Author name: Gregor

Z ženo Bojano vam vsem, ki še verjamete v življenje pred smrtjo, želiva v novem letu vso srečo.

Silvestrski poljub sva si sinoči dala med najbolj nedolžnimi uporniki proti vsesplošnemu propadanju človestva. Večer sva preživela s staroselskimi domačini iz ljudstva Mesakin.

Ob ognju na dvorišču pred kočo družine Marthe in Kika Kuwe v vasi Todoro, ki jo glorificira v svoji knjigi “The last of Nuba” zloglasna Hitlerjeva režiserka propagandnih filmov Leni Riefenstahl. Čeprav je Susan Sontag razsodila, da so fotografije črnim olimpijskim bogovom podobnih moških teles značilne za nacistično estetiko, to knjigo pogosto opažam na policah boljših knjigarn, pa tudi med prijatelji, ki veljajo za umetnike. Lenine slike so navdušile samega Pabla Picasa, Andy Warhole je vzkliknil, da vidi na posnetkih poslikanih in zabrazgotinjenih teles kubizem. Ti fantastični arhetipski vzorci so me pred štiridesetimi leti potegnili sem v Todoro iskati odgovor na vprašanje, zakaj je Leni ob svojih fotografijah zapisaIa, da ni bila ne prej (ko je imela večjo moč kot katera koli današnja feministka) ne kasneje, ko so jo zavezniki leta 1954 izpustili iz zapora, nikoli in nikjer bolj srečna kot med temi ljudmi na skrajnem zadnjem robu planeta.

Med kopicami otrok vseh starosti, ki so naju neprekinjeno opazovali iz teme, se je kuhala večerja iz listja, nabranega v grmovju in zabeljenega z maslom iz sveže praženih arašidov. Kmalu potem, ko smo pojedli in spili čaj s preveč sladkorja, ki sva ga prispevala midva, ker si večina domačinov sami takih kolonialnih dobrin ne morejo privoščiti niti za novo leto, je najin prevajalec Hassan naznanil, da sva utrujena in greva lahko počivat. Ubogala sva zato, ker sva se zavedla, da je kurjava dragocena – podobno kot je redko in dragoceno vse v tej vojni za nadzor naravnih virov na hrbtih lokalnih sužnjev.

Razen otrok?

Otrok, ki jih rojevajo enega za drugim žene in dekleta kot bi jih gnal nek notranji podzavestni mehanizem. Neka silna nuja po nadomestitvi; vsak dan od začetka novih napadov junija 2013 pobitih in pregnanih v begunska taborišča onkraj meje.

Umaknila sva se na skale nad domačijo z razgledom na savano. Otroci, otroci pa so se premaknili za nama. Celi pušelci dragim kamnom podobnih črnih oči je odprtih ust posedel po vejah kruhovcev in od tam med iskrimi zvezdami še naprej budno spremljal vsak najin migljaj.

Večina otrok tod v gorah, pol dneva hoje od glavnega garnizona vladne vojske in džandžavidov v Kadugliju, še nikoli ni videla Evropejca.

Otroci predstavljajo najbolj značilno in največjo populacijo na sami frontni črti geopolitičnih interesov ne samo zahoda, ampak zdaj tudi vzhoda planeta v danes nič lažje kot vso zgodovino dostopnih gorah med Saharo in velikimi močvirji ob Nilu.

Ne vojaki ene ali druge strani, vladne ali upirajoče se vojske – otroci so najbolj množični, otrok je največ.

 In zato jih je najmanj škoda!

To so novi bodoči borci Sudan People Liberation Army North (SPLA North), ki jih od samega rojstva in že tudi prej v maternicah njih mam vežbajo pomanjkanja in odsotnost vsega tega, kar nam vsem drugim oziroma veliki večini na Zemlji omogoča civilizacija.

Tako imenovana civilizacija, ki jo njeni verniki pišejo z veliko začetnico.

To je urbana civilizacija, ki je prevladala vse druge in zdaj istočasno z iztrebljanjem korenin človečnosti v tako imenovani divjini iztreblja človečnost tudi iz svojih slepih janičarjev tako, da jih navlečene in odvisne od mašin peha v vsesplošni moralni propad. In v razpad socialnih vrednot, ki so jih razvijali naši skupni predniki na stotisočletja dolgi poti iz zibelke prav tod nekje na tem kontinentu. In v ekološke katastrofe, proti katerim poznajo zdravilo morda res samo še ti, ki so ostali odvisni zgolj od Narave.

Med tem ko sva dolgo v noč poslušala čebljanje otrok in komentarje njihovih staršev v temi spodaj,  sem se spomnil, kako bi vas doma, ki si ne vzamete prestiža doživeti enega takih novoletnih noči, morda lahko poskusil prepričati, kaj bomo vsi v naravni vrsti življenja, ki samo sebe imenujemo homo sapiens ali pametni oziroma modri človek, izgubili, če bomo nadaljevali tako kot zdaj maširamo.

Iztrebljanje indigenih občutljivosti zna povzročiti človestvu podobno nepopravljivo škodo kot iztrebljanje endemičnih vrst rastlin in dreves v deževnih pragozdovih. Ne samo z iztrebljanjem rastlin, tudi z iztrebljanjem ljudi si morda uničujemo zdravila za bolezni take civilizacije kot smo ji sodobniki priča.

Potem pa me je v hladnem vetru s severa, ki je po polnoči začel končno hladiti najina pregreta telesa, streznilo spoznanje, da pač na nekatere od vas, ki se še naprej veselite vse tiste embalaže in nastlanih smeti po štacunah in se vam zdi lepa prva dama Amerike in tekmujete, da bi si privoščili novoletni ognjemet tudi v vasi, pač ne morem računati, da boste videli lepoto v teh na pol nagih in strganih “divjakih.”

Najbrž se vam bodo ognjemeti uprli šele, ko boste doživeli pravo vojno. Morda pa res rabite točno to, kar se zdaj najbrž obeta Nubam.

Našim lokalnim prostovoljcem, prijateljem in zaupnikom, ki smo jim s Klemnom in Živo pred šestimi leti pred to novo vojno prvim razdelili kamere in jih vzpodbujali, naj dokumentirajo vse, kar dogaja v gorah, letos prvič znova žarijo oči.

To je to, kar je letos zares novega.

Yassin, Jacob, Moskqito, Hassan, Ahmed in večina ostalih, ki so se do zdaj že osamosvojili v več bolj ali manj neodvisne poročevalske skupine, ki se same oskrbujejo z donacijami, pravijo, da jim je razjasnila pogled Izredna konvencija, ki jo je oktobra v glavnem središču pod nadzorom upornikov v Kaudi organiziral na novo oživljeni Svet za nacionalno osvoboditev. Ta civilni organ, ki so se mu neverjetno hitro pridružili tudi nekateri  predstavniki ostalih marginaliziranih in iztrebljanih indigenih skupnosti v Sudanu, je razkrinkal predsednika uporniškega gibanja Sudan people liberation movement SPLM, ki je po odcepitvi južnega dela Sudana ostala v tem, kar je ostalo od starega Sudana na severu in se zdaj imenuje North Malika Agarja, in generalnega sekretarja SPLA North Yassirja Armana za agenta militantne islamske vlade v Kartumu in plačanca tujih interesov. In ponovno in v resnici ze drugič poklical nazaj za predsednika Abdela Aziza el Hila.

Abdela Aziza spremljam še iz prejšnje vojne in lahko dam besedo, da sledi pokojnemu pobudniku upora sužnjev Yousifa Kuwa Makija. Ta po poklicu učitelj in hkrati duhovni prenovitelj je bil sposoben staroselcem vrniti samospoštovanje. In ponos, da so Afričani, ki so jim ga s sistematično arabizacijo strateško skušali vzeti vladajoči v dolini Nila, ki se imajo zato, da prejemajo donacije za interese arabske ekspanzije v Afriko, za Arabce. Kuwa so oboževali in poslušali vsi, tako izobraženi kot popolnoma odrezani od šol, knjižnic in medijev. Tudi par nam tujcem, ki smo se naučili spoštovati nubsko nematerialno civilizacijo, je Kuwa pomenil nekaj kot naš drugi oče.

Vsi Kuwovi se še danes razumemo. Ostalo je nekaj, kar nam je očitno sveto.

In zdaj je taisti Aziz, ki ga je Kuwa na smrtni postelji pri svoji prijateljici, britanski aktivistki Julie Flint v Londonu leta 1999 sam predlagal za svojega naslednika, a ga je Malik Agar onemogočil tako, da ga je postavil za svojega namestnika, spet nazaj in zaradi množične podpore močnejši kot kdajkoli.

Šest let po odcepitvi juga in razglasitvi “neodvisnosti” nove afriške države Republike Južni Sudan, v resnici pa nekakšnega ameriškega protektorata, v katerem so danes praktično vsi lačni in se še naprej pobijajo med seboj za nadzor zdaj ne več krav ampak nafte, dobre zemlje in vode, je tukaj na nedifinirani meji med peklom na jugu in peklom na severu s svojimi podporniki na konvenciji oktobra razglasil manifest SPLA North.

To je manifest, ki so ga čakale množice staroselcev v Nubskih gorah in tudi Modrem Nilu, potem ko so spoznale, da so jih bratje v orožju v SPLA v afriških ljudstvih Dinka, Nuer, Šiluk in drugi na jugu sebično žrtvovali, pustili na cedilu in prepustili tem, ki jih imenujejo eni in drugi in vsi skupaj “jelaba.”

To je zdaj naš manifest, so nama zagotavljali najini sogovorniki vsi po vrsti tako muslimani kot kristjani, animisti s katerimi sva lahko govorila le s pomočjo prevajalcev kot tudi vračajoči se dijaki in študenti iz begunskih taborišč na jugu, ki nas je spet prvič po zmešnjavi od leta 2011, ko smo ostali sami prepuščeni džihadu, ki ga je v primeru da bodo Evropejci in Američani uspeli prepričati južnjake naj na referendumu o samoodločbi ki so ga po mirovnem sporazumu leta 2005 dosegli za jug – ne pa tudi za afriška ljudstva sredi Sudana, izbrali odcepitev.

Ta manifest napoveduje oborožen boj za:

1. Novi Sudan, ki bo zmogel zagotoviti enakopravnost vseh številnih etičnih in kulturnih skupin, poenostavljeno torej ne samo potomcev lovcev na sužnje, ki se imajo za Arabce in Turke, ampak tudi vseh potomcev ljudstev, ki še naprej ohranjajo svojo afriško identiteto a nočejo slišati nikoli več, da so rojeni za zurga – sužnje.
   
   
2. Ali pa odcepitev in neodvisnost.

Glede na dejstvo, da vse globalne sile ne podpirajo borcev za svobodo v gorah Kordofana in Modrem Nilu ampak skrajno islamsko fundamentalistično oblast ob sotočju obeh Nilov v Kartumu, to pomeni, da so Nube po dveh generacijah, ki sta skoraj ves svoj čas po odhodu Britancev preživeli v konstantni vojni, vse postavili na kocko.

Nube stavijo na življenje ali smrt.

Čas bo pokazal, kaj so z oktobrsko konvencijo in takim manifestom Nube v resnici izbrali.

Abdel Aziz je tudi nama odprl glave in zbistril pogled. To se je zgodilo med pogovorom v njegovi votlini v gorah 29. decembra, ko nama je postalo jasno, da so Nube v bistvu zavrnili Malika Agarja in Yassirja Armana zato, ker nočejo tudi sami postati tudi jelabe, pač pa bi sami sebi ponovno potrdili svojo nubsko identiteto.

Ki je obratno sorazmerna identiteti jelab.

Jelaba je prevarant, blefer, lažnivec, ki se kar naprej pretvarja, da ima dobre namene, v resnici pa kar naprej zavaja in spletkari in poskuša ločiti in razdeliti množice na dva dela. Dve polovici, ki jih nato skuša zahrbtno naščuvati drugo proti drugi po stari kolonialni taktiki divide et empera tako, da se slepo spopadata, dokler se sama ne uničita med seboj. Tako se izniči potencialna energija množic in novih mladih ljudi, ki bi sicer popeljali sicer nadvse bogato deželo v blagostanje. To je taktika lovcev na sužnje. To je strategija “ubij sužnja s sužnjem,” s katero jelabe zavirajo razvoj, da lahko še naprej pijejo kri nedolžnim indigenom in še naprej ostajajo pri koritu in še naprej zlorabljajo oblast, ki so jim jo po umiku iz največje afriške dežele najbrž ne po naključju izročili kolonialni Britanci. To je strategija trgovcev z večnim življenjem in teh, ki islam zlorabljajo za rekrutiranje samomorilskih teroristov in krščanstvo in zahodno prosvetljenstvo in humanizem za nove vojne brez konca in kraja.

To je to!

To je nekaj kot neokanibalizem!!!

Z Bojano nama je zdajle tukaj in zdaj, 1. januarja, v čistem vetru pod čistimi zvezdami jasno, da najine otroke v coni udobja in lažne varnosti čaka podobna prihodnost kot nubske otroke v srcu sveta.

Za ohranitev naših skupnih človeških korenin in nemodificiranih semen človečnosti je še čas, da se aktiviramo vsi, ki se nočemo transformirati v robote.

Občutljivost zahteva vso pozornost.

Še enkrat Srečno torej!

Tomo Križnar