Author name: Gregor

4. marec 2013 – Prispevek za Sobotno prilogo Dela: Ubij sužnja s sužnjem

Novice /

Ubij sužnja s sužnjem – nova sezona

27. aprila so v Kartumu razglasili izide predsedniških volitev. Bašir je spet izvoljen za predsednika Sudana.

Neskončno nebo. Brezbrižno divje sonce. Povsod okrog nič. Nič od nič in nobenih sprememb. Na obzorju nizkega trnastega grmovja se vsake toliko pojavijo le lijaki vrtečega se zraka, ki na koncu sušne dobe pometajo razpokano črno puhlico na dnu nekdanjega celinskega jezera in raznašajo kot smukec gladek črn prah. Ta hudičev prah ubija digitalno tehnologijo podobno kot pamet, da ne more misliti na nič drugega kot na to, kdaj se bo ta agresivna monotonija nehala. Sili v oči in ušesa in vse pore telesa, da tudi beli tujec sam postajaš črn in podoben edini sorodni vrsti življenja na tem delu planeta. Pastirjem, ki z avtomatskimi puškami na ramah peš sledijo kravam po brezpotjih nekam daleč proti obljubljenim pašnikom ob Nilu.

Po treh dneh rukanja in butanja v konvoju vojske upornikov SPLA Sever na poti iz Nubskih gora v Sudanu na severu čez prostranstva Republike Južni Sudan južno od meje se je skozi prestreljeno šipo tovornjaka naposled odprl pogled na modri trak najdaljše reke na planetu. Nalita do roba bregov, vsa mogočna in samozavestna je tekla iz največjih mokrišč na Zemlji na jugu, koder pasejo krave Dinke in Nueri, skozi deželo Šilukov, ki se preživljajo s preprostim pridelovanjem prosa, proti severu v Saharo, največjo puščavo na Zemlji, med ljudstva, ki pasejo kamele in se imajo za arabska.

Drevaki v papirusu in goli domačini z velikimi plemenskimi brazgotinami nad očmi, ki so se umivali med kočami iz posušenega blata in slame na brežini, so dali vedeti, da smo še vedno v delu Sudana, ki se ima za afriškega. Sredi teh predzgodovinskih podob so se na vzpetini pokazale tudi večje koče, podobne gobam.

Kraljevina Šilukov

Fashoda. Dvor kralja Kwonga Daka Padieta, ki mu Šiluki pravijo reth in se ponaša z osemdesetimi ženami in za ta čas nenavadno pokorščino podložnikov, ki verjamejo, da njihov suveren pooseblja zdravje in vitalno silo in zato tudi spolno moč celotnega plemena. Ta vas na zahodnem bregu Nila Šilukom ne pomeni samo posvetnega sedeža moči, ki se je vso zgodovino upiral Kartumu in se zdaj v novi državi tudi prestolnici Džubi, ampak tudi svetišče, v katerem je mogoče komunicirati z znamenitim prvim prednikom Šilukov Nykongom in starešinami, ki so pred pol stoletja pripeljali bojevite potomce od nekod z juga sem na dobro zemljo ob Nilu, kjer se srečujeta arabski in afriški Sudan. Fashoda je slavna tudi zato, ker sta se decembra 1899 tod srečali britanska in francoska kolonialna vojska. Britanci so poskušali povezati svoj kolonialni imperij med Kairom in Cape Townom v smeri sever–jug, Francozi pa svojega z zahoda proti vzhodu. Obe osi sta se sekali točno v Fashodi, zato se je ta kraj na koncu sveta za nekaj dni znašel v središču svetovne pozornosti. A takrat je vendarle še zmagala pamet. Mirovna konferenca v Parizu je preložila veliko klanje za petnajst let, do leta 1914. Francozi so se umaknili proti vzhodu in prepustili Sudan Britancem.

Razlika med tradicionalno Fashodo in administrativnim središčem Kodokom, petnajst kilometrov navzdol ob Nilu, je očitna. V Fashodi se pasejo krave in cedita med in mleko in so dvorjani debeli in lepo napravljeni v živopisne rjuhe, ki si jih zavezujejo z vozlom na ramenih. V Kodoku vse, sestavljeno iz zidakov in pokrito s pocinkano pločevino, propada in je le v različnih fazah rušenja. Table vladnih uradov nove Republike Južni Sudan in 193. članice OZN so vse po vrsti prestreljene, zažgane, razbite, razžrte od rje. Električne žice mrtvo visijo s polomljenih betonskih stebrov, avtomobilov v našem pomenu ni več. Kraj je videti kot smetišče postkataklizmičnega časa.

Živa je le tradicionalno vegasta tržnica na glavni ulici. Tam se med preprostimi čajarnami in kuhinjami ponujajo šopi sušenih rib, banane in čebula, vrečke soli, čilija in drugih začimb, milo na metre, škarjice in žiletke, vžigalice in baterije, ceneni tranzistorji in MP3-predvajalniki ter druga kitajska kolonialna krama. Vmes visijo na vrvicah iz plastike bele plastične arabske dželabije, dolge temne evropske plastične hlače in kavbojke. In plastične reklamne majice nogometnih klubov v najbolj divjih barvah z napisi Fly Emirates in Air Qatar .

Tam so seveda ljudje. Vse črno ljudi. Shujšani, izmozgani, potrti, prezgodaj postarani ljudje, ki niso dobili nič od tega, kar jim je bilo obljubljeno. Nič miru in blaginje, kar so zagotavljali tujci iz Amerike in Evrope, če bodo na referendumu – organizirali so ga pred štirimi leti po najdaljši afriški vojni, ki so jo beli križarji podpihovali in podpirali od začetka, dokler ni vzela več kot dva milijona življenj in pet milijonov ljudi pognala v pregnanstvo – izbrali odcepitev od arabiziranih islamskih fundamentalistov na severu, ki jih financirajo sunitski lobiji onkraj Rdečega morja pa tudi šije iz Irana in pohlepni kremplji v Pekingu in Moskvi.

Tam so seveda tudi novi ljudje. Mladi, lepi, zdravi ljudje. Dekleta in žene, ki bočijo svoje čudovite naravne obline pod plastičnimi kontejnerji z napisi zahodnih humanitarnih organizacij, ki so nastanjene v Kodoku, s katerimi raznašajo vodo z nabrežja Nila. In še bolj naravno seksi fantje, sloki in gibki kot jagulje, močnih belih zob, v novih močeradastih uniformah in starih šlapah. S kalašnikovkami v rokah postavajo v gručah na križiščih in očitno nekaj čakajo. Ali pa posedajo prav tako v skupinah in izzivalno motrijo tujca, ki si upa mednje peš in sam.

»Havaja! Kaj delaš tukaj?«

Večina se dobro zaveda, da v zameno za nafto, ki jo azijske korporacije s koncesijami na naftnih poljih na drugi strani Nila pošiljajo po naftovodu proti Rdečemu morju, niso dobili nič več kot njen stranski produkt – plastiko. Plastiko, ki se jim valja med nogami in razpada podobno kot staro britansko železo. Šobijo se in prezirljivo pljuvajo vsakič, ko jih poskušam prepričati, da ne delam za nobeno agencijo OZN niti za Rdeči križ in World Vision, ki oskrbujeta z najnujnejšo hrano pol milijona IDPs na tem bregu Nila.

IDPs (internally displaced persons) se uradno imenujejo begunci, ki od začetka vojne v Republiki Južni Sudan med predsednikom Salvo Kirom in njegovim nekdanjim podpredsednikom Riekom Macharjem decembra 2013 bežijo z naftnih polj v provinci Gornji Nil. Vojna, v kateri se spopada nova generacija mladih fantov, tokrat iz plemen Dinka in Nuer, je vzela že več kot sto tisoč življenj in pognala v beg večino prebivalstva. Znotraj ograj OZN v Malakalu, glavnem mestu province Gornji Nil in največjem pristanišču na celotnem toku reke, ki je od začetka vojne že šestkrat zamenjalo gospodarje, se zatekajo oboji. Mesto je na pol požgano, skoraj povsem zapuščeno, ostale so le razpadajoče postelje na vpadnicah, v katerih se menjajo stražarji. Enkrat eni, drugič drugi.

Podobne kot v Kodoku in Malakalu so razmere tudi v Boru, Rumbeku, Bentuiju, Bunchu in drugih krajih, zapisanih na zemljevidih afriškega kontinenta z debelimi črkami. Pred pol stoletja, ko so odhajali Britanci, je bilo mogoče verjeti, da se bodo te prvotne naselbine, ki so služile Arabcem predvsem kot zaribe (trdnjave, iz katerih so lovili sužnje), razvile v cvetoča mesta. Optimizem ni bil naiven. Vodo vsako deževno dobo poleg Nila zastonj tovorijo oblaki, ki izhlapevajo naravnost iz pragozdov kongoške kotline. Zemlja je mastno rodovitna, še dobesedno deviška in naravnost vpije po največjih strojih agrobiznisa. Tuje korporacije z geodetskimi posnetki s satelitov dokazujejo, da je ta del Afrike do Atlantskega oceana namočen tudi z nafto. Energije je na pretek, vsi potenciali so tu, le izkoristiti jih je treba.

»Tukaj sem samo zato, da bi šel nekam drugam,« šepetam na ušesa sogovornikom, ki se na vsakem koraku čudijo, od kod sem se vzel. Ampak od tukaj se ne gre nikamor naprej. Meja s Sudanom je zaprta. Že sem, v Gornji Nil na sever Republike Južni Sudan, je bilo neznosno težko. Na visokem komisariatu OZN za begunce v Džubi so mi januarja povedali, da vlada Salve Kira ne mara nobenih poročevalcev več. Niti tistih, ki se nas na ministrstvu za informacije še spomnijo, da smo v prejšnji, dvaindvajsetletni vojni – začeli so jo Afričani na jugu takratnega Sudana leta 1983 z uporom legendarnega Dinke dr. Johna Garanga proti potomcem lovcev na sužnje na severu – pomagali SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihov boj za osnovne človekove pravice spravili v glavne svetovne medije. Menda zato, ker z obtožbami o vsesplošni korupciji v vrstah zmagovite SPLA pritrjujemo Baširju, ki je že pred referendumom o samoodločbi Južnega Sudana januarja 2011 trdil, da Afričani niso sposobni voditi svoje države in da bo zato v ostanku nekdanjega Sudana na severu vladalo šeriatsko pravo. In najbrž zaradi strahu, da bomo objavili, da ne samo Macharjevi Nueri, ampak tudi Kirovi Dinke podobno kot nekoč sudanska vojska na najbolj krut način izganjajo prebivalstvo z naftnih polj.

Komercialnih letov čez ves ta kaos v Kodok ni, zato sem prosil za pomoč Rdeči križ. Tudi ko mi je žena Bojana priskrbela priporočilo slovenskega Rdečega križa, da pomagam pridobivati donacije, me področni direktor Franz Rauchenstein ni upal vzeti, niti na skrivaj, rekoč, da ga zavezuje obljuba vladi, da z letali ne bodo prevažali nikogar drugega razen svojih delavcev. Zavrnili so me tudi v World Vision, češ da imajo zvezane roke, ker 60 odstotkov svojega proračuna polnijo s sredstvi, ki jih po pogodbi dobivajo od OZN. Tudi agencije OZN, podobno kot Kirova vlada, ne marajo neodvisnih poročevalcev, razen tistih, ki jih sami pripeljejo za samopromocijo, ker neodvisni kritiziramo neučinkovitost uradnikov in jih prav tako obtožujemo korupcije. Če se izve, da so me pretihotapili v Kodok, to lahko ogrozi finančne tokove …

Da mi je uspelo v Kodok šele po dveh mesecih pregovarjanja prijateljev med uporniki v Nubskih gorah onkraj meje v Sudanu in da sem prišel s komandantom SPLA Sever Salihom Atlanom, ki pod vrečami semen prosa tihotapi orožje za Kauniaro, sem moral zamolčati.

Kauniaro

Tri gore – Kau, Niaro in Fungor – na skrajnem vzhodnem delu Nubskih gora se ponašajo z najbolj fantastično razmetanimi gmotami rdečega granita. Povsod drugod bi take naravne spomenike že zdavnaj razglasili za narodni park. Zaradi težke dostopnosti so tri plemena kljub pogromu islamskih skrajnežev, ki so jih napadli s koranom in mečem v rokah kmalu zatem, ko jih je Leni Riefenstahl predstavila v knjigi The People of Kau, ohranila nedotaknjeno nubsko kulturo. Slike golih, porisanih in brazgotinjenih teles so pritegnile pozornost zahodnih humanistov in umetnikov. V Kauniaro hočem zato, ker verjamem, da potomce Pabla Picassa, Andyja Warhola in znanega antropologa Jima Farisa zanima, kaj se dogaja zdaj oblečenim lepotcem s puškami v rokah. Morda bo kdo prihitel na pomoč poslednjim neukročenim animistom, ki se niso vdali in se še branijo in jih zdaj najbolj ščitijo prav sovražne vojske povsod okoli njih.

Za naš prehod prek Republike Južni Sudan se ne sme izvedeti, ker nova država ne sme pomagati upornikom v Sudanu, čeprav so bili ti do odcepitve del iste uporniške vojske SPLA. Tako zahtevajo v Washingtonu in Bruslju botri nove države. In tudi varnostni svet.

Uporniki proti centralni vladi v Sudanu po vsej meji od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila, združeni v SRF (Sudan Revolutionary Front), in civilisti pod njihovim nadzorom so prepuščeni sami sebi. Čeprav se iztrebljanje afriškega prebivalstva iz Darfurja nadaljuje enako nasilno kot pred mirovnim sporazumom, ki so ga leta 2006 prav tako vsilili Američani in Evropejci oziroma korporacije za njimi, ki si poskušajo razdeliti naravne vire v Darfurju z Arabci, na interese domačinov pa seveda pozabljajo, glavni mediji o Darfurju ne poročajo več. To pomlad sem bil priča vsakodnevnim napadom ruskih antonovov in kitajskih migov tako v Nubskih gorah kot v Modrem Nilu. Skupaj s prostovoljci sem snemal razsekane otroke in starce in žene. Pošiljali smo slike in poročila, a kriki na pomoč zahodnih politikov, ki so nekoč izpostavljali ustavitev genocida v Darfurju kot svojo prioriteto, očitno ne zanimajo več. Vojaška hunta Omarja Baširja v Kartumu razume ignoranco svetovne javnosti kot tiho privolitev, da lahko dokonča delo.

Razmere v obeh Sudanih so videti, kot bi bile zaprte v kletke lokalnih fevdov, ki jih nadzorujejo obe vladi, obe vojski, različne milice in različni uporniki. Ampak to sploh ni res. Kletke pokajo. Meje v Afriki niso nič bolj nadzorovane kot na Bližnjem vzhodu. Meje v resnici razpadajo. Podobno kot iz obeh Sudanov tudi iz drugih ječ, ki so jih pred sto leti kot z ravnilom zarisali evropski diplomati, žrtve bežijo. Iz Sahela tisti, ki se ne vdajo agitatorjem islamskega fundamentalizma, bežijo tudi pred sušo, ki jo povzročajo klimatske spremembe. Kam? Na varno. Tja, kjer verjamejo, da vladajo človekove pravice, mir, demokracija, blaginja.

»Mi lahko pomagaš v Evropo?«

Skušal sem biti pošten in iskreno povedal, da v Evropi zaradi kitajskega osvajanja svetovnih trgov ni več dela niti za naše otroke. Da je stabilnost in varnost EU zgolj mit, ki ga širijo gospodarji, ki se bojijo panike množic. Taktika vsesplošnega poneumljanja v medijih ima cilj preprečiti, da bi se vsega razvajeni zanimali za trpeče brate in sestre. Upal sem povedati, da migrantov iz Afrike moji ljudje doma ne marajo. Povprečni Evropejec verjame, da so Afričani umazani in zanemarjeni in da prenašajo nevarne bolezni. In travme zaradi vseh teh vojn, ki jih nihče več ne razume. Gostoljubnost izginja tudi zaradi strahu, da se med begunci utegnejo tihotapiti potencialni teroristi. Islamska država pobira milijone dolarjev v trgovini z ljudmi in z njimi nabavlja novo, močnejše orožje za množično ubijanje …

Vsem po vrsti je v očeh še naprej žarela ista vročična želja. Pa tudi jeza, ko sem rekel, da imajo dobro zemljo in dovolj vode in da naj se nehajo pobijati med seboj in začnejo sodelovati in delati. »Kako naj si pomagamo sami, če pa vi, v Evropi in Ameriki, podpirate Baširja?« je bil najpogostejši odgovor.

Večina izobraženih v Južnem Sudanu je danes prepričana, da so Bašir in njegovi ob razglasitvi neodvisnosti držali figo v žepu. Skupaj s figo so držali tudi načrt, kako bodo destabilizirali novo afriško državo in se vrnili na naftna polja na jugu.

Prvi, na katerega je lahko računal Bašir v novi sezoni igre Ubij sužnja s sužnjem, je bil plemenski vodja Nuerov Riek Machar. Kot eden izmed najpomembnejših komandantov SPLA se je Baširju prodal že leta 1991, ko se je skupaj s Šilukom Lam Akolom in Dinko Gordonom Kongom postavil po robu vrhovnemu komandantu SPLA Dinki Johnu Garangu in v zameno za orožje in palačo z varnostniki v Kartumu povzročil razkol v uporniških vrstah, ki je skoraj uničil gibanje. Kir ga je poleti 2013 nagnal s fotelja podpredsednika Južnega Sudana.

Machar danes nadzira naftna polja okoli Bentuija v provinci Unity južno od Nubskih gora in obkoljuje tudi območja okoli drugih največjih naftnih polj v provinci Gornji Nil. »Vaši gospodarji v Evropi in Ameriki spijo s hudičem!« mi je ob slovesu v Kauniaru rekel komandant SPLA Sever Salih Atlan.

Kdo bo imel največjo korist od vseh teh vojn in bežanja v Evropo? In kdo bo utrpel ­največjo škodo?

* * *

Volilna komisija v Kartumu je na tiskovni konferenci izjavila, da je Bašir zmagal s 94,05 odstotka glasov. Njegova Stranka nacionalnega kongresa je dobila 323 od 426 sedežev v parlamentu. Glasovalo je 46,4 odstotka volilnih upravičencev. »S temi volitvami so sudanski ljudje dali svetu lekcijo v etiki in integriteti,« je vzneseno komentiral Bašir.

»Izid teh volitev ne more biti upoštevan kot kredibilen izraz želje sudanskih ljudi, ker Omarju Baširju ni uspelo ustvariti svobodnega in poštenega volilnega okolja,« ugotavljajo predstavniki ZDA in EU. »Mi, v Sudanu, ne sprejemamo nadzora drugih. Sudan je svobodna dežela in mi se ne damo voditi tujcem,« jim vrača Bašir.

Misija Združenih narodov v Južnem Sudanu (Unmiss) je dvanajst ur po razglasitvi volilnih izidov, v torek zjutraj, sporočila, da so šiluške milice skupaj z vojaki SPLA generala Johnsona Olinyja ponoči pregnale vladno vojsko SPLA iz Malakala. Največje mesto v Gornjem Nilu je že sedmič popolnoma zapuščeno. Večina beguncev je prečkala Nil na zahodni breg in zdaj čaka, kaj bo na sto kilometrih do Kodoka. Šiluki so bili doslej vsaj na videz vdani Dinkam Salva Kira. General Johnson Oliny je Nuer.

In kaj zdaj? Kaj bo zunanja politika EU še naredila poleg zavračanja legitimnosti vlade v Kartumu? Samo potapljala ladje in preganjala trgovce z emigranti ali pa se bo morda le soočila z resničnimi vzroki neskončnega trpljenja onkraj Sredozemskega morja?

S prijatelji poskušamo pomagati najbolj nedolžnim in najbolj ogroženim na našem pragu in zdaj tudi v dnevni sobi tako, da bi spravili dramo na ekrane računalnikov. Žrtvenik opremljamo z informacijsko tehniko in preizkušamo uporabnost cenenih dronov s kamerami. Na osvobojenem ozemlju v Nubskih gorah si prizadevamo za vzpostavitev nekakšnega nadnacionalnega parka. Naravne posebnosti v Kauniaru so vsaj tako impresivne kot v narodnem parku Yellowstone, kulturna dediščina tamkajšnjih staroselcev, ki jim je uspelo ohraniti sožitje z naravnimi vrstami življenja na Zemlji vsaj v taki meri kot ameriški Indijanci, ni samo last ponovno izvoljene oblasti v Kartumu niti upornikov proti njej, ampak vsega človeštva.

Tomo Križnar
Gornji Nil, Republika Južni Sudan, aprila 2015

4. marec 2013 – Prispevek za Sobotno prilogo Dela: Ubij sužnja s sužnjem Read More »

23. februar 2013 – Fotoreportaža z Nubskih gora

Novice /

Fotoreportaža z Nubskih Gora

Da, v deželi v gorah vlada lakota.
Nihče ne ve, kdaj bomo spet normalno jedli!
Že pred več kot letom in pol so nas zapustile vse humanitarne organizacije.
Ampak Leni Riefenstahl v svoji knjigi “The last of Nuba” nima prav.
Mi smo full živi in odločeni boriti se za preživetje do konca.
Na sliki je naša vojska. In eden od naših snemalcev prostovoljcev, ki vam pomagajo kot oči in ušesa boga videti, kaj se dogaja v težko dostopnih gorah na meji med obema Sudanoma.
SPLA – Sudan people liberation army je z nami od začetka upora proti lovcem na sužnje v Sudanu.
In tole je Klemen Mihelič, ki prav tako ne odneha. Pa Živa, ki pa se noče slikati in pokazati.
Zaradi upiranja svetovnemu redu, ki skuša prevladati živimo bolj skromno kot si najbrž lahko predstavljate.
Takole izgleda vojna na slikah, ki jih rišejo otroci.
In to so ruševine naše cerkve v kraju Angolo, ki jo je zadela raketa iz 50 km oddaljenega glavnega garnizona sudanske vojske v Kadugliju.
Slike prostovoljnih fotografov – treniranih aktivistov, si lahko pogledate na zato izbranih straneh www.HOPE.si in www.TomoKrižnar.com. S temle fotoesejem vam želimo pokazati, kdo smo in kako živimo, kadar ne umiramo.
Mi smo vedri, pošteni, svobodni ljudje. Tukaj nas vidite med ogledom dokumentarnega filma Maje Weiss in Toma Križnarja “Nuba, čisti ljudje”.
Kljub temu, da so nam kolonialni gospodarji tako z Arabskega polotoka kot Evrope dodobra oprali in indoktirnirali pamet, se še vedno zgledujemo po drugih oblikah življena. Skale so nam vzor.
Poglejte kako drevesa zapreke kot so skale uporabljajo za svoje hrbtenice.
Smo kot rastline in živali, ki so tod vse močne in žilave in zato svobodne.
Vemo, da se mora človek stalno boriti za svojo svobodo. Zato smo od nekdaj najboljši rokoborci. Kar poglejte si fotoknjige Leni Riefenstahl.
“Ne vdaj se fant!” Beri knjigo Tomotovega očeta iz koncentracijskega taborišča Dachau.
V Dachau so preživeli tisti, ki so si pomagali, ne tisti, ki so izdajali. Mi nismo izgubljeni. Morda zgleda tako – ampak mi …
… točno vemo kaj hočemo!
Mi nismo rojeni za sužnje kot hočejo Arabci. Mi nismo insekti kot trdi Omar Bashir. Mi želimo sodelovati z mladimi celega sveta in prispevati nekaj iz naše bogate kulture in vrednote za boljši svet. Mi verjamemo, da lahko skupaj naredimo svet boljši.
Zaenkrat smo res v totalni komunikacijski temi. Takole zgleda naša najboljša šola v vasi Kurchi. 8.razred. V najboljših časih premirja, med 2002 in 2011, nam je Unicef doniral tole klop.
Takole pa zgleda naša najmanj opremljena šola. V kraju Tungloe na sami frontni črti z arabsko vojsko in milicami. 7.000 učencev nima ničesar. 7 učiteljev, največ 11, če štejemo za učitelje tudi 4 učence, ki bodo letos končali 8. razred.
Na sliki so naši očetje med opazovanjem neba, če bo bombnik ruske izdelave Antonov napadel. Skupaj bomo bežali v votline v gorah.
To so naše mame in sestre med prodajanjem na tržnici, kjer ne moreš kupiti nič več kot samo kameno sol, čili, sezamovo olje in kepe tobaka. Ni prosa. Proso - sicer naša strateška hrana - smo pojedli že takoj po žetvi. Žetev je bila preskromna zato, ker nismo mogli sejati zaradi stalnega bombardiranja. In zaradi suše, ki jo povzročajo klimatske spremembe, ki so krive za vojne za vodo v Sahelu.
Takole zgleda šola v gorah Lomon, koder je bil nekoč štab legendarnega komandanta Yousifa Kuwe Makija. To je bil naš skupni oče, ki je leta 1985 nagovoril naše starše, da so se uprli arabizaciji, po kateri bi se morali odpovedati naši občutljivosti in postati nekaj kot Arabci. Ne bi smeli več plesati in peti svojih obrednih plesov čaščenja narave. Uporabiti nas hočejo samo za pranje svojih usranih gat v Kartumu.
Naše mame in očetje niso bili šolani v nič več kot sužnje za arabske potrebe. Danes se zavedajo tega. Rajši vsi skupaj trpimo, kot da bi izgubili svojo identiteto. Rajši mrtvi na svoji zemlji, kot sužnji na arabski strani.
To sem jaz. Tomo Kuku! K Nubam prihajam od leta 1979 in sem delno prevzel njihovo kulturo. Res da sem bel, ampak to zato, ker večino časa še vedno živim z belci v mrazu in brez sonca. Sem pa vsak dan bolj črn …
Nič mi ni več nerodno priznati, da se z nekdanjimi sužnji zelo dobro razumem in da sem tudi jaz rajši mrtev tukaj – kot živ med tistimi, ki podpirajo diktatorski rasistični sistem. Pa čeprav bi tudi jaz lahko imel nekaj od velikega plena, če bi se mojim Nubam posrečilo ukrasti zemljo.
Rajši jem z njimi jamske insekte na sliki, kot torte doma. So trdi in strupeni, da te boli želodec, če jih ješ surove. Ampak moji gostitelji jih znajo popeči, da izgubijo strup in potem so skupaj z arašidnim maslom najbolj okusna proteinsko bogata hrana.
Čakamo koruzo, ki jo obljubljajo Američani in Evropejci. Ampak sudanska oblast bombardira tovornjake, ki jo skušajo na skrivaj spraviti k nam.
Tudi v teh najhujših časih, ko ne vemo, kako bomo preživeli do naslednje žetve - šele septembra, oktobra - nam najbolj pomagajo naši plesi. S plesi in petjem častimo naša telesa, da bodo močna in odporna.
V skupnem transu pozabimo na lakoto, bolezni in strahove.
Če bomo imeli fizično kondicijo, bomo zmogli tudi duševne stiske in mentalne preizkušnje.
V tradiciji enega od več kot petdeset plemen Lomon – mladi tepemo stare dedce. Zato, da se ne bi pomehkužili in nam sitnarili. Vsak od nas mora biti močan. Tudi stari starši!
Ko tečemo, ne čutimo naporov ne bolečin. Naši predniki že vedo zakaj so nam naročili, da ne smemo nikoli popustiti arabskemu vplivu in se navaditi na udobje.
Cenimo Tomove filme, zato ker nas spoštujejo take kot smo in to učijo tudi druge, ki nimajo sreče priti med nas.
"Oči in Ušesa Boga - video nadzor Sudana" je film, ki kaže kako smo začeli sodelovati pri video nadzoru Sudana.
"Dar Fur - Vojna za vodo" kaže kako isto nasilje trpijo tudi naši bratje in sestre v Darfurju in kako so tudi sami žrtve istega sovražnika, ki se poskuša polastiti tudi tam vode in dobre zemlje in drugih naravnih virov.
Naš zadnji skupni projekt so “leteče kamere”. Na sliki so naši piloti in oprema.
S temi majhnimi modeli ne bomo vohunili kot varnostne službe vaših dežel in naših sovražnikov, niti metali bombe kot tisti, ki preganjajo teroriste. Ampak samo snemali kaj nam počnejo, tam kamor naši fotografi in snemalci ne morejo in ne smejo …
… da boste lahko še bolje zvedeli, kaj se nam dogaja in nam morda priskočili na pomoč.

Prosimo, donirajte prek www.HOPE.si in www.TomoKriznar.com
Srečno prijatelji, kjerkoli že ste!!!

23. februar 2013 – Fotoreportaža z Nubskih gora Read More »

Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Novice /

Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Tomo Križnar in Klemen Mihelič znova v krajih, pozabljenih od sveta 19. februar 2013 ob 10:48 Ljubljana - MMC RTV SLO

Niti popolna negotovost z raketiranjem in bombardiranjem, niti množična lakota ter popolna odsotnost vsega, kar imamo za urbano in civilizirano, niti najbolj nevarna vaba in past, ki jo nastavlja svetovna skupnost z ZN-om in nekaterimi nevladnimi organzacijam na čelu v taborišču za nubske begunce v kraju Yida petdeset kilometrov onkraj meje v novi državi Južni Sudan, ne bo prisililo vseh v več kot petdesetih afriških plemenih, da bi zares zapustili svete kraje, kjer počivajo kosti njihovih prednikov.

Nuba v starem egipčanskem jeziku pomeni suženj in “jabal el nuba” arabsko pomeni gore sužnjev. Tu, v granitne ostanke nekdanjih vulkanov, so se pred lovci na postavne deklice in dečke že vse od nastanka prvih urbanih civilizacij ob Nilu, Tigrisu in Evfratu skrivali tisti, ki se niso marali pokoriti in prešteti.

Ne Arabci, ki izvajajo iztrebljanje, ne Kitajci in Rusi, ki jih podpirajo z bombniki antonov in z migi, niti Američani in Evropejci, ki skrbijo predvsem za svoje gospodarske interese v Južnem Sudanu, niti ves preostali svet z vsemi svojimi birokrati v mednarodnih organizacijah vred – nihče se ne zaveda žilavosti, vitalnosti in odpornosti teh korenin človeštva, ki se zdaj leto in pol od začetka nove vojne za nadzor njihovih gora bolj kot prej zavedajo, kako sami so ostali in kako v resnici ne morejo zaupati nobenemu predstavniku več.

Vse, kar bo doseženo in je že doseženo, bo le novo in novo trpljenje, neskončno trpljenje teh, ki so nam vsem lahko za zgled, kako se zoperstavljati vsesplošni korupciji od udobja in prestiža odvisnega dela človeštva!

Dvignite se, množice novih in novih sužnjev v industrijskem svetu, ki vas držijo na vajetih ti isti gospodarji sveta s taktikami moderne zabave in pozabe! Vi ste tisti, v katere imam še vero, saj sem odraščal pri vas in se vas naučil razumeti in vsemu navkljub spoštovati. Prosim, zavzemite se za svoje najbolj nedolžne, ki nočejo nič več, kot samo ostati na svoji zemlji. Nič od nafte, nič od mehaniziranega agrobiznisa, samo toliko vode in pridelkov iz znoja in krvi, kolikor jih potrebujejo njihovi otroci za osnovno preživetje. Postavite se, prosim, v bran čistih, neprodanih žrtev svetovnega reda, kakršen se nam je vsem skupaj razrasel. Prosim, zahtevajte takoj konec izganjanja, eksodusa in genocida nad svojimi najbolj nepokvarjenimi brati in sestrami.

Prosim, prosim, zdaj, ne jutri!

Da ne bo prepozno. In se ne bo dalo nič več narediti. In da ne boste tudi sami prišli pod kolesa vedno večje mašine, ki melje in lomi vse, kar je naravno in vredno. Saj se še spomnite tistega s Schindlerjevega seznama: “Ko so prišli po soseda, nisem nič rekel, ko so prišli po naslednjega, se prav tako nisem postavil zanj, ko so prišli po mene, pa ni bilo nikogar več, ki bi se lahko zavzel …”

Prosim, ne spreglejte, kar čutite tudi sami. Vladajoče združbe, ki so zrasle v svetovnih centrih moči, ne potrebujejo več ljudi. Ne Nub, ne drugih staroslecev, niti ne več večine vas, ki jim delate in plačujete davke. Sužnji danes ne štejejo, nimajo nobene vrednosti več. Fizično silo so že zdavnaj nadomestili stroji in olje. Ti, ki okupirajo svet in prevzemajo vso oblast, potrebujejo zgolj naravne vire in energijo in nekaj nafte za pogon in mazanje strojev.

Tukaj na koncu sveta se to lahko najbolje vidi. Tukaj v najbolj skritem in zavesti in vesti sveta najteže dostopnem kotu sveta, v gorah med največjo puščavo in največjimi močvirji na Zemlji, se dogaja največja humanitarna kriza na planetu. Nikjer niso mediji bolj odpovedali. Nikjer se ni nad domorodce, ki živijo v ekoloških vaseh, še najbolj podobnih našim božičnim jaslicam, skoraj povsem neodvisno in samostojno, ni spravilo več in bolj zahrbtnih zlikovcev, kot sem v Nubske gore v pokrajini Južni Kordofan, Sudan. Spomnite se prosim, da je vojaško hunto v Kartumu Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu že pred tremi leti obtožilo, da je krivo štirih največjih grozodejstev, vključno z genocidom – a se predsedniku Omarju Baširju, ki je prevzel oblast z vojaškim udarom pred triindvajsetimi leti, ni zgodilo popolnoma nič. Še naprej govori, da so borci za svobodo v Nubskih gorah le neke vrste insekti. Glavni klavec Mohamed Haroun še naprej naroča svojim janičarjem, naj pokoljejo, ne postrelijo, ker je municije škoda, prerežejo grla vsem, ki jih ujamejo, nobenih ujetnikov, nič preživelih … In to se zdaj dogaja. Že pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana julija 2011 sta napovedala, da če bodo mirovni posredniki dosegli odcepitev juga, za preostanek Afričanov v Sudanu ne bo nobene milosti. Zato, da tudi v Nubskih gorah tujci z referendumi ne bi ukradli še enega kosa Sudana, jih bodo prej pokončali do zadnjega.

Taborišče za begunce Yida je najbolj nevarna vaba in past zato, ker vsa svetovna skupnost pomoč pošilja južno čez mejo v Južni Sudan, ne pa naravnost v vasi, kjer sočasno ves svet miži pred največjim nasiljem. Jasno, da domačine mika v taborišče do hrane in relativne varnosti in baje kmalu tudi do šol spraviti vsaj svoje otroke. Ampak zdaj že večina ve, da se bodo v taborišču otroki navlekli druge kulture nekako tako kot naši otroci z podeželja, če se preselijo v mesta. Yida je bango, ponavljajo nubski starešine. Yida je heroin, brez katerega ne bomo mogli več. Fizična kondicija bo padla, po letu ali dveh poležavanja ob minimalni hrani brez vsake perspektive izboljšanja se bomo polenili, pozabili kulte čaščenja telesa in spolne sile. Še otrok ne bomo več spočenjali – medtem ko bodo naši borci v gorah ostali brez podpore družin, žena, otrok, ljubezni, najmočnejše sile. Na najboljšo črno puhlico po dolinah med gorami bo sudanska vojska naselila Irance, Iračane, Savdijce z buldožerji in moderno agromašinerijo, ki bodo zravnali jaslice v velike plantaže in farme. To je točno to, kar hoče Omar Bašir. Na ta način bodo Arabci in tujci ob povsem zakoniti podpori humanitarnih organizacij dosegli svoje.

V taborišče Yida se je do zdaj umaknilo samo 65.000 beguncev iz Nubskih gora. Že kratek sprehod da čutiti, da ljudje zares hitro zgubljajo kulturo. In identiteto. Manj prijazni so in odprti, še malo in bodo taki kot smo vsi mi drugi …

Zato vas prosim, prosim, prosim, podprite nas! To utegne edino pomagati, da bomo prisilili ustanove, ki smo jih ljudje zato ustanovili, da bodo opravile svoje poslanstvo. Agencije ZN-a se bodo rešile spon svojih kriminalnih botrov in začele delovati, kot imajo zapisano v statutih – podobno, kot smo aktivisti enkrat že dosegli v prejšnji vojni (1985-2002). Šele, ko jih bomo pritisnili ob zid in se bodo birokrati ustrašili, da bodo usahnile naše donacije. Politiki bodo šli v žerjavico po kostanj, ko jih bomo razkrinkali in morda vrgli s piedestalov, na katere smo jih sami postavili. Akademiki, ki jim z igro “cesarjeva nova oblačila” omogočamo visoko izobrazbo, se bodo postavili na našo stran in začeli služiti šele tisti trenutek, ko jim bomo pljunili v skledo, da v resnici nič ne znajo, to pa samo zato, ker tiščijo glavo v pesek … Prosim, pomagajte nam to največjo podlost narediti vidno in slišano.

Prosim, pomagajte nam s poceni kamerami, satelitskimi modemi in satelitskimi povezavami opremiti čim več domačinov v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju, da vas bodo dosegli njihovi klici na pomoč in neposredna poročila o tem, kaj se v resnici dogaja.

Začeli smo leta 1998. Dve leti pot em, ko me je Omar Bašir na zahtevo takratnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška pomilostil obsojenega, da sem kriv vohunjenja in krivega poročanja o Sudanu, sem se vrnil z prvimi kamerami in internetnimi povezavami, izkušen, da o nadaljevanju vojne in pokolih civilnega prebivalstva nihče več ne poroča, ker nihče več nima interesa. Vse prispevke je zbrala civilna družba na koncertih, dražbah del likovnih umetnikov in donacijah po ogledu dokumentarnega filma Dar Fur – Vojna za vodo, ki sva ga naredila z režiserko Majo Weiss prav za ta namen. Leta 1999 se je pridružil Klemen Mihelič, skupaj z prijatelji ustanovitelj humanitarne organizacije HOPE, ki deluje po popolnoma novem konceptu na popolnoma prostovoljski osnovi, z idejo miniaturnih kamer, ki so pomagale ustaviti poročila o posilstvih kot glavnem orodju za preganjanje domorodnih plemen z območij, bogatih z naravnimi viri. Od tedaj smo redno prisotni na celi frontni črti, kjer med dvema ognjema izginjajo družine afriškega rodu. Od opreme, ki jo ima vsaka organizacija za človekove pravice, in treniranja domačih prostovoljcev smo letos prešli na sistem videonadzora s kamerami, ki letijo. Na prizorišču že drugi mesec preizkušamo, kako uporabiti tako imenovane leteče kamere, daljinsko vodene majhne modele letal brez pilotov, drone, ki imajo za cilj namesto ubijajanja resničnih in namišljenih teroristov na Bližnjem vzhodu in drugod v Aziji snemati iz zraka, od koder se ne pričakuje, in tam, kjer je prenevarno in kamor ne more blizu noben živ človek.

Ni nas ravno veliko. Vseh nismo pokazali v našem dokumentarcu “Oči in ušesa Boga”. Za zdaj se še bojimo, da nas bodo pokončali tisti, ki jim križamo interese, še preden nam vas bo uspelo priklicati.

Ampak trpljenje, ki sem mu priča okoli sebe, hujše kot med deževno dobo lani poleti, prizori množične lakote, vsakodnevno bombardiranje, raketiranje iz arabskih garnizonov med gorami, otroci brez praktično vsakih šol, učiteljev, starci, ki umirajo za grmovjem, noseče žene – moj bog, vse žene in dekleta so noseče, kar najbolj gane … me zdaj prvič sili, da vas vse, ki ste še občutljivi in še niste postali mašine, nagovorim na takle način. Prosim, donirajte preko naših strani HOPE.si in TomoKriznar.com. Ne pretiravajte, nakažite samo toliko, kolikor lahko pogrešate.

Jaz pa se zavezujem, da bo vse, brez enega centa, ki bi šel za plače, potne stroške in zavarovanje, doseglo tiste, ki so do tega najbolj upravičeni. Prepričan sem, da bomo tako lahko zmanjšali najbolj krivično in najbolj nesmiselno trpljenje najbolj nedolžnih in hkrati najbolj navdušenih in še vedno v ideale verujočih domačinov planeta.

Več, zakaj in kako smo razvili naše akcije, si lahko preberete v moji knjigi Nafta in voda. Hvala vnaprej za vaše zaupanje v času, ko zaupanje in upanje izginjata najhitreje in njuno mesto zavzemata predvsem apatija in kolektivna depresija.

Tomo Križnar, nekje v Nubskih gorah, 17. februar 2013

Pismo na pomoč iz Nubskih gora Read More »

1. avgust 2012 – ‘Naj ostanemo ali naj gremo?’

Novice /

Naj ostanemo ali naj gremo?

Poročilo Toma Križnarja iz Nubskih gora

Vas Todoro blizu Rekhe, 8. julij 2012. Žene v kot tropske ptice pisanih haljah na eni strani, možje v belih arabskih dželabijah na drugi strani sence pod orjaškim kruhovcem nasproti ostankov zbombardirane mošeje. Velike, močne, sijoče oči kot na reliefih nubskih kraljev, ki so tisoč let pred Kristusom vladali Egiptu in celotnemu Nilu do velikih jezer v Ugandi. Čvrste, na gore granitnih skladov in črno mastno zemljo prilagojene poteze na brazgotinjenih obrazih. Žilavi udje, vajeni težkega dela v najbolj zahtevnih naravnih razmerah.

Ljudje iz nubskega plemena Mesakin so fizično še vedno nadčloveško krepki in podobni tistim ob mojem prvem obisku leta 1979, ko so me v to vas v Nubskih gorah, v osrednji sudanski provinci Južni Kordofan, pritegnile posebne fotografije golih temnopoltih olimpijcev. Le goli niso več. In suhi so. Tako zelo shujšani.

»Najprej so nam lani zgradili mošejo, zdaj pa so nam jo letos porušili. Ali nam lahko ti, havadja, pojasniš, zakaj?« izrazi v lokalni arabščini najbolj aktualno vprašanje zbranih pod kruhovcem mladi župan vasi Mohamed Ali .

»Zakaj havadje delate letala in letate z njimi po zraku in mečete iz njih bombe?« so me spraševali v tej isti vasi pred tridesetimi leti. »Zakaj imate havadje radi smrt? Mi radi pojemo in plešemo in delamo otroke …«

Todoro je vas, v kateri je Hitlerjeva režiserka Leni Riefenstahl pred petdesetimi leti posnela fotografije za svojo razkošno knjigo Die Nuba von Kau. To knjigo je še danes pogosto videti izpostavljeno v knjigarnah pomembnih galerij in na knjižnih policah kultnih upornikov v svetovnih metropolah. Žena, ki je v tretjem rajhu okusila moč, o kateri ženske še danes lahko samo sanjate, je zapisala, da nikjer ni bila bolj srečna kot med temi »nagimi divjaki«. Pablo Picasso je trdil, da so poslikave in brazgotinjenja na nagih nubskih telesih kubizem. Andy Warhol je bil povsem očaran.

Havadja pomeni tujec, Nenuba. Havadje so vsi iz zunanjega sveta, ki niso Nube. Havadje so arabski lovci na sužnje, otomanski Turki pa tudi kolonialni Britanci, Američani in Kitajci in vsi, ki se zdaj grebejo za zemljo, vodo in druge naravne vire v njihovih gorah.

»Havadja, kaj misliš, kaj naj storimo? Naj ostanemo ali naj gremo?« vpraša Mohamed Ali. Žene in možje mu molče zamišljeno prikimavajo.

***

Nikogar od njih ne prepoznam, niti s kopij Leninih slik niti iz svojega spomina. Tudi mene se nihče ne spomni. Todoro leži na jugu Nubskih gora in pomeni povezavo s soborci SPLA v plemenih Dinka, Nuer in drugimi na jugu Sudana – te kraje so vladne sile najbolj srdito napadale in arabizirale.

Ali je v svetovnem jet setu zdaj, ko so vaščani Todora pomuslimanjeni, še kdo, ki ga zanimajo Nube? Ali koga med pop ikonami zanima, kaj se danes dogaja po vaseh v Nubskih gorah?

Ves zadnji mesec, ki sem ga prebil med več kot milijon upornimi domačini na območjih za kakih pet Slovenij, ki jih v Južnem Kordofanu nadzirajo borci za svobodo severne Sudan People’s Liberation Army (SPLA), nisem srečal nobenih predstavnikov katere koli od agencij OZN. Nobenih opazovalcev katere koli misije. Hibrid med Afriško unijo in Združenimi narodi (Unmis), ki mu podobno kot v Darfurju tudi v Nubskih gorah varnostni svet ni podelil mandata ščititi civilno prebivalstvo, ampak samo opazovanja in poročanja, je zapustil Nubske gore tri tedne po začetku nove vojne 1. julija lani, ko mu je potekel mandat. Mandat ni bili nikoli podaljšan, ker naj bi bila, po uradnem poročilu, nova namestitev za vojake prenevarna. Od tedaj ni v gorah nobenih uradnih poročevalcev in nobenih profesionalnih novinarjev, le naši na hitro opremljeni lokalni prostovoljci.

Ti so mi takoj povedali, da pa »svetovna skupnost« le ni povsem zatajila in da tri nevladne organizacije ne ubogajo iztrebljevalcev v Kartumu in na skrivaj pomagajo lačnim in bolnim Nubam. Ko sem bele ljudi našel skrite v težko dostopnih soteskah v gorah, so se me ustrašili. Moral sem dati besedo, da jih nisem nikoli videl in da imen organizacij ne bom nikjer nikdar omenil.

George Clooney pri Nubah

Le Rayan Boyette, mladi Američan, ki že lani maja tik pred razglasitvijo Južnega Sudana ni poslušal ukaza svoje Samarit an’s Purse, da mora tako kot vsi tujci do razglasitve neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija zapustiti Nubske gore, se ne skriva več. Marca letos se je pojavil v dveh deset minutnih video prispevkih Georgea Clooneyja, ki se je po ogledu našega filma Oči in ušesa boga kot prvi od slavnih deset let po Leni Riefenstahl (Leni smo pridobili za vrnitev v gore leta 2000 z našim filmom Nuba, čisti ljudje) s člani Enough Projecta potrudil k Nubam in v ameriškem kongresu po vrnitvi zahteval, da Obamova administracija takoj začne pogajanja s Kitajsko za rešitev staroselcev v Južnem Kordofanu. Četrtega maja so sudanske zračne sile Rayanovo hišo blizu vasi Kurči, kjer se je naselil s svojo lepo nosečo ženo iz plemena Tira, napadle z bombnikom ruske izdelave Antonov, a je šest bomb k sreči zgrešilo glavni cilj.

»Najbolj me je zadelo, ko sem se zavedel, da je nekdo to jutro vstal z željo, da me ubije!« je prek našega satelitskega modema v sistemu Oči in ušesa boga poslal Ministrstvu za obrambo ZDA in deset tisočem nas, ki redno dobivamo fotografije in poročila o napadih sudanske vojske in milic na nedolžno civilno prebivalstvo v Nubskih gorah.

V gore tokrat nisem prišel niti z oslom in nag kot prvič leta 1979, niti z biciklom kot ob vrnitvi leta 1998, niti v letalu s Stanetom Kerinom iz slovenskega Karitasa kot v letih 2000 in 2003, ampak v terencu Nuba Relief, Rehabilitation and Development Organisation (NRRDO). To je nubska organizacija za samopomoč, ki jo financira diaspora v Evropski uniji in Ameriki – pa tudi prijatelji aktivisti, nekateri na zelo pomembnih vladnih položajih. Prijatelji Nub smo pred desetimi leti z reportažami, knjigami in filmi o prejšnji, prav tako skriti sudanski vojni, kot je sedanja, in visokim lobiranjem dosegli, da je Nubske gore obiskal tedanji posebni Bushev odposlanec za Sudan, protestantski pastor John Danforth.

»Reševanje sudanskega problema«

Po vrnitvi je kongresu predlagal »reševanje sudanskega problema« iz centra, torej iz Nubskih gora, in ne več z juga, kjer so ZDA vse dotlej dokaj neuspešno financirale upornike SPLA Johna Garanga. Ta je začel 21-letno vojno tri leta po tem, ko je leta 1979 ameriško podjetje Chevron odkrilo velike zaloge najbolj kakovostne nafte. Danforth je bil tisti, ki je januarja 2002 v Švici pomagal organizirati pogajanja med SPLA komandanta Abdela Aziza v Nubskih gorah in sudansko vlado, končala pa so se s premirjem, ki je zdržalo do lani. Ta mir so Američani, Britanci in Norvežani nato širili na jug Sudana in ga orkestrirali vse do podpisa Comprehensive Peace Agreementa (CPA) leta 2005, ki je končal vojno tudi z jugom, a je Nubske gore in provinco Modri Nil žrtvoval Arabcem v zameno za obljubljeni referendum o odcepitvi Južnega Sudana in province Abjei, ki naj bi se zgodil po šestih letih 9. januarja 2011.

Staroselci v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ki so se enaindvajset let borili z ramo ob rami s soborci na jugu Sudana v okviru Garangove SPLA, so bili žrtvovani Arabcem v zameno za z nafto, vodo in dobro zemljo prepojeni Južni Sudan. Soborci v teh provincah niso dosegli nič več kot pravico do registracije, volitev za guvernerja province in mističnih »public consultations«, na katerih naj bi imeli namesto referenduma za pravico ostati ali oditi prav tako čez šest let le pravico izraziti svoja pričakovanja, v kakšnih odnosih bodo ostali v mejah tega, kar bo ostalo od starega Sudana. Priseljeni Arabci v Nubskih gorah in Modrem Nilu so dobili več sedežev v lokalni administraciji od staroselcev, zato je bilo takoj jasno, da se bo arabizacija nadaljevala. Prav proti temu pa so se Nube in domorodni ljudje v Modrem Nilu leta 1985 uprli.

Valček z Baširjem

Na predsedniških volitvah maja 2010 je bil spet izvoljen diktator Omar Hasan Ahmed el Bašir, na volitvah za guvernerja Južnega Kordofana leto kasneje pa znova tudi Mohamed Haroun, klavec iz Darfurja, ki ga je Bašir pred tem vsemu svetu v posmeh nastavil kot ministra za človekove pravice.

Jimmy Carter, nekdanji ameriški predsednik in zdaj »velik prijatelj Sudana«, je dejal, da volitve res niso potekale po mednarodnih standardih, da pa jih je treba sprejeti.

»Če ne boste sprejeli rezultatov volilnih škatel – jih bomo nadomestili s škatlami s strelivom!« je izjavil Harun.

»Izpraskali vas bomo iz vaših gora, polovili vas bomo s konji in razsekali z meči!« je komandant SPLA Abdel Azis, ki bi moral po pričakovanjih vseh poznavalcev postati guverner, z našo mini kamero za dvajset dolarjev posnel besneti Omarja el Baširja. »Nobenih ranjencev! Pobijte vse!«

Oči in ušesa boga

Prve kamere Oči in ušes boga smo pripeljali v Nubske gore lani januarja, tik pred referendumom, ko je Bašir razglasil, da bodo njegovi ob odcepitvi juga ostali Sudan do konca in dokončno arabizirali ter s taktiko Ein land, ein folk, ein fuhrer preprečili, da bi tujci s hujskanjem tistih domačinov, ki bodo ostali, k referendumom in razglasitvam neodvisnosti še naprej razkosavali Sudan.

Rusi in Kitajci, ki podpirajo hunto Omarja el Baširja z antonovi, migi in tanki, ob vsakem glasovanju varnostnega sveta za resolucijo, ki bi omogočila dostop do žrtvovanih civilistov v zamolčani največji humanitarni katastrofi na Zemlji na meji med Sudanoma, vsakič glasujejo proti in tako preprečijo, da bi agencije lahko prišle na pomoč brez odobritve generalov, obtoženih največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom. A tri organizacije, ki kljub vsem prepovedim in nasprotovanju vendarle delujejo v Nubskih gorah, dokazujejo – da se da, če se le hoče.

Da so razmere na ozemljih, ki jih nadzira SPLA, varne za dostop humanitarnih organizacij, sem se prepričal na svoje oči v treh tednih zadnja dva meseca, ko sem na 125-kubičnem motorju, ki sem si ga sposodil v NRRDO, sam brez težav – razen z blatom in vodo nove deževne dobe – potoval vsepovsod po Nubskih gorah. Le trikrat se je nad mano pojavil antonov, ki pa ni nikoli bombardiral. Nobenih banditov, ki sicer pustošijo po Darfurju, nič džandžavidov, nič vladnih milic, ki sicer onemogočajo tako potovanje v Modrem Nilu. Vladna vojska je le v večjih mestih, kot so Kadugli, Dilling, Talodi, Kortala in Delami, kjer so z vseh strani obkoljeni z novimi in novimi rekrutiranimi in na novo treniranimi vojaki SPLA. Ne morejo iz garnizonov, sploh pa ne zdaj, v času deževij, ko se črna puhlica spremeni v mastno zdrizo, ki preprečuje uporabo težke vojaške mehanizacije. Oklepna vozila, tanki in transporterji se nagnejo in pogreznejo v »živo blato«, od koder jih lahko izkopljejo šele po koncu deževne dobe oktobra ali novembra.

Srečeval sem zgolj lačne ljudi. Na stotine in tisoče in stotisoče lačnih ljudi, ki jeseni niso želi, ker junija lani niso sadili. Niso sadili, ker niso verjeli, da bodo želi. Zdaj vandrajo iz kraja v kraj in iščejo hrano in sprašujejo isto vprašanje: »Ali naj gremo ali naj ostanemo?«

V pisane ogrlice odeti staroselci so mahali s teras na poljih vrh svojih gorskih trdnjav in drli dol k stezam, ki se vijejo med fantastičnimi skladi iz rdečega in črnega granita. Lahko sem se ustavil in poslušal vsakogar, ki mi je prišel naproti ali sem ga dohitel.

»Lačen sem! Prosim, havadja, daj mi jesti!« so dvigovali majice in halje ter kazali vdrte trebuhe in zgubano kožo, kjer bi moralo biti sicer nekaj rezerve.

Stari ljudje, prhki kot štori v gmajni. Skorjam starega kruha podobne stare mame in ati. In mladi, inteligentni, podjetni. Vsi žarečih oči, čim so videli, da klonim in se mi rosijo oči.

»Moral fog!« so žareli in polagali roke na srce in se priklanjali, kot zahteva deset tisoč in najbrž še več let stara tradicija. Fog pomeni arabsko gor. Moralo gor! Morala je gori. Morala je visoko.

Nube so se mi tako kot vsakič prej tudi zdaj v največjih preizkušnjah predstavili kot navdušenci in idealisti. Do Arabcev ni opaziti sovraštva, prej pomilovanje.

»Joj, kaj delajo?« so se prijemali za glave, odkimavali in se smejali. »Ti Arabci čisto nič ne štekajo …«

»Miš kila! Nič za to! Bomo že!« so se trudili z menoj, prihajajočim iz razvajenega sveta, vajenega, da mu gre vedno bolj udobno …

To so ljudje iz granita, ki jih je zaščitil še v vseh poskusih razmehčanih lovcev na sužnje doslej. Granit jih je branil, iz železove rude med skladi so se naučili topiti železo in ga spreminjati v bridko jeklo, s katerim so posekali napadajoče havadje. A po deževni dobi vedno pride sušna in havadje imajo zdaj bolj sofisticirano orožje od helebard in sabelj.

Na najbolj severnem koncu osvobojenega ozemlja, v gorah Kovalib blizu mehaniziranih vladnih farm Delami in Kortale, ki ga naseljuje istoimensko pleme, sem našel nekaj tisoč domačinov, ki so pribežali pred napadi iz teh vladnih garnizonov v votlinah ob vznožjih gora. Brez hrane, brez zdravil, brez vsake pomoči mednarodne skupnosti, popolnoma odvisne od podpore lokalnih gostiteljev, ki prav tako nimajo nič. Nobenega sirka – prosa, ki predstavlja večino hrane. Na vaških tržnicah je bilo mogoče dobiti samo sladkor, kavo, čaj, milo in cigarete, ki jih s severa tihotapi arabsko nomadsko pleme Bagara, »ki so enkrat do nas prijazni, drugič pa spet ne«.

Povedali so mi, da je Bašir dal dva taka tihotapca ustreliti. »Zdaj streljajo že svoje lastne ljudi.«

Ob pomoči plemenskih vodij smo izbrali tri otroke, stare od deset do trinajst let, in snemali dan v njihovem življenju. Od prebujanja v votlini med kačami in škorpijoni, kjer se skrivajo še vedno v paničnem strahu pred bombardiranji iz antonovov, pometanja, nošenja vode v kanti iz uro in več oddaljenega suhega rečnega korita, kjer jo je treba dobesedno izkopati iz peska, kurjenja ognja, kuhanja zajtrka iz listja trav in lubja dreves prek sajenja in pletja sirka na poljih nedaleč proč v savani do popoldanskih iger z žogo, zvezano iz starih plastičnih vreč, in večera, ko gredo noč za nočjo lačni in pozabljeni spat brez mrež proti komarjem, večina pokrita samo s svojimi capami.

Najbolj od vseh me je ganila deklica, nadvse podobna moji hčerki Maji, ki je na vprašanje, kaj si želi v življenju, kaj želi postati, zdravnica ali učiteljica, samo sklonila glavo, si pokrila obraz z dlanmi in usule so se ji debele solze …

Kakšna prihodnost? Kakšne sanje? Saj tod ni šol. Najbolj preproste vaške šole iz blata in slame, brez vsake opreme, so opuščene že od lanskega začetka vojne. Učitelji iz Kenije in Ugande so vsi takoj pobegnili domov. In prenevarno se je zbirati pod strehami. Nekaj lokalnih entuziastov, kot je Kristo v Sarafat Jamous, vztraja in uči v senci orjaških dreves, brez krede, brez knjig, brez svinčnikov, brez papirja …

»Naj ostanemo ali naj gremo?« so ponavljali domačini v vsaki vasi. V vsaki čajarni. Pa tudi kar tako, ko so me ustavljali na poti z značilnimi kretnjami, s katerimi so prosili hrano.

»Nam boste beli tujci končno prišli na pomoč? Ali nas boste pustili pomreti od lakote?«

***

»Tole je šele začetek velike lakote,« je 8. julija trdo pristavil župan Mohamed Ali v vasi Todoro. »Nam boste tujci pomagali in poslali hrano sem v gore – ali naj gremo v Ido? Boste z Omarjem el Baširjem, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv genocida, končno izpogajali humanitarne koridorje? Ali boste morda le začeli metati hrano iz letal? Je morda najbolje za nas, da gremo vsi pri priči v Jido?«

Jida je taborišče beguncev južno od Nubskih gora na meji med Južnim Sudanom in tem, kar je po odcepitvi lani 9. julija ostalo od starega Sudana. Doslej je v grmovje sredi močvirij dva dni peš od zadnjih gora na jugu pobegnilo že več kot 65.000 Nub. Sem se naravno kot voda zlivajo kolone staroselcev z vseh koncev Južnega Kordofana.

Prvi so prihiteli na pomoč s hrano, značilnimi modrimi plastičnimi plahtami, zdravniki, pitno vodo in higieno Američani iz Samarit an’s Pursa – menda prav po zaslugi Rayana Boyetta, čigar odločitve, da ostane z Nubami tudi v najtežjih preizkušnjah, njegovi nadrejeni vendarle niso mogli spregledati.

Visoki komisariat za begunce (UNHCR) najprej ni hotel podpreti hitro rastočega taborišča, rekoč, da nastaja na sami meji, preblizu države v vojni. Birokrati so zahtevali, da se morajo begunci peš potruditi vsaj petdeset kilometrov od meje, če hočejo biti deležni njihovih uslug. Taka so pravila. To so v resnici dosegli z begunci iz Modrega Nila. Prejšnji mesec sem bil v Gornjem Nilu v Južnem Sudanu priča, kako celo MSF in vse druge nevladne organizacije ubogajo in ne pomagajo družinam, ki se privlečejo po tednih marširanja, niti če jim manjka do petdeset kilometrov samo en meter. Prestopiti morajo ta meter, nato jih naložijo na prikolice in s traktorji vozijo v taborišče Jamam ob cesti Malakal Bunch. Sredi močvirij, koder lahko zdaj, v deževni dobi, lovijo ribe naravnost iz šotorov in množično zbolevajo za malarijo. Administratorji OZN nimajo nobenega talenta za naravno. Pomembne odločitve nastajajo v zazidanih glavah v zazidanih stavbah, daleč proč od naslednjih žrtev.

Ampak vse se da, če se res hoče! V Jidi so sprejeli taborišče tam, kjer so si ga naravno izbrali trpeči, in nehali siliti otroke, starce in žene globlje v močvirje, v kraj Njal blizu Bentuja, kjer so z veliko zamudo pripravljali svoje taborišče. Meja med Sudanoma tako ali tako ni določena in nihče ne ve, kje bo potekala.

Čeprav sta afriški jug in prevladujoči arabski sever imela šest let časa od podpisa vseobsegajočega mirovnega sporazuma leta 2005, sta do referenduma in razglasitve neodvisnosti obe strani očitno ves čas držali figo v žepu. Tako kot o meji se v tem času niso zmenili tudi o ceni transporta nafte, ki je ostala v Južnem Sudanu po naftovodih do rafinerij, ki so ostale na severni strani. Po referendumu in razglasitvi neodvisnosti je sever zahteval petdesetkrat višjo ceno, kot je za te storitve v svetu običajna. Januarja letos je Južni Sudan zato ustavil črpanja. Naftovodi in odnosi so se spremenili v asfaltno cesto, ekonomiji obeh pa sta katastrofalno začeli padati. Nekateri poznavalci predvidevajo, da bo prej bankrotiral Južni Sudan, ki je dobival 90 odstotkov vseh svojih prihodkov od izvožene nafte. Drugi, da se bo prej izstradal Sudan, kjer prevladuje Sahara in je mogoče pridelovati hrano le v kilometrskem pasu na vsako stran Nila, in da bo podražitev hrane končno pripeljala do nove arabske pomladi, ki bo vrgla generale v Kartumu.

Zadnji protesti in študentske demonstracije v Kartumu in drugih mestih na severu vzbujajo upanje mnogim v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abjeiju in Darfurju, da jim vendarle ne bo treba z domov.

A kolonialni Britanci so ob odhodu iz Sudana leta 1956 prepustili oblast v rokah Arabcev. Katerakoli partija je doslej prišla do vzvodov moči v Kartumu, je bila rasistična. Afričani, ki so po odcepitvi Južnega Sudana po sporazumu, ki so ga orkestrirali tujci in podpisali brez njih Arabci s severa in Dinke, Nueri in druga plemena z juga, se zavedajo, da tudi po prevratu, ki se v Kartumu prej ali slej mora zgoditi, mladi novi Arabci na oblasti ne bodo vodili drugačne politike do njih.

Zadnji dan na motorju sem na obupno poplavljeni stezi proti Jidi naštel vsaj dva tisoč beguncev. Skoraj vsi so se opotekali peš. Traktorji in tovornjaki so obtičali v blatu, takoj ko so se z gora spustili v močvirja. Domače živali so pojedli. Redki so v košarah nosili kokoš ali gos. Večinoma so nosili otroke. Starejši otroci so nosili mlajše otroke …

Le nekaj skupin beguncev sem srečal hoditi v nasprotni smeri, nazaj v gore. Povedali so, da gredo sadit sirk, ker nočejo biti odvisni od pomoči. Povedali so tudi, da se jih za vrnitev ne odloča veliko, ker so se v tem letu na njivah, koder so sadili in želi predniki njihovega plemena, naselili drugi ljudje. Videti je, da se veliki arabski načrt uresničuje. In havadje zanima samo nafta – ta prekleta kri planeta.

»Kako se počutite v taborišču?« sem spraševal brez dela posedujoče može in fante, ki so ušli rekrutaciji in treningu v enotah SPLA, ki se v gorah pripravljajo na čas po dežju v skoraj vsaki vasi.

»It is ok. V redu je,« je izjavilo vsaj sto beguncev v Jidi. »Poglej, otroci se igrajo!«

»Ni tako kot pravijo!« vzklikne Karen, doktorica iz Samaritan’s Pursa. »Saj poznaš nubsko kulturo: nikoli te ne porinejo dol. Vse naredijo, da te podprejo gor. A dejstvo je, da otroci na veliko umirajo za grižo zaradi obupnih higienskih razmer v taborišču. Trideset odstotkov otrok, ki me dosežejo po nekajtedenskem maršu s starši iz gora, je podhranjenih. Normalni otroci umrejo za drisko in bruhanjem po štirih dneh, podhranjeni pa v dveh dneh.

Pomoč, ki je predraga

»Nobene pomoči iz zraka ne bo!« pravi v Jubi Peter Molesworth iz Danish Church Aid, nevladne organizacije, ki smo jo s posnetki ves čas najbolj obveščali, kaj se dogaja v Modrem Nilu in Nubskih gorah, in je zato najbolj požrtvovalna.

»Zakaj ne?«

»Zato, ker je predraga!«

»Leta 1998, v zadnji vojni, smo iz herkulesov na ozemlja upornikov SPLA v Južnem Sudanu zmetali za dve milijardi dolarjev hrane. Zakaj ne vsaj nekaj drobtin od tega zdaj v Nubske gore in Modri Nil, kjer je po ocenah OZN v vsaki provinci notranje razseljenih vsaj po pol milijona ljudi? Zdravniška etika ne dovoli zapustiti pacienta, tudi če ni nobenih možnosti za njegovo ozdravitev. Humanitarni princip zahteva isto.«

»Tole je vse samo job!« skomigne v Garden clubu Američan Taylor Smith, najboljši od najboljših, mehanik, ki je v Nubskih gorah en mesec, dokler ga ni pregnal dež, popravljal vsako pokvarjeno vozilo, na katero je naletel. »Česa vsega se ne držimo več v humanitarnem poslu!«

»Na primer?«

»Na primer, da ne bi smeli deliti pomoči samo tam, kjer so naši politični interesi. Zdaj je vse le še strategija in taktika!«

***

In koliko otrok bo umrlo do konca vašega dopusta?

Nihče od poznavalcev si ne upa izreči nobene številke.

Tomo Križnar, 28. julij 2012

Leni Riefenstahl in Nuba mountains

1. avgust 2012 – ‘Naj ostanemo ali naj gremo?’ Read More »

19. julij 2012 – Poročilo ob vrnitvi iz Sudana

Novice /

Poročilo ob vrnitvi iz Sudana

Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.

V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.

Svetovnemu establišmentu s sudansko vojaško diktaturo Omarja Hassana al Bashirja, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje največjih zločinov proti človeštvu- vključno z genocidom – namreč še vedno ni uspelo ustaviti bombardiranj iz ruskih Antonovov in kitajskih migov, niti spogajati legalni dostop k žrtvam ujetim v gorah, votlinah in gozdovih na vojnih področjih, niti doseči humanitarnih koridorjev za razdeljevanje hrane in zdravil.

Slovenska pobuda je s pomočjo posnetkov grozodejstev lokalnih prostovoljcev v provincah, ki so jih tudi nekdanji soborci v 21.letni vojni, ki je vzela dva milijona življenj v Južnem Sudanu -prepustili usodi ob razglasitvi neodvisnosti julija lani, je uspela priklicati luč svetovnega žurnalizma in celo nebeški sij zvezd. George Clooney je februarja ilegalno obiskal Nubske gore, poročal v Kongresu in se nato dal aretirati pred sudansko ambasado.

Kamere ostajajo z domačini tudi ko jih spet zagrne mrak.

Sredstva za opremo staroselskih prostovoljcev so se do sedaj pridobivala izključno iz donacij posameznikov in brez vsake podpore institucij. Največ prispevajo bralci Križnarjeve knjige »Nafta in voda« in gledalci dokumentarnega filma »Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana«. To je že tretji film, ki je nastal v sodelovanja z režiserko Majo Weiss, Bela filmom in RTV Slovenijo in mu uspeva aktivirati človekoljubje in lobiranja za preživetje afriških staroselcev.

Humanitarna organizacija HOPE, ki jo je s somišljeniki ustanovil Klemen Mihelič decembra 2009 po vrnitvi z Križnarjem iz Darfurja, zbira sredstva na principu popolne transparentnosti in brez vsakih stroškov. Vsak prispevek je takoj viden na spletni strani www.hope.si. Vse kar se zbere se pretopi v opremo, nič se ne izgubi za plače, zavarovanja, potne stroške …

Križnar in Mihelič sta prestopila mejo iz Južnega Sudana v sudansko provinco Modri Nil koncu maja. Z pripadniki SRF (Sudan revolutionary front), ki zdaj povezuje borce proti režimu v Kartumu na celi bojni črti od Darfurja na zahodu prek Nubskih gora v osrednjem delu do Modrega Nila na vzhodu, sta obiskala staroselski plemeni Komo in Ganza na jugu »nedostopnega ozemlja«, katerim agencije OZN in tudi nevladne humanitarne organizacije odrekajo pomoč zato ker se – po njihovih besedah – »bojijo da jih bodo sudanske zračne sile bombardirale tako kot domačine«.

Križnarju se je sredi junija pridružila nečakinja Živa Ozmec, s katero sta poskušala v Nubske gore, vendar je napredujoča deževna doba ustavila vsa vozilain preprečila dostop do meje. Križnarju je uspelo šele, ko, ko je za par dni nehalo deževati in se je črna puhlica osušila ravno toliko, da je v terencu ene od treh humanitarnih organizacij, ki na skrivaj pomagajo Nubam, prečkal mejo. Razdelil je kamere in opremo, vežbal prostovoljce, nato pa tri tedne s sposojenim terenskim motorjem snemal deset tisoče beguncev pred množično lakoto, ki je doletela gore ker domačini zaradi stalnega zastraševanja in preganjanja niso uspeli posaditi dovolj sirka.

Križnarju je novo deževje za dva tedna preložilo vrnitev. Ko se bo to končalo enkrat oktobra – vsak ve da bo sledil največji napad vladne vojske. Afričani v Sudanu ne pričakujejo, da jih bodo rešila arabska pomlad protestnikov v Kartumu. Vse arabske vlade so bile rasistične. Zato ostaja samo ena rešitev: napad na Kartum.

Križnar leti domov z posnetki umiranja obleganih ljudi na žrtveniku sveta. Z njimi bo skušal ogorčiti Evropejce in jih aktivirati da bodo preprečili še večje trpljenje na obzorju po koncu dežja.

Tomo Križnar, za Ustanovo Tomo Križnar in Hope. Cairo, 18.julij 2012, 17.09.pm

19. julij 2012 – Poročilo ob vrnitvi iz Sudana Read More »

7. junij 2012 -Poročilo iz Modrega Nila

Novice /

Poročilo z Modrega Nila - 7. junij 2012

V ponedeljek so se kolone beguncev na meji nenadoma prekinile. Komandant SPLA general Ahmed Omda je v svojem štabu iz slame priznal, da so vladne sile po teških bitkah ponovno zavzele strateško pomemben kraj med dvema gorama Mahaja, ki se ga kolone ne morejo izogniti, če hočejo ven. Zdaj SAF ponovno blokira beg stotisočev civilistov pred bombardiranji, izstradavanjem in boleznimi. Zato ga morajo osvoboditi.

V torek je velika vojska na terencih z vsemi orožji – tudi najtežjimi – krenila proti lokaciji, ki mi je zaradi varnostnih razlogovov ni dovoljeno opisati. Z vseh strani osvobojenega ozemlja so se v vas zbirali borci. Najbolj lačni izmozgani, mladi fantje v papučah. Ne v Darfurju, ne v Nubskih gorah, nikjer na meji med Sudanoma nisem videl … Ampak morala govorcev je bila visoka. Priča sem bil najbolj navdušujočim govorom vodij. Med njimi so prednjačili Nube, ki so prišli na pomoč. Nato so se z veliko vzklikanja in ulaliranja odpeljali v napad. Mene so kljub vztrajnemu protestiranju odpeljali v Južni Sudan. Z borci so šle le tri naše kamere …

Do tega trenutka še ne vem če jim je uspelo.

Če bom zvedel vam bom povedal – skupaj z vsem drugim kar tukaj ne smem – v ponedeljek 25 junija 19.00 po projekciji dokumentarnega filma »Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana« v Festivalni dvorani na Bledu.

Tomo Križnar, Modri Nil , 7. junij 2012

7. junij 2012 -Poročilo iz Modrega Nila Read More »

31. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 3

Novice /

Poročilo iz Modrega Nila - 31. maj 2012

Že od zajtrka poslušamo oddaljeno grmenje. Komdandant 10. divizije SPLA Ahmed Omda je pojasnil, da vladne sile raketirajo pozicije SPLA blizu kraja Mada. Prejšnji teden so njegovi borci zavzeli Mado, zdaj vladni skušajo ponovno prevzeti to strateško pomembno pozicijo v Ingassana hills.

Ingassana hills so gričevja v osrednjem delu Modrega Nila blizu El Damazina, koder je hidroelektrarna na Modrem Nilu, ki oskrbuje z elektriko glavno mesto Kartum. Tako lani na volitvah izvoljeni guverner province in vrhovni poveljnik zveze vseh sudanskih upornikov, ki so ostali v Sudanu od Nubskih gora do Darfurja, Malik Agar, kot tudi general Omda – sta oba iz plemena Ingassana.

Mimo nas ob prazni skledi prosene kaše še naprej hitijo kolone beguncev. Vsi po vrsti v objektiv kamere ponavljajo, da so do zadnjega verjeli agencijam OZN, da bodo s sudansko vlado v Kartumu spogajali humanitarne koridorje, po katerih jim bo svetovna skupnost pošiljala hrano in zdravila. Kot tudi, da bodo dosegli zaprtje zračnega prostora. Čakali so od 1. septembra, ko se je začela vojna. Čakali in tolažili so se, da ne bo treba od doma več kot pol leta. Zdaj nimajo nobenega upanja več. Tako veliki valovi beguncev se sproščajo iz province Modri Nil šele sedaj zato, ker smo tik pred prvim dežjem, ki bo razmehčal črno puhlico, po kateri je znan Modri Nil.

»Nismo si mogli misliti, da nas bodo OZN in tudi nevladne organizacije pustile na cedilu. Ampak, če ne gremo ven zdaj, čez en teden ali dva, ko bo črna puhlica tako razmočena, da bo še težje hoditi, najbrž ne bomo mogli ven. Za dobavo pomoči s tovornjaki iz katerekoli smeri je zdaj že prepozno. Vsa mehanizacija v teh razmerah potone v blato.«

Pravijo, da je nekaj stotisoč staroselcev ostalo zato, ker so poti blokirane od vladnih sil in njihovih milic rekrutiranih janičarjev. In da se le ti skrivajo po vrhovih gora, v votlinah in gozdovih. Če jih ne bodo ubili vladni bombniki, jih bodo lakota in bolezni.

Edino kar zdaj še ostane solidarni svetovni javnosti, če želi pomagati nedolžnim žrtvam, so airdrops s hrano in zdravili.

Sporočam, da so naši posnetki prostovoljcev Oči in ušesa dosegli, da so iz baze OZN v Nairobiju danes poklicali humanitarnega koordinatorja SPLA v Modrem Nilu Hashima Orto na pogovor.

»Morda bomo pa vendarle zmigali mastodonta!« pravi general Ahmed Omda.

Ostaja dejstvo, da v OZN odločajo članice Varnostnega sveta, ki si delijo interese prej s sudansko vojaško diktaturo kot z nedolžnimi žrtvami v staroselskih plemenih, ki se borijo za preživetje na ozemljih bogatih z naravnimi viri.

Na njih posnetki seveda nimajo nobenega učinka.

Do tega trenutka ni še nobenega odgovora na poslane posnetke in poročila tudi iz Urada sedanjega predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka.

Tomo Križnar, Modri Nil, 31. maj 2012, 10.08

31. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 3 Read More »

29. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 2

Novice /

Poročilo iz Modrega Nila - 29. maj 2012

Danes dopoldne sem skočil iz landroverja. Nisem se mogel več voziti – medtem ko sem gledal tisoče in desetisoče morda stotisoč njih hoditi, se vleči, porivati … Odneslo me je ven. Vrglo me je na stezo. Morda tudi iz nezavednega odpora do debelih mastnih komandantov SPLA, upornikov v močeradstih uniformah, ki me vozijo okoli in razkazujejo »humanitarne razmere« v Modrem Nilu. Od SPLA sem odvisen, ker rabim električne vžigalnike v njihovih Toyotah. Na celem področju, velikem za nekaj Slovenij, ni nobenega generatorja in nobenega solarnega sistema, kjer bi sicer lahko napajal svoje kamere, računalnik in satelitski modem.

So samo ljudje. Najbolj shujšani, najbolj lačni, najbolj žejni, najbolj utrujeni ljudje na planetu te dni. In drevesa, večinoma trnaste akacije, ki v letošnji deževni dobi ne dajejo še nobene sence. In črna suha črnica z decimeter širokimi in meter globokimi razpokami, za katero se zdi, da srka znoj iz nas med maršem, saj nikogar ne vidiš lulati. Niti iztrebljati. In nebo, modro, kot oprano s kislino. In razbeljeno sonce, ki spominja na vročino in svetlobo, ki nastaja pri obločnem varjenju. In mrhovinarji ves čas na nebu.

Tempo je hiter. Žene, ki vlečejo tudi v tej neskončni karavani največ na svojih ramenih, si pomagajo tako, da se suvajo naprej z boki. Pri tem neverjetno spretno balansirajo tri, štiri metre dolge nosilne palice obešene za vratovi, na katerih zibljejo na vsakem koncu košare v katerih so vreče s poslednjo proseno kašo, aluminijasti piskri, pletene rogoznice, plastični stoli, že skoraj prazne petdeset litrske kante z vodo … in otroci. Otroci v košarah.

Čisto majčkeni otroci v košarah so najbolj značilen logotip karavane sramote iz Modrega Nila v Južni Sudan.

Nosijo pa tudi večje. Take, ki bi morali biti zdaj v šolah. Od kar se je začela vojna na vsem ozemlju, ki ga nadzira SPLA, zdaj ne deluje niti ena šola. Ampak saj šol že pred vojno ni bilo dosti. Če že, so bile to koranske šole, v katerih so staroselskim otrokom predvsem spreminjali identiteto in učili pohlevnosti. Januarja lani, pol leta preden se je začela vojna, sem jih v gričevju Ingassana, od koder zdaj bežijo pred raketami in bombami in lakoto in žejo nekaj obiskal. To so bile majhne kočice iz blata in slame brez vsakih učnih pripomočkov. Niti tabel niso imeli, niti krede. Njihovi soborci v SPLA, ki so prišli h koritu z nafto in od leta 2005, ko so pod taktirko zahodnih vojnih dobičkarjev podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado in prejemali polovico sudanskih dobičkov od nafte, niso plačevali niti učiteljev. Tako kot niso plačevali niti trideset tisoč vojakov SPLA. Učitelji v Modrem Nilu so dobivali plače iz Kartuma. Vseh šest let, ko se je jug pripravljal na odcepitev je bilo zato jasno, da je Juba svoje borce za svobodo v Modrem Nilu in Nubskih gorah pustila na cedilu. In da bo afriško prebivalstvo slej ali prej izgnano z zemlje koder počivajo kosti njihovih prednikov.

Ne spomnim se, da bi kje na planetu videl bolj revno oblečene, bolj iznošene, bolj strgane množice. Dečki gredo v umazanih belih preširokih hlačnicah, najbrž odrezanih iz hlač svojih očetov. Deklice so povite v ostanke živopisanih cunj najbrž svojih mam. Najbolj so pokrpani najstarejši. Same kosti so jih, stare kosti zategnjene s kožo podobno ustrojenemu usnju. Zaostajajo. Kar naprej jih prehitevamo. Čepeče, tiho opirajoče se na palice. Brez vsakega izraza na obrazu … Jasno je, da vsi ne bodo prispeli. Niti ni jasno kako so prišli do sem. Iz vasi Tampona, koder je zadnja črpalka za vodo je vsaj trideset kilometrov. Iz njihovih vasi v Ingassana pa tristo. Do taborišča v Jamamu v Južnem Sudanu pa še več kot osemdeset… Medecins Sans Frontieres na pol poti jih bo pobral in naložil na traktorje samo toliko kot na dan dovoljuje njihova dnevna kvota. S tem izgovorom so mi beli uslužbenci v petek zavrnili mater z bolnim otrokom …

Gledati umirati starega človeka, ki so ga sorodniki samega pustili pod drevesom, ker jih lakota in žeja goni naprej, v resnici v teh razmerah sploh ni nobena drama. Prav je, da stari ljudje pomrejo in pustijo hrano za mlajše, sploh če vedo, kam gredo. In staroselci, ki jih nikoli niso do konca uspeli preplašiti niti muslimani, niti kristjani, vedo kam gredo. Hudo pa je, ko zajokajo mlade mamice – takrat ko dojamejo, da so izgubile otroka.

Vsi vi, ki za to poletje planirate pohod po Camino de Compostela, vas vabim, da se nam pridružite. Ko se bodo v Evropi začele šolske počitnice, bodo tile verjetno še marširali. Za isti denar (najcenejši let v Jubo iz Benetk stane 900 Evrov, naprej v Malakal in celo Bunch v Gornjem Nilu se da zastonj z letali številnih humanitarnih organizacij), pripeljite svoje razvajene pamže rajši sem. Vsem vam bo koristilo na vaši duhovni poti. Čisto mogoče je, da ne boste nikoli več plačevali davkov vojnim dobičkarjem. Ko boste gledali, kako vam mahajo čisto majčkene punčke in fantki korakajoč brez vsake histerije in nevroz … sprijaznjeni kot osli in kamele … proti begunskim taboriščem v katerih utegnejo – podobno kot v Darfurju in Gazi in drugih žrtvenikih sveta kakršen je, ostati v nedogled, se vam utegne odpreti srce …

Če srečanje z od bolezni in izčrpanosti umrlimi otroki ne bo pomagalo, vam ostane še vedno smrtni strah pred Antonovi.

Domačini s katerimi snemam intervjuje vsi po vrsti trdijo, da priletijo običajno okoli desetih, najkasneje enajstih. Pred deveto v sudanskih mestih nič ne krene od doma. Okoli devetih po tradiciji piloti pojedo obilni zajtrk, nato popijejo še čaj, nato naložijo kasetne bombe in sedejo v kabine. Iz El Obeida od koder tolčejo iz zraka tudi Nube v Južnem Kordofanu rabijo cca. eno uro. Migi dospejo v desetih minutah. Zato se Migov bojimo bolj. Mige in Antonove pošiljajo vohuni. Satelitski telefoni, tako Thuraya kot Iridium, niso varni. Rad bi vprašal Klemna, če je uspel na letalo, pa si ga ne upam poklicati. Niti ko odkrijem prvo našo kamero, eno od več kot osemdesetih, ki sem jih skupaj z računalniki in modemi novembra pustil staroselcem iz plemena Komo in Ganza v Jabousu. Takrat so najbolj tolkli po južnem delu Modrega Nila. Takrat je vse bežalo tja. In v Etiopijo.

Vojak SPLA, ki podpira svojo mamo, da ne pade z osla, mi pove, da je Visok komisariat za begunce OZN pripravil taborišča na meji z Etiopijo, ampak da v Etiopijo begunci nočejo, ker so Etiopijci še večji rasisti kot Arabci. Nimajo se za Afričane, verjamejo, da so potomci ljubezni kraljice iz Šabe in kralja Salamona.

Povem svojo teorijo, da smo različni ljudje in družbe kot različni udje in prsti telesa človeštva. Telo težko funkcionira, če mu odrežeš nogo, glavo, katerikoli prst ali penis. Vsi moramo migati in živeti, ne samo kazalec, namenjen obtoževanju in streljanju. Vsi, ki razumejo nekoliko angleško in arabsko kimajo.

Ne vem, kaj naredijo z umrlimi starci in otroci, ker smo gnali naprej. Naprej proti meji. Čim prej ven. Ker bo zunaj manj možnosti, da nas napadejo arabske milice. In ker Antonovi begunce manjkrat bombardirajo onkraj meje v Južnem Sudanu.

Da je Antonov blizu in v zraku nekje nad nami tudi danes – sem zaznal po preplahu ljudi, ne da bi ga v vsesplošnem hrupu zaslišal. Domačini slišijo bolje. In se bojijo bolj.

V resnici se ne da bežati. Treba je samo leči na tla, stegniti glavo postrani in ude čim dalj od telesa. Razkosa tiste, ki tečejo v kritje, ki ga itak ni. Na vsej stezi med Tabanjo in El Fojem na meji ni niti ene posušene rečne struge, kamor bi se lahko zatekli. Kasetne bombe, ki jih sicer prepovedujejo vse konvencije, odskočijo kak meter visoko – preden jih raznese, da sekajo na vse strani v premeru tristo metrov.

Ni jasno zakaj sudanska vlada blokira poti iz krajev, ki jih bombardira. Ingassane vsi po vrsti potrjujejo, da je v gričevju zaradi zapor še vedno ujetih nekaj sto tisoč domačinov, ki bi sicer prav tako pobegnili, a se bojijo sistematičnih posilstev in prisilne rekrutacije. Če ima vse to preganjanje staroselcev za cilj znebiti se jih in na njihovo zemljo v Modrem Nilu naseliti arabske nomadske pastirje Felata in egipčanske in palestinske kmete, zakaj jih zadržujejo. SPLA podpira beg, čeprav bodo borci za svojo zemljo ostali brez suporta. Generala Ahmeda Omdo, drugega po činu poveljnika SPLA v Modrem Nilu sem posnel sprejemati in blagoslavljati begunce takoj čez mejo v Južnem Sudanu.

Ko so se begunci vrnili iz grmovja nazaj na stezo, je adrenalin popustil in tako tudi energija. Okoli dveh popoldne je teža na hrbtu začela tiščati preveč. Ampak nikomur ni prišel na misel tradicionalni počitek. Zaostajal sem skupaj s starimi ljudmi in otroci. Moje kamere in nahrbtnik ni težji od povprečne teže krame sopotnikov. Zdaj šele čutim, kako težko jim je. Skozi šipe terencev humanitarnih organizacij se to ne vidi in ne čuti. Zalegel bi v senco. Ampak sence ni. Do skromnega listja palm dum dum je več kot petsto metrov. Tako daleč na vsako stran so naši predhodniki že prejšnje dni in tedne oskubili grmovje in posekali stebla. Za ognje ponoči, ko so dokončno omagali in si kuhali močnik in svetili in odganjali hijene. Prežvečili so vse plodove in večino listja in tudi užitno lubje.

Le redke družine so nocoj zakurile. Do begunskega taborišča, kjer bodo prejeli prvo proso, fižol, riž, čaj, mleko v prahu v Jamamu je še tri, štiri dni.

Mejo smo prečkali v poznih zvezdah. Nobene rampe, nobenega duty freeja, samo voda v osušeni strugi. Voda. Voda. Voda.

In koča s par vojaki SPLA. Ki mi niso pustili prespati s številnimi novimi prijatelji. Ni mi jasno zakaj, saj tod ni kriminala kot v naših krajih.

Nihče ne zna odgovoriti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki smo jih pustili za seboj.

Tomo Križnar,
29. maj 2012,
El Fuj, Upper Nile, Južni Sudan

29. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 2 Read More »

28. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 1

Novice /

Poročilo iz Modrega Nila - 28. maj 2012

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu. Komerad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za ramena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

V Modrem Nilu ni pain kilerjev!!!!

Članice Evropske Unije, Združene države Amerike, Združeni narodi … ves proti žrtvam svetovne politike v Modrem Nilu in Nubskih gorah združeni svet, še naprej ne dovoli novi 193. članici OZN Južni Sudan podpirati svojih afriških soborcev, ki so po odcepitvi Južnega Sudana 9. julija lani ostali onkraj na severni strani nedefinirane meje, v tem, kar je ostalo od Sudana. Nobene vojaške pomoči, nobene humanitarne pomoči ni dovoljeno dobavljati žrtvam svetovne politike, zato v Modrem Nilu ni nobenih sredstev za lajšanje bolečin.

Zato Mahmuda Ismaila, vojaka SPLA North, ki je bil ranjen v glavo včeraj med vladnim bombardiranjem frontne črte tri ure daleč v gričevju Ingassana zdaj tako boli, da se v vozilu, ki se z muko prebija po obupni stezi skozi grmovje bojimo, da bo vsak hip omedlel.

Provinca Modri Nil v Sudanu je edina provinca na planetu, kjer leta 2012 ni mogoče obvladati bolečine.

Zunaj hitijo begunci. Skozi šipe premazane z blatom, da ne odbijajo svetlobe bombnikom ruske izdelave Antonov, pogledujejo v nas opehani, izmučeni obrazi. Mlade žene z otroci na hrbtih, očetje z otroci v rokah, stare mame drsajo, stari očetje se komaj vlečejo. Nekateri zaostajajo. Več jih čepi pod drevesi. Stegujejo suhe ude, se držijo za glave. Zaprtih oči, povešenih vek prosijo naj jih vzamemo v vozilo …

Vreče s sirkom. Kante z vodo. Par piskrov, par kokoši, kakšno jagnje, vse obešeno na tradicionalni način na palicah na ramah se guglje v paničnem begu proti meji. To je vse, kar so utegnili pograbiti s seboj. Več niti niso imeli. Za seboj so pustili požgane koče in neposejane njive. Že od 1. septembra, ko se je z napadom vladnih sil na utrdbo poveljnika SPLA v Kurmuku, Malika Agarja, začela vojna tudi v Modrem Nilu – so čakali na trenutek, ko bodo bombe in ogenj dosegli tudi njih. Zdaj so jih.

V kamero drug za drugim zastokajo, da hodijo že teden dni. Nekateri dva tedna.

Niso hoteli od doma, vztrajali so do zadnjega. Vzdržali niso več, ko so v vas udarile granate iz katerega od garnizonov napredujoče vladne vojske. Ali so padle po njih bombe iz vladnih bombnikov. Drugi so pobegnili, ko so vas napadle milice rekrutirane iz arabskih nomadskih plemen kot so na primer Felata.

Vsak je koga izgubil.

Večina jih beži zaradi lakote. Zaradi strahu pred napadi zadnjo deževno dobo niso upali z gora in votlin, da bi posadili tradicionalni sirk. Zato je vsa dežela lačna, obupno lačna, lačna. In žejna. Nova deževna doba zamuja…

Najmanj v kolonah deset tisočev lačnih, žejnih in na smrt utrujenih je fantov in mož. Sudanska vojska jih je kar nekaj polovila in jih zdaj zlorablja za janičarje. Zdaj po taktiki ubij sužnja s sužnjem ubijajo svoje lastne ljudi.

Težko je reči kdo od mladih fantov ima več možnosti preživeti. Najbrž res ti, ki so ušli in se pridružili SPLA North pod poveljstvom Malika Agarja. Ampak vsak ve, da Malik izgublja ozemlja in da ta uporniška vojska zaenkrat ne uživa nobene podpore nikjer na svetu. Najslabše so oboroženi, brez urjenja, skoraj sami mladoletniki v sandalih…. Priča sem bil, da je Malik Agar še januarja lani zaupal Arabcem v Kartumu in ni verjel, da bo vojna. Ni se pripravil, kot se je vodja SPLA v Nubskih gorah Abdel al Hilu.

Iz Nubskih gora so nas danes dosegle novice, da je vladna vojska v največjih ofenzivah do sedaj uporabila biološko orožje.

Ko se ustavimo, da naložimo mlado ženo in dojenčka, ki ga je pravkar rodila pod zapuščenim termitnjakom, v daljavi za nami zaslišimo zamolklo bobnenje.

»Antonov!« zamrmra stisnjenih zob šofer.

»Antonov!« resno kimajo vsi okoli mene.

»Spet bombardirajo! Ingassana hills!« reče Sadik Ibrahim, ki je do 1. septembra študiral v El Damazinu, zdaj vojak SPLA.

»Koliko časa še? Kdaj se bo svetovna skupnost zmigala in ustavila exodus iz Modrega Nila in Nubskih gora?« me sprašuje Mohama Jamous, edini, ki v skupini vojakov, ki me čuvajo poleg Sadika zna nekoliko angleško.

Domačini Modrega Nila so najbolj neizobraženi ljudje na planetu. Vse od zmage nad nekdaj največjim sultanatom na ozemlju današnjega Sudana Funj so afriške muslimane Arabci sistematično izrivali in marginalizirali. Deležni so bili najmanj šol, danes na področjih, ki jih nadzirajo uporniki, ne deluje niti ena šola.

Poznavalci Sudana smo opozarjali na prihajajočo vojno že od leta 2005, ko so tuji mirovni mešetarji končali enaindvajsetletno vojno, ki je vzela v Sudanu dva milijona žrtev in pregnala z domov pet milijonov beguncev. Mirovni sporazum je dosegel pravico nekdanjih sužnjev v Južnem Sudanu, da se čez šest let na referendumu odločijo za odcepitev. Njihove soborce v Modrem Nilu in Nubskih gorah pa so prepustili tradicionalnemu sovražniku s severa. Sudanski diktator Omar Bashir je januarja lani razločno napovedal, da bo v primeru odcepitve Južnega Sudana pregnal vse Afričane, ki bodo ostali na njihovi strani meje. Vladajoča arabska vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom pred triindvajsetimi leti zdaj počne točno to, kar je napovedala in smo vedeli vsi, da bo izpeljala.

Gospodarji sužnjev, ki se skrivajo za politiki v Washingtonu in Bruslju, so uresničili svoje interese in dobili svoje. Zdaj, kot da ni nobenih posledic, gledajo proč.

Nič nenavadnega se ne zdi več, da sva z freelance fotografinjo Shannon Jansen sama z žrtvami svetovne politike in diplomacije, ki časti predvsem dobičke, veliko manj pa jo briga kolateralna škoda, ki pri tem nastaja.

Saj so samo neki črnci. Saj so samo navadni črni kmetje in pastirji. Saj nimajo nobene moči, da bi se branili. Saj so zadnji na razvojni lestvici človeštva.

Po zakonu darwinizma – mora umreti vse, kar se ne more ali noče prilagoditi.

Vsak dan segam v roke in gledam globoko v oči tem, ki naj bi se ne mogli prilagoditi. To so v resnici na dano naravno okolje najbolj prilagojeni ljudje. Najmanj ekstrahirajo naravo, najmanj onesnažujejo, najmanj škodijo planetu in soljudem. Sožitje v katerem živijo z rastlinami, živalmi in vsemi elementi, je za zgled vsem nam ostalim, vse bolj odvisnim od pretirane potrošnje.

Svetovni gospodarji so si razdelili sudansko nafto, odlično zemljo in vodo. Ne zdi se več čudno, da je včeraj že drugič zatajila tudi Al Jazeera. Njena novinarka Anna Cavelli je prizadeto sporočila, da jo v Dohi ne pustijo čez mejo, ker je baje prenevarno.

V resnici ni nič bolj nevarno kot v kateri drugi vojni od Afganistana do Iraka. Le političnega interesa ni, da bi vi navadni ljudje kjerkoli že po svetu zvedeli, kaj so zajebale ali morda tudi namenoma žrtvovale elite. Meja med provinco Gornji Nil v Južnem Sudanu in provinco Modri Nil v Sudanu je dolga več kot tisoč kilometrov, odprta in nezastražena z vladno vojsko in milicami. Kljub temu vse humanitarne organizacije s sedežem v Jubi že od septembra lani prepovedujejo svojim članom na drugo stran in prestrašijo tudi vsakega poročevalca, ki bi ga utegnile zanimati razmere onkraj.

Bashir ne dovoli nikomur v cono, kjer njegovi preganjajo in iztrebljajo poslednje staroselce. Tujci, ki kujejo lepe dobičke iz koncesijskih pogodb z Bashirjem ubogajo.

Zakaj je sploh potrebno spraševati za dovoljenje oblast, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom?

Šest let smo aktivisti opozarjali, da bo vojna. In zdaj je vojna.
Poglejte si »Oči in ušesa Boga – video nadzor Sudana«, ki sva ga naredila z Majo Weiss na
www.youtube.com/user/TomoKriznar

Bomo ustavili neznosno trpljenje, ali bomo vsi skupaj še naprej tiščali glavo v pesek in čakali, da tudi sami pridemo na vrsto?

Tomo Križnar,
v grmovju Modrega Nila
28. maj 2012

28. maj 2012 – Poročilo iz Modrega Nila 1 Read More »

26. maj 2012 – Report from the road – Jamam El Fuj (poročilo v angleškem jeziku)

Novice /

Refugee crises in Sudan - Report from the road: from Jamam to Al Fuj

On less then 80 kilometers or three hours by car we counted today more than 30 000 refugees on the run from Blue Nile province, Sudan.

Children of all ages, old people, … men and women carrying kids in baskets, mothers with last night born babies wrapped in piece of cotton sheet, lines and lines after lines of people with most humble belongings marching through the bush, tired, so exhausted … Serious, with not much expressions – except: we are thirsty, we are hungry, we are tired.

Most of them started their journey weeks ago. Somewhere in the villages of Ingassana hills. Although Ingassana hills are famous for its fertile soil similar as Nuba hills, and people are known as great farmers with surplus of food – now indigenous people are all skinny looking like ghosts. No one appears to be fat.

We saw many, particularly old, on knees. Or obviously walking with their last strength.
Some of them sat under tree – not capable to wave salute.

There are no UN agencies on the whole 80 kilometers way from the border. Only Medecins Sans Frontieres greeting members of this great exodus of the time half way from the border, more than 40 kilometers after they cross into Upper Nile, South Sudan.

It is because of politics of UN adopted by all other NGOs which demands that no refugee can NOT get ANY HELP OF ANY AGENCIES LESS THEN 40 KM FROM THE BORDER WITH THE COUNTRY IN WAR.

This is why the victims of international politics must walk now after they walk for weeks another 80 kilometers to settle in refugee camp in Jamam to get water and food and peace and rest.

They can not stay home because of bombardments by Russian made Antonovs constantly scaring them away. Because of Antonovs Sudanese government is using to remove all Africans from the lands of their ancestors they did not succeed to plant enough traditional sorghum last rain season. Omar Bashir declared clearly in January last year that in case of separation of South Sudan, there will be no mercy for Africans who stayed on northern side of the border. Hunger is strategic weapon of Arab government in Khartoum just as it is in Nuba Mountains and Darfur and Abyei. Just like in previous war now also there is no mercy now for indigenous people on disputed border line from east to west.

But why international peace brokers are looking away now? – are asking thirsty, exhausted, hungry people in the 80 kilometers lines with all their belongings from Al Fuj to Jamam. Where are now European and American champions of human rights and democracy?

There are hundreds thousands more to come!!!!

Tomo Kriznar
somewhere in the bush
May 26, 2012

26. maj 2012 – Report from the road – Jamam El Fuj (poročilo v angleškem jeziku) Read More »