Author name: Gregor

Novi koledar 2019: Gobavost/Leprosy

Novi koledar 2019: Gobavost/Leprosy

V času snemanja žrtev nove množične lakote v Nubskih gorah januarja letos sva skozi objektive najinih kamer nenadoma zagledala prazne oči. Obraze brez ušes. In roke in noge brez prstov. Tam visoko nad savano so pred nama trohneli ljudje! Bolni, sestradani, izčrpani soljudje, za katere nihče ne ve in sva jim bila midva prva in do danes edina priča! Za gnusno trohnenje teles v Nubskih gorah in Modrem Nilu je odgovorno sramotno trohnenje vrednot, src, zavesti in vesti privilegiranega dela človeštva, ki se še naprej spopada v svojih proxy vojnah na hrbtih nedolžnih staroselskih ljudi za nadzor naravnih virov na plemenskih ozemljih. Pa tudi agencije in organizacije, ki do danes še niso odreagirale na naše klice na pomoč! Za vse vas, ki vam je še mar, pripravljamo nov dokumentarni film, ki bo, upamo, prepričal tudi uradnike WHO in OZN, da bodo opravili svojo dolžnost.

Z nakupom tega koledarja boste pomagali zaustaviti širjenje gobavosti!

Tomo in Bojana Križnar

Na voljo so tudi rokovniki za leto 2019

Novi koledar Ustanove Tomo Križnar in humanitarne organizacije Hope za leto 2019 lahko naročite na:

tomo.narocila@gmail.com

Cena: 9 EUR + poštnina
Dobava: takoj
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar:  SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki).

Pomagate nam lahko tudi tako, da z uporabo spodnjega obrazca, Ustanovi namenite del vaše dohodnine.

Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.

Najlepša hvala za sodelovanje in srečno novo leto 2019

Tomo in Bojana Križnar

Novi koledar 2019: Gobavost/Leprosy Read More »

Ljubljana 29. november 2018: Govor na otvoritvi 11th European Public Health conference

Govor na otvoritvi 11th European Public Health conference

Ljubljana, 29. november 2018

NIHČE VEČ NI OSAMLJEN OTOK

Strokovnjaki javnega zdravja so, glede na vlogo, ki jo imajo na področju zdravja, zavezani, da pomagajo preprečevati mednarodnim  korporacijam kovanje dobičkov na račun prebivalcev, še posebej tistih, ki živijo v veliki stiski. Njihova misija temelji na humanosti in človekoljubju. Poslanstvo institutov je zavzemanje za javno blaginjo.

Za javno in skupno dobro.

Za skupno dobro in to ne samo v okvirih nacije.

Verjamem, da se danes, 29. novembra 2018, že večina prisotnih ponovno zavedamo, da se nacionalnega zdravja ne da zapreti v nekakšen sanatorij vrh »Čarobne gore«,  ki ga je opisoval na predvečer 1. svetovne vojne Tomas Mann. Ali ga braniti v nekakšnem ogromozanskem podzemnem bunkerju, kot gledamo v hollywoodskih filmih iz 2. svetovne vojne. Niti se zdravja ne da izolirati in zapečatiti v neke vrste srednjeveški leprozorij, v katerega nihče ne sme in v katerega nihče ne more.  

Kvaliteta življenja v našem priviligiranem delu planeta je odvisna od kvalitete življenja soljudi okoli nas. Epidemije bolezni in nasilja brez konca  kraja, trpljenja onkraj – onih na drugi strani ostrin britvic, ali »onih drugih in drugačnih tam dol«, kot preprosto pogosto rečemo, vplivajo na naše dobro počutje in zdravje, tudi če tega nočemo. Preganjanje, iztrebljanje, boj za golo preživetje in neskončno umiranje vpliva tudi na naše življenje in smrt.

In to ne samo zaradi negativnega stresa, ki nas lovi, ko gledamo posledice vojn in karavane beguncev na naših ekranih.

Ozkih, omejenih, ozkosrčnih, brezdušnih, nespametnih ekranih naših digitaliziranih medijev.

***

Odgovorni predstavniki slovenskega Nacionalnega inštituta za javnego zdravje se zavedajo, da v Sloveniji ne živimo za nepropustno železno zaveso in se zato zanimajo za vse, kar se dogaja okoli nas. Morda ima za to nekaj zaslug tudi nekdanji in žal že pokojni predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek. Naš najbolj izkušeni politik, ki je v svojem času med drugim vodil tudi Gibanje neuvrščenih, me je, preden so se transaminaze njegove raka na ledvicah razmnožile tudi po drugih organih, januarja leta 2006 poslal kot svojega posebnega odposlanca po kostanj v žerjavico Darfurja. Mislim, da so se ravno zaradi njegove iniciative »Svet za Darfur« domačini v tej deželi začeli nekoliko bolj zavedati sveta okoli sebe in se takrat začeli množično odzivati na klice na pomoč soljudi v geostrateško eni najbolj nevralgičnih, nevrotičnih in rakavih enklav na Zemlji.

Ker nam takrat ni uspelo ustaviti širjenja raka v Darfurju, so se metastaze tega istega raka razmnožile vsepovsod drugje po Sudanu. In prav tako tudi Sahelu in Afriki in celem planetu in zdaj ogrožajo tudi nas v tej naši lični in idilični deželici na sončni strani Alp.

 Z ženo Bojano redno po vsaki poti na najbolj marginalizirana področja v Afriki redno tudi slovenskemu Nacionalnem inštitutu za javnego zdravje poročava, čemu vsemu sva tam priča. In to dokaj brez dlake na jaziku. S prstom naravnost kaževa, kaj in kdo vse je odgovoren za vse več strahu in groze in kolektivne apatije in depresije na Zemlji.

Delavci na področju javnega zdravja v Slovenji se očitno zavedajo, za kaj se zavzemava, in jih zato vidim resnično kot zgled za vse druge inštitucije. To je vzrok, zakaj sem vas danes prišel pozdraviti.

Sprašujete se: »Zakaj? Zakaj pobuda prihaja prav iz Slovenije?«

Odgovarjam vam tako kot pokojni predsednik: »Ja, zakaj pa ne?«

***

Režija: Od začetka pozdrava do zadnje tretjine se vmes na ekranu vrtijo slike proxy vojn, vojakov, upornikov in ogroženih civilistov. Darfur. Nuba. Modri Nil. Južni Sudan. Kongo. Somalija. Jemen. Čad. Niger …

 Večkrat se vmes pojavi risba noja, ki se čudi nad karikaturo birokrata z glavo v pesku.

Na slikah gledate ljudi, ki sem jih spremljal s kamero na ekspedicijah na južni rob Sahare od mojih študentskih let naprej do februarja letos. Vsa ta desetletja sem »te druge in drugačne« poslušal govoriti, kaj in zakaj jim dogaja.

Človeštvo smo kot eno telo in kar boli ledvice in jetra, čutijo tudi možgani in vest, zavest. Popotnik, kakršen sem, čutim širjenje transaminaz iz rakavih žarišč. Čutim te moje sopotnike – ponorele celice – potovati in prodirati pred mano v vse okončine in še zadnje pore. Čutim jih kot nacionalizme in nove in nove oblike fašizma, ki se jim vse manj soljudi zna upirati, zato ker postajajo alternativa dekadenci, ki se ji prepušča prosvetljenstvo in humanizem in tudi zdravstvo in zdravilstvo.

Nacionalno zdravje ni odvisno samo od zdravil iz kemije in biologije in rastlin in zdravilnih rastlin, ampak mora iskati zdravje tudi v širšem okolju, v širši sliki. Če gledamo širšo sliko, potem lahko vidimo, da stresa, ki ga zdaj doživljamo zaradi strahu pred terorizmom, vojnami za nadzor naravnih bogastev in iztrebljanja soljudi in naše potrtosti in preganjavice in vse druge motenosti, ne more ublažiti samo potiskanje glave v pesek.

Strokovnjaki javnega zdravja imajo možnost delovati v novem duhu človekoljubja, kot ga zdaj zahteva Čas. Pomembno je, da so ozaveščeni in da se zavzemajo za novo politiko, še preden bodo uporabljeni in zlorabljeni za iztrebljanje najširših množic. Kar zna biti končna misija v reševanju vprašanja človeštva, če bodo globalno oblast res prevzeli »terminatorji«  v zelo podobni obliki kot je bila tista, pred katero so bežali naši predniki v še ne tako oddaljeni zgodovini. 

***

To, kar vidim in trdim, ko se vračam domov v Evropo, vam bom poskusil razložiti na primeru. Ki se mi zdi še posebno primeren prav zato, ker skoraj ničesar ne skriva.

Režija: posnetki gobavcev. Nuba in Modri Nil.

Zdaj pa na posnetkih lahko vidite portrete naših soljudi, ki ne bežijo. In skoraj zagotovo ne bodo bežali k nam, ker so staroselci in se niso vajeni seliti. To so indigeni ljudje, ki so se zaradi izrivanja in odrivanja in marginaliziranja prilagodili in naučili preživeti izključno samo v naravi. Kmetje so, navezani na zemljo, katere modrosti ne morejo vzeti s seboj tako kot drugi v Svetem pismu ali Koranu. To so ljudje, ki raje umrejo, kot pa da bi prebegnili in izgubili svojo zemljo, s katero se poistovetijo, in identiteto, ki jim brani tudi njihovo moralo in etiko.

To so ljudje, ki branijo svojo zemljo in svoje žene in otroke z orožjem v  rokah. In so pripravljeni umreti in zdaj dejansko umirajo in kmalu utegnejo vsi umreti.

Z ženo Bojano sva zadnjo zimo v Nubskih gorah in Modrem Nilu, v obleganih in izoliranih in zapečatenih provincah, kjer v Sudanu po odcepitvi in razglasitvi nove države Republike Južni Sudan mori nova državljanska vojna, naletela na novo epidemijo gobavnosti.

Ki se širi zato, ker so domačini sestradani, ker si ne morejo več pridelati dovolj hrane, in izmozgani saj jim zato v stalnem stresu pred naslednjim bompardiranjem iz zraka in novim napadom po zemlji pada naravna obrambna sposobnost.

Po vrnitvi v cono udobja in navidezne varnosti doma si od 16. februarja prizadevava žrtvam vojne v Sudanu na pomoč priklicati Svetovno zdravstveno organizacijo. Na pomoč sva začela kričati najprej na našem, slovenskem Inštitutu za javno zdravje, kjer so se takoj odzvali in pomagali razširiti glas na naše slovensko Ministrstvo za zdravje. Prejšnja ministrica za zdravje je obiskala generalnega sekretarja WHO v Ženevi in poročala in zahtevala ukrepanje. 1. oktobra naj bi Ljubljano obiskal predstavnik WHO. Na sestanku naj bi se dogovorili, kako bo WHO uporabil 20.000 evrov, ki se jih je Slovenija odločila prispevati za preprečevanje širjenja gobavosti v Nubskih gorah.

Teden dni pred dogovorjenih sestankom se je WHO opravičil, rekoč, da ima predstavnik druge, bolj pomembne naloge. Obljubljeno je bilo, da nas obišče, ko bo imel čas.

Do danes, dva meseca kasneje, do srečanja še ni prišlo.

Mislim, da moj komentar ni potreben.

***

            Pa vendar, če ste še z menoj, naj razjasnim jasno to, kar vidim.

Domačine v Sahelu vidim trohneti pri živem telesu zaradi trohnjenja vesti in zavesti nas, ki imamo antibiotike, ki lahko že po prvem zaužitju preprečijo kužnost in po letu in pol rednega jemanja ozdravijo nesrečnike.

»Oni drugi in drugačni« trohnijo zaradi našega duhovnega trohnjenja. »Oni tam dol« trohnijo zaradi našega trohnečega duha, ki trohni v izgovarjanju, da je zaradi globalnih političnih razmer prenevarno na najbolj ogrožena področja. Naši politični voditelji trdijo, da ne smemo izzivati z bremenom belega človeka tamkajšnih verskih in vojaških avtoritet. Naše organizacije trdijo, da ne smejo tvegati življenja svojih delavcev.

V resnici pa gre le za to, da naša zahodna zunanja politika ni humanistična, ampak plenilska. Naša kultura ni človekoljubna, ampak dvolična, hinavska in zlagana in bolna. In zato ker, je bolna, zato, ker trohni, jo je zato treba zdraviti.

Ozdravljenje je možno le z dejanji.

***

            Z Bojano se bova čez dva tedna poskusila vrniti nazaj v Nubske gore.

            Tako kot vsakič in vsako sušno dobo sredi naše zime bova romala na žrtvenik sveta ilegalno. O vsem, kar bova tam našla leto po zadnjem obisku, nameravava posneti dokumentarni film.

        S seboj na vsak način želiva transportirati tudi ustrezne antibiotike proti gobavosti. Ne moreva se vrniti, rekoč, da sva prišla žrtve posneti še z droni in 360. kamerami, ker tisto, kar sva že posnela, najinim ljudem ni dovolj.

Režija: ob izhodu je nastavljenih sto koledarjev Ustanove Tomo Križnar in Hope Gobavost 2019. Nuba & Modri Nil, Sudan.

Prosim, vzemite zastonj naše koledarje. Srečno!

V gorah sva lani srečala entuziaste, lokalne medicinske praktikante, ki lahko prevzamejo na svoje rame zdravljenje. Seveda bodo potrebovali več znanja.

            Prosim, ali nama za začetek lahko pomagate vsaj do antibiotikov?

Vsi ste vabljeni!

Tomo Križnar
Postojna, 21. november 2018

Ljubljana 29. november 2018: Govor na otvoritvi 11th European Public Health conference Read More »

Dokumentarni film: Dosje: Med kompromisom in poslanstvom. Potret Janeza Drnovška

Dokumentarni film: Dosje: Med kompromisom in poslanstvom. Potret Janeza Drnovška

V 2. delu pojasnim tudi sam, zakaj sva z Janezom sodelovala v Darfurju in kaj se je zgodilo … In zakaj se še sedaj trudimo v Nubskih gorah in Modrem Nilu …

Dokumentarni film: Dosje: Med kompromisom in poslanstvom. Potret Janeza Drnovška Read More »

Marec 2018. Nubske gore, Sudan – Žarišče gobavosti

Nubske gore, Sudan - Žarišče gobavosti

Z ženo Bojano sva nepričakovano odkrila žarišče gobavosti, bolezni, ki bi že pred vstopom v 3. tisočletje morala biti izkoreninjena ali vsaj pod nadzorom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Le-ta naj bi sicer zagotavljala brezplačna zdravila in zdravljenje, ki traja 6 do 12 mesecev, vendar na tem območju ni nikogar. Okužba se tako nenadzorovano širi …

Marec 2018. Nubske gore, Sudan – Žarišče gobavosti Read More »

1. januar 2018: Novoletno voščilo Toma Križnarja

Novoletno voščilo iz srca sveta

1. januar 2018: Tadoro, Nubske gore, Sudan.

Z ženo Bojano vam vsem, ki še verjamete v življenje pred smrtjo, želiva v novem letu vso srečo.

Silvestrski poljub sva si sinoči dala med najbolj nedolžnimi uporniki proti vsesplošnemu propadanju človestva. Večer sva preživela s staroselskimi domačini iz ljudstva Mesakin.

Ob ognju na dvorišču pred kočo družine Marthe in Kika Kuwe v vasi Todoro, ki jo glorificira v svoji knjigi “The last of Nuba” zloglasna Hitlerjeva režiserka propagandnih filmov Leni Riefenstahl. Čeprav je Susan Sontag razsodila, da so fotografije črnim olimpijskim bogovom podobnih moških teles značilne za nacistično estetiko, to knjigo pogosto opažam na policah boljših knjigarn, pa tudi med prijatelji, ki veljajo za umetnike. Lenine slike so navdušile samega Pabla Picasa, Andy Warhole je vzkliknil, da vidi na posnetkih poslikanih in zabrazgotinjenih teles kubizem. Ti fantastični arhetipski vzorci so me pred štiridesetimi leti potegnili sem v Todoro iskati odgovor na vprašanje, zakaj je Leni ob svojih fotografijah zapisaIa, da ni bila ne prej (ko je imela večjo moč kot katera koli današnja feministka) ne kasneje, ko so jo zavezniki leta 1954 izpustili iz zapora, nikoli in nikjer bolj srečna kot med temi ljudmi na skrajnem zadnjem robu planeta.

Med kopicami otrok vseh starosti, ki so naju neprekinjeno opazovali iz teme, se je kuhala večerja iz listja, nabranega v grmovju in zabeljenega z maslom iz sveže praženih arašidov. Kmalu potem, ko smo pojedli in spili čaj s preveč sladkorja, ki sva ga prispevala midva, ker si večina domačinov sami takih kolonialnih dobrin ne morejo privoščiti niti za novo leto, je najin prevajalec Hassan naznanil, da sva utrujena in greva lahko počivat. Ubogala sva zato, ker sva se zavedla, da je kurjava dragocena – podobno kot je redko in dragoceno vse v tej vojni za nadzor naravnih virov na hrbtih lokalnih sužnjev.

Razen otrok?

Otrok, ki jih rojevajo enega za drugim žene in dekleta kot bi jih gnal nek notranji podzavestni mehanizem. Neka silna nuja po nadomestitvi; vsak dan od začetka novih napadov junija 2013 pobitih in pregnanih v begunska taborišča onkraj meje.

Umaknila sva se na skale nad domačijo z razgledom na savano. Otroci, otroci pa so se premaknili za nama. Celi pušelci dragim kamnom podobnih črnih oči je odprtih ust posedel po vejah kruhovcev in od tam med iskrimi zvezdami še naprej budno spremljal vsak najin migljaj.

Večina otrok tod v gorah, pol dneva hoje od glavnega garnizona vladne vojske in džandžavidov v Kadugliju, še nikoli ni videla Evropejca.

Otroci predstavljajo najbolj značilno in največjo populacijo na sami frontni črti geopolitičnih interesov ne samo zahoda, ampak zdaj tudi vzhoda planeta v danes nič lažje kot vso zgodovino dostopnih gorah med Saharo in velikimi močvirji ob Nilu.

Ne vojaki ene ali druge strani, vladne ali upirajoče se vojske – otroci so najbolj množični, otrok je največ.

 In zato jih je najmanj škoda!

To so novi bodoči borci Sudan People Liberation Army North (SPLA North), ki jih od samega rojstva in že tudi prej v maternicah njih mam vežbajo pomanjkanja in odsotnost vsega tega, kar nam vsem drugim oziroma veliki večini na Zemlji omogoča civilizacija.

Tako imenovana civilizacija, ki jo njeni verniki pišejo z veliko začetnico.

To je urbana civilizacija, ki je prevladala vse druge in zdaj istočasno z iztrebljanjem korenin človečnosti v tako imenovani divjini iztreblja človečnost tudi iz svojih slepih janičarjev tako, da jih navlečene in odvisne od mašin peha v vsesplošni moralni propad. In v razpad socialnih vrednot, ki so jih razvijali naši skupni predniki na stotisočletja dolgi poti iz zibelke prav tod nekje na tem kontinentu. In v ekološke katastrofe, proti katerim poznajo zdravilo morda res samo še ti, ki so ostali odvisni zgolj od Narave.

Med tem ko sva dolgo v noč poslušala čebljanje otrok in komentarje njihovih staršev v temi spodaj,  sem se spomnil, kako bi vas doma, ki si ne vzamete prestiža doživeti enega takih novoletnih noči, morda lahko poskusil prepričati, kaj bomo vsi v naravni vrsti življenja, ki samo sebe imenujemo homo sapiens ali pametni oziroma modri človek, izgubili, če bomo nadaljevali tako kot zdaj maširamo.

Iztrebljanje indigenih občutljivosti zna povzročiti človestvu podobno nepopravljivo škodo kot iztrebljanje endemičnih vrst rastlin in dreves v deževnih pragozdovih. Ne samo z iztrebljanjem rastlin, tudi z iztrebljanjem ljudi si morda uničujemo zdravila za bolezni take civilizacije kot smo ji sodobniki priča.

Potem pa me je v hladnem vetru s severa, ki je po polnoči začel končno hladiti najina pregreta telesa, streznilo spoznanje, da pač na nekatere od vas, ki se še naprej veselite vse tiste embalaže in nastlanih smeti po štacunah in se vam zdi lepa prva dama Amerike in tekmujete, da bi si privoščili novoletni ognjemet tudi v vasi, pač ne morem računati, da boste videli lepoto v teh na pol nagih in strganih “divjakih.”

Najbrž se vam bodo ognjemeti uprli šele, ko boste doživeli pravo vojno. Morda pa res rabite točno to, kar se zdaj najbrž obeta Nubam.

Našim lokalnim prostovoljcem, prijateljem in zaupnikom, ki smo jim s Klemnom in Živo pred šestimi leti pred to novo vojno prvim razdelili kamere in jih vzpodbujali, naj dokumentirajo vse, kar dogaja v gorah, letos prvič znova žarijo oči.

To je to, kar je letos zares novega.

Yassin, Jacob, Moskqito, Hassan, Ahmed in večina ostalih, ki so se do zdaj že osamosvojili v več bolj ali manj neodvisne poročevalske skupine, ki se same oskrbujejo z donacijami, pravijo, da jim je razjasnila pogled Izredna konvencija, ki jo je oktobra v glavnem središču pod nadzorom upornikov v Kaudi organiziral na novo oživljeni Svet za nacionalno osvoboditev. Ta civilni organ, ki so se mu neverjetno hitro pridružili tudi nekateri  predstavniki ostalih marginaliziranih in iztrebljanih indigenih skupnosti v Sudanu, je razkrinkal predsednika uporniškega gibanja Sudan people liberation movement SPLM, ki je po odcepitvi južnega dela Sudana ostala v tem, kar je ostalo od starega Sudana na severu in se zdaj imenuje North Malika Agarja, in generalnega sekretarja SPLA North Yassirja Armana za agenta militantne islamske vlade v Kartumu in plačanca tujih interesov. In ponovno in v resnici ze drugič poklical nazaj za predsednika Abdela Aziza el Hila.

Abdela Aziza spremljam še iz prejšnje vojne in lahko dam besedo, da sledi pokojnemu pobudniku upora sužnjev Yousifa Kuwa Makija. Ta po poklicu učitelj in hkrati duhovni prenovitelj je bil sposoben staroselcem vrniti samospoštovanje. In ponos, da so Afričani, ki so jim ga s sistematično arabizacijo strateško skušali vzeti vladajoči v dolini Nila, ki se imajo zato, da prejemajo donacije za interese arabske ekspanzije v Afriko, za Arabce. Kuwa so oboževali in poslušali vsi, tako izobraženi kot popolnoma odrezani od šol, knjižnic in medijev. Tudi par nam tujcem, ki smo se naučili spoštovati nubsko nematerialno civilizacijo, je Kuwa pomenil nekaj kot naš drugi oče.

Vsi Kuwovi se še danes razumemo. Ostalo je nekaj, kar nam je očitno sveto.

In zdaj je taisti Aziz, ki ga je Kuwa na smrtni postelji pri svoji prijateljici, britanski aktivistki Julie Flint v Londonu leta 1999 sam predlagal za svojega naslednika, a ga je Malik Agar onemogočil tako, da ga je postavil za svojega namestnika, spet nazaj in zaradi množične podpore močnejši kot kdajkoli.

Šest let po odcepitvi juga in razglasitvi “neodvisnosti” nove afriške države Republike Južni Sudan, v resnici pa nekakšnega ameriškega protektorata, v katerem so danes praktično vsi lačni in se še naprej pobijajo med seboj za nadzor zdaj ne več krav ampak nafte, dobre zemlje in vode, je tukaj na nedifinirani meji med peklom na jugu in peklom na severu s svojimi podporniki na konvenciji oktobra razglasil manifest SPLA North.

To je manifest, ki so ga čakale množice staroselcev v Nubskih gorah in tudi Modrem Nilu, potem ko so spoznale, da so jih bratje v orožju v SPLA v afriških ljudstvih Dinka, Nuer, Šiluk in drugi na jugu sebično žrtvovali, pustili na cedilu in prepustili tem, ki jih imenujejo eni in drugi in vsi skupaj “jelaba.”

To je zdaj naš manifest, so nama zagotavljali najini sogovorniki vsi po vrsti tako muslimani kot kristjani, animisti s katerimi sva lahko govorila le s pomočjo prevajalcev kot tudi vračajoči se dijaki in študenti iz begunskih taborišč na jugu, ki nas je spet prvič po zmešnjavi od leta 2011, ko smo ostali sami prepuščeni džihadu, ki ga je v primeru da bodo Evropejci in Američani uspeli prepričati južnjake naj na referendumu o samoodločbi ki so ga po mirovnem sporazumu leta 2005 dosegli za jug – ne pa tudi za afriška ljudstva sredi Sudana, izbrali odcepitev.

Ta manifest napoveduje oborožen boj za:

  1. Novi Sudan, ki bo zmogel zagotoviti enakopravnost vseh številnih etičnih in kulturnih skupin, poenostavljeno torej ne samo potomcev lovcev na sužnje, ki se imajo za Arabce in Turke, ampak tudi vseh potomcev ljudstev, ki še naprej ohranjajo svojo afriško identiteto a nočejo slišati nikoli več, da so rojeni za zurga – sužnje.

  2. Ali pa odcepitev in neodvisnost.

Glede na dejstvo, da vse globalne sile ne podpirajo borcev za svobodo v gorah Kordofana in Modrem Nilu ampak skrajno islamsko fundamentalistično oblast ob sotočju obeh Nilov v Kartumu, to pomeni, da so Nube po dveh generacijah, ki sta skoraj ves svoj čas po odhodu Britancev preživeli v konstantni vojni, vse postavili na kocko.

Nube stavijo na življenje ali smrt.

Čas bo pokazal, kaj so z oktobrsko konvencijo in takim manifestom Nube v resnici izbrali.

Abdel Aziz je tudi nama odprl glave in zbistril pogled. To se je zgodilo med pogovorom v njegovi votlini v gorah 29. decembra, ko nama je postalo jasno, da so Nube v bistvu zavrnili Malika Agarja in Yassirja Armana zato, ker nočejo tudi sami postati tudi jelabe, pač pa bi sami sebi ponovno potrdili svojo nubsko identiteto.

Ki je obratno sorazmerna identiteti jelab.

Jelaba je prevarant, blefer, lažnivec, ki se kar naprej pretvarja, da ima dobre namene, v resnici pa kar naprej zavaja in spletkari in poskuša ločiti in razdeliti množice na dva dela. Dve polovici, ki jih nato skuša zahrbtno naščuvati drugo proti drugi po stari kolonialni taktiki divide et empera tako, da se slepo spopadata, dokler se sama ne uničita med seboj. Tako se izniči potencialna energija množic in novih mladih ljudi, ki bi sicer popeljali sicer nadvse bogato deželo v blagostanje. To je taktika lovcev na sužnje. To je strategija “ubij sužnja s sužnjem,” s katero jelabe zavirajo razvoj, da lahko še naprej pijejo kri nedolžnim indigenom in še naprej ostajajo pri koritu in še naprej zlorabljajo oblast, ki so jim jo po umiku iz največje afriške dežele najbrž ne po naključju izročili kolonialni Britanci. To je strategija trgovcev z večnim življenjem in teh, ki islam zlorabljajo za rekrutiranje samomorilskih teroristov in krščanstvo in zahodno prosvetljenstvo in humanizem za nove vojne brez konca in kraja.

To je to!

To je nekaj kot neokanibalizem!!!


Z Bojano nama je zdajle tukaj in zdaj, 1. januarja, v čistem vetru pod čistimi zvezdami jasno, da najine otroke v coni udobja in lažne varnosti čaka podobna prihodnost kot nubske otroke v srcu sveta.

Za ohranitev naših skupnih človeških korenin in nemodificiranih semen človečnosti je še čas, da se aktiviramo vsi, ki se nočemo transformirati v robote.


Občutljivost zahteva vso pozornost.

Še enkrat Srečno torej!

Tomo Križnar

1. januar 2018: Novoletno voščilo Toma Križnarja Read More »