, ki so študirali na ljubljanski in mariborski fakulteti, ki zdaj vodijo protestnike.

          Morda bodo pa v naši vrtalni napravi videli lastovko. Eno od lastovk, ki vsako zimo priletijo iz Slovenije in Evropske unije na prezimovanje v tople, čudovite kraje ob Nilu. Morda bo pa vse začelo zanimati sodelovanje. Turizem. Blagostanje. Mir. Prihodnost za naše otroke – namesto vojskovanja in smrti. Morda bodo pa pozdravili gobave, ki živi trohnijo v najteže dostopnih gorah.

          Živel 1. maj – Praznik dela.

           Smrt molohom! Naj živi Življenje!