Nekaj kar žari, ne potrebuje okraska.

Vse hrepeni po večnem …

… Po večnem življenju.

… Po lepem, perfektnem, odličnem, čudovitem, dih jemajočem … 

… Večne naj bi bile tudi tradicije … Pa tule med velikanskimi termiti, med pajki in škorpijoni, med žvrgolenjem ptic, jokom novorojenčkov, čebljanjem ljudi, ki se vsako jutro prebujajo najbližje zemlji kot se lahko in čez dan vzcvetijo, ponoči pa spet zaprejo svoje cvetove, razmišljam: bodo v modernem svetu za preživetje tradicije dovolj tako preprosta človeška dejanja kot so na primer  tekme aranžerjev, kdo izmed njih bo bolj mamljivo in vabljivo okrasil praznično izložbo? Bodo res k njeni večnosti pripomogle skrbno izdelane psihološke analize, s katero metodo prepričati ljudi, kaj vse še morajo kupiti, da bo za njih letošnje praznovanje tudi ob koncu leta popolno … Srečno?

Res je, da moramo dopustiti možnost, da se z ljudskim izročilom nekaj izgubi, a huje je kadar se nekaj izrodi.

Lahko za plastično božično drevesce, okrašeno z velikimi bleščečimi bunkami in ovito s plastičnimi lučkami, rečemo, da je resnično lepo? 

Ohranjamo ali brišemo tradicijo, ki sega daleč v preteklost? Že Egipčani so ob najkrajšem dnevu v letu v domove prinesli zelene liste datljevca, ki so simbolizirali zmago življenja nad smrtjo, zmago svetlobe nad temo.

Skandinavska plemena naj bi se poklanjala prav jelki. Omelo, ki prav tako spada med naše tradicionalno božično okrasje, v njihovi mitologiji povezujejo z najprijaznejšim med bogovi, bogom svetlobe, veselja in sprave, ki so ga imenovali Balder.

Na Britanskem otočju so druidi, keltski svečeniki, med zimskim solsticijem uporabljali zimzelene rastline pri skrivnostnih obredih. Omela in sveto drevesce sta bila tako kot pri Germanih tudi za Kelte simbola večnega življenja. Zimzelene veje so obesili nad vrata, da bi tam odganjale zle duhove in jim preprečile vstop v domovanje.

Tudi okraski imajo svojo simboliko. Prvi okraski na drevescu so bila rdeča jabolka – z njimi je božično drevo simboliziralo rajsko drevo. Nato so jih ljudje začeli okraševati še z raznovrstnimi okraski, ki so ponazarjali darove stvarstva – darove polj in sadovnjakov, gozdov in morja. 

Ne spomnim se, da bi kdaj že videla na božičnem drevescu kakšno jabolko, grozdje, kostanj, ali školjko … Pa tudi sama nisem nikoli obesila nič od tega. Tudi sama sem sledila zdaj že dodobra popačeni tradiciji. Le zakaj, saj domišljije mi ne manjka?

Pa naj bo letos malce drugače. 

Na letošnje božično drevesce pripenjam tri svitke, na vsakem je zapisan eden izmed dogodkov z najine letošnje poti. 

Na prvem piše: Poklon dečku Kamalu. 

Kamala sva spoznala drugi dan prihoda, v Jubi, v glavne mestu Južnega Sudana. Čisto tiho in nevede se je usidral v najino življenje, ko sva si za večerjo delila kos pečenega piščanca. Dodobra sva obrala vsako koščico posebej. Ko sva končala in si je Tomo šel umit roke, se je okoli mize za katero sem sedela v trenutku nekaj zgnetlo, tako hitro, da sprva niti nisem dojela. Pristopil je deček, pograbil ostanke kosti s pladnja, še ne 12-letna Kaka pa je odnesla pladenj s krožniki. Prepričana, da gre za rutinsko pospravljanje mize, sem pozorna postala šele, ko sem videla, da sta deček in Kaka odšla vsak v svojo smer. Kaka k čebru za pomivanje, deček pa na kup granitnih skal, pred katerimi se je na kamion trpalo nekaj južnosudanskih vojakov. Stisnilo me je v srcu ob spoznanem dejstvu, da deček ni eden od osebja, ampak še eden izmed tistih, ki je odvržen na smetišče Južnega Sudana. Pograbljene kosti je začel mleti s svojimi močnimi belimi zobmi. Samo do moža, ki je sprejemal naročila, je bilo potrebno stopiti in nekaj se je zganilo v vseh nas.

Prosila sem ga, če mi lahko zaračuna še en njihov full – skledo fižola, kar je pogosta tako južnosudanska kot sudanska jed z dodanim oljem, narezano čebulo in naribanim kozjim sirom. Prikimal je in rekel: “Zaključujemo, to je gratis.” Porcija, ki so mi jo dali, je bila veliko večja kot običajna, zraven so dodali še tri kose njihovega tradicionalnega kruha, imenovanega čepati, medtem je Tomo dečka povabil k mizi. Ko sem pristopila, je bil njegov pogled sramežljivo uprt v tla. Povabila sva ga, da poje v najini družbi, pa je dostojanstveno vzel ponujeno, ter ne da bi se naše oči srečale, ne žalosten in ne vesel, odšel v prihajajoči mrak. Upam pa, da je bil vsaj tisti večer sit kot bi moral biti vsak dan.

Svitek številka dve: Kako vroče je v peklu?

Če je v pregovoru “vroče je kot v peklu” kaj resnice, potem se je zadnjo soboto pred letošnjim božičem pekel dvignil nad zemljo. Rezervirala sva let iz Jube v Yido, edini komercialni let, ki je poleg letov UN in Samaritan Purse mogoč in veliko cenejši. V petek ob 7.00 so nama naročili, naj bova na letališču. Pred eno z valovitih plošč postavljenih barak, v katerih so nastanjeni predstavniki posameznih letalskih družb, ki ponujajo krajše notranje lete, sva prispela točno. Z vso prtljago sva se polna optimizma, kako letos s potjo hitro napredujeva, namestila v neposredno bližino vhoda. Tam pa sva tudi obtičala, na koncu skupaj s cca. 100. potniki, vse do 13. ure, ko naju je poklical predstavnik letalske družbe in nama sporočil, da z letom ne bo nič. “Šele jutri,” je dodal brez kakšnega večjega obžalovanja. Bolj kot to, zakaj ga ni in če bo naslednji dan sigurno, naju je poskušal prepričati, da sva lahko srečna, ker sva prva izvedela, da let odpade. 

Naslednji dan je bilo upanje večje, saj sva imela letalski karti v rokah in naročeno nama je bilo, naj bova ob 6.30 na letališču. Tokrat nisva čakala zaman, zato se nama je nekaj več kot sedemurno čakanje na vzlet zdelo zanemarljivo. Ko je napočil trenutek odhoda, sem pohitela, da bi dobila sedež ob oknu, da bo lahko Tomo snemal, saj na letalski karti ni bilo nikjer zapisane številke sedeža. Vsi smo pospešili korak po pristajalni stezi, pa čeprav so nas ves čas postavljali v gosji red, se nismo dali, čimprej smo želeli biti na letalu; “Bolje drži ga, nego lovi ga.” In ko sem se z nogo že dotikala prve kovinske stopnice, me je do udobnega sedeža ločilo le še nekaj stopnic dobro in večkrat zakrpane kovinske ptice. En, dva, tri, štiri in čas je za boj, pa ne boj za sedež. Hahaha … Boj, da se mi od razočaranja veliko predolgi nos ne bi preveč zapletal med nogami, hahaha … Saj tam ni bilo prostora zanj. Zdaj sem morala paziti, da se z vso prtljago, ki sem jo imela še s seboj, ne bi zvrnila na kakšnega potnika, ki je v letalo vedoč, kaj ga čaka, vstopil že pred mano. Sedeže je po trupu kovinske ptice, ki je z notranje strani izgledala še bolj strašljiva kot z zunanje, zamenjala naša vsepovsod nametana prtljaga. Poiskati košček prostora za svojo rit je bil zdaj edini cilj vseh nas približno 150. potnikov in če najdeš še prostor za svoji dve stopali, si lahko neizmerno srečen. Ko smo se vsi natrpali, se mi je na trenutke zazdelo, da imajo še sardine v konzervi več prostora kot mi in če bi obstajala kakšna možnost, bi nas pričvrstili še na stene. Hahaha … Kakšne stevardese in stevardi med letom? Samo eden od predstavnikov letalske družbe, ki je ves čas, ko je videl kaj podobnega fotoaparatu, kameri ali telefonu, začel mahati in žugati s kazalcem, da je prepovedano snemati. To je pa tudi vse, kar je bilo v njegovi moči, do naju se je bilo tako ali tako nemogoče pririniti. 

Vsi smo bili del istega zosa. Pa še prostovoljno smo vstopili v kotel, v katerem smo se sprva dodobra prepojili z vsemi človeškimi sokovi, saj ga ni bilo junaka, od katerega ne bi kapljalo in curljalo. V lovu za zrakom je bilo tudi tega vse manj in manj, zato so nam počasi drug za drugim začele bingljati glave in drug za drugim smo začeli zapirati oči, vse dokler takrat že zamegljena pamet hočeš nočeš voljnega telesa ni dojela, da po njenem človeškem pokrivalu ne dežuje, ampak že od vse povsod kaplja hitro nabirajoči se kondenz. Počasi ti je za vse vseeno, tudi umeten dež te ne moti več, samo da že enkrat pristaneš, pa kjer koli že.

In svitek številka tri: Asmara in še nekdo v nemški bolnici Cap Anamur 

Nemška bolnica Cap Anamur je v Nubskih gorah vse od leta 1997. Tomo jo je obiskal že velikokrat, jaz tretjič. Tudi ob tokratnem slovesu ni bilo nič drugače kot že tolikokrat prej, vse kar sva videla in doživela, se je ponovno dotaknilo najinih src. Nemški in nubski zdravniki ter celotno osebje, ki sva ga imela priložnost srečati v tej majhni bolnici, so dokaz, kako lepo je lahko, ko nekomu uspe delati s črno roko v beli ali pa z belo v črni, vrstni red ni pomemben. In ko si med ljudmi, ki jim ni cilj plačilo konec meseca, ampak to kar počnejo, počnejo zato, ker verjamejo in čutijo, da je tako prav. 

Dan podoben dnevu. Na stotine bolnikov mirno sedi v zasenčeni čakalnici in pod senco napušča ter potrpežljivo čaka. Skrb, da bi ostali pred zaprtimi vrati, je odveč, saj vedo, da v bolnici nimajo urnika, delajo tako dolgo, dokler ne poskrbijo še za zadnjega čakajočega bolnika. Vse, kar sva si zamislila in zaprosila, je bilo mogoče, tudi intervjuji, pogovori, snemanja … In tako sem pristala v družbi mamice Asmare. 

V najbolj oddaljen kot porodne sobe sem se umaknila, da ne bi s svojo prisotnostjo kakorkoli in kogarkoli motila. Asmara, mamica štirih otrok, ki jih je tako kot večina žensk V Nubskih gorah rodila doma po tradicionalni poti ob ognjišču, na katerem običajno klokota prevreta voda, čepe na skali ob podpori mame in sosed; tokrat leži na bolniški postelji in poskuša roditi ob podpori medicinskih sester, ki ji z masažo in z nekaj injekcijami blažijo bolečine ob počasnem, že 17-urnem razpiranju medeničnih kosti, čakajoč na porod svojega petega otroka. Znojne kapljice in tihi zamolkli zvoki ob bolečinah, ki prihajajo v intervalih, so dokaz, da ima vse manj moči, da njeno telo postaja vse šibkejše in da je njeno upanje za naravni porod vse manjše. Tudi časa je vse manj, otrokov utrip je vse šibkejši, zaužil je že preveliko količino plodovnice. Potrebno je ukrepati. Pokličejo dr. Josepha. “Potreben bo carski rez,” reče. “Drugače lahko otroka in mamo izgubimo.” Vse se je začelo odvijati zelo hitro, Asmaro so dvignili, njeno telo je bilo tako šibko, da je polzelo med rokami medicinskih sester. “Ojej, pa ne zdaj,” sem si ukazala! Tudi moje telo je namreč iz solidarnosti, zaradi premalo zraka ali pa kdo ve zakaj, začelo počasi polzeti navzdol, opirajoč se na kot, ob katerega sem se naslanjala. “Ne, ostani močna, ne morejo zdaj imeti še s tabo dela,” sem si prigovarjala in se počasi, ne da bi me kdo videl, spet dvignila. Opotekajoče sem sledila Asmari in osebju, ki se je v trenutku organiziralo. 

V operacijski sobi, kjer so vsi črni, samo jaz bela, je vse pripravljeno, vse sterilno. Asmara dobi splošno anestezijo. Vse poteka zelo hitro. Porodničarji pripravljajo vse potrebno; Joseph si nadene zaščitno obleko in operacija se začne z velikim rezom v Asmarin trebuh ter kasneje še s prerezom maternice. Odprtina zazeva, kri, ki jo asistent pivna s pomočjo velikih gaz, se nima časa razliti po operacijski mizi. Pozabim gledati na uro. Majhna … O ne, ne majhna. Ampak zelo, zelo velika kramežljavo bledikavo črna kepica je zunaj. Zajoka šele, ko ji iz nosne votline in ust posesajo nekaj porodne vode. Tako vzporedno poteka reševanje Asmarinega in dekličinega življena na dveh zaporednih mizah. In konec? Zaradi predanosti in znanja domačih zdravnikov ob nemški podpori potrebnih inštrumentov, SREČEN. 

Tokrat porod po tradicionalni poti ni bil mogoč, je pa bil mogoč, ker napredek ni bil v rokah trgovcev z življenji. Samo ker je bilo tradiciji dodano znanje in radost, smo pod nebom, kjer se nagnete toliko zvezd, da se ti na trenutke zazdi, da hodiš med njimi in ne pod njimi, lahko doživeli nekaj tako lepega.

Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi vpeljal Martin Luter. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je skupinica majcenih zimzelenih dreves popolnoma prevzela s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. Ko je prišel domov, je postavil drevesce kar v hišo, da bi čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa ga je še okrasil s svečami, ki so simbolizirale zvezdno nebo.

Deklica Konja mi je predbožični dan skupaj z njeno mamo, ki ji je podarila življenje in z vsemi prisotnimi, ki so se borili za življenje obeh, omehčala že dokaj okamenelo evropsko srce. 

Vsem nam tukaj in vam tam novorojena deklica podarja novo upanje za lepši svet. Zato naj jo privzdignemo nad sam vrh tudi vašega božičnega drevesca. Kdo, če ne nekaj tako nedolžnega, kot so novorojenčki, si v temle trenutku bolj zasluži zavzeti mesto plastične zvezde, ki na vrhu jelke simbolizira cilj naše poti, kraj miru.

Morda pa je recept povsem preprost. Zapisu do doživete radosti in tradiciji za večnost je potrebno dodati samo nekaj duha, nekaj notranje globine, nekaj srčnosti. Najbolj zapletene stvari so najpogosteje najenostavnejše. 

Srečno, deklica Konjo!

26. december 2019. Kauda, Nubske gore, Sudan.

Bojana Pivk-Križnar