Gregor – Stran 10 – Tomo Križnar

21. april 2013 – »Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

»Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

Kako v Kongu apetiti po naravnem bogastvu ubijajo telesa in duše tamkajšnjih prebivalcev?

Tomo Križnar – Sobotna priloga Dela, 20.4.2013

Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save – če že ne Human save!

Obiskal sem kar nekaj nevarnih krajev v Afganistanu in Pakistanu, Kambodži, Gvatemali, Braziliji, Iranu, Sudanu in na drugih prizoriščih, kjer se za nadzor naravnih virov prerivajo in ubijajo najbolj surovi značaji človeške vrste. Ampak tako strah, kot me je kar naprej na robu pragozdov in savan pod zasneženimi ugaslimi vulkani vzhodnega Konga, me ni bilo še nikjer.

Takoj ko te zagledajo, trznejo. Roke, ramena, cela telesa reagirajo kot pri divjih živalih, ko začutijo plen ali ko se ustrašijo. Ni očesnega stika, ni iskrice zanimanja v zenicah, ni človeške zvedavosti kot pri normalnih ljudeh drugod po svetu. Ni radovednosti, kdo si in od kod si prišel ter kaj imaš povedati.

Vse, kar je, je hitro preračunavanje, kako bi se te dalo izkoristiti. Ali pa strah, da nisi tudi ti najemnik nove svetovne sile ali nadnacionalne korporacije, ki se drenjajo v najbolj bogati deželi na planetu. Torej nova mednarodna baraba, ki je prišla krast naravna bogastva v Kongovsko kotlino. Nov agent! Nov vohun! Morda celo poročevalec, ki utegne na skrivaj posneti največjo korupcijo in s filmom pokazati svetu največjo vsesplošno dekadenco in degeneracijo na Zemlji.

Ljudje na cestnih blokadah v mitnicah, vsakih nekaj deset kilometrov, ki poskočijo v različnih uniformah in s puškami v rokah, so po nekem pravilu svetlejše polti, kar pove, da naj bi delali za big mana v tisoč in petsto kilometrov oddaljenem glavnem mestu Kinšasi. Ljudje v zdelanih capah, ki zaprejo cesto/stezo z navadno vrvjo in se napol skrivajo za kupi peska, deset metrov pred oviro in za njo, kar naj bi popotnika prepričalo, da so lokalni uslužbenci, ki so prevzeli vzdrževanje ceste v svoje roke, ker big man v glavnem mestu ne dela nič, so po nekem istem pravilu ogleno črne barve lokalnih plemen, kar pove, da so preprosti navadni ljudje, ki pobirajo cestnino, da si s pol dolarja, ki jim ga skrivaj stisne preplašen šofer vsakič v dlan, samo pomagajo preživeti. Najbolj nevarni pa so tisti, ki se prihulijo, ko se naš »taksi« ustavi na bornih tržnicah med kolibami iz blata in slame, in se predstavijo, da so iz emigration ali ministerie du turistic.

Potem ko malomarno pregledajo potni list in vizum, vprašajo za dovoljenje za fotografiranje. Ko poveš, da ga nimaš, ker si šele vstopil v deželo, in da bi moral ponj v glavno mesto, kamor bi prispel po teh nemogočih cestah in počasnih rekah čez kak mesec, te hočejo na vsak način zvleči nekam proč od oči firbcev, v barako, na kateri je tabla in piše nekaj v zvezi z Republique democratique du Congo, ali pa kar v prvo trgovino, če je ni, pa kar za prvi vogal ali v nasad banan.

Še preden postanejo zares agresivni, sem se naučil povedati, da ne potrebujem dovoljenja, ker nisem turist, ampak obiskujem katoliške misijone, da bi posnel razmere in našel način, kako pomagati staroselskim ljudem v Kongu.

»Organisation?« vprašajo s posebnim poudarkom.

»Ja! Organisation!« ponavljam za njimi z istim posebnim poudarkom in kažem izkaznico humanitarne organizacije Hope s svojo fotografijo.

Organisation pomeni, da nisem sam. Da imam za seboj big mana, ki se bo potegnil zame, če me bodo aretirali in izsiljevali za več podkupnine, kot je plačujejo lokalni ljudje. Organisation ne plačuje nobene podkupnine cestnim in vaškim parazitom. Big man iz Organisation plačuje podkupnine samo big manu v Kinšasi. Velike podkupnine. Brez velikih podkupnin ne bi mogli v Kongo. Brez sodelovanja z big manom v državnih institucijah ne bi mogli zadovoljevati svojih interesov.

Ampak ti, ki dvigajo adrenalin in strašijo vsak dan po cestah in vaseh, v resnici niso tako nevarni, kot se delajo, tudi če so pijani in zadrogirani in vsak ve, da so posilili to in ono ženo in dekle ter pretepli nekaj fantov, ki niso hoteli izprazniti žepov.

Resnično pokvarjeni in res nevarni so tisti, ki jih sploh ni videti in jih nikoli ne srečam. Največji banditi na planetu, največje kriminalne združbe, največji roparji sveta delujejo za temi »pojavami«, ki rastejo iz ceste in poganjajo iz gozdov … in nanje običajno sploh ne pomislimo.

Kongo – bogata država

»In mi smo prvi od banditov,« se je za mizo, ko smo prvič sedli h kosilu v katoliškem misijonu v Mambasi, posmehnil italijanski oče Dino, vpričo dveh kongovskih župnikov.

»Ne, ne!« sem hitel. »Vi ste edini, ki skrbite za ljudi. Vi delate za ljudi.«

Ne vem, kako prepričljiv sem bil, ampak to, kar sem rekel, sem res mislil – to pa zato, ker so mi od Airuwe na severu Konga, kjer sem prejšnji mesec po stezi prek najmanjšega mejnega prehoda prečkal mejo z Ugando, na vsej nekaj sto kilometrov dolgi stezi čez valovito savano prek Bunije in Komande do katoliškega misijona globoko v pragozdu v Mambasi krajevni afriški katoliški župniki razkazovali šole in bolnišnice, ki so jih ustanovili belgijski misijonarji v času kolonialne uprave, ki res nimajo kaj več opreme kot najbolj revne v Sudanu, pa vendar jih katoliški očetje vzdržujejo brez vsakršne podpore ministrstev v Kinšasi. In si drznejo ostro kritizirati novega predsednika Kabilo (sina prejšnjega Kabile, ki je z uporom pregnal zloglasnega Mobutuja Seseja Sekoja), da samo krade in razprodaja njihova naravna bogastva tujcem.

»Uporniki proti Kabili imajo prav!« kar naprej poslušam ljudi v vzhodnem Kongu, vsepovsod. »Le način ni pravi! Ni prav krasti in posiljevati in ubijati ljudi kar vsepovprek!«

»Ime Kongo smo dali našemu kazinoju zato, ker je Kongo sinonim za bogastvo,« mi je pred leti zatrdil lastnik igralnice na avtocesti med Grosupljem in Ivančno Gorico, ko sem protestiral, kaj se gre z imenom dežele, v kateri naj bi v zadnjih desetletjih zaradi vojn in podhranjenosti umrlo nekaj milijonov domačinov.

Res je: Kongo je, kar se tiče naravnih virov, najbrž najbogatejši del planeta. Zlasti če si prišel iz Sahela, se ne moreš načuditi neizmernemu razkošju rastlinskih in živalskih vrst. Kar naprej dežuje in kar naprej sije sonce. Zemlja in nebo rojevata večje in močnejše oblike življenja kot kjerkoli drugod na zemeljski obli. Vse živo je videti, kot bi bilo gensko spremenjeno. Drevesa so večja, sadje in zelenjava so večji in bolj raznoliki, v Kongovski kotlini in na njenem obrobju živi največ različnih vrst živali, nekaterih ni možno najti nikjer drugje na Zemlji. Kongovska kotlina je hkrati tudi največja rojevalnica ljudi. Kakšne kapacitete, kakšni človeški potenciali. Od skoraj rdečih Pigmejcev, najmanjših ljudi na Zemlji, do najbolj postavnih in najbolj črnih Nilov, pa čokatih širokoplečih Bantujcev, ki so kolonizirali deviške naravne rastlinjake ob drugi najmogočnejši reki na planetu s pomočjo železa, ki so se ga naučili topiti iz rude, ter vseh odtenkov barve človeške kože iz Indije, Kitajske, Arabije in celo Latinske Amerike; celo Rome sem srečal že med prvim potovanjem na motorju čez Kongo leta 1979 …

Kongovski pragozdovi v srcu Afrike niso srce teme, kot je prizorišče v romanu s tem naslovom opisal Joseph Conrad, da bi opozoril na grozodejstva, ki so jih počeli kolonialni Belgijci. Niti apokalipsa zdaj, kot je sto let kasneje v filmu, ki ga je navdihnilo Conradovo pisanje, poskušal pojasniti ravnanje ameriške vojske v Vietnamu Francis Ford Coppola. Največji deževni pragozdovi, ki se razprostirajo v kotlini na tisoče kilometrov okrog istoimenske reke Kongo, niso »zeleni pekel«, kot je podobno kotlino reke Amazonke prav tako na ekvatorju opisal James Fraser, kjer mestni ljudje, vajeni le ulic, tramvajev in knjižnic, na veliko zbolevamo za eksotičnimi boleznimi in umiramo iz gole panike pred vseprisotnostjo vsemogočnih vesoljnih ustvarjalnih sil ali v najboljšem primeru odmetavamo tanek sloj kultiviranosti in globoko iz nezavednega na veliko znorevamo in se spreminjamo nazaj v zveri in ljudožerce.

Pragozdovi v Kongovski kotlini in njeni robovi okoli ekvatorja so mogočnejši, bolj deviški in lepši od ostankov deževnih pragozdov na havajskem otoku Kauai ali na Gold Coast v Avstraliji ali v Kostariki, ki jih množično obiskujejo turisti z vsega sveta, željni prvinskih občutkov.

Iti še dlje od velikih mest in transportnih poti je težko. Smo najdlje od »ponorelega sveta«, »ki samo je in iztreblja«. Razen prek tranzistorjev, ki pa imajo le sem in tja polne baterije, nas ne dosegajo niti dnevne novice niti trenutni svetovni »perception management«. Uživamo najbolj naravno hrano brez vsakršnih konzervansov, ki raste brez vsakršnih umetnih gnojil, ker za te enostavno ni denarja. Sredi kontinenta, ki spi kot zakleta Trnuljčica, pijemo najbolj čisto vodo in dihamo najbolj čist zrak na planetu. Če kje, tukaj v Kongu verjamem, da ima človeštvo prihodnost.

Ampak zakaj poti niso nič boljše, kot se jih spomnim s prvega obiska pred tridesetimi leti?

Leta 1993 sem v dveh mesecih z 80-kubičnim Tomosovim motorjem prevozil isto pot, od Kartuma v Sudanu prek Jube v Južnem Sudanu, prečkal mejo v Kongo blizu kraja Yei in prevozil ves vzhodni Kongo po isti cesti čez Bunio, Beni, Gomo in naprej prek Ruande in Burundija vse do Dar es Salama v Tanzaniji. Zdaj lahko primerjam, kar se spomnim od takrat, in sem ena redkih živih prič, da je vsa infrastruktura slabša in da je v resnici razpadla. Ne samo ceste, tudi mesta in kolonialne zgradbe belgijske uprave in navpične strehe domovanja belgijskih kolonizatorjev na gričevjih na vzhodu, kjer se pasejo holandske krave. Celo pokopališča s flamskimi imeni … Vse, kar je spominjalo na urbano civilizacijo, je v teh tridesetih letih, ko sem potoval drugod po svetu, vzela nazaj džungla. Najbolj pa mi je žal šol; dolgih vrst skrbno prepleskanih učilnic na skrbno pokošenih livadah med fantastičnimi katedralami dreves, s presrečnimi učenci v snažnih belih in modrih uniformah, ki so mahali in vpili v pozdrav skozi okna brez šip, čim so me zagledali na motorju, navezanem s torbami, bananami, zalogami bencina in majhno opico na vrhu.

Lahko razumem, da v vzhodnem Kongu ni muzejev, galerij, knjižnic in sploh nikjer nobenih knjig in časopisov, kaj šele internetne kavarne. Ne morem pa sprejeti dejstva, da se v tem raju na zemlji trpi za podhranjenostjo in umira v vojnah na milijone domačinov, podobno kot v Sudanu. V Sahelu, kjer so naravne razmere za človeka najmanj ugodne in najmanj luksuzne in ponekod dobesedno peklenske.

Od kavčukove do koltanove mrzlice

To, kar se dogaja ljudem v Kongu, se jim ne dogaja samo zato, ker so razvajeni in ker nikoli niso počeli kaj več, kot čakali, da jim je banana padla s palme. Niti zato, ker se njihovo naravno okolje ni nikoli v zgodovini kaj dosti spreminjalo, in zato niso vajeni prilagajati se na nove razmere, kot je recimo kontinentalna vojna za nadzor naravnih virov.

Tudi v Kongu se je od prihoda Azijcev in Evropejcev pred petsto leti predvsem ropalo, lovilo in pobijalo. Za lovci na sužnje, ki so odvlekli najmočnejše in najbolj sposobne potenciale, da so razvijali tuja gospodarstva, so prišli lovci na slone. Ti so konec devetnajstega stoletja bogateli s slonovimi okli, ki so jih rezali na primer za tipke na klavirjih, da so se lahko žlahtne gospe in gospodje vdajali plemenitim užitkom. Ropanje naravnih virov in ubijanje domačinov je doseglo vrhunec za časa zasebne kolonije belgijskega kralja Leopolda I., ki so jo kot največji filantropski projekt v človeški zgodovini »požegnale« vse tedanje evropske sile. V kavčukovi mrzlici, ki je služila potrebam gumarjev v začetku avtomobilske industrije, so v največji dvoličnosti človeške zgodovine belgijski plačanci iztrebili polovico tedanjega prebivalstva Konga – deset milijonov ljudi.

Deset milijonov! Toliko torej, se ocenjuje, da jih je zdaj, sto let kasneje, v prav tako nekaj desetletjih, pomrlo tokrat zaradi – koltana.

Koltan je okrajšava za kolumbit-tantalit, rudnino, ki vsebuje niobij in tantal. Če se koltan rafinira, postane prašek, ki je odporen proti največjim temperaturam, z edinstveno zmožnostjo skladiščenja električnega toka. Zato ga ne vgrajuje v kondenzatorje samo vojaška industrija, ampak tudi vsa civilna digitalna tehnika, od zabavne, ki ga potrebuje za igralne konzole, do najbolj praktične, ki jo najbolj množično uporabljamo vsi v svojih mobilnih telefonih, digitalnih kamerah, računalnikih … Koltan omogoča, da so naše naprave vse manjše in manjše, kar nam daje vse večje udobje.

Devetdeset odstotkov koltana so nadnacionalne korporacije, katerih logi nam osvetljujejo noči z največjih modernih babilonskih stolpov sodobnih Sodom in Gomor, doslej odkrile tod v vzhodnem Kongu.

Povprečna 14-odstotna letna rast potreb po koltanu na planetu povzroča, da je koltan zdaj nekaj, kar je bilo nekoč zlato. Čeprav je cena lani poskočila s 60 na 600 dolarjev za kilogram in letos spet padla na 120 dolarjev, koltankop baje zasluži povprečno več kot dvesto dolarjev na mesec, kar je desetkrat več, kot znaša povprečna delavska plača v Kongu.

Kakor sem lahko videl na prvih poljih koltana, jugovzhodno od Bunije v smeri proti Albertovemu jezeru, kamor me je na motorju po najbolj obupnem kolovozu peljal eden od lokalnih katoliških očetov, rudo kopljejo v odprtem kopu, z najbolj primitivnimi tehnikami – s krampi in lopatami. Podobno kot zlatokopom tudi domačinom, ki rijejo za koltanom, pomaga voda, ki izpira blato, da težja kovina lahko potone na dno izkopanih jam, kjer jo nato podrsajo in poberejo.

»Vaščani na veliko zapuščajo polja, nasade, črede in se gnetejo v močvirja in pragozdove, kjer razen kopanja ne počnejo nič drugega, kot kockajo, pijejo in se vdajajo razvratu,« je potožil oče.

Krvavi koltanov prašek

Čeprav zaradi vse bolj praznih puščic usihajo finančne podpore iz Vatikana, Evrope in Amerike, je zaščita misijonskih očetov od vseh big manov v Kongu še najbolj čista. Zato potujem po Kongu s podporo in z zaščito misijonskega sistema. Z misijonarji se, čeprav se ne znam prekrižati niti ne morem pojesti hostije, počutim bolje kot s katerimi koli vladnimi stražarji, varnostniki, vojaki ali birokrati, ki me drug za drugim ob vsakem srečanju kar naprej hočejo okrasti. Bolje kot s tujimi nevladnimi organizacijami, ki se me bojijo bolj kot kristjani hudiča, morda res zato, da ne bi po naključju razkril njihovega stranskega biznisa. In bolje celo kot z agencijami OZN; od te, ki skrbi za otroke, do te, ki bi morala skrbeti za begunce, in te, ki jo vsi poznamo, da bi morala skrbeti za hrano vsega človeštva … Do te, ki se postavlja z vzdevkom Monusco in pomeni 16.000 vojakov pod modrimi čeladami, največjo vojaško misijo OZN na Zemlji, in jo celo mainstream mediji zadnja leta redno obtožujejo neučinkovitosti, trgovine z orožjem in celo spodbujanja konfliktov, da imajo opravičilo ostati v Kongu, in posilstev.

Zadnje poročilo Monusca se brani obtožb, da so zgolj navadni vojni dobičkarji, in poskuša prikazati, da so poleg big mana v Kinšasi največjih dobičkov od koltana deležni predvsem različne skupine upornikov proti centralni vladi, ki vse bolj sistematično zasedajo koltanova polja, in njihovi gospodarji čez mejo v Ruandi.

Ruandska vojska naj bi s prodajo koltana v zadnjih osemnajstih mesecih zaslužila več kot 250 milijonov dolarjev, čeprav v Ruandi koltana sploh ni. Tihotapljenja in preprodajanja koltana v Belgijo je prav tako osumljena tudi Uganda.

A v nasprotju s krvavimi diamanti je v koltanovem prašku veliko težje zaslediti kri.

Pričakoval sem, da bova z očetom ostala z blatnimi delavci, večerjala z njimi manioko in kaj pečenega iz gozda, spila močno žganje iz banan ter prespala pod mrežo proti komarjem in navsezgodaj, ko se bodo hlapi dvigali iz čudovitega gozda, imela mašo. A ozračje je pozno popoldne kar naenkrat postalo težko, mastno kot rdeča aluvialna ilovica na kupih povsod okoli nas. Eden od nadzornikov, ki so na dosegu svojih ruskih kalašnikovk ves čas sumničavo pogledovali izpod obrvi, je nekaj hitro govoril po satelitskem telefonu, nato pa trdo poklical očeta.

Cobra Matata, komandant uporniške skupine, ki nadzoruje kopanje na tej strani, je poslal svarilo, da ne mara nobenih turistov in da naj se takoj odstraniva in raje poskrbiva za duše, ne za posvetne stvari. Oče, ki ga sicer nisem nikjer videl plačati podkupnine, je ubogal.

»Glej, kako kalna je,« je šepnil vojak na mostu čez reko Ituri. »Privlekli so težke stroje. Kitajci!«

»Kitajci so big manu v Kinšasi plačali koncesijo, zdaj delajo z našo reko in z gozdom, kar hočejo. Mi od fantastičnih dobičkov ne dobimo čisto nič,« je kimal oče.

»Nič šol, nič filharmonije, nič opere, kot v Manousu v pragozdovih Amazonije pred sto leti, v času kavčukove mrzlice?«

»Niti ceste, da bi posel lahko vsaj neovirano potekal,« se je potožil oče med vračanjem v misijon.

Za koltanovo mrzlico ne zbolevajo samo elite, ki verjamejo, da so diamanti večni, ampak vsi mi, navadni ljudje, ki nas proizvajalci lovijo na vse bolj bleščeče ekrane digitalnih igračk. Vsi mi, ki nasedamo opičjemu refleksu, smo tisti najbolj nevarni big man, ki ga ni nikjer videti in ki ga nikoli ne srečaš na rdečih razdrapanih kolovozih Konga.

Morda bo človeštvo ganilo sporočilo, da je v koltanu poleg krvi navadnih državljanov Konga tudi kri Pigmejcev, najmanjših ljudi, ki so podobni Bušmanom in so bili vsem nam tako všeč v filmih Bogovi so padli na glavo (zloglasni diktator in kleptokrat Mobutu jih je že pred pol stoletja označil za prve državljane Konga). In tudi goril, ki jih je na pobočjih Mesečevih gora proučevala Dian Fossey in so nam ostali v spominu iz filma Gorile v megli. In okapijev, najbolj nenavadnih živali, podobnih zKako svetovni apetiti po naravnih bogastvihebram, konjem in oslom, ki živijo samo v gozdu Ituri.

Konec lanskega leta je po pripovedovanjih prič v gozdu Ituri komandant Cobra Matata ubil štirinajst okapijev.

Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save – če že ne Human save!

Tomo Križnar, Kongo, 29. marca 2013

21. april 2013 – »Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.« Read More »

12. april 2013 – Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem?

Novice / Gregor

"Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem?"

Zapisi Toma Križnarja iz begunskega taborišča Jida v Južnem Sudanu – 13. marec 2013 ob 07:08 (Džuba – MMC RTV SLO)

Najprej te zmoti gneča. Kamor koli pogledaš, se drenjajo Nube. V vrsti za hrano pred velikimi šotori agencije OZN-a, Svetovnega programa za hrano, čakajo pisano odete žene z registracijskimi kartami v rokah, v neskončnih vrstah jih stoji nekaj tisoč.

Pred pipami za vodo prav tako čepijo najpogosteje ženske s kantami pred seboj in večinoma z otroki v rokah. Pred črnimi šolskimi tablami pod redkimi drevesi v gručah po nekaj sto šolarjev naenkrat brez običajnih šolskih knjig, le sem in tja deklica ali deček v ponošenih capah z modrim Unicefovim zvezkom. Ali shirani možje, ki kar tako čepijo ali sedijo na tleh pred bornimi prebivališči iz savanske trave, le redko pokritimi z modrimi plastičnimi ponjavami, na katerih piše UNHCR.

V gorah Nub nikoli ne vidiš nagnetene na kup
Naj si bodo njihove vasi še tako popolnoma brez vsega, kar nam “civiliziranim” pomeni udobje, je okoli okroglih koč iz blata, utrjenega z živalsko krvjo in urinom, ter kritih s slamo, podobnih našim v božičnih jaslicah, vedno prešerno razkošje prostora, kjer se med granitnimi skladi pod fantastično razvejanimi orjaškimi kruhovci pasejo osamljene koze, brskajo redke kokoši, valjajo pujsi in svobodno riga kakšen osel.
“Kako je?” sprašujem može, s katerimi je zaradi muslimanskih in krščanskih konceptov, ki so jim bili vsiljeni v zadnjih desetletjih kot edina alternativa animizmu, ki so ga sistematično bolj kot kjer koli drugje na svetu skrbno preganjali tako eni kot drugi agitatorji, lažje spregovoriti kot z ženskami.
“Je,” odgovarjajo zamišljeno, da se ti – prijatelju nekdanjega vsesplošnega zanosa in navdušenja med več kot petdeset afriškimi plemeni v gorah – krčita srce in duša. “Je.”
“Kako je tukaj v taborišču beguncev Jida v primerjavi z razmerami doma, v gorah Južnega Kordorfana?”

“Lahko vidiš, da se naši otroci igrajo. Naši otroci so na varnem! To je zdaj najpomembneje.”

Zaudarja po urinu, iztrebkih in zdolgočasenosti
Na vsakem koraku, med nagnetenimi domačijami s tetami in strici in še pa še otrok zaudarja po urinu in iztrebkih. In zdolgočasenosti. In brezdelju. In vsesplošni nekoristnosti. In neperspektivnosti brez vsake prihodnosti!
Nubam kultura ne dovoli tarnanja. Nikogar se ne spodobi obremenjevati s svojimi težavami. Vsaj ne tako, kot znamo drug drugemu zatežiti Slovenci. Sedemdeset tisoč ljudi, nekdaj tako ponosnih, da so se bili sposobni preživljati popolnoma sami, brez vsega iz tehnično naprednega sveta – zgolj iz sožitja z zahtevno, vročo, kot poper suho, na vse načine neusmiljeno naravo v gorskem sahelu, med največjo puščavo in največjimi močvirji na planetu, je zdaj odvisnih od podpore agencij OZN-a in peščico nevladnih organizacij, ki zbirajo sredstva za hrano v bogatem industrijskem svetu, nekje na severu in zahodu.
“Moral fog! Morala je visoka!” pritrjujejo na isti način kot tisti, ki se še vedno bojujejo za svoje domove v gorah. “Ampak ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami. Kaj bo jutri?” odkimavajo težkega dela vajeni možje in žene.

“Pustili ste nas na cedilu”
Tedaj se v očeh pojavi nekaj, kar nisem opazil nikoli do zdaj v vseh štiridesetih letih, kar me zanimajo staroselci, ki sta jih v začudenje evropskih in ameriških elit predstavila v svojih fotoesejih George Rogers in Leni Riefensthal. “Tujci ste nas pustili na cedilu. Ne vemo, zakaj! Zakaj ste pomagali v Libiji? In zdaj pomagate v Siriji. Ne razumemo, zakaj ne nam, ko vendar vsak lahko vidi, da nas z naše zemlje iztrebljajo zločinci, od Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Hagu obtoženi genocida.”
“Ampak Bog je z nami. To vemo. In na Boga računamo. Bog nam bo slej ali prej pomagal proti arabskim trgovcem, ki nas bombardirajo in izganjajo iz naših gora,” poslušam shujšane, usnjene može, ki čakajo, da se bo vendarle zgodilo nekaj dobrega tudi za njih, na tržnici v Jidi.

Vsi so lačni
Vrečke čaja, rjavega sladkorja, soli, zrn kave, vžigalice, na kose narezano milo, par cunj, kitajski kuliji, ščipalci za nohte, zložljive škarjice. To je vse, kar je mogoče videti na skromnem suku. Par mangov, nekaj ubogih paradižnikov, kruh brez kvasa, ki ga pečejo v izvotljenih termitnjakih. Postrežejo lahko tudi s pasuljem in celo s kozjim golažem. Ampak samo opoldne in zvečer. Takrat, ko je skuhano – vedno sveže, kot je tudi ubito sveže. Ni hladilnikov, ni elektrike, ni kokakole, ni sladoleda. Nobenega ‘preseravanja’. Vsi so lačni. To se čuti na vsakem koraku in ob vsakem stisku roke.
Vsakih štirinajst dni imajo pravico samo do treh kilogramov koruze in kilograma fižola na glavo. Nič moke in olja, sladkorja, čaja in mesa, kaj šele zelenjave in sadje, kot so upravičeni v drugih begunskih taboriščih po svetu, kjer begunce prav tako oskrbuje taisti UNHCR (United Nations High Comission for Refuges).
Nič kerozina za kuhanje. Begunci si morajo sami pomagati do goriva. Vseh petdeset kilometrov od nedoločene meje med novim Južnim Sudanom in tem, kar je ostalo od starega Sudan ter od nekaj dni peš oddaljenih domov v Nubskih gorah, od koder sem v džipu enega od komandantov, borcev za svobodo SPLA (Sudan Pople Libration Army), prispel v Jido, sem bil priča, kako močno je že načet gozd akacij in palm dum dum, zaradi sekanja in sušenja ter nabiranja.

Zakaj ne?
Zato, ker morajo naprej stran. V drugo taborišče, ki ga pripravlja agencija za begunce OZN-a v Ajuvangu, dva, tri dni peš proč proti vzhodu. Vse bodo dobili, tam jim bodo zgradili celo infrastrukturo, še celo šole so jim obljubljene, ampak najprej morajo stran.

Zakaj tako?
Nihče ne zda odgovoriti. Niti arabsko in angleško govoreči mladi študenti. Niti predstavniki nevladnih humanitarnih organizacij, ki so po nekem pravilu običajno kritični do OZN-a. Niti Simon Kalo, glavni predstavnik in vodja taboriščnikov v Jidi. Agencije OZN-a tako zahtevajo že od samega začetka priseljevanja beguncev iz Nubskih gora. Od junija 2011, ko se je tik pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana, z novim napadom sudanske vladne vojske na SPLA končalo desetletno premirje, ki je omogočilo soborcem v isti SPLA v Južnem Sudanu, da so s pomočjo praktično vse svetovne skupnosti, po najdaljši in najbolj kruti afriški vojni, z referendumom prišli do svoje države in pri priči pozabili na svoje soborce, ki so jih s CPA (Comprehensive Peace Agreement), ki so ga pripravili Američani že ob podpisu 2005 žrtvovali skupnemu sovražniku na severu.
Le Munir Tutu, ki je odgovoren za informacije, vzame moj zvezek in vanj začne risati zemljevid. Na eni strani potegne pot, po kateri bežijo zdaj čez gore Heiban, Kauda, Buram. V vsakem istoimenskem kraju napiše poleg SPLA (Sudan people liberation army).
“Zdaj nam na vsej tej poti pomagajo naši vojaki. Našim družinam, ki bežijo pred bombardiranji in raketiranji, lakoto in boleznimi, dajo vodo, hrano, zaščito, počitek.”
Nato nariše še vzporedno pot s severa proti jugu, na vzhodu in skoraj ob vsakem kraju napiše SAF (Sudah army foreces). “OZN trdijo, da se moramo preseliti v Ajuvang, če hočemo dobiti pomoč kot drugi begunci. Trdijo, da tako zahtevajo zaradi naše večje varnosti in da moramo vsaj petdeset kilometrov od meje. Ampak v Ajuvangu bomo v resnici še bližje meji in veliko večji nevarnosti, saj je do Talodija, vladnega garnizona manj kot petnajst kilometrov. Naše ljudi bodo lahko raketirali kot v gorah in napadali po zemlji in jih celo pot med begom kontrolirali, pobijali, posiljevali in kradli …”

Kdo hoče tako?
Za vsem je UNHCR.

Ampak zakaj?
OZN dela za arabsko vlado v Kartumu. Arabci imajo denar. V banke v Kartumu ga pošiljajo iz z nafto bogatih arabskih dežel. Vsi delajo za Arabce. Zdaj ne potrebujejo več sužnjev. Zdaj potrebujejo samo našo dobro zemljo za agrobiznis. In minerale. In vodo. Zato nas iztrebljajo. Preselitev je samo nov trik.

***********************************************

Zadnje novice : Prejšnji teden so bile med nabiranjem drv za kuhanje v grmovju, kakih deset kilometrov iz taborišča, posiljene tri žene. Štiri so bile samo pretepene.
V napadu kravjih tatov na taborišče, so Nube ubili dva pripadnika gostujoče domorodne skupnosti Dink. Baje so iz maščevanja Dinke, v nedeljo ubili prvega nubskega pastirja.
“Do zdaj se to ni nikoli dogajalo,” trdijo zgroženi tako Nube kot Dinke.

Je tudi to nov trik, kako spraviti Nube v novo taborišče?
V novo taborišče? “V Ajuvangu ni nič pripravljeno za begunce iz Jide,” trdi
Jacob Mahjub , humanitarni delavec iz ameriške nevladne evangeličanske organizacije, ki je prva začela skrbeti za Nube v Jidi in si še danes prizadeva, da jim na vse načine pomaga tudi onkraj meje, skupaj s še dvema iz NGOs-a, ki se jih ne sme omeniti …

***********************************************

“Ne samo, da vam že skoraj dve leti, odkar se je začela nova vojna za nadzor naravnih virov na meji med Sudanoma, ni uspelo naredite nič proti vsakodnevnemu bombardiranju najbolj nedolžnih ljudi na planetu. Da se v vsem tem času s kriminalno vojaško hunto v Kartumu niste dogovorili o ‘no fly zone’, niti humanitarnih koridorjih za dobavo hrane in zdravil ter šolskih potrebščin najbolj upravičenim na Zemlji. Da Nubam nastavljate največjo vabo in najbolj nevarno past v begunsko taborišče Jida, kjer brez šol, brez dela, brez česar koli, kar bi jim ohranjalo in spodbujalo človeške potenciale in kapacitete, propada poslednja najbolj omikana in dostojanstvena kultura. Zdaj še naravnost in brez vsakega sramu sodelujete z Arabci v njihovem velikem planu!”, sem se v petek spravil na Denisa McNamaro, predstavnika UNHCR-ja v Džubi, novi prestolnici Južnega Sudana.
“Nič ne morem. Nič ne moremo. Nihče ne more nič proti vetu Kitajske in Rusije v Varnostnem svetu.”
“Fuck you! Fuck You! Fuck You!” sem si dovolil. “Fuck you all! Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU?”
Še pred večerom je vsa humanitarna diaspora v Jubi vedela, da se je tisti, ki je na svečano tribuno ob razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija, leta 2011 naravnost iz Nubskih gorah sudanskemu diktatorju, Omarju Bashirju prinesel in mu izročil slike razkosanih otrok, ki so jih posneli nubski prostovoljni fotografi – žrtev vseh na tribuni in tistih, ki se skrivajo za njo – spet vrnil iz gora z novimi posnetki, tokrat tudi prvih letečih kamer – dronov.
V enajstih od več kot 600 organizacij humanitarnega posla v deželi, ki je kljub vsej tej vojski človekoljubov še naprej na predzadnjem mestu, kar se tiče blagostanja njenih prebivalcev, so mi vratarji pred nosom zaprli vrata v zidovih z visoko nameščeno bodečo žico. Samo v eni od organizacij, katere predstavniku sem moral obljubiti, da je ne bom nikoli nikjer omenil v svojih poročilih – so mi dovolili naprej in se nastaniti. Pa še v tej čutim, da komaj čakajo da grem.
Večina klicanih, s katerimi se poznamo še iz prejšnje vojne v Nubskih gorah, se ni oglasila niti na mobilne niti na satelitske klice.
Tokrat nikogar več ne zanimajo posnetki zažganih, spečenih, scvrtih otrok, deklet, mož na nedorečeni meji med Sudanoma.
Vemo, saj vemo, vse vemo. Ta veliki so se zmenili in tako zdaj je in mora tako biti. Vse je samo biznis. Tudi humanitarnost je le biznis, so plače, so službe kot vsake druge. Amen!
Mogoče bi jih zanimal Kongo. V Kongu je v zadnjih desetih letih zaradi posledic podganjih vojn za nadzor poslednjih še nerazdeljenih naravnih virov umrlo na milijone civilistov. Občutljivi svet je podobno dvignil roke in gleda proč. OZN so zalotili trgovati z orožjem in množično posiljevati. Ampak, kar tako od kraja izganjati in pobijati si pa ne upa niti vlada, niti zloglasna uporniška vojska M23.
Ali se meni meša od vsega hudega, čemur sem bil priča v gorah zadnja dva meseca – ali pa je nekaj zelo narobe z vsemi mojimi prijatelji in znanci, ne samo doma v Evropi ampak tudi tukaj?
Začutil sem, da moram vsaj za nekaj časa nekam, kjer je vse čisto drugače. Moram “On live”, kot rečejo ekspatrioti v Jubi. Recimo v Kongo.

Tomo Križnar, nedelja, 10. marec, 2013

12. april 2013 – Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem? Read More »

4. marec 2013 – Prispevek za Sobotno prilogo Dela: Ubij sužnja s sužnjem

Novice / Gregor

Ubij sužnja s sužnjem – nova sezona

27. aprila so v Kartumu razglasili izide predsedniških volitev. Bašir je spet izvoljen za predsednika Sudana.

Neskončno nebo. Brezbrižno divje sonce. Povsod okrog nič. Nič od nič in nobenih sprememb. Na obzorju nizkega trnastega grmovja se vsake toliko pojavijo le lijaki vrtečega se zraka, ki na koncu sušne dobe pometajo razpokano črno puhlico na dnu nekdanjega celinskega jezera in raznašajo kot smukec gladek črn prah. Ta hudičev prah ubija digitalno tehnologijo podobno kot pamet, da ne more misliti na nič drugega kot na to, kdaj se bo ta agresivna monotonija nehala. Sili v oči in ušesa in vse pore telesa, da tudi beli tujec sam postajaš črn in podoben edini sorodni vrsti življenja na tem delu planeta. Pastirjem, ki z avtomatskimi puškami na ramah peš sledijo kravam po brezpotjih nekam daleč proti obljubljenim pašnikom ob Nilu.

Po treh dneh rukanja in butanja v konvoju vojske upornikov SPLA Sever na poti iz Nubskih gora v Sudanu na severu čez prostranstva Republike Južni Sudan južno od meje se je skozi prestreljeno šipo tovornjaka naposled odprl pogled na modri trak najdaljše reke na planetu. Nalita do roba bregov, vsa mogočna in samozavestna je tekla iz največjih mokrišč na Zemlji na jugu, koder pasejo krave Dinke in Nueri, skozi deželo Šilukov, ki se preživljajo s preprostim pridelovanjem prosa, proti severu v Saharo, največjo puščavo na Zemlji, med ljudstva, ki pasejo kamele in se imajo za arabska.

Drevaki v papirusu in goli domačini z velikimi plemenskimi brazgotinami nad očmi, ki so se umivali med kočami iz posušenega blata in slame na brežini, so dali vedeti, da smo še vedno v delu Sudana, ki se ima za afriškega. Sredi teh predzgodovinskih podob so se na vzpetini pokazale tudi večje koče, podobne gobam.

Kraljevina Šilukov

Fashoda. Dvor kralja Kwonga Daka Padieta, ki mu Šiluki pravijo reth in se ponaša z osemdesetimi ženami in za ta čas nenavadno pokorščino podložnikov, ki verjamejo, da njihov suveren pooseblja zdravje in vitalno silo in zato tudi spolno moč celotnega plemena. Ta vas na zahodnem bregu Nila Šilukom ne pomeni samo posvetnega sedeža moči, ki se je vso zgodovino upiral Kartumu in se zdaj v novi državi tudi prestolnici Džubi, ampak tudi svetišče, v katerem je mogoče komunicirati z znamenitim prvim prednikom Šilukov Nykongom in starešinami, ki so pred pol stoletja pripeljali bojevite potomce od nekod z juga sem na dobro zemljo ob Nilu, kjer se srečujeta arabski in afriški Sudan. Fashoda je slavna tudi zato, ker sta se decembra 1899 tod srečali britanska in francoska kolonialna vojska. Britanci so poskušali povezati svoj kolonialni imperij med Kairom in Cape Townom v smeri sever–jug, Francozi pa svojega z zahoda proti vzhodu. Obe osi sta se sekali točno v Fashodi, zato se je ta kraj na koncu sveta za nekaj dni znašel v središču svetovne pozornosti. A takrat je vendarle še zmagala pamet. Mirovna konferenca v Parizu je preložila veliko klanje za petnajst let, do leta 1914. Francozi so se umaknili proti vzhodu in prepustili Sudan Britancem.

Razlika med tradicionalno Fashodo in administrativnim središčem Kodokom, petnajst kilometrov navzdol ob Nilu, je očitna. V Fashodi se pasejo krave in cedita med in mleko in so dvorjani debeli in lepo napravljeni v živopisne rjuhe, ki si jih zavezujejo z vozlom na ramenih. V Kodoku vse, sestavljeno iz zidakov in pokrito s pocinkano pločevino, propada in je le v različnih fazah rušenja. Table vladnih uradov nove Republike Južni Sudan in 193. članice OZN so vse po vrsti prestreljene, zažgane, razbite, razžrte od rje. Električne žice mrtvo visijo s polomljenih betonskih stebrov, avtomobilov v našem pomenu ni več. Kraj je videti kot smetišče postkataklizmičnega časa.

Živa je le tradicionalno vegasta tržnica na glavni ulici. Tam se med preprostimi čajarnami in kuhinjami ponujajo šopi sušenih rib, banane in čebula, vrečke soli, čilija in drugih začimb, milo na metre, škarjice in žiletke, vžigalice in baterije, ceneni tranzistorji in MP3-predvajalniki ter druga kitajska kolonialna krama. Vmes visijo na vrvicah iz plastike bele plastične arabske dželabije, dolge temne evropske plastične hlače in kavbojke. In plastične reklamne majice nogometnih klubov v najbolj divjih barvah z napisi Fly Emirates in Air Qatar .

Tam so seveda ljudje. Vse črno ljudi. Shujšani, izmozgani, potrti, prezgodaj postarani ljudje, ki niso dobili nič od tega, kar jim je bilo obljubljeno. Nič miru in blaginje, kar so zagotavljali tujci iz Amerike in Evrope, če bodo na referendumu – organizirali so ga pred štirimi leti po najdaljši afriški vojni, ki so jo beli križarji podpihovali in podpirali od začetka, dokler ni vzela več kot dva milijona življenj in pet milijonov ljudi pognala v pregnanstvo – izbrali odcepitev od arabiziranih islamskih fundamentalistov na severu, ki jih financirajo sunitski lobiji onkraj Rdečega morja pa tudi šije iz Irana in pohlepni kremplji v Pekingu in Moskvi.

Tam so seveda tudi novi ljudje. Mladi, lepi, zdravi ljudje. Dekleta in žene, ki bočijo svoje čudovite naravne obline pod plastičnimi kontejnerji z napisi zahodnih humanitarnih organizacij, ki so nastanjene v Kodoku, s katerimi raznašajo vodo z nabrežja Nila. In še bolj naravno seksi fantje, sloki in gibki kot jagulje, močnih belih zob, v novih močeradastih uniformah in starih šlapah. S kalašnikovkami v rokah postavajo v gručah na križiščih in očitno nekaj čakajo. Ali pa posedajo prav tako v skupinah in izzivalno motrijo tujca, ki si upa mednje peš in sam.

»Havaja! Kaj delaš tukaj?«

Večina se dobro zaveda, da v zameno za nafto, ki jo azijske korporacije s koncesijami na naftnih poljih na drugi strani Nila pošiljajo po naftovodu proti Rdečemu morju, niso dobili nič več kot njen stranski produkt – plastiko. Plastiko, ki se jim valja med nogami in razpada podobno kot staro britansko železo. Šobijo se in prezirljivo pljuvajo vsakič, ko jih poskušam prepričati, da ne delam za nobeno agencijo OZN niti za Rdeči križ in World Vision, ki oskrbujeta z najnujnejšo hrano pol milijona IDPs na tem bregu Nila.

IDPs (internally displaced persons) se uradno imenujejo begunci, ki od začetka vojne v Republiki Južni Sudan med predsednikom Salvo Kirom in njegovim nekdanjim podpredsednikom Riekom Macharjem decembra 2013 bežijo z naftnih polj v provinci Gornji Nil. Vojna, v kateri se spopada nova generacija mladih fantov, tokrat iz plemen Dinka in Nuer, je vzela že več kot sto tisoč življenj in pognala v beg večino prebivalstva. Znotraj ograj OZN v Malakalu, glavnem mestu province Gornji Nil in največjem pristanišču na celotnem toku reke, ki je od začetka vojne že šestkrat zamenjalo gospodarje, se zatekajo oboji. Mesto je na pol požgano, skoraj povsem zapuščeno, ostale so le razpadajoče postelje na vpadnicah, v katerih se menjajo stražarji. Enkrat eni, drugič drugi.

Podobne kot v Kodoku in Malakalu so razmere tudi v Boru, Rumbeku, Bentuiju, Bunchu in drugih krajih, zapisanih na zemljevidih afriškega kontinenta z debelimi črkami. Pred pol stoletja, ko so odhajali Britanci, je bilo mogoče verjeti, da se bodo te prvotne naselbine, ki so služile Arabcem predvsem kot zaribe (trdnjave, iz katerih so lovili sužnje), razvile v cvetoča mesta. Optimizem ni bil naiven. Vodo vsako deževno dobo poleg Nila zastonj tovorijo oblaki, ki izhlapevajo naravnost iz pragozdov kongoške kotline. Zemlja je mastno rodovitna, še dobesedno deviška in naravnost vpije po največjih strojih agrobiznisa. Tuje korporacije z geodetskimi posnetki s satelitov dokazujejo, da je ta del Afrike do Atlantskega oceana namočen tudi z nafto. Energije je na pretek, vsi potenciali so tu, le izkoristiti jih je treba.

»Tukaj sem samo zato, da bi šel nekam drugam,« šepetam na ušesa sogovornikom, ki se na vsakem koraku čudijo, od kod sem se vzel. Ampak od tukaj se ne gre nikamor naprej. Meja s Sudanom je zaprta. Že sem, v Gornji Nil na sever Republike Južni Sudan, je bilo neznosno težko. Na visokem komisariatu OZN za begunce v Džubi so mi januarja povedali, da vlada Salve Kira ne mara nobenih poročevalcev več. Niti tistih, ki se nas na ministrstvu za informacije še spomnijo, da smo v prejšnji, dvaindvajsetletni vojni – začeli so jo Afričani na jugu takratnega Sudana leta 1983 z uporom legendarnega Dinke dr. Johna Garanga proti potomcem lovcev na sužnje na severu – pomagali SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihov boj za osnovne človekove pravice spravili v glavne svetovne medije. Menda zato, ker z obtožbami o vsesplošni korupciji v vrstah zmagovite SPLA pritrjujemo Baširju, ki je že pred referendumom o samoodločbi Južnega Sudana januarja 2011 trdil, da Afričani niso sposobni voditi svoje države in da bo zato v ostanku nekdanjega Sudana na severu vladalo šeriatsko pravo. In najbrž zaradi strahu, da bomo objavili, da ne samo Macharjevi Nueri, ampak tudi Kirovi Dinke podobno kot nekoč sudanska vojska na najbolj krut način izganjajo prebivalstvo z naftnih polj.

Komercialnih letov čez ves ta kaos v Kodok ni, zato sem prosil za pomoč Rdeči križ. Tudi ko mi je žena Bojana priskrbela priporočilo slovenskega Rdečega križa, da pomagam pridobivati donacije, me področni direktor Franz Rauchenstein ni upal vzeti, niti na skrivaj, rekoč, da ga zavezuje obljuba vladi, da z letali ne bodo prevažali nikogar drugega razen svojih delavcev. Zavrnili so me tudi v World Vision, češ da imajo zvezane roke, ker 60 odstotkov svojega proračuna polnijo s sredstvi, ki jih po pogodbi dobivajo od OZN. Tudi agencije OZN, podobno kot Kirova vlada, ne marajo neodvisnih poročevalcev, razen tistih, ki jih sami pripeljejo za samopromocijo, ker neodvisni kritiziramo neučinkovitost uradnikov in jih prav tako obtožujemo korupcije. Če se izve, da so me pretihotapili v Kodok, to lahko ogrozi finančne tokove …

Da mi je uspelo v Kodok šele po dveh mesecih pregovarjanja prijateljev med uporniki v Nubskih gorah onkraj meje v Sudanu in da sem prišel s komandantom SPLA Sever Salihom Atlanom, ki pod vrečami semen prosa tihotapi orožje za Kauniaro, sem moral zamolčati.

Kauniaro

Tri gore – Kau, Niaro in Fungor – na skrajnem vzhodnem delu Nubskih gora se ponašajo z najbolj fantastično razmetanimi gmotami rdečega granita. Povsod drugod bi take naravne spomenike že zdavnaj razglasili za narodni park. Zaradi težke dostopnosti so tri plemena kljub pogromu islamskih skrajnežev, ki so jih napadli s koranom in mečem v rokah kmalu zatem, ko jih je Leni Riefenstahl predstavila v knjigi The People of Kau, ohranila nedotaknjeno nubsko kulturo. Slike golih, porisanih in brazgotinjenih teles so pritegnile pozornost zahodnih humanistov in umetnikov. V Kauniaro hočem zato, ker verjamem, da potomce Pabla Picassa, Andyja Warhola in znanega antropologa Jima Farisa zanima, kaj se dogaja zdaj oblečenim lepotcem s puškami v rokah. Morda bo kdo prihitel na pomoč poslednjim neukročenim animistom, ki se niso vdali in se še branijo in jih zdaj najbolj ščitijo prav sovražne vojske povsod okoli njih.

Za naš prehod prek Republike Južni Sudan se ne sme izvedeti, ker nova država ne sme pomagati upornikom v Sudanu, čeprav so bili ti do odcepitve del iste uporniške vojske SPLA. Tako zahtevajo v Washingtonu in Bruslju botri nove države. In tudi varnostni svet.

Uporniki proti centralni vladi v Sudanu po vsej meji od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila, združeni v SRF (Sudan Revolutionary Front), in civilisti pod njihovim nadzorom so prepuščeni sami sebi. Čeprav se iztrebljanje afriškega prebivalstva iz Darfurja nadaljuje enako nasilno kot pred mirovnim sporazumom, ki so ga leta 2006 prav tako vsilili Američani in Evropejci oziroma korporacije za njimi, ki si poskušajo razdeliti naravne vire v Darfurju z Arabci, na interese domačinov pa seveda pozabljajo, glavni mediji o Darfurju ne poročajo več. To pomlad sem bil priča vsakodnevnim napadom ruskih antonovov in kitajskih migov tako v Nubskih gorah kot v Modrem Nilu. Skupaj s prostovoljci sem snemal razsekane otroke in starce in žene. Pošiljali smo slike in poročila, a kriki na pomoč zahodnih politikov, ki so nekoč izpostavljali ustavitev genocida v Darfurju kot svojo prioriteto, očitno ne zanimajo več. Vojaška hunta Omarja Baširja v Kartumu razume ignoranco svetovne javnosti kot tiho privolitev, da lahko dokonča delo.

Razmere v obeh Sudanih so videti, kot bi bile zaprte v kletke lokalnih fevdov, ki jih nadzorujejo obe vladi, obe vojski, različne milice in različni uporniki. Ampak to sploh ni res. Kletke pokajo. Meje v Afriki niso nič bolj nadzorovane kot na Bližnjem vzhodu. Meje v resnici razpadajo. Podobno kot iz obeh Sudanov tudi iz drugih ječ, ki so jih pred sto leti kot z ravnilom zarisali evropski diplomati, žrtve bežijo. Iz Sahela tisti, ki se ne vdajo agitatorjem islamskega fundamentalizma, bežijo tudi pred sušo, ki jo povzročajo klimatske spremembe. Kam? Na varno. Tja, kjer verjamejo, da vladajo človekove pravice, mir, demokracija, blaginja.

»Mi lahko pomagaš v Evropo?«

Skušal sem biti pošten in iskreno povedal, da v Evropi zaradi kitajskega osvajanja svetovnih trgov ni več dela niti za naše otroke. Da je stabilnost in varnost EU zgolj mit, ki ga širijo gospodarji, ki se bojijo panike množic. Taktika vsesplošnega poneumljanja v medijih ima cilj preprečiti, da bi se vsega razvajeni zanimali za trpeče brate in sestre. Upal sem povedati, da migrantov iz Afrike moji ljudje doma ne marajo. Povprečni Evropejec verjame, da so Afričani umazani in zanemarjeni in da prenašajo nevarne bolezni. In travme zaradi vseh teh vojn, ki jih nihče več ne razume. Gostoljubnost izginja tudi zaradi strahu, da se med begunci utegnejo tihotapiti potencialni teroristi. Islamska država pobira milijone dolarjev v trgovini z ljudmi in z njimi nabavlja novo, močnejše orožje za množično ubijanje …

Vsem po vrsti je v očeh še naprej žarela ista vročična želja. Pa tudi jeza, ko sem rekel, da imajo dobro zemljo in dovolj vode in da naj se nehajo pobijati med seboj in začnejo sodelovati in delati. »Kako naj si pomagamo sami, če pa vi, v Evropi in Ameriki, podpirate Baširja?« je bil najpogostejši odgovor.

Večina izobraženih v Južnem Sudanu je danes prepričana, da so Bašir in njegovi ob razglasitvi neodvisnosti držali figo v žepu. Skupaj s figo so držali tudi načrt, kako bodo destabilizirali novo afriško državo in se vrnili na naftna polja na jugu.

Prvi, na katerega je lahko računal Bašir v novi sezoni igre Ubij sužnja s sužnjem, je bil plemenski vodja Nuerov Riek Machar. Kot eden izmed najpomembnejših komandantov SPLA se je Baširju prodal že leta 1991, ko se je skupaj s Šilukom Lam Akolom in Dinko Gordonom Kongom postavil po robu vrhovnemu komandantu SPLA Dinki Johnu Garangu in v zameno za orožje in palačo z varnostniki v Kartumu povzročil razkol v uporniških vrstah, ki je skoraj uničil gibanje. Kir ga je poleti 2013 nagnal s fotelja podpredsednika Južnega Sudana.

Machar danes nadzira naftna polja okoli Bentuija v provinci Unity južno od Nubskih gora in obkoljuje tudi območja okoli drugih največjih naftnih polj v provinci Gornji Nil. »Vaši gospodarji v Evropi in Ameriki spijo s hudičem!« mi je ob slovesu v Kauniaru rekel komandant SPLA Sever Salih Atlan.

Kdo bo imel največjo korist od vseh teh vojn in bežanja v Evropo? In kdo bo utrpel največjo škodo?

* * *

Volilna komisija v Kartumu je na tiskovni konferenci izjavila, da je Bašir zmagal s 94,05 odstotka glasov. Njegova Stranka nacionalnega kongresa je dobila 323 od 426 sedežev v parlamentu. Glasovalo je 46,4 odstotka volilnih upravičencev. »S temi volitvami so sudanski ljudje dali svetu lekcijo v etiki in integriteti,« je vzneseno komentiral Bašir.

»Izid teh volitev ne more biti upoštevan kot kredibilen izraz želje sudanskih ljudi, ker Omarju Baširju ni uspelo ustvariti svobodnega in poštenega volilnega okolja,« ugotavljajo predstavniki ZDA in EU. »Mi, v Sudanu, ne sprejemamo nadzora drugih. Sudan je svobodna dežela in mi se ne damo voditi tujcem,« jim vrača Bašir.

Misija Združenih narodov v Južnem Sudanu (Unmiss) je dvanajst ur po razglasitvi volilnih izidov, v torek zjutraj, sporočila, da so šiluške milice skupaj z vojaki SPLA generala Johnsona Olinyja ponoči pregnale vladno vojsko SPLA iz Malakala. Največje mesto v Gornjem Nilu je že sedmič popolnoma zapuščeno. Večina beguncev je prečkala Nil na zahodni breg in zdaj čaka, kaj bo na sto kilometrih do Kodoka. Šiluki so bili doslej vsaj na videz vdani Dinkam Salva Kira. General Johnson Oliny je Nuer.

In kaj zdaj? Kaj bo zunanja politika EU še naredila poleg zavračanja legitimnosti vlade v Kartumu? Samo potapljala ladje in preganjala trgovce z emigranti ali pa se bo morda le soočila z resničnimi vzroki neskončnega trpljenja onkraj Sredozemskega morja?

S prijatelji poskušamo pomagati najbolj nedolžnim in najbolj ogroženim na našem pragu in zdaj tudi v dnevni sobi tako, da bi spravili dramo na ekrane računalnikov. Žrtvenik opremljamo z informacijsko tehniko in preizkušamo uporabnost cenenih dronov s kamerami. Na osvobojenem ozemlju v Nubskih gorah si prizadevamo za vzpostavitev nekakšnega nadnacionalnega parka. Naravne posebnosti v Kauniaru so vsaj tako impresivne kot v narodnem parku Yellowstone, kulturna dediščina tamkajšnjih staroselcev, ki jim je uspelo ohraniti sožitje z naravnimi vrstami življenja na Zemlji vsaj v taki meri kot ameriški Indijanci, ni samo last ponovno izvoljene oblasti v Kartumu niti upornikov proti njej, ampak vsega človeštva.

Tomo Križnar
Gornji Nil, Republika Južni Sudan, aprila 2015

4. marec 2013 – Prispevek za Sobotno prilogo Dela: Ubij sužnja s sužnjem Read More »

23. februar 2013 – Fotoreportaža z Nubskih gora

Novice / Gregor

Fotoreportaža z Nubskih Gora

Prosimo, donirajte prek www.HOPE.si in www.TomoKriznar.com
Srečno prijatelji, kjerkoli že ste!!!

23. februar 2013 – Fotoreportaža z Nubskih gora Read More »

Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Novice / Gregor

Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Tomo Križnar in Klemen Mihelič znova v krajih, pozabljenih od sveta 19. februar 2013 ob 10:48 Ljubljana - MMC RTV SLO

Niti popolna negotovost z raketiranjem in bombardiranjem, niti množična lakota ter popolna odsotnost vsega, kar imamo za urbano in civilizirano, niti najbolj nevarna vaba in past, ki jo nastavlja svetovna skupnost z ZN-om in nekaterimi nevladnimi organzacijam na čelu v taborišču za nubske begunce v kraju Yida petdeset kilometrov onkraj meje v novi državi Južni Sudan, ne bo prisililo vseh v več kot petdesetih afriških plemenih, da bi zares zapustili svete kraje, kjer počivajo kosti njihovih prednikov.

Nuba v starem egipčanskem jeziku pomeni suženj in “jabal el nuba” arabsko pomeni gore sužnjev. Tu, v granitne ostanke nekdanjih vulkanov, so se pred lovci na postavne deklice in dečke že vse od nastanka prvih urbanih civilizacij ob Nilu, Tigrisu in Evfratu skrivali tisti, ki se niso marali pokoriti in prešteti.

Ne Arabci, ki izvajajo iztrebljanje, ne Kitajci in Rusi, ki jih podpirajo z bombniki antonov in z migi, niti Američani in Evropejci, ki skrbijo predvsem za svoje gospodarske interese v Južnem Sudanu, niti ves preostali svet z vsemi svojimi birokrati v mednarodnih organizacijah vred – nihče se ne zaveda žilavosti, vitalnosti in odpornosti teh korenin človeštva, ki se zdaj leto in pol od začetka nove vojne za nadzor njihovih gora bolj kot prej zavedajo, kako sami so ostali in kako v resnici ne morejo zaupati nobenemu predstavniku več.

Vse, kar bo doseženo in je že doseženo, bo le novo in novo trpljenje, neskončno trpljenje teh, ki so nam vsem lahko za zgled, kako se zoperstavljati vsesplošni korupciji od udobja in prestiža odvisnega dela človeštva!

Dvignite se, množice novih in novih sužnjev v industrijskem svetu, ki vas držijo na vajetih ti isti gospodarji sveta s taktikami moderne zabave in pozabe! Vi ste tisti, v katere imam še vero, saj sem odraščal pri vas in se vas naučil razumeti in vsemu navkljub spoštovati. Prosim, zavzemite se za svoje najbolj nedolžne, ki nočejo nič več, kot samo ostati na svoji zemlji. Nič od nafte, nič od mehaniziranega agrobiznisa, samo toliko vode in pridelkov iz znoja in krvi, kolikor jih potrebujejo njihovi otroci za osnovno preživetje. Postavite se, prosim, v bran čistih, neprodanih žrtev svetovnega reda, kakršen se nam je vsem skupaj razrasel. Prosim, zahtevajte takoj konec izganjanja, eksodusa in genocida nad svojimi najbolj nepokvarjenimi brati in sestrami.

Prosim, prosim, zdaj, ne jutri!

Da ne bo prepozno. In se ne bo dalo nič več narediti. In da ne boste tudi sami prišli pod kolesa vedno večje mašine, ki melje in lomi vse, kar je naravno in vredno. Saj se še spomnite tistega s Schindlerjevega seznama: “Ko so prišli po soseda, nisem nič rekel, ko so prišli po naslednjega, se prav tako nisem postavil zanj, ko so prišli po mene, pa ni bilo nikogar več, ki bi se lahko zavzel …”

Prosim, ne spreglejte, kar čutite tudi sami. Vladajoče združbe, ki so zrasle v svetovnih centrih moči, ne potrebujejo več ljudi. Ne Nub, ne drugih staroslecev, niti ne več večine vas, ki jim delate in plačujete davke. Sužnji danes ne štejejo, nimajo nobene vrednosti več. Fizično silo so že zdavnaj nadomestili stroji in olje. Ti, ki okupirajo svet in prevzemajo vso oblast, potrebujejo zgolj naravne vire in energijo in nekaj nafte za pogon in mazanje strojev.

Tukaj na koncu sveta se to lahko najbolje vidi. Tukaj v najbolj skritem in zavesti in vesti sveta najteže dostopnem kotu sveta, v gorah med največjo puščavo in največjimi močvirji na Zemlji, se dogaja največja humanitarna kriza na planetu. Nikjer niso mediji bolj odpovedali. Nikjer se ni nad domorodce, ki živijo v ekoloških vaseh, še najbolj podobnih našim božičnim jaslicam, skoraj povsem neodvisno in samostojno, ni spravilo več in bolj zahrbtnih zlikovcev, kot sem v Nubske gore v pokrajini Južni Kordofan, Sudan. Spomnite se prosim, da je vojaško hunto v Kartumu Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu že pred tremi leti obtožilo, da je krivo štirih največjih grozodejstev, vključno z genocidom – a se predsedniku Omarju Baširju, ki je prevzel oblast z vojaškim udarom pred triindvajsetimi leti, ni zgodilo popolnoma nič. Še naprej govori, da so borci za svobodo v Nubskih gorah le neke vrste insekti. Glavni klavec Mohamed Haroun še naprej naroča svojim janičarjem, naj pokoljejo, ne postrelijo, ker je municije škoda, prerežejo grla vsem, ki jih ujamejo, nobenih ujetnikov, nič preživelih … In to se zdaj dogaja. Že pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana julija 2011 sta napovedala, da če bodo mirovni posredniki dosegli odcepitev juga, za preostanek Afričanov v Sudanu ne bo nobene milosti. Zato, da tudi v Nubskih gorah tujci z referendumi ne bi ukradli še enega kosa Sudana, jih bodo prej pokončali do zadnjega.

Taborišče za begunce Yida je najbolj nevarna vaba in past zato, ker vsa svetovna skupnost pomoč pošilja južno čez mejo v Južni Sudan, ne pa naravnost v vasi, kjer sočasno ves svet miži pred največjim nasiljem. Jasno, da domačine mika v taborišče do hrane in relativne varnosti in baje kmalu tudi do šol spraviti vsaj svoje otroke. Ampak zdaj že večina ve, da se bodo v taborišču otroki navlekli druge kulture nekako tako kot naši otroci z podeželja, če se preselijo v mesta. Yida je bango, ponavljajo nubski starešine. Yida je heroin, brez katerega ne bomo mogli več. Fizična kondicija bo padla, po letu ali dveh poležavanja ob minimalni hrani brez vsake perspektive izboljšanja se bomo polenili, pozabili kulte čaščenja telesa in spolne sile. Še otrok ne bomo več spočenjali – medtem ko bodo naši borci v gorah ostali brez podpore družin, žena, otrok, ljubezni, najmočnejše sile. Na najboljšo črno puhlico po dolinah med gorami bo sudanska vojska naselila Irance, Iračane, Savdijce z buldožerji in moderno agromašinerijo, ki bodo zravnali jaslice v velike plantaže in farme. To je točno to, kar hoče Omar Bašir. Na ta način bodo Arabci in tujci ob povsem zakoniti podpori humanitarnih organizacij dosegli svoje.

V taborišče Yida se je do zdaj umaknilo samo 65.000 beguncev iz Nubskih gora. Že kratek sprehod da čutiti, da ljudje zares hitro zgubljajo kulturo. In identiteto. Manj prijazni so in odprti, še malo in bodo taki kot smo vsi mi drugi …

Zato vas prosim, prosim, prosim, podprite nas! To utegne edino pomagati, da bomo prisilili ustanove, ki smo jih ljudje zato ustanovili, da bodo opravile svoje poslanstvo. Agencije ZN-a se bodo rešile spon svojih kriminalnih botrov in začele delovati, kot imajo zapisano v statutih – podobno, kot smo aktivisti enkrat že dosegli v prejšnji vojni (1985-2002). Šele, ko jih bomo pritisnili ob zid in se bodo birokrati ustrašili, da bodo usahnile naše donacije. Politiki bodo šli v žerjavico po kostanj, ko jih bomo razkrinkali in morda vrgli s piedestalov, na katere smo jih sami postavili. Akademiki, ki jim z igro “cesarjeva nova oblačila” omogočamo visoko izobrazbo, se bodo postavili na našo stran in začeli služiti šele tisti trenutek, ko jim bomo pljunili v skledo, da v resnici nič ne znajo, to pa samo zato, ker tiščijo glavo v pesek … Prosim, pomagajte nam to največjo podlost narediti vidno in slišano.

Prosim, pomagajte nam s poceni kamerami, satelitskimi modemi in satelitskimi povezavami opremiti čim več domačinov v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju, da vas bodo dosegli njihovi klici na pomoč in neposredna poročila o tem, kaj se v resnici dogaja.

Začeli smo leta 1998. Dve leti pot em, ko me je Omar Bašir na zahtevo takratnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška pomilostil obsojenega, da sem kriv vohunjenja in krivega poročanja o Sudanu, sem se vrnil z prvimi kamerami in internetnimi povezavami, izkušen, da o nadaljevanju vojne in pokolih civilnega prebivalstva nihče več ne poroča, ker nihče več nima interesa. Vse prispevke je zbrala civilna družba na koncertih, dražbah del likovnih umetnikov in donacijah po ogledu dokumentarnega filma Dar Fur – Vojna za vodo, ki sva ga naredila z režiserko Majo Weiss prav za ta namen. Leta 1999 se je pridružil Klemen Mihelič, skupaj z prijatelji ustanovitelj humanitarne organizacije HOPE, ki deluje po popolnoma novem konceptu na popolnoma prostovoljski osnovi, z idejo miniaturnih kamer, ki so pomagale ustaviti poročila o posilstvih kot glavnem orodju za preganjanje domorodnih plemen z območij, bogatih z naravnimi viri. Od tedaj smo redno prisotni na celi frontni črti, kjer med dvema ognjema izginjajo družine afriškega rodu. Od opreme, ki jo ima vsaka organizacija za človekove pravice, in treniranja domačih prostovoljcev smo letos prešli na sistem videonadzora s kamerami, ki letijo. Na prizorišču že drugi mesec preizkušamo, kako uporabiti tako imenovane leteče kamere, daljinsko vodene majhne modele letal brez pilotov, drone, ki imajo za cilj namesto ubijajanja resničnih in namišljenih teroristov na Bližnjem vzhodu in drugod v Aziji snemati iz zraka, od koder se ne pričakuje, in tam, kjer je prenevarno in kamor ne more blizu noben živ človek.

Ni nas ravno veliko. Vseh nismo pokazali v našem dokumentarcu “Oči in ušesa Boga”. Za zdaj se še bojimo, da nas bodo pokončali tisti, ki jim križamo interese, še preden nam vas bo uspelo priklicati.

Ampak trpljenje, ki sem mu priča okoli sebe, hujše kot med deževno dobo lani poleti, prizori množične lakote, vsakodnevno bombardiranje, raketiranje iz arabskih garnizonov med gorami, otroci brez praktično vsakih šol, učiteljev, starci, ki umirajo za grmovjem, noseče žene – moj bog, vse žene in dekleta so noseče, kar najbolj gane … me zdaj prvič sili, da vas vse, ki ste še občutljivi in še niste postali mašine, nagovorim na takle način. Prosim, donirajte preko naših strani HOPE.si in TomoKriznar.com. Ne pretiravajte, nakažite samo toliko, kolikor lahko pogrešate.

Jaz pa se zavezujem, da bo vse, brez enega centa, ki bi šel za plače, potne stroške in zavarovanje, doseglo tiste, ki so do tega najbolj upravičeni. Prepričan sem, da bomo tako lahko zmanjšali najbolj krivično in najbolj nesmiselno trpljenje najbolj nedolžnih in hkrati najbolj navdušenih in še vedno v ideale verujočih domačinov planeta.

Več, zakaj in kako smo razvili naše akcije, si lahko preberete v moji knjigi Nafta in voda. Hvala vnaprej za vaše zaupanje v času, ko zaupanje in upanje izginjata najhitreje in njuno mesto zavzemata predvsem apatija in kolektivna depresija.

Tomo Križnar, nekje v Nubskih gorah, 17. februar 2013

Pismo na pomoč iz Nubskih gora Read More »

1. avgust 2012 – ‘Naj ostanemo ali naj gremo?’

Novice / Gregor

Naj ostanemo ali naj gremo?

Poročilo Toma Križnarja iz Nubskih gora

Vas Todoro blizu Rekhe, 8. julij 2012. Žene v kot tropske ptice pisanih haljah na eni strani, možje v belih arabskih dželabijah na drugi strani sence pod orjaškim kruhovcem nasproti ostankov zbombardirane mošeje. Velike, močne, sijoče oči kot na reliefih nubskih kraljev, ki so tisoč let pred Kristusom vladali Egiptu in celotnemu Nilu do velikih jezer v Ugandi. Čvrste, na gore granitnih skladov in črno mastno zemljo prilagojene poteze na brazgotinjenih obrazih. Žilavi udje, vajeni težkega dela v najbolj zahtevnih naravnih razmerah.

Ljudje iz nubskega plemena Mesakin so fizično še vedno nadčloveško krepki in podobni tistim ob mojem prvem obisku leta 1979, ko so me v to vas v Nubskih gorah, v osrednji sudanski provinci Južni Kordofan, pritegnile posebne fotografije golih temnopoltih olimpijcev. Le goli niso več. In suhi so. Tako zelo shujšani.

»Najprej so nam lani zgradili mošejo, zdaj pa so nam jo letos porušili. Ali nam lahko ti, havadja, pojasniš, zakaj?« izrazi v lokalni arabščini najbolj aktualno vprašanje zbranih pod kruhovcem mladi župan vasi Mohamed Ali .

»Zakaj havadje delate letala in letate z njimi po zraku in mečete iz njih bombe?« so me spraševali v tej isti vasi pred tridesetimi leti. »Zakaj imate havadje radi smrt? Mi radi pojemo in plešemo in delamo otroke …«

Todoro je vas, v kateri je Hitlerjeva režiserka Leni Riefenstahl pred petdesetimi leti posnela fotografije za svojo razkošno knjigo Die Nuba von Kau. To knjigo je še danes pogosto videti izpostavljeno v knjigarnah pomembnih galerij in na knjižnih policah kultnih upornikov v svetovnih metropolah. Žena, ki je v tretjem rajhu okusila moč, o kateri ženske še danes lahko samo sanjate, je zapisala, da nikjer ni bila bolj srečna kot med temi »nagimi divjaki«. Pablo Picasso je trdil, da so poslikave in brazgotinjenja na nagih nubskih telesih kubizem. Andy Warhol je bil povsem očaran.

Havadja pomeni tujec, Nenuba. Havadje so vsi iz zunanjega sveta, ki niso Nube. Havadje so arabski lovci na sužnje, otomanski Turki pa tudi kolonialni Britanci, Američani in Kitajci in vsi, ki se zdaj grebejo za zemljo, vodo in druge naravne vire v njihovih gorah.

»Havadja, kaj misliš, kaj naj storimo? Naj ostanemo ali naj gremo?« vpraša Mohamed Ali. Žene in možje mu molče zamišljeno prikimavajo.

***

Nikogar od njih ne prepoznam, niti s kopij Leninih slik niti iz svojega spomina. Tudi mene se nihče ne spomni. Todoro leži na jugu Nubskih gora in pomeni povezavo s soborci SPLA v plemenih Dinka, Nuer in drugimi na jugu Sudana – te kraje so vladne sile najbolj srdito napadale in arabizirale.

Ali je v svetovnem jet setu zdaj, ko so vaščani Todora pomuslimanjeni, še kdo, ki ga zanimajo Nube? Ali koga med pop ikonami zanima, kaj se danes dogaja po vaseh v Nubskih gorah?

Ves zadnji mesec, ki sem ga prebil med več kot milijon upornimi domačini na območjih za kakih pet Slovenij, ki jih v Južnem Kordofanu nadzirajo borci za svobodo severne Sudan People’s Liberation Army (SPLA), nisem srečal nobenih predstavnikov katere koli od agencij OZN. Nobenih opazovalcev katere koli misije. Hibrid med Afriško unijo in Združenimi narodi (Unmis), ki mu podobno kot v Darfurju tudi v Nubskih gorah varnostni svet ni podelil mandata ščititi civilno prebivalstvo, ampak samo opazovanja in poročanja, je zapustil Nubske gore tri tedne po začetku nove vojne 1. julija lani, ko mu je potekel mandat. Mandat ni bili nikoli podaljšan, ker naj bi bila, po uradnem poročilu, nova namestitev za vojake prenevarna. Od tedaj ni v gorah nobenih uradnih poročevalcev in nobenih profesionalnih novinarjev, le naši na hitro opremljeni lokalni prostovoljci.

Ti so mi takoj povedali, da pa »svetovna skupnost« le ni povsem zatajila in da tri nevladne organizacije ne ubogajo iztrebljevalcev v Kartumu in na skrivaj pomagajo lačnim in bolnim Nubam. Ko sem bele ljudi našel skrite v težko dostopnih soteskah v gorah, so se me ustrašili. Moral sem dati besedo, da jih nisem nikoli videl in da imen organizacij ne bom nikjer nikdar omenil.

George Clooney pri Nubah

Le Rayan Boyette, mladi Američan, ki že lani maja tik pred razglasitvijo Južnega Sudana ni poslušal ukaza svoje Samarit an’s Purse, da mora tako kot vsi tujci do razglasitve neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija zapustiti Nubske gore, se ne skriva več. Marca letos se je pojavil v dveh deset minutnih video prispevkih Georgea Clooneyja, ki se je po ogledu našega filma Oči in ušesa boga kot prvi od slavnih deset let po Leni Riefenstahl (Leni smo pridobili za vrnitev v gore leta 2000 z našim filmom Nuba, čisti ljudje) s člani Enough Projecta potrudil k Nubam in v ameriškem kongresu po vrnitvi zahteval, da Obamova administracija takoj začne pogajanja s Kitajsko za rešitev staroselcev v Južnem Kordofanu. Četrtega maja so sudanske zračne sile Rayanovo hišo blizu vasi Kurči, kjer se je naselil s svojo lepo nosečo ženo iz plemena Tira, napadle z bombnikom ruske izdelave Antonov, a je šest bomb k sreči zgrešilo glavni cilj.

»Najbolj me je zadelo, ko sem se zavedel, da je nekdo to jutro vstal z željo, da me ubije!« je prek našega satelitskega modema v sistemu Oči in ušesa boga poslal Ministrstvu za obrambo ZDA in deset tisočem nas, ki redno dobivamo fotografije in poročila o napadih sudanske vojske in milic na nedolžno civilno prebivalstvo v Nubskih gorah.

V gore tokrat nisem prišel niti z oslom in nag kot prvič leta 1979, niti z biciklom kot ob vrnitvi leta 1998, niti v letalu s Stanetom Kerinom iz slovenskega Karitasa kot v letih 2000 in 2003, ampak v terencu Nuba Relief, Rehabilitation and Development Organisation (NRRDO). To je nubska organizacija za samopomoč, ki jo financira diaspora v Evropski uniji in Ameriki – pa tudi prijatelji aktivisti, nekateri na zelo pomembnih vladnih položajih. Prijatelji Nub smo pred desetimi leti z reportažami, knjigami in filmi o prejšnji, prav tako skriti sudanski vojni, kot je sedanja, in visokim lobiranjem dosegli, da je Nubske gore obiskal tedanji posebni Bushev odposlanec za Sudan, protestantski pastor John Danforth.

»Reševanje sudanskega problema«

Po vrnitvi je kongresu predlagal »reševanje sudanskega problema« iz centra, torej iz Nubskih gora, in ne več z juga, kjer so ZDA vse dotlej dokaj neuspešno financirale upornike SPLA Johna Garanga. Ta je začel 21-letno vojno tri leta po tem, ko je leta 1979 ameriško podjetje Chevron odkrilo velike zaloge najbolj kakovostne nafte. Danforth je bil tisti, ki je januarja 2002 v Švici pomagal organizirati pogajanja med SPLA komandanta Abdela Aziza v Nubskih gorah in sudansko vlado, končala pa so se s premirjem, ki je zdržalo do lani. Ta mir so Američani, Britanci in Norvežani nato širili na jug Sudana in ga orkestrirali vse do podpisa Comprehensive Peace Agreementa (CPA) leta 2005, ki je končal vojno tudi z jugom, a je Nubske gore in provinco Modri Nil žrtvoval Arabcem v zameno za obljubljeni referendum o odcepitvi Južnega Sudana in province Abjei, ki naj bi se zgodil po šestih letih 9. januarja 2011.

Staroselci v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ki so se enaindvajset let borili z ramo ob rami s soborci na jugu Sudana v okviru Garangove SPLA, so bili žrtvovani Arabcem v zameno za z nafto, vodo in dobro zemljo prepojeni Južni Sudan. Soborci v teh provincah niso dosegli nič več kot pravico do registracije, volitev za guvernerja province in mističnih »public consultations«, na katerih naj bi imeli namesto referenduma za pravico ostati ali oditi prav tako čez šest let le pravico izraziti svoja pričakovanja, v kakšnih odnosih bodo ostali v mejah tega, kar bo ostalo od starega Sudana. Priseljeni Arabci v Nubskih gorah in Modrem Nilu so dobili več sedežev v lokalni administraciji od staroselcev, zato je bilo takoj jasno, da se bo arabizacija nadaljevala. Prav proti temu pa so se Nube in domorodni ljudje v Modrem Nilu leta 1985 uprli.

Valček z Baširjem

Na predsedniških volitvah maja 2010 je bil spet izvoljen diktator Omar Hasan Ahmed el Bašir, na volitvah za guvernerja Južnega Kordofana leto kasneje pa znova tudi Mohamed Haroun, klavec iz Darfurja, ki ga je Bašir pred tem vsemu svetu v posmeh nastavil kot ministra za človekove pravice.

Jimmy Carter, nekdanji ameriški predsednik in zdaj »velik prijatelj Sudana«, je dejal, da volitve res niso potekale po mednarodnih standardih, da pa jih je treba sprejeti.

»Če ne boste sprejeli rezultatov volilnih škatel – jih bomo nadomestili s škatlami s strelivom!« je izjavil Harun.

»Izpraskali vas bomo iz vaših gora, polovili vas bomo s konji in razsekali z meči!« je komandant SPLA Abdel Azis, ki bi moral po pričakovanjih vseh poznavalcev postati guverner, z našo mini kamero za dvajset dolarjev posnel besneti Omarja el Baširja. »Nobenih ranjencev! Pobijte vse!«

Oči in ušesa boga

Prve kamere Oči in ušes boga smo pripeljali v Nubske gore lani januarja, tik pred referendumom, ko je Bašir razglasil, da bodo njegovi ob odcepitvi juga ostali Sudan do konca in dokončno arabizirali ter s taktiko Ein land, ein folk, ein fuhrer preprečili, da bi tujci s hujskanjem tistih domačinov, ki bodo ostali, k referendumom in razglasitvam neodvisnosti še naprej razkosavali Sudan.

Rusi in Kitajci, ki podpirajo hunto Omarja el Baširja z antonovi, migi in tanki, ob vsakem glasovanju varnostnega sveta za resolucijo, ki bi omogočila dostop do žrtvovanih civilistov v zamolčani največji humanitarni katastrofi na Zemlji na meji med Sudanoma, vsakič glasujejo proti in tako preprečijo, da bi agencije lahko prišle na pomoč brez odobritve generalov, obtoženih največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom. A tri organizacije, ki kljub vsem prepovedim in nasprotovanju vendarle delujejo v Nubskih gorah, dokazujejo – da se da, če se le hoče.

Da so razmere na ozemljih, ki jih nadzira SPLA, varne za dostop humanitarnih organizacij, sem se prepričal na svoje oči v treh tednih zadnja dva meseca, ko sem na 125-kubičnem motorju, ki sem si ga sposodil v NRRDO, sam brez težav – razen z blatom in vodo nove deževne dobe – potoval vsepovsod po Nubskih gorah. Le trikrat se je nad mano pojavil antonov, ki pa ni nikoli bombardiral. Nobenih banditov, ki sicer pustošijo po Darfurju, nič džandžavidov, nič vladnih milic, ki sicer onemogočajo tako potovanje v Modrem Nilu. Vladna vojska je le v večjih mestih, kot so Kadugli, Dilling, Talodi, Kortala in Delami, kjer so z vseh strani obkoljeni z novimi in novimi rekrutiranimi in na novo treniranimi vojaki SPLA. Ne morejo iz garnizonov, sploh pa ne zdaj, v času deževij, ko se črna puhlica spremeni v mastno zdrizo, ki preprečuje uporabo težke vojaške mehanizacije. Oklepna vozila, tanki in transporterji se nagnejo in pogreznejo v »živo blato«, od koder jih lahko izkopljejo šele po koncu deževne dobe oktobra ali novembra.

Srečeval sem zgolj lačne ljudi. Na stotine in tisoče in stotisoče lačnih ljudi, ki jeseni niso želi, ker junija lani niso sadili. Niso sadili, ker niso verjeli, da bodo želi. Zdaj vandrajo iz kraja v kraj in iščejo hrano in sprašujejo isto vprašanje: »Ali naj gremo ali naj ostanemo?«

V pisane ogrlice odeti staroselci so mahali s teras na poljih vrh svojih gorskih trdnjav in drli dol k stezam, ki se vijejo med fantastičnimi skladi iz rdečega in črnega granita. Lahko sem se ustavil in poslušal vsakogar, ki mi je prišel naproti ali sem ga dohitel.

»Lačen sem! Prosim, havadja, daj mi jesti!« so dvigovali majice in halje ter kazali vdrte trebuhe in zgubano kožo, kjer bi moralo biti sicer nekaj rezerve.

Stari ljudje, prhki kot štori v gmajni. Skorjam starega kruha podobne stare mame in ati. In mladi, inteligentni, podjetni. Vsi žarečih oči, čim so videli, da klonim in se mi rosijo oči.

»Moral fog!« so žareli in polagali roke na srce in se priklanjali, kot zahteva deset tisoč in najbrž še več let stara tradicija. Fog pomeni arabsko gor. Moralo gor! Morala je gori. Morala je visoko.

Nube so se mi tako kot vsakič prej tudi zdaj v največjih preizkušnjah predstavili kot navdušenci in idealisti. Do Arabcev ni opaziti sovraštva, prej pomilovanje.

»Joj, kaj delajo?« so se prijemali za glave, odkimavali in se smejali. »Ti Arabci čisto nič ne štekajo …«

»Miš kila! Nič za to! Bomo že!« so se trudili z menoj, prihajajočim iz razvajenega sveta, vajenega, da mu gre vedno bolj udobno …

To so ljudje iz granita, ki jih je zaščitil še v vseh poskusih razmehčanih lovcev na sužnje doslej. Granit jih je branil, iz železove rude med skladi so se naučili topiti železo in ga spreminjati v bridko jeklo, s katerim so posekali napadajoče havadje. A po deževni dobi vedno pride sušna in havadje imajo zdaj bolj sofisticirano orožje od helebard in sabelj.

Na najbolj severnem koncu osvobojenega ozemlja, v gorah Kovalib blizu mehaniziranih vladnih farm Delami in Kortale, ki ga naseljuje istoimensko pleme, sem našel nekaj tisoč domačinov, ki so pribežali pred napadi iz teh vladnih garnizonov v votlinah ob vznožjih gora. Brez hrane, brez zdravil, brez vsake pomoči mednarodne skupnosti, popolnoma odvisne od podpore lokalnih gostiteljev, ki prav tako nimajo nič. Nobenega sirka – prosa, ki predstavlja večino hrane. Na vaških tržnicah je bilo mogoče dobiti samo sladkor, kavo, čaj, milo in cigarete, ki jih s severa tihotapi arabsko nomadsko pleme Bagara, »ki so enkrat do nas prijazni, drugič pa spet ne«.

Povedali so mi, da je Bašir dal dva taka tihotapca ustreliti. »Zdaj streljajo že svoje lastne ljudi.«

Ob pomoči plemenskih vodij smo izbrali tri otroke, stare od deset do trinajst let, in snemali dan v njihovem življenju. Od prebujanja v votlini med kačami in škorpijoni, kjer se skrivajo še vedno v paničnem strahu pred bombardiranji iz antonovov, pometanja, nošenja vode v kanti iz uro in več oddaljenega suhega rečnega korita, kjer jo je treba dobesedno izkopati iz peska, kurjenja ognja, kuhanja zajtrka iz listja trav in lubja dreves prek sajenja in pletja sirka na poljih nedaleč proč v savani do popoldanskih iger z žogo, zvezano iz starih plastičnih vreč, in večera, ko gredo noč za nočjo lačni in pozabljeni spat brez mrež proti komarjem, večina pokrita samo s svojimi capami.

Najbolj od vseh me je ganila deklica, nadvse podobna moji hčerki Maji, ki je na vprašanje, kaj si želi v življenju, kaj želi postati, zdravnica ali učiteljica, samo sklonila glavo, si pokrila obraz z dlanmi in usule so se ji debele solze …

Kakšna prihodnost? Kakšne sanje? Saj tod ni šol. Najbolj preproste vaške šole iz blata in slame, brez vsake opreme, so opuščene že od lanskega začetka vojne. Učitelji iz Kenije in Ugande so vsi takoj pobegnili domov. In prenevarno se je zbirati pod strehami. Nekaj lokalnih entuziastov, kot je Kristo v Sarafat Jamous, vztraja in uči v senci orjaških dreves, brez krede, brez knjig, brez svinčnikov, brez papirja …

»Naj ostanemo ali naj gremo?« so ponavljali domačini v vsaki vasi. V vsaki čajarni. Pa tudi kar tako, ko so me ustavljali na poti z značilnimi kretnjami, s katerimi so prosili hrano.

»Nam boste beli tujci končno prišli na pomoč? Ali nas boste pustili pomreti od lakote?«

***

»Tole je šele začetek velike lakote,« je 8. julija trdo pristavil župan Mohamed Ali v vasi Todoro. »Nam boste tujci pomagali in poslali hrano sem v gore – ali naj gremo v Ido? Boste z Omarjem el Baširjem, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv genocida, končno izpogajali humanitarne koridorje? Ali boste morda le začeli metati hrano iz letal? Je morda najbolje za nas, da gremo vsi pri priči v Jido?«

Jida je taborišče beguncev južno od Nubskih gora na meji med Južnim Sudanom in tem, kar je po odcepitvi lani 9. julija ostalo od starega Sudana. Doslej je v grmovje sredi močvirij dva dni peš od zadnjih gora na jugu pobegnilo že več kot 65.000 Nub. Sem se naravno kot voda zlivajo kolone staroselcev z vseh koncev Južnega Kordofana.

Prvi so prihiteli na pomoč s hrano, značilnimi modrimi plastičnimi plahtami, zdravniki, pitno vodo in higieno Američani iz Samarit an’s Pursa – menda prav po zaslugi Rayana Boyetta, čigar odločitve, da ostane z Nubami tudi v najtežjih preizkušnjah, njegovi nadrejeni vendarle niso mogli spregledati.

Visoki komisariat za begunce (UNHCR) najprej ni hotel podpreti hitro rastočega taborišča, rekoč, da nastaja na sami meji, preblizu države v vojni. Birokrati so zahtevali, da se morajo begunci peš potruditi vsaj petdeset kilometrov od meje, če hočejo biti deležni njihovih uslug. Taka so pravila. To so v resnici dosegli z begunci iz Modrega Nila. Prejšnji mesec sem bil v Gornjem Nilu v Južnem Sudanu priča, kako celo MSF in vse druge nevladne organizacije ubogajo in ne pomagajo družinam, ki se privlečejo po tednih marširanja, niti če jim manjka do petdeset kilometrov samo en meter. Prestopiti morajo ta meter, nato jih naložijo na prikolice in s traktorji vozijo v taborišče Jamam ob cesti Malakal Bunch. Sredi močvirij, koder lahko zdaj, v deževni dobi, lovijo ribe naravnost iz šotorov in množično zbolevajo za malarijo. Administratorji OZN nimajo nobenega talenta za naravno. Pomembne odločitve nastajajo v zazidanih glavah v zazidanih stavbah, daleč proč od naslednjih žrtev.

Ampak vse se da, če se res hoče! V Jidi so sprejeli taborišče tam, kjer so si ga naravno izbrali trpeči, in nehali siliti otroke, starce in žene globlje v močvirje, v kraj Njal blizu Bentuja, kjer so z veliko zamudo pripravljali svoje taborišče. Meja med Sudanoma tako ali tako ni določena in nihče ne ve, kje bo potekala.

Čeprav sta afriški jug in prevladujoči arabski sever imela šest let časa od podpisa vseobsegajočega mirovnega sporazuma leta 2005, sta do referenduma in razglasitve neodvisnosti obe strani očitno ves čas držali figo v žepu. Tako kot o meji se v tem času niso zmenili tudi o ceni transporta nafte, ki je ostala v Južnem Sudanu po naftovodih do rafinerij, ki so ostale na severni strani. Po referendumu in razglasitvi neodvisnosti je sever zahteval petdesetkrat višjo ceno, kot je za te storitve v svetu običajna. Januarja letos je Južni Sudan zato ustavil črpanja. Naftovodi in odnosi so se spremenili v asfaltno cesto, ekonomiji obeh pa sta katastrofalno začeli padati. Nekateri poznavalci predvidevajo, da bo prej bankrotiral Južni Sudan, ki je dobival 90 odstotkov vseh svojih prihodkov od izvožene nafte. Drugi, da se bo prej izstradal Sudan, kjer prevladuje Sahara in je mogoče pridelovati hrano le v kilometrskem pasu na vsako stran Nila, in da bo podražitev hrane končno pripeljala do nove arabske pomladi, ki bo vrgla generale v Kartumu.

Zadnji protesti in študentske demonstracije v Kartumu in drugih mestih na severu vzbujajo upanje mnogim v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abjeiju in Darfurju, da jim vendarle ne bo treba z domov.

A kolonialni Britanci so ob odhodu iz Sudana leta 1956 prepustili oblast v rokah Arabcev. Katerakoli partija je doslej prišla do vzvodov moči v Kartumu, je bila rasistična. Afričani, ki so po odcepitvi Južnega Sudana po sporazumu, ki so ga orkestrirali tujci in podpisali brez njih Arabci s severa in Dinke, Nueri in druga plemena z juga, se zavedajo, da tudi po prevratu, ki se v Kartumu prej ali slej mora zgoditi, mladi novi Arabci na oblasti ne bodo vodili drugačne politike do njih.

Zadnji dan na motorju sem na obupno poplavljeni stezi proti Jidi naštel vsaj dva tisoč beguncev. Skoraj vsi so se opotekali peš. Traktorji in tovornjaki so obtičali v blatu, takoj ko so se z gora spustili v močvirja. Domače živali so pojedli. Redki so v košarah nosili kokoš ali gos. Večinoma so nosili otroke. Starejši otroci so nosili mlajše otroke …

Le nekaj skupin beguncev sem srečal hoditi v nasprotni smeri, nazaj v gore. Povedali so, da gredo sadit sirk, ker nočejo biti odvisni od pomoči. Povedali so tudi, da se jih za vrnitev ne odloča veliko, ker so se v tem letu na njivah, koder so sadili in želi predniki njihovega plemena, naselili drugi ljudje. Videti je, da se veliki arabski načrt uresničuje. In havadje zanima samo nafta – ta prekleta kri planeta.

»Kako se počutite v taborišču?« sem spraševal brez dela posedujoče može in fante, ki so ušli rekrutaciji in treningu v enotah SPLA, ki se v gorah pripravljajo na čas po dežju v skoraj vsaki vasi.

»It is ok. V redu je,« je izjavilo vsaj sto beguncev v Jidi. »Poglej, otroci se igrajo!«

»Ni tako kot pravijo!« vzklikne Karen, doktorica iz Samaritan’s Pursa. »Saj poznaš nubsko kulturo: nikoli te ne porinejo dol. Vse naredijo, da te podprejo gor. A dejstvo je, da otroci na veliko umirajo za grižo zaradi obupnih higienskih razmer v taborišču. Trideset odstotkov otrok, ki me dosežejo po nekajtedenskem maršu s starši iz gora, je podhranjenih. Normalni otroci umrejo za drisko in bruhanjem po štirih dneh, podhranjeni pa v dveh dneh.

Pomoč, ki je predraga

»Nobene pomoči iz zraka ne bo!« pravi v Jubi Peter Molesworth iz Danish Church Aid, nevladne organizacije, ki smo jo s posnetki ves čas najbolj obveščali, kaj se dogaja v Modrem Nilu in Nubskih gorah, in je zato najbolj požrtvovalna.

»Zakaj ne?«

»Zato, ker je predraga!«

»Leta 1998, v zadnji vojni, smo iz herkulesov na ozemlja upornikov SPLA v Južnem Sudanu zmetali za dve milijardi dolarjev hrane. Zakaj ne vsaj nekaj drobtin od tega zdaj v Nubske gore in Modri Nil, kjer je po ocenah OZN v vsaki provinci notranje razseljenih vsaj po pol milijona ljudi? Zdravniška etika ne dovoli zapustiti pacienta, tudi če ni nobenih možnosti za njegovo ozdravitev. Humanitarni princip zahteva isto.«

»Tole je vse samo job!« skomigne v Garden clubu Američan Taylor Smith, najboljši od najboljših, mehanik, ki je v Nubskih gorah en mesec, dokler ga ni pregnal dež, popravljal vsako pokvarjeno vozilo, na katero je naletel. »Česa vsega se ne držimo več v humanitarnem poslu!«

»Na primer?«

»Na primer, da ne bi smeli deliti pomoči samo tam, kjer so naši politični interesi. Zdaj je vse le še strategija in taktika!«

***

In koliko otrok bo umrlo do konca vašega dopusta?

Nihče od poznavalcev si ne upa izreči nobene številke.

Tomo Križnar, 28. julij 2012

1. avgust 2012 – ‘Naj ostanemo ali naj gremo?’ Read More »

19. julij 2012 – Poročilo ob vrnitvi iz Sudana

Novice / Gregor

Poročilo ob vrnitvi iz Sudana

Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.

V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.

Svetovnemu establišmentu s sudansko vojaško diktaturo Omarja Hassana al Bashirja, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje največjih zločinov proti človeštvu- vključno z genocidom – namreč še vedno ni uspelo ustaviti bombardiranj iz ruskih Antonovov in kitajskih migov, niti spogajati legalni dostop k žrtvam ujetim v gorah, votlinah in gozdovih na vojnih področjih, niti doseči humanitarnih koridorjev za razdeljevanje hrane in zdravil.

Slovenska pobuda je s pomočjo posnetkov grozodejstev lokalnih prostovoljcev v provincah, ki so jih tudi nekdanji soborci v 21.letni vojni, ki je vzela dva milijona življenj v Južnem Sudanu -prepustili usodi ob razglasitvi neodvisnosti julija lani, je uspela priklicati luč svetovnega žurnalizma in celo nebeški sij zvezd. George Clooney je februarja ilegalno obiskal Nubske gore, poročal v Kongresu in se nato dal aretirati pred sudansko ambasado.

Kamere ostajajo z domačini tudi ko jih spet zagrne mrak.

Sredstva za opremo staroselskih prostovoljcev so se do sedaj pridobivala izključno iz donacij posameznikov in brez vsake podpore institucij. Največ prispevajo bralci Križnarjeve knjige »Nafta in voda« in gledalci dokumentarnega filma »Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana«. To je že tretji film, ki je nastal v sodelovanja z režiserko Majo Weiss, Bela filmom in RTV Slovenijo in mu uspeva aktivirati človekoljubje in lobiranja za preživetje afriških staroselcev.

Humanitarna organizacija HOPE, ki jo je s somišljeniki ustanovil Klemen Mihelič decembra 2009 po vrnitvi z Križnarjem iz Darfurja, zbira sredstva na principu popolne transparentnosti in brez vsakih stroškov. Vsak prispevek je takoj viden na spletni strani www.hope.si. Vse kar se zbere se pretopi v opremo, nič se ne izgubi za plače, zavarovanja, potne stroške …

Križnar in Mihelič sta prestopila mejo iz Južnega Sudana v sudansko provinco Modri Nil koncu maja. Z pripadniki SRF (Sudan revolutionary front), ki zdaj povezuje borce proti režimu v Kartumu na celi bojni črti od Darfurja na zahodu prek Nubskih gora v osrednjem delu do Modrega Nila na vzhodu, sta obiskala staroselski plemeni Komo in Ganza na jugu »nedostopnega ozemlja«, katerim agencije OZN in tudi nevladne humanitarne organizacije odrekajo pomoč zato ker se – po njihovih besedah – »bojijo da jih bodo sudanske zračne sile bombardirale tako kot domačine«.

Križnarju se je sredi junija pridružila nečakinja Živa Ozmec, s katero sta poskušala v Nubske gore, vendar je napredujoča deževna doba ustavila vsa vozilain preprečila dostop do meje. Križnarju je uspelo šele, ko, ko je za par dni nehalo deževati in se je črna puhlica osušila ravno toliko, da je v terencu ene od treh humanitarnih organizacij, ki na skrivaj pomagajo Nubam, prečkal mejo. Razdelil je kamere in opremo, vežbal prostovoljce, nato pa tri tedne s sposojenim terenskim motorjem snemal deset tisoče beguncev pred množično lakoto, ki je doletela gore ker domačini zaradi stalnega zastraševanja in preganjanja niso uspeli posaditi dovolj sirka.

Križnarju je novo deževje za dva tedna preložilo vrnitev. Ko se bo to končalo enkrat oktobra – vsak ve da bo sledil največji napad vladne vojske. Afričani v Sudanu ne pričakujejo, da jih bodo rešila arabska pomlad protestnikov v Kartumu. Vse arabske vlade so bile rasistične. Zato ostaja samo ena rešitev: napad na Kartum.

Križnar leti domov z posnetki umiranja obleganih ljudi na žrtveniku sveta. Z njimi bo skušal ogorčiti Evropejce in jih aktivirati da bodo preprečili še večje trpljenje na obzorju po koncu dežja.

Tomo Križnar, za Ustanovo Tomo Križnar in Hope. Cairo, 18.julij 2012, 17.09.pm

19. julij 2012 – Poročilo ob vrnitvi iz Sudana Read More »

7. junij 2012 -Poročilo iz Modrega Nila

Novice / Gregor

Poročilo z Modrega Nila - 7. junij 2012

V ponedeljek so se kolone beguncev na meji nenadoma prekinile. Komandant SPLA general Ahmed Omda je v svojem štabu iz slame priznal, da so vladne sile po teških bitkah ponovno zavzele strateško pomemben kraj med dvema gorama Mahaja, ki se ga kolone ne morejo izogniti, če hočejo ven. Zdaj SAF ponovno blokira beg stotisočev civilistov pred bombardiranji, izstradavanjem in boleznimi. Zato ga morajo osvoboditi.

V torek je velika vojska na terencih z vsemi orožji – tudi najtežjimi – krenila proti lokaciji, ki mi je zaradi varnostnih razlogovov ni dovoljeno opisati. Z vseh strani osvobojenega ozemlja so se v vas zbirali borci. Najbolj lačni izmozgani, mladi fantje v papučah. Ne v Darfurju, ne v Nubskih gorah, nikjer na meji med Sudanoma nisem videl … Ampak morala govorcev je bila visoka. Priča sem bil najbolj navdušujočim govorom vodij. Med njimi so prednjačili Nube, ki so prišli na pomoč. Nato so se z veliko vzklikanja in ulaliranja odpeljali v napad. Mene so kljub vztrajnemu protestiranju odpeljali v Južni Sudan. Z borci so šle le tri naše kamere …

Do tega trenutka še ne vem če jim je uspelo.

Če bom zvedel vam bom povedal – skupaj z vsem drugim kar tukaj ne smem – v ponedeljek 25 junija 19.00 po projekciji dokumentarnega filma »Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana« v Festivalni dvorani na Bledu.

Tomo Križnar, Modri Nil , 7. junij 2012

7. junij 2012 -Poročilo iz Modrega Nila Read More »

31. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 3

Novice / Gregor

Poročilo iz Modrega Nila - 31. maj 2012

Že od zajtrka poslušamo oddaljeno grmenje. Komdandant 10. divizije SPLA Ahmed Omda je pojasnil, da vladne sile raketirajo pozicije SPLA blizu kraja Mada. Prejšnji teden so njegovi borci zavzeli Mado, zdaj vladni skušajo ponovno prevzeti to strateško pomembno pozicijo v Ingassana hills.

Ingassana hills so gričevja v osrednjem delu Modrega Nila blizu El Damazina, koder je hidroelektrarna na Modrem Nilu, ki oskrbuje z elektriko glavno mesto Kartum. Tako lani na volitvah izvoljeni guverner province in vrhovni poveljnik zveze vseh sudanskih upornikov, ki so ostali v Sudanu od Nubskih gora do Darfurja, Malik Agar, kot tudi general Omda – sta oba iz plemena Ingassana.

Mimo nas ob prazni skledi prosene kaše še naprej hitijo kolone beguncev. Vsi po vrsti v objektiv kamere ponavljajo, da so do zadnjega verjeli agencijam OZN, da bodo s sudansko vlado v Kartumu spogajali humanitarne koridorje, po katerih jim bo svetovna skupnost pošiljala hrano in zdravila. Kot tudi, da bodo dosegli zaprtje zračnega prostora. Čakali so od 1. septembra, ko se je začela vojna. Čakali in tolažili so se, da ne bo treba od doma več kot pol leta. Zdaj nimajo nobenega upanja več. Tako veliki valovi beguncev se sproščajo iz province Modri Nil šele sedaj zato, ker smo tik pred prvim dežjem, ki bo razmehčal črno puhlico, po kateri je znan Modri Nil.

»Nismo si mogli misliti, da nas bodo OZN in tudi nevladne organizacije pustile na cedilu. Ampak, če ne gremo ven zdaj, čez en teden ali dva, ko bo črna puhlica tako razmočena, da bo še težje hoditi, najbrž ne bomo mogli ven. Za dobavo pomoči s tovornjaki iz katerekoli smeri je zdaj že prepozno. Vsa mehanizacija v teh razmerah potone v blato.«

Pravijo, da je nekaj stotisoč staroselcev ostalo zato, ker so poti blokirane od vladnih sil in njihovih milic rekrutiranih janičarjev. In da se le ti skrivajo po vrhovih gora, v votlinah in gozdovih. Če jih ne bodo ubili vladni bombniki, jih bodo lakota in bolezni.

Edino kar zdaj še ostane solidarni svetovni javnosti, če želi pomagati nedolžnim žrtvam, so airdrops s hrano in zdravili.

Sporočam, da so naši posnetki prostovoljcev Oči in ušesa dosegli, da so iz baze OZN v Nairobiju danes poklicali humanitarnega koordinatorja SPLA v Modrem Nilu Hashima Orto na pogovor.

»Morda bomo pa vendarle zmigali mastodonta!« pravi general Ahmed Omda.

Ostaja dejstvo, da v OZN odločajo članice Varnostnega sveta, ki si delijo interese prej s sudansko vojaško diktaturo kot z nedolžnimi žrtvami v staroselskih plemenih, ki se borijo za preživetje na ozemljih bogatih z naravnimi viri.

Na njih posnetki seveda nimajo nobenega učinka.

Do tega trenutka ni še nobenega odgovora na poslane posnetke in poročila tudi iz Urada sedanjega predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka.

Tomo Križnar, Modri Nil, 31. maj 2012, 10.08

31. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 3 Read More »

29. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 2

Novice / Gregor

Poročilo iz Modrega Nila - 29. maj 2012

Danes dopoldne sem skočil iz landroverja. Nisem se mogel več voziti – medtem ko sem gledal tisoče in desetisoče morda stotisoč njih hoditi, se vleči, porivati … Odneslo me je ven. Vrglo me je na stezo. Morda tudi iz nezavednega odpora do debelih mastnih komandantov SPLA, upornikov v močeradstih uniformah, ki me vozijo okoli in razkazujejo »humanitarne razmere« v Modrem Nilu. Od SPLA sem odvisen, ker rabim električne vžigalnike v njihovih Toyotah. Na celem področju, velikem za nekaj Slovenij, ni nobenega generatorja in nobenega solarnega sistema, kjer bi sicer lahko napajal svoje kamere, računalnik in satelitski modem.

So samo ljudje. Najbolj shujšani, najbolj lačni, najbolj žejni, najbolj utrujeni ljudje na planetu te dni. In drevesa, večinoma trnaste akacije, ki v letošnji deževni dobi ne dajejo še nobene sence. In črna suha črnica z decimeter širokimi in meter globokimi razpokami, za katero se zdi, da srka znoj iz nas med maršem, saj nikogar ne vidiš lulati. Niti iztrebljati. In nebo, modro, kot oprano s kislino. In razbeljeno sonce, ki spominja na vročino in svetlobo, ki nastaja pri obločnem varjenju. In mrhovinarji ves čas na nebu.

Tempo je hiter. Žene, ki vlečejo tudi v tej neskončni karavani največ na svojih ramenih, si pomagajo tako, da se suvajo naprej z boki. Pri tem neverjetno spretno balansirajo tri, štiri metre dolge nosilne palice obešene za vratovi, na katerih zibljejo na vsakem koncu košare v katerih so vreče s poslednjo proseno kašo, aluminijasti piskri, pletene rogoznice, plastični stoli, že skoraj prazne petdeset litrske kante z vodo … in otroci. Otroci v košarah.

Čisto majčkeni otroci v košarah so najbolj značilen logotip karavane sramote iz Modrega Nila v Južni Sudan.

Nosijo pa tudi večje. Take, ki bi morali biti zdaj v šolah. Od kar se je začela vojna na vsem ozemlju, ki ga nadzira SPLA, zdaj ne deluje niti ena šola. Ampak saj šol že pred vojno ni bilo dosti. Če že, so bile to koranske šole, v katerih so staroselskim otrokom predvsem spreminjali identiteto in učili pohlevnosti. Januarja lani, pol leta preden se je začela vojna, sem jih v gričevju Ingassana, od koder zdaj bežijo pred raketami in bombami in lakoto in žejo nekaj obiskal. To so bile majhne kočice iz blata in slame brez vsakih učnih pripomočkov. Niti tabel niso imeli, niti krede. Njihovi soborci v SPLA, ki so prišli h koritu z nafto in od leta 2005, ko so pod taktirko zahodnih vojnih dobičkarjev podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado in prejemali polovico sudanskih dobičkov od nafte, niso plačevali niti učiteljev. Tako kot niso plačevali niti trideset tisoč vojakov SPLA. Učitelji v Modrem Nilu so dobivali plače iz Kartuma. Vseh šest let, ko se je jug pripravljal na odcepitev je bilo zato jasno, da je Juba svoje borce za svobodo v Modrem Nilu in Nubskih gorah pustila na cedilu. In da bo afriško prebivalstvo slej ali prej izgnano z zemlje koder počivajo kosti njihovih prednikov.

Ne spomnim se, da bi kje na planetu videl bolj revno oblečene, bolj iznošene, bolj strgane množice. Dečki gredo v umazanih belih preširokih hlačnicah, najbrž odrezanih iz hlač svojih očetov. Deklice so povite v ostanke živopisanih cunj najbrž svojih mam. Najbolj so pokrpani najstarejši. Same kosti so jih, stare kosti zategnjene s kožo podobno ustrojenemu usnju. Zaostajajo. Kar naprej jih prehitevamo. Čepeče, tiho opirajoče se na palice. Brez vsakega izraza na obrazu … Jasno je, da vsi ne bodo prispeli. Niti ni jasno kako so prišli do sem. Iz vasi Tampona, koder je zadnja črpalka za vodo je vsaj trideset kilometrov. Iz njihovih vasi v Ingassana pa tristo. Do taborišča v Jamamu v Južnem Sudanu pa še več kot osemdeset… Medecins Sans Frontieres na pol poti jih bo pobral in naložil na traktorje samo toliko kot na dan dovoljuje njihova dnevna kvota. S tem izgovorom so mi beli uslužbenci v petek zavrnili mater z bolnim otrokom …

Gledati umirati starega človeka, ki so ga sorodniki samega pustili pod drevesom, ker jih lakota in žeja goni naprej, v resnici v teh razmerah sploh ni nobena drama. Prav je, da stari ljudje pomrejo in pustijo hrano za mlajše, sploh če vedo, kam gredo. In staroselci, ki jih nikoli niso do konca uspeli preplašiti niti muslimani, niti kristjani, vedo kam gredo. Hudo pa je, ko zajokajo mlade mamice – takrat ko dojamejo, da so izgubile otroka.

Vsi vi, ki za to poletje planirate pohod po Camino de Compostela, vas vabim, da se nam pridružite. Ko se bodo v Evropi začele šolske počitnice, bodo tile verjetno še marširali. Za isti denar (najcenejši let v Jubo iz Benetk stane 900 Evrov, naprej v Malakal in celo Bunch v Gornjem Nilu se da zastonj z letali številnih humanitarnih organizacij), pripeljite svoje razvajene pamže rajši sem. Vsem vam bo koristilo na vaši duhovni poti. Čisto mogoče je, da ne boste nikoli več plačevali davkov vojnim dobičkarjem. Ko boste gledali, kako vam mahajo čisto majčkene punčke in fantki korakajoč brez vsake histerije in nevroz … sprijaznjeni kot osli in kamele … proti begunskim taboriščem v katerih utegnejo – podobno kot v Darfurju in Gazi in drugih žrtvenikih sveta kakršen je, ostati v nedogled, se vam utegne odpreti srce …

Če srečanje z od bolezni in izčrpanosti umrlimi otroki ne bo pomagalo, vam ostane še vedno smrtni strah pred Antonovi.

Domačini s katerimi snemam intervjuje vsi po vrsti trdijo, da priletijo običajno okoli desetih, najkasneje enajstih. Pred deveto v sudanskih mestih nič ne krene od doma. Okoli devetih po tradiciji piloti pojedo obilni zajtrk, nato popijejo še čaj, nato naložijo kasetne bombe in sedejo v kabine. Iz El Obeida od koder tolčejo iz zraka tudi Nube v Južnem Kordofanu rabijo cca. eno uro. Migi dospejo v desetih minutah. Zato se Migov bojimo bolj. Mige in Antonove pošiljajo vohuni. Satelitski telefoni, tako Thuraya kot Iridium, niso varni. Rad bi vprašal Klemna, če je uspel na letalo, pa si ga ne upam poklicati. Niti ko odkrijem prvo našo kamero, eno od več kot osemdesetih, ki sem jih skupaj z računalniki in modemi novembra pustil staroselcem iz plemena Komo in Ganza v Jabousu. Takrat so najbolj tolkli po južnem delu Modrega Nila. Takrat je vse bežalo tja. In v Etiopijo.

Vojak SPLA, ki podpira svojo mamo, da ne pade z osla, mi pove, da je Visok komisariat za begunce OZN pripravil taborišča na meji z Etiopijo, ampak da v Etiopijo begunci nočejo, ker so Etiopijci še večji rasisti kot Arabci. Nimajo se za Afričane, verjamejo, da so potomci ljubezni kraljice iz Šabe in kralja Salamona.

Povem svojo teorijo, da smo različni ljudje in družbe kot različni udje in prsti telesa človeštva. Telo težko funkcionira, če mu odrežeš nogo, glavo, katerikoli prst ali penis. Vsi moramo migati in živeti, ne samo kazalec, namenjen obtoževanju in streljanju. Vsi, ki razumejo nekoliko angleško in arabsko kimajo.

Ne vem, kaj naredijo z umrlimi starci in otroci, ker smo gnali naprej. Naprej proti meji. Čim prej ven. Ker bo zunaj manj možnosti, da nas napadejo arabske milice. In ker Antonovi begunce manjkrat bombardirajo onkraj meje v Južnem Sudanu.

Da je Antonov blizu in v zraku nekje nad nami tudi danes – sem zaznal po preplahu ljudi, ne da bi ga v vsesplošnem hrupu zaslišal. Domačini slišijo bolje. In se bojijo bolj.

V resnici se ne da bežati. Treba je samo leči na tla, stegniti glavo postrani in ude čim dalj od telesa. Razkosa tiste, ki tečejo v kritje, ki ga itak ni. Na vsej stezi med Tabanjo in El Fojem na meji ni niti ene posušene rečne struge, kamor bi se lahko zatekli. Kasetne bombe, ki jih sicer prepovedujejo vse konvencije, odskočijo kak meter visoko – preden jih raznese, da sekajo na vse strani v premeru tristo metrov.

Ni jasno zakaj sudanska vlada blokira poti iz krajev, ki jih bombardira. Ingassane vsi po vrsti potrjujejo, da je v gričevju zaradi zapor še vedno ujetih nekaj sto tisoč domačinov, ki bi sicer prav tako pobegnili, a se bojijo sistematičnih posilstev in prisilne rekrutacije. Če ima vse to preganjanje staroselcev za cilj znebiti se jih in na njihovo zemljo v Modrem Nilu naseliti arabske nomadske pastirje Felata in egipčanske in palestinske kmete, zakaj jih zadržujejo. SPLA podpira beg, čeprav bodo borci za svojo zemljo ostali brez suporta. Generala Ahmeda Omdo, drugega po činu poveljnika SPLA v Modrem Nilu sem posnel sprejemati in blagoslavljati begunce takoj čez mejo v Južnem Sudanu.

Ko so se begunci vrnili iz grmovja nazaj na stezo, je adrenalin popustil in tako tudi energija. Okoli dveh popoldne je teža na hrbtu začela tiščati preveč. Ampak nikomur ni prišel na misel tradicionalni počitek. Zaostajal sem skupaj s starimi ljudmi in otroci. Moje kamere in nahrbtnik ni težji od povprečne teže krame sopotnikov. Zdaj šele čutim, kako težko jim je. Skozi šipe terencev humanitarnih organizacij se to ne vidi in ne čuti. Zalegel bi v senco. Ampak sence ni. Do skromnega listja palm dum dum je več kot petsto metrov. Tako daleč na vsako stran so naši predhodniki že prejšnje dni in tedne oskubili grmovje in posekali stebla. Za ognje ponoči, ko so dokončno omagali in si kuhali močnik in svetili in odganjali hijene. Prežvečili so vse plodove in večino listja in tudi užitno lubje.

Le redke družine so nocoj zakurile. Do begunskega taborišča, kjer bodo prejeli prvo proso, fižol, riž, čaj, mleko v prahu v Jamamu je še tri, štiri dni.

Mejo smo prečkali v poznih zvezdah. Nobene rampe, nobenega duty freeja, samo voda v osušeni strugi. Voda. Voda. Voda.

In koča s par vojaki SPLA. Ki mi niso pustili prespati s številnimi novimi prijatelji. Ni mi jasno zakaj, saj tod ni kriminala kot v naših krajih.

Nihče ne zna odgovoriti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki smo jih pustili za seboj.

Tomo Križnar,
29. maj 2012,
El Fuj, Upper Nile, Južni Sudan

29. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 2 Read More »

Author name: Gregor

»Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

Kako v Kongu apetiti po naravnem bogastvu ubijajo telesa in duše tamkajšnjih prebivalcev?

"Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem?"

Zapisi Toma Križnarja iz begunskega taborišča Jida v Južnem Sudanu – 13. marec 2013 ob 07:08 (Džuba – MMC RTV SLO)

Ubij sužnja s sužnjem – nova sezona

27. aprila so v Kartumu razglasili izide predsedniških volitev. Bašir je spet izvoljen za predsednika Sudana.

Fotoreportaža z Nubskih Gora

Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Tomo Križnar in Klemen Mihelič znova v krajih, pozabljenih od sveta 19. februar 2013 ob 10:48 Ljubljana - MMC RTV SLO

Naj ostanemo ali naj gremo?

Poročilo Toma Križnarja iz Nubskih gora

Poročilo ob vrnitvi iz Sudana

Poročilo z Modrega Nila - 7. junij 2012

Poročilo iz Modrega Nila - 31. maj 2012

Poročilo iz Modrega Nila - 29. maj 2012