Novice – Stran 9 – Tomo Križnar

12. februar 2014 – Tomažu Pengovu na pot

Tomažu Pengovu na pot

Dobro se spomnim, kdaj sem te prvič slišal, Tomaž. Bilo je maja 1973 in bilo je toplo in sončno in prijetno in brezskrbno. Vse je cvetelo in dehtelo in deklice so se nasmihale.

»Cesta, zavetje nemirnih ljudi …,«

Glas z gramofona, ki je priplaval skozi okno na vrt v Kranju, kjer smo med padajočim pelodom sedeliprijatelji, je bil tako neskončno lep, tako nežen, tako zelo dober.

»… izginja, in skozi stopinje drsi,
ko odhaja, in glasna obzorja rodi …«

Zvenenje tvojih strun, ki ga je spremljalo, je bilo tako čudovito, tako omamno, tako vzneseno kot bi ne bilo iz sveta, ki sem ga do takrat poznal.

»… tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan,
prav tam, na cesti, med klasjem hitečih ljudi,
ki živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo, po stezah stoletnih sledi,
sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi …«

Mislim, da je bilo hrepenenje tisto, kar me je zvabilo na Pot. Hrepenenje po lepšem, neskončna želja po žlahtnem, po bolj plemenitem. Po nečem, kar si mi dal ti, Tomaž, v svoji glasbi slutiti, da obstaja. Nekje daleč, nekje je, nekje mora biti.

In sem šel. S tvojimi glasovi v sebi, iskat to, to … To neskončno lepoto.

Šli so tudi drugi. Tvoji in moji, najini prijatelji. V Grčijo, v Indijo, v Južno Ameriko, v Afriko in vsepovsod.

Tomaž, ti si pognal iskati celo generacijo. Tomaž, ti si nas poslal v svet.

Sam nisi šel nikamor več. Ne vem, zakaj ne. Ne vem zakaj si sam ostajal doma. Morda nisi potreboval. Morda si se bal, da takih svetov, ki si nam jih dal slutiti, ni nikjer več. Morda si zato toliko pil, da bi pozabil bolečino nad svetom. Ki je, med tem ko smo mi kar naprej odhajali in se vračali k tebi poročati, čemu smo bili priča, nastajal okoli tebe.

Če ne bi kar naprej odhajal, bi čisto lahko tudi sam obupal, se zapil, pokončal samega sebe.

Med tem, ko si ti počasi in na obroke umiral, si me še naprej vsa desetletja prijateljevanja podpiral. Nisi me samo navdihoval s svojimi novimi skladbami, ampak si mi tudi ohranjal vero v Človeka. S tem, da se nisi nikoli prodal. Nisi se prodal za denar. Nisi se dal podkupiti. Nič nisi dal iz rok, preden nisi bil prepričan, da je popolno in perfektno. Do svojega konca si se upiral poenostavljanju, primitivizmu, vulgarnosti, vsesplošni korupciji, ki je med tem zmagovala nad praktično celo družbo.

Našel sem plemenito in žlahtno, ki si ju me poslal iskati. Ne v velikih mestih, ne v turističnih središčih, ampak na najbolj stranskih poteh, kamor si mi kazal pot. Viteza, malega princa sem našel med staroselci. Med starožitnimi domorodnimi ljudmi. Med aborigini, med ljudmi od originala, med originalnimi ljudmi. Tam, kjer so poslednji indigeni najbolj ogroženi, najbolj napadani in najbolj zahrbtno in na skrivaj iztrebljani. Med plemenitimi plemenjaki v Nubskih gorah na meji med dvema ognjema v Sudanu.
Našel sem ponos v vrednotah in dostojanstvo v odnosih, ki jih še vedno živijo preganjani od skoraj celega človeštva. Našel sem, za kaj se je vredno boriti vsem naporom in tveganjem navkljub …

Leta 2008 si na pobudo svoje prijateljice Bebeza dokumentarni film “Dar Fur – Vojna za vodo,” ki sva ga z Majo Weiss naredila v koprodukciji z RTV SLO, napisal in skupaj z Igorjem Leonardijem posnel skladbo “JebelMarra.”

JebelMarra je 3000 m visok ugasli vulkan v Darfurju, pod katerim leži največje podzemno jezero pitne vode na planetu. To je mistična gora, za katero se na hrbtih sužnjev, rekrutiranih staroselcev, tepejo vse sosednje, pa tudi tuje sile. Tudi te, s katerimi živimo v isti Uniji.

Vztrajal si, da moramo povedati celo resnico.

Hvala, Tomaž!

Zdaj, ko si končno le odpotoval tudi sam, ti lahko samo še želim čim manj cestnih banditov. Srečno Pot, prijatelj …

Tomo Križnar, Postojna, 10. Februar, 2014

12. februar 2014 – Tomažu Pengovu na pot Read More »

29. december 2013 – Izvoz za genocid – Tomov članek, objavljen v Sobotni prilogi Dela

Novice / Gregor

Izvoz za genocid

Da bodo domačine rešili vojaki v modrih čeladah, se ni več mogoče zanašati. Nihče ni pripravljen umreti za Afričane.

Prijatelji iz darfurske uporniške skupine JEM (Justice and Equality Movement) so naju z Urošem Strnadom prejšnji torek varno prepeljali iz Nubskih gora v Sudanu nazaj čez mejo v republiko Južni Sudan, v taborišče nubskih beguncev Jida. Naslednji dan smo kljub novicam o spopadih v prestolnici Jubi nemoteno nadaljevali pot skozi deželo Nuerov in Dink v Fariang in naprej do naselja Rubkona tik pred mostom čez reko Bahr el Ghazal in mestom Bentui na drugi strani, glavnim administrativnim in vojaškim središčem, ki varuje največja naftna polja v provinci Unity. Na nobeni kontrolni točki nismo imeli problemov niti z Nueri, ki so tod v večini, niti z Dinkami, ki so tod manjšinsko pleme. V istih uniformah SPLA (Sudan People Liberation Army), z istim logom naftnega stolpa na zavihanih rokavih, ki predstavlja provinco Unity, so navidezno mirno nadzorovali neskončno ravno pokrajino pred arabsko vojsko iz Sudana, ki je nastanjena v Highliju, od koder se je iz severozahodne smeri čez pol obzorja vil dolg črn oblak dima.

Ime province Unity simbolizira enotnost, spravo, sodelovanje, perspektivnost. Ambicijo, da bi v savanah na največjih močvirjih na planetu, ki se razprostirajo na obeh straneh Nila, od gora na meji z Ugando do Nubskih gora, prevladal mir. Mir med afriškima plemenoma Dinka in Nuer, ki se že vso znano zgodovino tradicionalno spopadata za krave in pogosto tudi dekleta in otroke. Ampak v resnici ime te province na severu nove, 193. članice ZN ne bi moglo bolj zavajati.

V četrtek zvečer sva tik pred mrakom na cesti, po kateri sva se peš vračala iz baze ZN v Rubkono, zagledala na nebu rdeče bliske zažigalnih raket, ki so padali med slamnate koče v naselju pred nama. Nato je začelo pokati in grmeti. Konvencionalno malo orožje, bazuke, katjuše, nato tudi težko topništvo. Po cesti so se proti bazi ZN usuli begunci. Po plemenskih brazgotinah je bilo mogoče sklepati, da so Dinke.

Da se je vojna med nomadskimi pastirji iz prestolnice Jube razširila ne samo na podeželje okoli Piborja, Akoba, Bora, Rumbeka, ampak tudi v Bentui v Unity, sva izvedela uro prej iz novic na smrt preplašenih potnikov sudanske letalske družbe Kush, ki sva jih srečala v recepciji baze ZN, kamor sva prišla prosit za zračni transport v Jubo, potem ko je sudanska letalska družba Southern Supreme Airlines zjutraj iz neznanega razloga odpovedala let.

Na smrt prestrašeni učitelji iz Kenije in Ugande, najeti, da bi pomagali opismenjevati podeželje, kjer 80 odstotkov žena ne zna brati, so drug čez drugega trdili, da je njihovo letalo sicer priletelo, ampak da so se na pristajalni stezi kake tri ure vožnje čez naftna polja južno od Bentuija, ki jih je prva leta 1979 odkrila ameriška korporacija Chevron, nenadoma iz grmovja pojavili jezni Nueri in s puškami grozili v nebo, dokler se letalo, ki je pristajalo, ni spet dvignilo in odletelo. Ko so zmedeni potniki posedli v avtobus, so jih na prvi nadzorni točki ustavili Nueri v uniformah SPLA in zaporniških čuvajev in se besno spravili nanje. Porinili so jih na tla, suvali s kopiti kalašnikovk, nato pa začeli streljati v tla tik pred njihovimi glavami. Verjeli so, da je konec z njimi, a so se nasilneži potem sporekli, ker se niso mogli dogovoriti, kaj bodo storili z njimi. Niso jih postrelili, kot so zahtevali tisti v uniformah zaporniških čuvajev, ampak so jim samo pobrali vse, kar so imeli vrednega, in jih zbrcali nazaj na avtobus. Enega iz skupine potnikov so odvlekli s seboj. Iz grmovja so slišali strel, najbrž je mrtev.

Ko se je med vsesplošnim streljanjem in grmenjem nebo nad Rubkono rdeče razžarelo, sva se v koloni beguncev obrnila nazaj po cesti v bazo ZN. Tokrat nas mongolski vojaki v utrjenih barikadah za bodečo žico niso več pustili nazaj v recepcijo, ampak preusmerili proti stranskemu vhodu. Postavila sva se na konec dolge vrste, pod žaromete, ki so ves čas nervozno prečesavali vrste koščenih žena v preperelih oblekah, otroke, od katerih jih je bilo veliko brez staršev, pa tudi može v uniformah SPLA, Dinke s kalašnikovkami v rokah. Mirno smo čakali, da se bodo velika železna vrata, ki so obljubljala varnost, končno odprla. Pa se niso in niso.

**************************************************************

Iz noči je nenadoma pribežala jokajoča žena z otrokom v naročju in milo prosila, naj gremo z njo. Jalal, Nuba, s katerim sva se srečala malo prej na cesti, je prevajal, da je žena Dinka, da ji je ime Mariama, da živi v koči takoj zraven, da so njen dom malo prej napadli Nueri v civilnih oblekah in s sulicami grozili, da bodo vse poklali. Nekako ji je uspelo skriti večino otrok v greznico in pobegniti po pomoč.

Uroš je takoj prosil do zob oborožene mongolske vojake, ki so vse opazovali z oklepnega vozila, parkiranega na cesti, naj gredo z njo. Najprej niso razumeli, nato so se delali, da ne razumejo, potem so se pretvarjali, da bodo šli na pomoč, nazadnje so res stekli, ampak so se vrnili, rekoč, da morajo vprašati za dovoljenje nadrejenega, in začeli vneto telefonirati. Zato sva z Urošem stekla z ženo, ki je vse bolj obupano vila roke in jokala. To je spodbudilo vojake, da so se vendarle premaknili, a počasi in na varni razdalji, razporejeni v strelce z brzostrelkami, pripravljenimi na strel.

Ko smo se znašli zunaj sija žarometov, so se spet ustavili. Ko so opazili, da jih snemam z infrardečo svetlobo, je vodja z roko pokril objektiv kamere in se besno zadrl, kdo da sva. Povedal sem, da sva poročevalca. Zarohnel je, kdo nama je dovolil sem. Rekel sem, da vlada Južnega Sudana. Pomiril se je, medtem pa je žena sama izginila v noč. Po nekaj napetih minutah se je vrnila s skupino blatnih in na smrt preplašenih otrok, ki so kot sence izginili za njo proti vhodu za begunce.

»Ti si Slovenec,« se je navdušila bela žena, ko sva počakala, da so vsi do zadnjega, razen najinega novega prijatelja Jalala, po kakih treh urah smeli za ograjo. »Jaz sem pa Poljakinja. Ne skrbita, lahko bosta prespala. Ampak ne s temi begunci, v konferenčno dvorano vaju bomo dali.« »Jaz sem pa iz Bosne!« se je izprsil krepki fant v civilu pod modro čepico ZN. »Mi, Bosanci, vemo, kaj je vojna! Ampak kdo je to?« je vprašal in pokazal na Jalala. »On ne sme z vama. On mora k beguncem!« so zahtevali od Jalala tudi varnostniki ZN, Nueri in Dinke v recepciji med registracijo v knjigo gostov. Šele Ana jih je prepričala, da sme. Jalal je Sudanec, ne Južni Sudanec, zato ni IDP (internally displaced person). Jalal je novi član najinega tima, zato mu gredo iste pravice kot nama.

Preden smo legli na gola tla, kjer se je drenjalo kakih 50 mož in žena, delavcev ZN iz različnih afriških dežel, ki so čakali na letalo v Jubo, je Ana prinesla dve odeji in konzerve tune, sir in marmelado ter zavoj zmrznjenega kruha in dve tablici čokolade. »Ampak pojejte na skrivaj, nimam za vse,« je rekla. Jedli smo skriti med kontejnerje in tresoč se od mraza spraševali, koliko begunskih otrok se bo to noč brez odej prehladilo in umrlo na odprti vetrovni ravnini, kamor so jih porinili mongolski vojaki.

To smo vprašali Italijana Marka. Skomignil je in naju z Urošem povabil na kozarček likerja, Jalala pa je tudi on mirno spregledal. »A si jih videl?« se je obregnil za mizo v svojem kontejnerju, »kdo bi si mislil, da lahko danes, leta 2013, še živijo taki ljudje. Na pol nagi. Kot koze! Kot čreda koz!« Sladki liker v ustih naenkrat ni več prijal.

Preden sva šla, je izjavil, da je vojno začel Dinka, predsednik republike Južni Sudan Salva Kiir, ko je oktobra vrgel iz službe podpredsednika države, Nuera Riaka Macharja, in v soboto prepovedal še njegovo stranko SPLA DC (SPLA Democrates for Changes).

**************************************************************

Zjutraj sva prosila Ano, ali smeva v mesto z oklepnimi vozili, ki morajo na ogled, koliko škode je bilo storjene ponoči. Vse bova posnela, Uroš bo posnetke takoj zmontiral, videoporočilo o širitvi vojne na podeželje bo še isti dan doseglo svet, podobno kot videoporočila, ki smo jih prek satelitov pošiljali na svetovni splet iz Nubskih gora in za to nalogo izurili tamkajšnje prostovoljce. Odvrnila je, da je to absolutno nemogoče. Za dovoljenje mora vprašati štab v Jubi, ta pa modro palačo ob reki Hudson v New Yorku, kjer preverijo vsakega poročevalca, ali ni morda preveč kritičen do ZN. To bo trajalo nekaj tednov. Povedala je tudi, da naju ne more spraviti na letalo ZN, ker ne spadava med osebje ZN. Naj greva peš na pristajalno stezo v Rubkoni in čakava, da bo pristalo kako komercialno letalo.

Ker ni bilo več slišati streljanja, smo se vsi trije odpravili proti reki beguncev, ki se je že navsezgodaj spet vila iz Rubkone. Ko smo dosegli propadajočo piščančjo farmo malo pred prvo kontrolno točko, so naju tam sprejeli resni in nekam poklapani prijatelji iz JEM, ki so naju prejšnji dan v popolnoma drugačnem razpoloženju pripeljali iz Nubskih gora.

Izvedela sva, da je tržnica kakšna dva kilometra naprej vsa pogorela, najbrž tudi najin hotel in najina nahrbtnika. Če nista zgorela, so ju pa zagotovo ukradli Nueri, vojaki ali civilisti, ki lovijo in streljajo Dinke do Bentuija in naprej proti jugu. Nihče ne more oceniti, koliko je mrtvih, saj se s tem nihče ne ukvarja. Večina darfurskih trgovcev je ponoči izgubila vse, kar so prodajali. Posiljenih je bilo tudi več Somalk in Etiopijk, prav tako begunk iz svojih dežel, ki so na tržnici kuhale pasulj in stregle čaj. Nihče več ni varen.

Tovornjaki in terenci na dvorišču so bili že do vrha naloženi. Povili so tudi preprogo, na kateri smo posedali in modrovali, kaj bo prinesla nova vojna njim. Po napetem ozračju sva sklepala, da čakajo samo še ukaz, naj se umaknejo nazaj na drugo stran meje, v Nubske gore, v Sudan.

**************************************************************

Če bodo oblast v republiki Južni Sudan prevzeli Nueri, nič ne bo več, kot je bilo. Bivši podpredsednik republike Južni Sudan in plemenski poglavar Nuerov Riak Machar je znan tudi po izdajstvu. Sredi enaindvajsetletne državljanske vojne, ki jo je začel legendarni komandant dr. John Garang, sicer Dinka, leta 1983 z uporom proti potomcem lovcev na sužnje, Arabcem na severu, ki so v kolonialnih časih pomagali Britancem nadzorovati Sudan in od njih po njihovem odhodu leta 1956 prejeli v roke politično in gospodarsko moč, je Riak Machar skupaj z Lamom Akolom obtožil dr. Garanga, da vodi SPLA preveč despotsko, in se mu uprl. S tem je povzročil strahoten razkol v SPLA in vojno med plemenoma, ki je skoraj uničila SPLA in skupaj z vojno proti Arabcem v obeh plemenih zahtevala več kot dva milijona žrtev.

Večina komandantov SRF (Sudan Revolutionary Front), v kateri so se – odkar so jih po odcepitvi republike Južni Sudan pustili na cedilu njihovi soborci v SPLA na jugu – združili afriški borci za človekove pravice v Nubskih gorah, Modrem Nilu in tudi Darfurju v Sudanu, verjame, da Akolovo stranko SPLA DC, ki jo je v Jubi prejšnjo soboto razpustil Salva Kiir, financira vojaška hunta Omarja Baširja v Kartumu. In da so se Baširjevi plačanci ves čas od razglasitve neodvisnosti na skrivaj udinjali arabskim interesom. V novi vojni med Dinkami in Nueri pa da se bodo – po znani arabski taktiki »ubij sužnja s sužnjem« – pobili kar med sabo. Večina verjame, da je cilj Kartuma oslabiti novo državo, ki jo imajo v resnici za svoj vojni plen in so se z njeno odcepitvijo sprijaznili s figo v žepu, in s pomočjo Nuerov ponovno prevzeti naftna polja na jugu.

Morebitna zmaga Macharjevih Nuerov utegne prekiniti logistične poti v Nubske gore in Modri Nil in tako ustaviti dobavo še te revne pomoči, ki prihaja čez mejo z juga na skrivaj. Afriški staroselci v Sudanu se lahko znajdejo podobno izolirani kot v letih 1993-1996, ko so bile Nubske gore tako zaprte, da tri leta do več kot milijona obleganih ni mogel nihče. Daleč od oči in ušes svetovne skupnosti utegnejo Arabci dokončno iztrebiti afriške staroselce iz gora, kjer počivajo kosti njihovih prednikov.

**************************************************************

Ko sva povprašala, kaj se je zgodilo z najinima nahrbtnikoma, se je vodja Darfurcev sam v terencu podal v Rubkono. Čez kako uro se je vrnil z vsem, kar sva pustila v hotelu, razen z mojo spalno vrečo. Na razpolago nama je ostalo, da se z Darfurci takoj umakneva nazaj v Nubske gore ali pa da ZN ponovno prosiva, naj naju po zraku – čez vse te vojskujoče se Nuere in Dinke – spravijo v Jubo, od koder je bilo po poročilih mogoče sklepati, da so razmere pod kontrolo Dink predsednika Salva Kiira, in prek Kampale v Ugandi odletiva v Evropo.

Ker so bile vse mobilne zveze prekinjene, sem o vsem poročal ženi Bojani v Slovenijo po satelitskem telefonu. Povedala je, da je Uroševa mama za pomoč na letalu ZN že zaprosila Andreja Štera na ministrstvu za zunanje zadeve. Pol ure kasneje je Šter sporočil, da se lahko vrneva v bazo ZN: slovenska ambasadorka v Pekingu je po uradni poti zaprosila za pomoč vlado v Ulan Batorju, ki nadzira mongolske vojake v Bentuiju.

Med hojo nazaj v bazo ZN naju je prehitela kolona vojaških vozil, namenjena proti severu, z Nueri, ki so grozeče dvigali orožje in spuščali divje bojne krike.

»Vzeli vaju bomo na prvo letalo,« nama je povedala Ana ob vhodu. »Tisti ženski, ki kar naprej kliče s slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, lahko poveš, da zdaj lahko neha!« je dodala trdo.

Da bi vsaj malo povrnila uslugo ZN, sva se prijavila med prostovoljce, sestavljene iz osebja ZN, ki so registrirali zdaj že večtisočglavo množico beguncev, ki je pritiskala v bazo. V roke so nama potisnili papir, na katerega sva za vsakega moškega, žensko, otroka, ki se je zrinil skozi visoka kovinska vrata, naredila črtico. Po štiri navpične in eno, s katero sva snop prečrtala.

Najbolj uboga človeška bitja, ki so preživela na črni puhlici nad največjimi zalogami nafte, so se pred najinimi očmi spreminjala v črtice. Ne v številke, kot smo navajeni, ampak v navadne modre črtice.

Do osmih zvečer, ko je prišla komanda, da moramo nehati, in so naši vojaki zaprli vrata in zablokirali vhod, je šlo skozi skupaj 5000 prebivalcev Rubkone, Bentuija in drugega podeželja.

Ker je bila kantina že zaprta, sem šel za vse tri na lov za hrano k Indijcem, ki baje res niso dobri vojaki, imajo pa vedno kaj hrane. Kuhar iz Himačal Pradeša mi je naložil dva pladnja riža z dalom in čapatiji. Potem je spet začelo grmeti. Oglasila se je sirena, gostitelji so hiteli zaklepati vrata in izginjali v isti smeri. Z vseh strani so skozi temo proti bunkerju hitele kolone novih beguncev, tokrat osebja ZN.

Vse sem našel v petih velikih močnih kontejnerjih na vzhodni strani taborišča.

»Ena sama raketa bo padla na kamp, pa nas bodo vse evakuirali!« je rekla Španka. »V Ruandi, v Srebrenici, na Timorju se je zgodila enaka sramota. Ni važna misija, važne so riti. Ljudje, zaradi katerih toliko plačancev ZN dobro živi, sploh niso važni!«

Okoli polnoči, ko je raketiranje prenehalo, smo se vsi trije vrnili v konferenčno dvorano.

**************************************************************

»Da, evakuacija!« je zjutraj potrdil Ukrajinec. »Vse osebje baze bomo evakuirali.« »Če bo šlo vse po sreči, bosta še danes v Kampali!« je potrdila tudi Ana.

Po več nasprotujočih si informacijah smo se z Urošem in Jalalom ob 14. uri znašli v letalu ZN na pristajalni stezi v Rubkoni.

V Jubi sva takoj po nastanitvi tik ob letališču v največji bazi ZN v republiki Južni Sudan, ki spominja na mesto v mestu, v moderni restavraciji srečala prijatelja Josefa iz Slovaške, šefa varnosti pri ZN. Povabil naju je v belega terenca in mimo varnostnikov zapeljal, kamor ne bi smel: k 20.000 beguncem, ki so bili izgnani v zahodni del baze, kjer dobesedno čepijo in hodijo drug po drugem. »Jutri jim bomo začeli razdeljevati hrano!« je rekel in umaknil pogled. »Po enem tednu jim boste šele jutri začeli razdeljevati hrano?« »Glavno je, da imajo vodo! In varnost od prvega dne!«

»A imajo res varnost?« Potrdil je, kar sva slišala od Indijca v najinem kontejnerju, da so v kraju Akobo Nueri vdrli v bazo ZN in pobili 17 vojakov SPLA. Vsi so bili Dinke.

»Hibrid, sestavljen iz vojakov ZN in Afriške unije, v Darfurju nima mandata zaščite prebivalstva, ampak samo opazovalno funkcijo.«

V Akobu so Nueri ubili tudi tri indijske vojake.

Prijatelj, ki dela za slovaško naftno družbo v Bentuiju, je sporočil, da so Nueri vdrli skozi ograjo, pretepli Slovake, nato pa pred njihovimi očmi postrelili vse Dinke, ki so jih našli.

Komandant 14. divizije SPLA, general Kuong, je v Bentuiju ravnokar zmagal v vojni proti guvernerju province in Kiirovemu privržencu Dengu. To pomeni, da so največja naftna polja v republiki Južni Sudan že pod nadzorom Nuerov. Upornikom proti Dinkam sta se pridružila tudi zloglasni Peter Garet in Jao Jao iz plemena Murle. Skupaj so zjutraj zavzeli tudi Bor. V tamkajšnji bazi ZN se trese za življenje več tisoč ugandskih trgovcev. Med evakuacijo ameriških delavcev so streljali na dve letali, zato nista mogli pristati.

V Jubi so že odkrili prva množična grobišča. Podobne novice prihajajo tudi iz drugih krajev po državi.

Preden sva zjutraj odletela, sva Josefu izročila dve neizkoriščeni letalski vozovnici Bentui-Juba; prosila sva ga, naj ju da najinemu prijatelju Nehmedinu, beguncu iz Modrega Nila, ki nama je do zdaj vedno pomagal tihotapiti kamere in satelitske povezave v Nubske gore in Modri Nil. Zaradi policijske ure se ponoči nismo mogli dobiti. Po telefonu nama je povedal le, da so mu vojaki SPLA, Dinke, v torek s tankom zapeljali čez skromen dom iz bambusa in pločevine in ukradli motor, ki si ga je prislužil z delom v trgovini z elektroniko. »Srečen božič in srečno novo leto,« mi je še uspelo slišati, preden se je baterija izpraznila do konca.

**************************************************************

Leto in pol po razglasitvi samostojne države nihče več ne more zares kontrolirati milijonov nalaganih in razžaljenih, ki so jim tuji mirovni mešetarji obljubljali, da jih, če bodo na referendumu glasovali za odcepitev od severa Sudana, čaka novo, boljše življenje pod zaščito zahodnih lobijev.

Od mirovnega sporazuma, ki sta ga podpisala Omar Bašir in Salva Kiir leta 2005, po najdaljši afriški vojni, dveh milijonih mrtvih in petih milijonih pregnanih v begunska taborišča, domačini, razen v Jubi, niso dobili nič. Na podeželju ni bilo zgrajenih nobenih šol, nič klinik, ustvarjenih ni bilo nobenih delovnih mest. Večino milijard dolarjev in evrov pomoči iz ZDA in EU, namenjenih za razvoj in napredek, so pokradli gospodarji v Jubi in morda tudi v tujini.

Staroselce smo »civilizirani« zadnjih 500 let praktično iztrebili z vseh kontinentov. Sudan je ostal najbolj staroselski; ne arabskim lovcem na sužnje ne njihovim zahodnim sodelavcev ni uspelo poloviti ali pokončati vsega hudega vajenih domorodcev.

Da bodo domačine rešili vojaki v modrih čeladah, se ni več mogoče zanašati, tudi če bo varnostni svet ZN poslal še 15.000 vojakov. Ker nihče ni pripravljen tvegati in umreti za Afričane, utegnejo pomagati roboti – droni z nameščenimi kamerami, ki so jih ponudili iz enot ZN v Kongu; tam z njimi od junija letos nadzirajo koltanova polja. Baje se je prav zaradi te tehnologije opazovanja in nadziranja nasilje med civilnim prebivalstvom res zmanjšalo.

Ne verjamem, da imajo nadnacionalne korporacije, ki prevzemajo svet, v mislih namestitev »letečih kamer« tudi v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abjeiju in Darfurju, provincah, ki so bile žrtvovane že pred podpisom vseobsegajočega mirovnega sporazuma.

Nube niso bojeviti nomadski kavboji kot Nueri in Dinke. Kmetje so, ki verjamejo, da bodo želi, kar bodo sejali.

Z ženo Bojano in Urošem smo zadnja dva meseca snemali izjave čuvajev svete dežele prednikov, iz katerih je jasno razvidno, da so pripravljeni umreti, ampak vdali se ne bodo. Družine v votlinah po požganih gorah in lisičjih luknjah ob vsakem domovanju mirno čakajo, kaj jim bo prinesla blokirana povezava z jugom. Prek satelitske povezave in skypa Jacob Wiliams v imenu vseh prosi le, naj ne pozabimo, da so vsej aroganci in ignoranci svetovne skupnosti navkljub vendarle del človeštva.

Tisti, ki vemo, kaj umira in kakšna škoda se s tem dela človeštvu, se pridružujemo njihovi prošnji.

29. december 2013 – Izvoz za genocid – Tomov članek, objavljen v Sobotni prilogi Dela Read More »

29. december 2013 -Vsem, ki vam je mar

Novice / Gregor

Vsem, ki vam je mar

Iz telefonskih klicev Suleimana Jamousa v Parizu in Bahe v Kampali sem ravnokar dobil potrditev da je pot iz Republike Južni Sudan v Nubske gore res zaprta.

Pričakuje se, da se bodo danes ali jutri za naftna polja okoli Bentiuja v severni provinci Unity spopadli Macharjevi Nueri, ki so prejšnji teden zavzeli mesto in Kiirovi Dinke, ki se približujejo iz dveh smeri: Farianga in Myuna na severu.

V obeh teh krajih na cesti iz Bentijuja proti severu v taborišče nubskih beguncev Yida 60 km do gora, so se včeraj spopadli Nueri in Dinke. Baje so zmagali Dinke –a Nueri, ki so tod v manjšini, še naprej obvladujejo okolico in transportne poti.

Po poročilu OZN so v Bentiuju odkrili masovno grobišče z 70 trupli.

Darfurski uporniki iz JEM, ki so naju z Urošem Strnadom prejšni teden prepeljali iz Nubskih gora v Bentiu so skupaj z poveljnikom Bashirjem relativno varni v bazi OZN v Bentiuju. Šofer Abdel Azim je uspel z OZN letalom v Jubo, Baha pa v Kampalo.

Baha potrjuje da Nueri v Bentiuju dobivajo pomoč iz Kartuma. Ta teden naj bi sudansko letalo pripeljalo bencin. Jamous navaja, da naj bi uradno priletelo le po begunce s sudanskim potnim listom. Jamous obvešča, da je bilo 80 odstotkov le teh po pristanku na zračni pisti v Harassani severno od naftnih polj v Higligu v Sudanu takoj aretiranih.

Jamous tudi sporoča, da so Nueri v napadu na Rubkono v Bentiuju, ki sva mu bila priča z Urošem Strnadom, prejšni teden ubili dva darfurska trgovca, ki sta na tržnici branila svoje imetje. Eden je iz afriškega plemena Mesalit drugi iz arabskega Gamour.

Olje iz province Unity še teče v Sudan – vendar samo ena tretjina prejšnjega pretoka. Machar v glavnih svetovnih medijih napoveduje nove dogovore o delitvi prihodkov od nafte, ki naj bi bili bolj ugodni za vojaško hunto v Sudanu, čez katerega vodijo naftovodi do pristanišča Port Sudan koder so rafinerije in jo tankerji vodijo na Kitajsko (80 procentov).

Machar zunaj obeh Sudanov ne uživa podpore. Predsednika Republike Južni Sudan Kiira podpira ugandska in ameriška vojska. Kirirova SPLA si je izborila nazaj od Macharjevih Nuerov tudi Malakal v prav tako z nafto bogati provinci Gornji Nill na meji z sudansko provinco Modri Nil.

Tako v Modrem Nilu kot v Nubskih gorah je sudanska vojska in milice predsednika Omarja Bashirja včeraj napadla upornike iz vrst SRF (Sudan revolutionary front). Tako v Kurongo Abdala zahodno od Kaduglija v Nubskih gorah kot tudi v Borgo blizu Demazina v Modrem Nilu so SPLA North in JEM uspeli obdržati svoje pozicije.

Novo vojno v Sudanu ne bo ustavilo par telefonskih klicev. Nasilje je ušlo iz rok glavnih akterjev in grozi z novo, tokrat najhujšo katastrofo med obupanimi, ki so dve leti in pol po razglasitvi neodvisnosti izgubili vsako zaupanje v svetovno skupnost

29. december 2013 -Vsem, ki vam je mar Read More »

23. december 2013 – Protestno pismo: Ustavimo genocid nad staroselci v Sudanu

Novice / Gregor

Ustavimo genocid nad staroselci v Sudanu

Protestno pismo

Vsem, ki vam je mar

Spoštovani!

Od izbruha nove vojne v Nubskih gorah 6. junija 2011 je minilo skoraj trideset mesecev. Odkar so 1. julija 2011 zapustile prizorišče vse agencije OZN skupaj s praktično vsemi humanitarnimi organizacijami, profesionalnimi opazovalci in mediji pa je minilo skoraj devetindvajset mesecev.

Staroselski ljudje v Nubskih gorah, provinci Modri Nil in Abyei in v Darfurju, torej na vsej meji med odcepljeno in 9. julija 2011 ob prisotnosti predstavnikov vseh najpomembnejših institucij na planetu razglašeno novo državo Republiko Južni Sudan in stotriindevetdeseto članico OZN, se ves ta čas praktično sami soočajo z iztrebljevalci, ki jih po zraku in zemlji pošilja na Mednarodnem sodišču v Haagu največjih grozodejstev obtožena vojaška diktatura pod vodstvom Omarja Bashirja v Kartumu.

V imenu civilistov, mater in očetov, otrok in starcev in bolnikov, ki jih vsak dan bombardirajo z v Rusiji izdelanimi bombniki Antonov in s kitajskimi bojnimi letali MIGi in jih oblegajo na oklepnih vozilih, tankih, konjih in kamelah sudanska vojska, arabske milice, plačanci iz celega Sahela in vojni dobičkarji celega sveta … in v našem imenu – nekaj tujih prič, ki poskušamo domorodnim ljudem pomagati kričati na pomoč s pomočjo kamer, računalnikov in satelitskih povezav, ki jih učimo uporabljati za dostop v svetovni splet in v vašo zavest – iz dna duše, srca in pameti protestiramo proti vsem globalnim in nacionalnim institucijam, ki ne opravljajo dolžnosti, za katere smo jih ustanovili in jih človeštvo tudi plačuje.

Od Varnostnega sveta OZN zahtevamo, da od genocidnih samodržcev v Kartumu pri priči doseže “no flying zone” in konec bombardiranja najbolj nedolžnih. Od humanitarnih organizacij, ki so tako strahopetno zapustile najbolj ogrožene v času, ko jih najbolj potrebujejo, zahtevamo, da s preganjalci takoj spogajajo humanitarne koridorje, po katerih se bo na žrtvenik človeštva, kakršno je leta 2013, lahko takoj prebila osnovna človekoljubna pomoč (sredstva za lajšanje bolečin, hrana, osnovne šolske potrebščine …). Še prej pa od največjih medijskih hiš zahtevamo, da takoj prekinejo veliki “COVER UP” in se nam pridružijo v srcu teme na meji med obema Sudanoma, tako kot narekuje njihova sveta misija in osnovno človeško sočutje.

Teden dni po začetku nove vojne v Republiki Južni Sudan, ki jo podobno kot v provincah na severni strani meje s taktiko “ubij sužnja s sužnjem” prav tako na skrivaj orkestrira genocidna vojaška diktatura v Kartumu in grozi, da bo zaradi malodušja svetovne skupnosti – še posebej Varnostnega sveta OZN in njenih agencij, ki so včeraj začele evakuirati svoje osebje – omogočila še eno Ruando in Srebrenico, vas vse, ki vas bo ta protest dosegel, prosimo: zbudite se! Prosimo: usmerite pozornost v oba Sudana! Na zgodovinski preizkušnji smo vsi, ki nam je še mar!

Hvala!

Želimo vam vesel božič in srečno novo leto.

Za ekipo projekta “Oči in ušesa boga”- Tomo Križnar, Nubske gore, 13. december 2013

23. december 2013 – Protestno pismo: Ustavimo genocid nad staroselci v Sudanu Read More »

25. junij 2013 – Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji – Tomov članek za Sobotno prilogo Dela

Novice / Gregor

Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji

Afriško poročilo – Sobotna priloga, 15.06.2013

Ko je šest mesecev po referendumu o samoodločbi 9. julija 2011 nova država Republika Južni Sudan v Jubi razglasila neodvisnost, je to pozdravil ves napredni svet. Na častni tribuni so ploskali najvišji predstavniki ZDA, Evropske unije, Kitajske, Rusije in Združenih narodov. V novi prestolnici, ki je zrasla na ruševinah in smeteh najdaljše in najbolj krute afriške vojne, ki je vzela dva milijona žrtev in pet milijonov pregnala v begunska taborišča, se je trlo novinarjev. Dogodek so v živo prenašale vse največje tv-mreže. Nekaj dni ga ni bilo pismenega človeka na Zemlji, ki ne bi slišal za novo upanje človeštva.

Malo nas je bilo takrat, ki smo jezno opozarjali na žrtve odcepitve. Na domorodne ljudi v Nubskih gorah, Modrem Nilu in provinci Abjei, ki so jih mirovni posredniki prepustili diktatorskemu islamskemu režimu v Kartumu. Generalom, ki jih je mednarodno sodišče v Haagu že dve leti prej zaradi grozodejstev v Darfurju obtožilo najhujših zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom.

Manj kot dve leti kasneje so vsa mejna območja med Republiko Južni Sudan in Sudanom v vojni. Konec aprila so borci SPLA (Sudan People’s Liberation Army) iz Nubskih gora in province Modri Nil, ki so po osamosvojitvi Republike Južni Sudan ostali sami onkraj meje v tem, kar je ostalo od Sudana, skupaj z uporniki iz Darfurja po novem zdaj vsi organizirani v SRF (Sudan Revolutionary Front), napadli Um Ruvabo, Abu Karšolo, El Rahad in druge kraje severno od Nubskih gora. Zavzeli so glavno cestno in železniško povezavo in napovedali pohod nad Kartum. Nihče ne ve, koliko žrtev je bilo med vojaki na eni in drugi strani, saj na teh območjih že dolgo ni novinarjev. Agencije OZN v svojih internih sporočilih že od začetka maja poročajo le o novih in novih beguncih. Po oceni iz prejšnjega tedna naj bi se v puščavo na južnem robu Sahare zateklo že več kot 60 tisoč razseljenih, do katerih Baširjeva vojaška hunta, podobno kot novinarjem, ne dovoli dostopa nobeni humanitarni organizaciji. Umirajo od žeje, nimajo hrane, niti zdravil in nobene zaščite nobene od organizacij za človekove pravice.

Naši birokrati v Bruslju in Washingtonu vsi po vrsti obsojajo vrhovnega komandanta SRF Abdela Aziza el Hila, ki je odločen pregnati genocidarje in izkoreniniti rasistični sistem. Trdijo, da to ni prispevek k miru v Sudanu. In zahtevajo, da »uporniki« položijo orožje in se vdajo. Ali pa umaknejo čez mejo v novo Republiko Južni Sudan. Eno ali drugo – tako kot to zahteva arabska vojaška hunta.

Ampak SPLA in Republika Južni Sudan že od odcepitve ni prijazna do soborcev v SPLA, s katerimi so se dve desetletji borili z ramo ob rami v istem uporu potomcev sužnjev proti lovcem na sužnje.

Začelo se je v četrtek, 18. aprila. Na razdrapanem kolovozu, ki je ostal v črni puhlici od zadnje deževne dobe. Med grmovjem kakih osemdeset kilometrov jugozahodno iz Malakala. Na checkpointu blizu vasi Heria, Fanjakang county. Pred dvema v tla zapičenima koloma, čez katera je visela scefrana vrv.

»I want more!« je zavpil nad menoj mož v izprani uniformi in z izbočenimi brazgotinami plemena Šiluk nad obrvmi ter pomignil svojim fantom s puškami v rokah.

Surovo so nas nagnali iz terenskega vozila in postavili v vrsto. Vsakemu so pregledali dokumente. Moj potni list in trimesečni vizum z več dovoljenimi vstopi v Južni Sudan glavnemu nista bila dovolj. Hotel je več.

»Kaj je to več?«

»Kje je dovoljenje za potovanje?«

»Kakšno dovoljenje za potovanje?«

Ocenjujoče me je premeril, malo počakal, nato pa skomignil z rameni in vsem ukazal pregledati prtljago.

»More money?« sem pohitel, a se niso več dali ustaviti.

Checkpoint za checkpointom sem bil priča, kako vojaki SPLA in člani Nacionalne varnosti od potnikov pobirajo denar. Deset, dvajset funtov, nekaj dolarjev, kar pa je za revne domačine veliko. Nihče ne dobi potrdila. Mene za denar doslej niso nikoli vprašali.

Čudili so se veliki profesionalni kameri in sumničavo spraševali, zakaj in od kod toliko manjših kamer. Kolikor sem mogel vljudno, sem razložil, da s humanitarno organizacijo Hope opremljamo lokalne afriške prostovoljce onstran meje s kamerami in satelitskimi povezavami ter jih učimo in vzpodbujamo, da sami poročajo svetu o iztrebljanju … V vojne cone smo dobavili več kot tisoč kamer. Letos sta Klemen in Živa pripeljala tudi prve drone – »leteče kamere«. To so ceneni modeli helikopterjev, s katerimi se v Evropi igrajo ljubitelji, ki pa imajo nameščene HD-kamere in lahko letijo 1000 metrov visoko, ostanejo v zraku pol ure, toliko kot za zdaj omogočajo najcenejše baterije in snemajo, kot jih vodimo z radijskimi valovi, ali pa programiramo, da opravijo prelet z ene do druge točke GPS. Izurjeni lokalni piloti prostovoljci lahko snemajo napade vladne vojske in milic na staroselske vasi med etničnim čiščenjem. Več ko bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžahidi z afriškimi staroselci v zaprtih enklavah. Bolj ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo morda upali požigati, pobijati in iztrebljati. Ustanovam cele svetovne skupnosti, ki so ujete v pasteh birokratske nemoči, bomo s posnetki pomagali, da bodo z arogantnim režimom spogajale cone brez dovoljenih preletov bombnikov in koridorje za dostop humanitarne pomoči naravnost v vasi, kjer se borijo za pravico ostati to, kar so.

Vodja me je gledal, kot da ničesar ne razume.

Dodal sem, da sem na poti od Malika Agarja, komandanta SPLA North v Modrem Nilu, s katerim sem prejšnji dan posnel intervju – k Abdelu Azizu, komandantu SPLA North v Nubskih gorah, in vrhovnemu komandantu SRF, ki mu želim dati priložnost, da sam pove, zakaj se ne vda.

»To sta vaša človeka, ali ne?«

Namrdnil se je, da v Nubskih gorah in Modrem Nilu ni nobene SPLA več ampak samo neke milice.

Tako govori Omar Bašir. Afriške borce za osnovne človekove pravice imajo na severu za komarje, kot se je lani izrazil Bašir. Nekaj neprijetnega, nekaj, kar pika, a se je pred njimi mogoče enostavno zaščititi z mrežo in sprejem.

»Jao!« sem se ustrašil. »Tile so od Jaoja Jaoja!«

Jao Jao je južnosudanski odpadnik iz vrst SPLA, ki se je uprl novim gospodarjem v Jubi takoj po volitvah za lokalne guvernerje, jeseni leta 2010 zatrjujoč, da so jih poneverili. SPLA obtožuje vsesplošne korupcije in ob pomoči mladih Murlejev nomadskih pastirjev brez vsake prihodnosti v provinci Jonglei proti Silva Kirru, vrhovnemu komandantu SPLA in predsedniku Južnega Sudana, že dve leti vodi podobno gverilsko vojno, kot jo je prej skupaj s Kirrom proti diktatorju Omarju Baširju. Za nevarnega ga imajo zato, ker naj bi ga po klasični sudanski politiki divide et impera podpiral sam Bašir. Iz Kartuma naj bi mu le ta poleg denarja pošiljal tudi vojaško opremo. Decembra lani je SPLA sestrelila helikopter OZN, ki so ga baje brez dovoljenja za prelet krajev, ki jih nadzira Jao Jao, osumili, da je prevažal orožje upornikom. V nesreči so umrli trije ruski piloti. OZN trdijo, da so imeli dovoljenje za let. Juba trdi, da ga niso imeli. Dogodek je odmeval po svetu in hitro poniknil v pozabo kot vse, kar se zgodi in dogaja v Sudanu.

»Prodali me bodo Kartumu!« me je spreletelo. »Zamenjali me bodo za orožje in municijo!«

Ker so me v Darfurju leta 2006 po petih mesecih med različnimi uporniškimi skupinami izdali mirovni opazovalci Afriške unije in predali Baširjevi vojaški nacionalni varnosti, ki me je obtožila vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu in obsodila na dve leti zapora, sem najbrž kar nekaj vreden.

»Tukaj si slikan v arabski obleki in s turbanom?« se je obregnil eden, ko sem razprl plakat našega filma Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana. »Zakaj?«

Povedal sem, da smo prisotni na vsej meji med Sudanoma in tudi v Darfurju. In da se pač oblačimo kot domačini, da smo čim manj opazni.

»In kdo je tale?« je pokazal na sliko Sulejmana Jamousa.

»To je džandžavid!« je rekel eden od fantov z dvignjenim kazalcem, še preden sem lahko odgovoril.

»Ne, upornik proti hegemoniji, marginalizaciji in iztrebljanju Afričanov iz Darfurja je, podobno kot ste bili tudi vi še pred sedmimi leti!« sem se uprl.

»Darfurci so nas ubijali. V zadnji vojni so podpirali Arabce, ne nas, Afričane!«

»Tako kot tudi mnogi vaši. Arabci so prevarali afriška plemena v Darfurju podobno, kot so tudi mnoge vaše Dinke, Nuere, Šiluke. Na jugu ste kristjani in pogani Darfurci so vsi muslimani, zato jih je bilo še lažje prepričati, da se za uporniki v SPLA skrivajo zahodni križarji in da se morajo zato vsi pridružiti sveti vojni proti Evropejcem in Američanom, ki hočejo razgrabiti Sudan. Ko so Darfurci prepoznali trik, so se mnogi, z zamudo leta 2003, a vseeno tudi sami uprli. Jamous je humanitarni koordinator najmočnejše uporniške skupine JEM. JEM pomeni Justice and Equality Movement. Na, poglejte naš dokumentarni film. Poglejte, kje vse po Evropi sva z Jamousom lobirala za mirno rešitev vojne, ne samo v Darfurju, ampak tudi v Nubskih gorah in Modrem Nilu. Bruselj, Strasbourg, Berlin, Pariz, Praga, Sarajevo … Poglejte, kako živi z nami v Sloveniji. Poglejte, kako skrbno kosi travo, kako krotko pomiva posodo, kako moji hčerki dela papirnate avione …«

»To nas prav nič ne zanima!« je zavrnil glavni. Nekam je poklical in nato pokimal: »Naši nadrejeni bodo odločili. Gremo!«

S terencem so me odpeljali v zanemarjeno zidano hišo na ograjenem dvorišču med kočami sredi prašne vasi. V štabu nacionalne varnosti me je sprejel nov zasliševalec, že na prvi pogled zlovoljen. Na vprašanje, kako je, je odgovoril, da slabo. Zakaj slabo? Zato, ker je vroče.

»Uporniki JEM v Darfurju so islamski fundamentalisti. Njihov načrt je enak kot načrt Omarja Baširja ves Sudan hočejo islamski,« se je zadrl name. In tudi on nekam poklical.

Vedel sem, kaj bo sledilo. V Darfurju leta 2006 se je začelo podobno. Nikogar nisem mogel prepričati, da ne poročam nobeni obveščevalni službi, ampak samo občemu človeštvu, ki ima pravico vedeti. Ki mora vedeti, kaj se dogaja s soljudmi na žrtvenikih sveta, preden tako kot v vsaki svetovni moriji doslej tudi samo pride na vrsto …

Večkrat sem ga slišal omeniti Jamousa in Khalila. Ko je opazil, da strižem z ušesi, je šel končat pogovor ven.

Khalil Ibrahim je bil član Baširjeve muslimanske bratovščine, ki je leta 1989 z vojaškim udarom prevzela oblast od do takrat bolj liberalne, a tako kot vse prej in kasneje skorumpirane arabske vlade v Sudanu, in nato član parlamenta vse dokler se ni uprl marginalizaciji Darfurja in s somišljeniki organiziral JEM. Na božično noč predlani ob 3.45 zjutraj ga je spečega v krogu svojih tovarišev med grmovjem v Darfurju z natančno usmerjeno raketo ubilo letalo brez pilota. Preživeli so videli in slišali samo blisk in grom. Prepričani so, da sudanske zračne sile za tak umor nimajo ustrezne tehnike. In da so projekt izpeljali Američani in Francozi v svoji teroristični vojni proti svetovnemu terorizmu. Zato, ker je bil Khalil musliman, ki se ni dal kupiti tujim interesom in je delal zgolj za svoje ljudi.

»Stvari ne gredo dobro zate,« je poročal, ko se je vrnil. »Naši v Malakalu so mi naročili, naj te pripeljem.«

»Kaj pa moja vozovnica do Bentuja in begunskega taborišča nubskih beguncev Jida? Drago sem plačal. Osemdeset dolarjev sem dal …«

»Zjutraj ti bodo vrnili.«

»Zaradi mene boste vse potnike zadržali do jutra?«

»Nič zato! Lahko čakajo!«

»Lahko čakajo?«

»Seveda!«

Tako so se obnašali dokler se Afričani niso uprli Arabci v Sudanu. So Afričani v novi državi povzeli kulturo svojih nekdanjih gospodarjev?

V mraku so me zaprli v značilno afriško celico z debelimi kovanimi rešetkami. Peščena tla, posrani koti, zatohla neznosna vročina. Ječa za ulovljene sužnje!

Pred tem so mi odvzeli pas, čevlje in vse v žepih. Tudi telefon, beležko in svinčnik. Noč sem prebil na golih tleh, brez spalne vreče, brez vode in posode za iztrebljanje, s komarji in podganami, ki so vsake toliko hušknile čezme, ter netopirji, ki so se spreletavali skozi rešetke.

In s teorijami zarot v svoji glavi.

Tile niso od Jaoja Jaoja. Tile so plačani iz Jube. Ampak za koga dela zdaj nova prestolnica Juba? Kdo plačuje nekdanje komandante SPLA, zdaj uradnike v novih bleščečih zgradbah ministrstev, v tej sicer popolnoma obubožani in še naprej skoraj prazni novi državi? Vse podeželje še naprej tolče največjo revščino, za navadne ljudi se od vojne sem ni prav nič spremenilo. Čutijo, da so odveč in da nimajo nobene prihodnosti. Nihče jih ne potrebuje, niti za sužnje. Sedaj je čas strojev, ne gole fizične človeške sile. Velika večina preprostih pastirjev, kmetov, malih trgovcev se dobro zaveda, da tujce zanimajo predvsem naravni viri. A niti na naftnih poljih nisem videl nobenih pridobitev. Nič šol, nobenih cest, nič farm in plantaž, nobenih tovarn. V Južnem Sudanu gre dve leti po osamosvojitvi dobro le privilegiranim v Jubi. A tudi nova svetovljanska Juba ne proizvaja, ne izvaža, ne služi. Od kod torej denar za vse tiste nove obleke, draga terenska vozila in limuzine?

Kdo so zdaj resnični gospodarji Republike Južni Sudan?

Ti bodo odločili, kaj se bo zgodilo z menoj?

Mirovni mešetarji

Denarja zjutraj nisem dobil nazaj. Ob svitu me je vodja z vso kramo naložil v terenca in z vojakom, ki me je stražil s staro puško z odpetim zaklepom, odpeljal nazaj v Malakal.

Na dvorišču Nacionalne varnosti je sledil nov pregled opreme in novo zasliševanje in novo zastraševanje. Za Slovenijo še nikoli niso slišali. Niti da smo člani EU, ki poleg Združenih držav Sudanu najbolj pomaga s humanitarnimi projekti. Tudi internetu tod očitno ne zaupajo. Prosil sem, naj se prek mojega satelitskega modema povežemo na mojo stran, kjer so posnetki in poročila vseh dosedanjih kampanj za njihove kolege v SPLA North onkraj meje, ki jih po razglasitvi neodvisnosti niso izdali samo v Varnostnem svetu OZN in praktično vse agencije OZN skupaj z Visokim komisariatom za begunce in Unicefom, ki bi moral skrbeti za otroke, ampak tudi njihovo vodstvo.

»Ni res!« je vzrojil neizkušeni mladi zasliševalec. »Mi pomagamo. Naši pomagajo.«

Južnosudanski predsednik Silva Kirr se je lani jeseni uradno opravičil ameriški vladi, da je lagal, prisegajoč, da ne podpira »upornikov« SPLA North, ki so po podpisu mirovnega sporazuma leta 2005 ostali sami in še bolj izolirani onkraj meja. Po tem sporazumu, ki sta ga pod ameriško taktirko in ob botrih iz Norveške in drugih dežel Europske unije podpisala Omar Bašir in legendarni pobudnik in ustanovitelj SPLA John Garang, je jug Sudana šest let kasneje dobil pravico do referenduma o samoodločbi. Nubske gore in Modri Nil pa so mirovni mešetarji že takrat žrtvovali Arabcem v zameno za še bolj z nafto namočen Abjei, ki je dobil pravico do vzporednega referenduma. Garang je bil ubit v letalski nesreči komaj tri tedne po tem, ko ga je kot podpredsednika Sudana, kar mu je šlo po tem sporazumu, na slavnostnem sprejemu v Kartumu pozdravila množica več sto tisočih, ki so verjeli v nov začetek. Večina ljudi v Darfuju, Nubskih gorah, Modrem Nilu in tudi Južnem Sudanu verjame, da so Garanga dali ubiti tujci, in to zato, ker ni bil za odcepitev, ampak se je kot pravnik, ki je doktoriral v ZDA in poznal tudi kolonialno zgodovino, zavzemal za nov, enotni, demokratični Sudan, v katerem pa bodo spoštovani pravo in osnovne človekove pravice.

Ko smo z muko napol pismenih končali zapisnik, me je v svoji hlajeni pisarni v obnovljeni kamniti zgradbi, koder so nekoč mučili sužnje, sprejel šef Nacionalne varnosti province Gornji Nil. Tudi visoki, debeli, arogantni Dinka je z roko nonšalantno zavrnil vse moje plakate, filme in posnetke in izjavil, da me bodo naslednji dan z letalom peljali v glavno pisarno Nacionalne varnosti v Jubo, kjer bodo že vedeli, kaj storiti z menoj. Obveščeni so, zahtevajo me, zdaj ni nobene druge možnosti več.

»Nube in ljudje Modrega Nila niso tvoja skrb! Niti moja!« je zatrdil. »Naši politiki skrbijo zanje in jih niso pozabili.«

Morda sem z iskreno ogorčenostjo dosegel vsaj to, da me niso zaprli, kot so me prvo noč. Varnostniki so me peljali v najdražji hotel v tem od vojne razrušenem in še naprej propadajočem mestu na robu naftnih polj. Skozi letališče so me naslednje jutro vodili kot vip mimo vseh v vrste postrojenih Kitajcev, ki kot nova svetovna sila oblegajo oba Sudana. Že med vojno leta 1998 se jih je v takrat še nerazdeljenem Sudanu registriralo več kot pol milijona. V Južnem Sudanu so danes prav tako prisotni kot v Sudanu, a se delajo nevidne, nekako neopazne.

V novi sivi petnadstropni stavbi Nacionalne varnosti v Jubi so se zasliševanja ponavljala podobno. Opazil sem, kako so se zasliševalcem zasvetile oči ob pogledu na ekran mojega mobilnega telefona, še bolj pa na mojo novo videokamero sony 2000.

Bal sem se za telefon, ki so mi ga odvzeli kmalu po intervjuju z RTV SLO, ukradli pa so mi kamero, vredno sedem tisoč dolarjev skupaj z večino denarja v isti torbi. Takrat ko so me namesto na letalo, za katero so zahtevali in dobili denar, posadili na avtobus za Kampalo in po štirih napornih dneh brez vsake uradne obtožbe izgnali v Ugando.

Vse so izvedli tako spretno, da nimam nobenega dokaza, da so kamero odnesli agentje. Sem pa prepričan, saj ob 4. uri zjutraj na avtobusu ni bilo nikogar drugega.

Ko sem v Kampali obiskal veleposlaništvo nove Republike Južni Sudan in vprašal, ali se lahko vrnem, so mi povedali, da ne bom imel nobenih problemov, saj je moj vizum z več dovoljenimi vstopi, ki mi ga je pred dvema mesecema v Jubi poklonil sam vodja emigracijske pisarne prav zato, da sem »lahko legalno potoval čez mejo v Nubske gore in Modri Nil in se legalno vrnil«, veljaven tri mesece. In da je potni list dovolj za potovanje po vsej državi Republiki Južni Sudan in da ne potrebujem nobenih drugih dovoljenj za potovanje.

Vi, Evropejci in Američani

Brez težav sem se vrnil v Jubo in en teden težil ministru za informacije Barnabu Benjaminu za pojasnilo, zakaj se mi je vse to zgodilo. Verni krščanski mož se je spomnil, da mi je v vojnem času večkrat pomagal z informacijami. Zdaj zalitih lic in v elegantni poslovni obleki, da sem ga komaj prepoznal, mi je obljubil, da bo za uradno pojasnilo vprašal šefa Nacionalne varnosti. Dan za dnem sem prihajal in čakal, da bom dobil nazaj vsaj kamero in denar in kakršno koli že opravičilo. Tako sem imel priložnost v sprejemni pisarni spoznati več višjih uradnikov. In tudi to, kaj imajo v glavah.

Ob vsaki priložnosti so ponavljali, kako so jih Arabci izkoriščali in varali in da so bili zato vsi za odcepitev. Še naprej so nadvse hvaležni borcem za človekove pravice in človekoljubnim organizacijam v Evropi in Ameriki, ki so pridobile zahodne donatorje in politike, da so od Arabcev na severu izsilili referendum, na katerem jim je uspelo izglasovati neodvisnost. Ko pa smo se približali usodi njihovih soborcev v vojni proti Arabcem, ki še naprej bijejo boj za osnovne pravice v Nubskih gorah in Modrem Nilu in »afriških upornikov« v Darfurju, so se vsakič znašli v opazni zadregi. Podobno kot moji zasliševalci prej so ponavljali, da jih niso pustili na cedilu. Pomagajo jim, a na skrivaj.

»Zakaj na skrivaj?«

»Zaradi nekega posebnega razloga.«

»Kakšnega posebnega razloga?«

»Z Baširjem smo marca podpisali sporazum o prenehanju vseh nasilnosti, hkrati z zavezo, da ne bomo več podpirali SPLA North v Nubi in Modrem Nilu ter JEM in SLA v Darfurju.

»Kdo vas sili v to?«

»Vi, Evropejci in Američani!« so odgovarjali vsi po vrsti.

Novi ruski helikopterji

Nafto v Sudanu je leta 1978 odkrila ameriška naftna korporacija Chevron. Štiri leta kasneje so enaindvajset Chevronovih delavcev v bazi blizu Bentuja pobili neznani storilci. Arabska vlada v Kartumu je za pokol obtožila »afriške divjake z juga«, ki so začeli svoj upor proti Arabcem na severu, organizirani v SPLA leto prej. SPLA pa je za pokol obtožila Arabce, ki naj bi za izkoriščanje ogromnih naftnih zalog ne potrebovali več tujcev, ker so za to medtem izučili svoje ljudi. Takoj zatem je ameriška vlada zaradi vse večjega razmaha islamskega fundamentalizma v tej državi svojim korporacijam prepovedala delovati v Sudanu. Chevron se je umaknil iz Sudana in prodal svoje pravice sudanski arabski diaspori in kanadskemu Talismanu. Največji del naftovoda skozi Nubske gore proti Rdečemu morju so na koncu osemdesetih let zgradili kitajski kaznjenci. Vmesne postaje je postavila švedska korporacija Ludlin. Pogodbe za vzdrževanje instalacij je podpisala norveška Watsila in podjetniki iz Italije, Avstrije, Nemčije in drugih članic Evropske unije.

Leta 1999 so aktivisti spravili v svet novico, da denar, ki ga tuje korporacije prispevajo za varovanje svojih delavcev, Baširjeva vojaška hunta uporablja za izganjanje domorodnih ljudi z naftnih polj. Družine Dink, Nuerov in Šilukov, ki so pasle krave v največjih močvirjih na planetu ob Nilu, so preganjali z ozemelj, kjer so se rodili njihovi predniki. Mitraljirali so jih iz novih ruskih helikopterjev. Največji šok je bilo spoznanje, da Talisman sredstva za svoje investicije zbira iz prihrankov upokojencev po domovih oskrbovancev v Kanadi.

Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji!

Glavni mediji niso povzeli teh poročil, zato je škandal hitro poniknil v pozabo.

Največje naftne zaloge so po razglasitvi neodvisnosti ostale v Republiki Južni Sudan, največ naftovodov pa v Sudanu. Več kot osemdeset odstotkov sudanske nafte je do lani teklo v Port Sudan ob Rdečem morju, kjer so tudi vse rafinerije, in naprej v tankerjih na Kitajsko. Obe državi sta si po mirovnem sporazumu delili dobiček pol pol. Potem pa je januarja lani Republika Južni Sudan nenadoma ustavila črpanje in zaprla ventile. Po uradnih trditvah zato, ker je Sudan zahteval petdesetkrat večje trošarine, kot so le te kjerkoli v svetu. Obe od petrodolarjev popolnoma odvisni administraciji sta se pri priči znašli na robu bankrota.

In s tem na pragu nove vojne.

A nove vojne ni želela podpreti nobena tuja sila.

Kitajska je vedno bolj žejna nafte in sploh vseh surovin iz Afrike. Zahodni svet je ekonomsko vse šibkejši in se v Afriki umika pred Kitajci ter skuša ohraniti svoje pozicije na planetu predvsem le še z vojaško premočjo. Ne zna se občutljivo odzvati na novo arabsko silo, ki izsiljuje in grozi s samomorilskimi napadi islamskih skrajnežev, niti na novo kitajsko moč, odkar je ta pokupila ameriške dolgove, ki jo vedno bolj stiska za vrat.

Odcepitev Republike Južni Sudan od Sudana in novi protektorat ob gornjem Nilu je bila prva prava zmaga zahodnih lobijev.

Zato je v ameriških in evropskih očeh Omar Bašir še vedno najboljši človek pod soncem v Kartumu. Pri koritu ga pustijo tudi zato, ker je privolil v mirno odcepitev Južnega Sudana in izdal nekaj teroristov, ki so se po letu 2006 še skrivali v Sudanu, ko je odpovedal gostoljubje Bin Ladnu. Al Kaida v Sudanu ni bila ustanovljena po naključju. Nikjer na planetu ni mogoče najti več in bolj vernih sunitov. Ti niso pozabili, kako so kolonialni Angleži v največji bitki pred Omdurmanom pred stodvajsetimi leti z novimi strojnicami maksim zmasakrirali trideset tisoč dervišev. Če bodo uporniki SRF pod vodstvom Abdela Aziza pregnali Baširja in njegove plačance, se lahko zgodi, da ti ne bodo obnovili pogodb o izkoriščanju sudanske nafte. Pa tudi do nove vojne in celo, da bodo tudi v Sudanu prevzeli oblast manj zmerni islamski fundamentalisti, kot je Bašir. Recimo nadvse inteligentni Hasan al Turabi.

Kljub tiralici Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Haagu je Bašir junak tudi v očeh članic Arabske lige, Afriške unije in praktično vsega tretjega sveta. Imajo ga za radikalnega upornika proti globalni zaroti nekdanjih kolonialnih sil, ki skušajo ponovno kolonizirati svet in vzpostaviti one world government. Prisilna islamizacija na osnovi šeriatskega prava in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem etičnih in verskih manjšin je nujna, če hoče Bašir ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana in preprečiti nadaljnje razpadanja Sudana in odcepljanje staroselcev.

To je vzrok, zakaj ne samo politiki, ampak tudi šampioni človekovih pravic na zahodu, ki so se tako proslavili v kampanjah za Darfur, nič ne slišijo in nič ne vidijo.

Zato Baširjeva vojaška hunta, obtožena največjih grozodejstev, lahko brez večjih skrbi iztreblja in pobija preostale staroselce na »njegovi« strani meje. Trpljenje žrtvovanih v votlinah, kamor bežijo pred arabskimi milicami, ruskimi antonovi in kitajskimi migi, se nadaljuje.

Po vrnitvi iz izgnanstva v Ugando sem bil v Nubskih gorah priča, kako izstradani domorodni ljudje pražijo insekte. Ob koncu sušne dobe so si do hrane za preživetje množično pomagali tako, da so kurili ognje v votlinah in z dimom omamljali žužke.

V Modrem Nilu sem kar naprej poslušal krčeviti jok mladih mamic, ki jim umirajo dojenčki, medtem ko v izsušenih rečnih koritih iščejo zlato. To je edini način, kako priti do zdravil v sosednji Etiopiji. Bolj kot vsakodnevna bombardiranja jih boli, da smo jih havadje – beli tujci, ki smo toliko obetali – izobčili iz človeške vrste.

Abdel Aziz

Komandanta Abdela Aziza sem prvič srečal v prejšnji vojni, leta 2001. Nadomestil je legendarnega vodjo, pobudnika upora proti etičnemu čiščenju in duhovnega preporoditelja Nub, Jousifa Kuvo Makija. Skupaj z nekaj sto na pol golih in strganih vaščanov je na ramenih nosil skale, s katerimi so skušali utrditi sredi deževne dobe popolnoma razmočeno in neuporabno pristajalno stezo, da bi lahko na skrivaj pristalo letalo, ki naj bi me odneslo s posnetki sistematičnega iztrebljanja v svet. Ko je bilo kamenja za silo dovolj, je dal povelje, da so mladi rekruti brez uniform in škornjev, bosi in z lesenimi puškami, toliko časa marširali gor in dol, da je steza vzbujala upanje, da se letalo DC3 ob pristanku ne bo zarilo v tla. Nato je prosil muslimane, kristjane in animiste od blizu in daleč, naj skupaj molijo. Posnel sem nekaj tisoč ljudi, ki so vsak po svoje prosili, da tisto noč ne bi deževalo. Priča sem bil, kako množice na migljaj ubogajo svojega vodjo in mu zaupajo.

Tudi letos, dvanajst let kasneje, nisem naletel na nikogar, ki bi dvomil o Abdelu Azizu.

Naši najvišji evropski uradniki seveda nikoli niso imeli časti srečati Abdela Aziza. Ne morejo vedeti, kako množice spoštujejo naravne voditelje in kako daleč so jim pripravljene slediti. Dogodke spremljajo iz zastekljenih železobetonskih stolpnic nekje daleč proč od trpljenja otrok in mater, starcev in novih generacij. V najboljšem primeru se odzivajo na poročila zahodnih humanitarnih organizacij, ki pa vse po vrsti prav tako sledijo svojim interesom.

Nihče noče celotne resnice, ampak samo toliko resnice, kolikor jo je mogoče izkoristiti za svoje interese.

Za veliko sramoto vseh glavnih akterjev mednarodne politike gre. In vseh, ki vedo, pa ne povedo. To je vzrok, zakaj v glavnih medijih ni več poročil s teh območij.

Vsak, ki se poglobi in skuša poiskati vzroke neskončnega trpljenja, lahko razume, zakaj neodvisnih poročevalcev nihče ne mara. Niti nekaj humanitarnih organizacij, ki ne ubogajo diktatorja Omarja Baširja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih »partnerjev« iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj pomagajo staroselcem v Nubskih gorah (ne pa v Modrem Nilu), nas ne mara.

Tudi te humanitarne organizacije, ki jih ne smem razkrinkati, čeprav je njihovo minimalno razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste »javna tajna«, so bolj ali manj prav tako pod kontrolo. Teh, ki jim največ donirajo. O tem, kako skušajo različno nadzorovati protektorat v Nubskih gorah – ki ga ustvarjajo podobno, kot so nekoč kolonije, in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven podobno kot nekoč belgijski kralj Leopold, ki je za to v svoji zasebni koloniji Kongo plačeval svoje poročevalce –, bom lahko govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez te zadnje podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Ti so bili tisti, ki so dosegli, da me je eden od komandantov SPLA North marca izgnal iz Nubskih gora. Nato me je Nacionalna varnost aprila izgnala tudi iz Republike Južni Sudan.

Taktični umik

Abdel Aziz se s svojimi ljudmi seveda ne bo umaknil čez mejo v novo državo, kamor ustanovam mednarodne skupnosti ni uspelo zvabiti v past relativne varnosti taborišča za begunce iz Nubskih gora Jida – več kot tretjino staroselcev. Zadnji mesec je odbil dva silovita napada arabske vojske in milic na osvobojena območja ob glavni cesti. Pred tretjim, v katerem so se Arabci namenili uporabiti ves ruski in kitajski arzenal raket in bomb, se je umaknil. Pravi, da samo taktično.

Zadnji teden maja sem bil v Nubskih gorah priča, da so vsi možje, fantje in dečki pod orožjem. V nasprotju s prejšnjo vojno so borci tokrat dobro izurjeni in opremljeni. Morala je zavidljivo visoka. Kljub verjetnim žrtvam, ki se jih zavedajo, so borci odločeni sami in brez pomoči tuje sile spremeniti sistem arabske prevlade, ki jo krivijo za vse hudo, od kar so jelabam (arabskim trgovcem) kolonialni Britanci ob odhodu iz Sudana leta 1956 izročili vso moč.

Nobeni drugi rešitvi več ne zaupajo.

Pionirji

Vojna bo dolga, najbrž bo umrlo mnogo, mnogo ljudi.

Verjamem, da bo človeštvo prej ali slej podprlo videonadzor meje med Sudanoma. Verjamem v profesionalce mi smo le pionirji in prostovoljci. Nismo vojni dobičkarji. Nič si ne jemljemo od donacij: sami si plačujemo letalske karte, hrano, zavarovanje.

Minister za informiranje Republike Južni Sudan Barnaba Benjamin mi do tega trenutka še ni vrnil kamere in denarja.

Če sočustvujete in nas podpirate, prosim, nakažite prek www.TomoKriznar.com skromen prispevek za novo kamero in snemanje novega dokumentarnega filma. Obvezujem se, da bom v njem povedal vse, česar si zdaj še ne upam.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar

25. junij 2013 – Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji – Tomov članek za Sobotno prilogo Dela Read More »

20. maj 2013 – Srečanja na meji znanega sveta

Novice / Gregor

Srečanja na meji znanega sveta

Taborišče beguncev iz Nubskih gora Yida verjetno že bolje poznam kot svojo rojstno vas Naklo. Čeprav je veliko večje od mojega kraja in v njem živi dosti več ljudi. Petinsedemdeset tisoč po zadnjih ocenah.

Poznam ga bolje zato, ker me bolj zanima kot moja vas na robu Kranja.

Ljudje v tem taborišču so bolj zanimivi, saj prihajajo iz več kot petdeset različnih afriških plemen, ki so, dokler jih niso pregnali, živeli na več kot petdesetih gorah v Južnem Kordofanu, kamor so se zatekali vso zgodovino pred lovci na sužnje iz širšega področja ob Nilu in celo tako daleč kot je Etiopija, Kongo, današnja Centralnoafriška republika. In baje tudi stare Nubije, črnskega kraljestva, ki je tisoč let pred Kristusom vladalo celi dolini Nila od Sredozemskega morja do Velikih jezer v osrčju Afrike.

Če Yido primerjam z Naklom in gledam v spominu obraze, vidim doma predvsem ene in iste bledoličnike. Zdajle na pomlad verjetno brskajo na vrtovih, sedijo na verandah in balkonih, se prepeljujo v novih opranih avtomobilih iz supermarketov, vračajo iz služb, šol in pošt, gredo na igrišče, jogajo skozi vas, se kar tako malo sprehajajo na kosila in večerje v gostilne in na kakšno kavo … Vsi podobnih obrazov, napravljeni enako, vsi v približno istem uniformiranem stanju zavesti, pameti in duha.

Tukaj sem med potjo iz šotora, kjer spim pri družini prijatelja Bolisa v tabor Samarithan Pursa kamor hodim na net in jest in pit in se umivat, pravkar srečal genetsko najbolj različne fiziognomije, telesa pa tudi kulture. Od dveh metrov visokih Angolo in Mesaqin Quisar do skoraj pigmejcem podobnih Lomonov, Changarov in Tachojev. Sloke in vitke kot telesa jegulj podobne Dinkam, Šilukom in Nuerom. In debelušne, sodščaste, kratkonoge Bantujcem podobne. Nekatere ženske so povite v muslimanske tančice, tudi do oči, in v črnih rokavicah in nogavicah, da se praktično ne vidi nič ebenovinaste kože. Druge v dolge krščanska krila in srajce z dolgimi rokami, tretje so pa so skoraj nage, tako kot so bile njihove babice ponekod v gorah, kjer jih ni dosegel vpliv tujcev naj si bo iz Arabije ali Evrope in zdaj Amerike še pred desetimi leti.

Od najbolj ortodoksnih kultur do najbolj naravnih, z naravo še vedno povezanih, za vesolje še vedno odprtih, vseh zvezd na nebu zavedajočih se, nikoli pohabljenih, nikoli amputiranih, nikoli do sedaj impotentnih …

Vsi sobivajo zaradi iste nesreče zdaj v istem zavetišču drug ob drugem – ne da bi se spakovali drug nad drugim.

Po prvem dežju po osmih mesecih suše so sinoči ženske iz plemena Shat Safija plesale napravljene v moške z meter dolgimi lesenimi penisi v rokah. Migale so z njimi, jih dvigovale in spuščale in oponašale moške in se delale norca, v skečih v katerih so nas prikazale, kako nam je moškim samo do zadovoljitve in nič dosti več. Koliko smeha, koliko zastonj zabave. Na ta način je vsa taboriščna skupnost skupaj z muslimani in kristjani in tudi nami ostalimi, ki nismo rojeni na gori v neposredni bližini Kaduglija, koder je največji garnizon arabske vojske, častila sveto življenjsko silo, ki je iz kotline ob reki Kongo prignala oblake in odprla zapornice na nebu, da je božji blagoslov namočil zemljo in nas zdaj že obletujejo leteče mravlje, iz blata kvakajo žabe in imajo ptice, velike in male in tudi najmanjše, po tolikem času lahko prvo obilno pojedino.

Prisostvovali so tudi otroci. Čvrsti, krepki, sijoči otroci. Ne morem si kaj, da ne bi potegnil diktafon in jih posnel, kako bosi med skakanjem po lužah vriskajo od veselja, da je med njimi tujec. Belec.

Vsi pozdravljajo, kimajo, mahajo z rokami. Se nasmihajo, veselo vzklikajo. Nikogar ne srečam, ki ne bi rekel: “Dobro jutro havadja!”

Kakšna razlika od ljudstev na jugu Republike Južni Sudan. Tukaj ti vsi dajejo – tam ti velika večina skuša čim več pobrati, če že ne vse vzeti.

Da, zdaj lahko primerjam. Petkrat sem letos že obiskal to taborišče, in vmes trikrat tudi novo državo, v kateri smo vsi skupaj gosti. Dovolj izkušenj imam že od sedemdeset let prejšnjega stoletja, da me izkušnje ne morejo kar tako prevarati.

Nube so izjemen primerek človeštva. Ne razumem še točno, zakaj jih življenje vse do danes ni skvarilo tako kot vse nas ostale praktično vsepovsod drugod po planetu. Ampak dejstvo je, da vsi, ki nam jih je dano srečati, opažamo, kako zelo pošteni, olikani, prijazni so. Bolj kot katero koli ljudstvo in kultura, ki sem jih srečal do svojega oseminpetdesetega leta na potovanjih kjerkoli že drugje po Zemlji.

Tudi sinoči sem ostal v Samarithan Purse predolgo. Tudi sinoči sem se vračal z neta pozno, ko je že vse spalo. Tudi sinoči sem se zgubil in iskal pot k Bolisu in njegovi družini sam samcat na velikem prostranstvu povsem podobnih domovanj šotorov in koč prekritih z istimi belim plahtami UNHCR. Nisem se bal. Ni me bilo strah. Saj tukaj ni banditov. Ni tatov, ki mi bodo ukradli kamere, kot so mi jo na jugu, v Jubi, agenti National Security. Na jugu niti National Security ne moreš zaupati. Njim še najmanj.

Nube pravijo, da afriška plemena južno od gora niso nič bolj prijazna kot arabska plemena severno. Nikoli niso imeli dobrih stikov s kavboji; kravarji so se od nekdaj imeli za več. Ker izkoriščajo živali, ker jim pijejo mleko in kri. Ker silijo krave, da delajo za njih dokler jih ne pojedo.

Nube so kmetje. Kmet v Nubskih gorah ni zaničevalna beseda. Nubske kmečke družine sodelujejo in sobivajo z naravo in vsemi naravnimi vrstami v sožitju. Bilke in rastline, ki jim dajejo hrano spoštujejo in častijo kot že vso zgodovino nazaj, kar se kdo od njih spomni. Nikoli ne gredo na polje nepripravljeni in kar tako. Pred vsakim posegom v črno mastno prst opravijo skromen obred. Ko kopljejo pojejo, za dovoljenje, da smejo riti v prsi matere zemlje. Če se le da ne sadijo sami – ampak skupaj s prijatelji in celo vasjo. Iz vsakega dela na polju naredijo praznik, veselico, zabavo v čast in slavo rastlinskega sveta, ki jim omogoča preživetje. Ko pa bilke rastejo, jim morajo dati mir. Takrat lahko samo tiho upajo, da bo deževalo ravno ob pravem času, da se rastline ne bodo posušile in umrle. Do žetve ne smejo niti peti niti na glas govoriti in se smejati. To do rastlin, ki se trudijo in delajo ni vljudno. Lahko jih zmoti. Šele ob žetvi se spet začne veliko zahvaljevanje in priprošnje za novo dobro letino. Takrat so v Nubskih gorah največji plesi. In rokoborbe, na katerih častijo sile narave, sile kreposti, zdravja, vitalnosti. Takrat se borci pobarvajo s starodavnimi simboli in izpostavijo deklicam, ki se prav tako najlepše opravijo in skupaj ugotavljajo, kateri fant je najspretnejši, najbolj čil, najpametnejši. Vse do prihoda sufijev in krščanskih misijonarjev so mlade deklice imele največ moči po vaseh na robu njihovih polj, zato ker so same izbirale svoje ljubimce in može. Fantje so lahko sprejeli ponudbo ali pa tudi ne. Tako se je oplajala moška vitalnost in ženska lepota in zdravje.

Najbrž zato so nubski otroci tudi zdaj med izgnanstvom v taborišču tudi danes tako lepi in krepki.

Užitek jih je gledati.

Nalezeš se njihove naravne radosti.

To je tisto, kar privoščim vsem vam.

Bil sem v taboriščih beguncev v Afganistanu, Kampučiji, Gvatemali, Indiji, Čadu, Keniji, Kongu zato lahko primerjam splošno vzdušje. In vam povem, da nikjer nisem srečal lepših in bolj zadovoljnih ljudi v podobnih nesrečah. Pa čeprav so izgnani in iztrebljeni, in zdaj nebodigatreba in v breme in napoto celega sveta.

Boljše se počutim tukaj v vsesplošnem pomanjkanju in v skoraj popolni odvisnosti od agencij OZN in tujih zahodnih nevladnih organizacij – kot v velikih svetovnih metropolah, kjer tuji ljudje na vsakem koraku skušajo pridobiti pozornost mojih čutil in moj denar z vznemirjajočimi ponudbami. V Yidi je vse asketsko skromno, nič izložb, nič vsiljivih nespametnih reklam, nič blišča in leska, nič kroma in plastike, nič lepih oblek in dragih avtomobilov in visokih železobetonskih zastekljenih stolpnic, cestnih krožišč in nadvozov in podvozov deset pasovnic …

V Yidi so samo ljudje. Revni ljudje, ki so izgubili še tisto malo kar so imeli. A so si po ne vem kakšnem naključju ohranili dostojanstvo in ponos, in ostali navdušeni in pošteni in prijazni … in tako zelo človeški.

“Moral fog!” vzklikajo na vprašanje kako ste ata, mama, deček, deklica, teta, stric, stara mama, stari oče …

Niti eden ne zagodrnja, pogleda v tla, izmika pogled.

To se ne spodobi. Tako ne gre s kulturo niti enega plemena v gorah. Izziv je pozdraviti drugega lepše kot je on tebe. In mu s tem dati energijo, da bo lažje prenašal naporno delo, hojo s tovorom na glavi, vročino, sušo ali vlažnost deževne dobe. Energijo žarčijo skozi oči, ki zažarijo z vso močjo in lepoto.

Kakšne oči. Velike oči. Kot oglje črne oči. Natančno zarezane in oblikovane oči, kot so natančno oblikovane tudi velike, polne napete močne čutne ustnice.

Te iste oči in ustnice sem prvič videl na kamnitih kipih, na spomenikih starodavne nubijske kulture v Arheološkem muzeju v Kairu. V primerjavi z zlovoljnimi, depresivnimi, apatičnimi očmi in ozkimi, stisnjenimi ustnicami mojih Naklancev, Gorenjcev, Slovencev, Evropejcev in sploh zahodnjakov, so videti kot da res pripadajo neki superiorni človeški vrsti ali morda res celo neki izven zemeljski vrsti življenja …

Celo znana nacistka in Hitlerjeva propagandistka Leni Riefensthal je to opazila. In Nube leta 1968 predstavila v knjigi: “Die Leute wie von die anderen Sternen”. Od takrat so slavni. To knjigo pogosto najdem na policah umetnikov in intelektualcev. Andy Warhol se ni mogel načuditi, Pablo Picasso je izjavil, da poslikave na nubskih telesih odražajo kubizem. Kje so danes vsi ti oblikovalci javnega mnenja? Jih Nube še zanimajo, zdaj ko so oblečeni. In izpostavljeni genocidu?

Po vsakem takem pozdravu grem naprej krepkejši in bolj pripravljen soočiti se z novimi preprekami.

Sem bi se lahki hodili zdraviti obupanci, brez vsake vere v moč človeštva.

Sem bi lahko pošiljali na okrevanje depresivne bolnike, ki vidijo, da je vse brez veze.

Sem bi si lahko privoščili krepiti moralo in osnovne vrednote, tisti brez vere v karkoli, ki jih je sesulo moderno življenje v razumarski pragmatični civilizaciji.

Ni ga zaposlenega v nevladnih človekoljubnih organizacijah v Yidi, ki bi priznal, da ni opazil teh posebnih nubskih kvalitet. Naj njegova organizacija še tako sledi interesom tistih, ki jim največ donirajo, vsak izraža presenečenje in simpatije.

Nube so korenine človeštva in človeško seme za prihodnost.

Ne smemo jih pustiti iztrebiti in genetsko modificirati.

Za vse nas gre, za človeštvo kot vrsto je pomembno, da pomagamo Nubam in s tem sami sebi, zdaj v največjih preizkušnjah. Ne gre samo za bitko z Arabci, ki kot v časih lova na sužnje tudi zdaj očitno ne vidijo in ne čutijo nič od naštetega. Niti bitko plemenitosti in žlahtnosti naravne človeške vrste proti sebičnosti, pohlepnosti, aroganci in ignoranci vseh super sil in vsega ostalega človeštva. Za borbo svetlobe proti temi gre. Če že ne Boga proti samemu Satanu.

**********************************

Člani Samarithan Purse, ameriške protestantske humanitarne organizacije, ki ima v statutu napisano misijo evangelizacije sveta skupaj s človekoljubno skrbjo za hrano, vodo, obleko in zavetišči sestram in bratom v isti veri, in so od vseh organizacij in agencij OZN najbolj prisotni in najmočnejši v Yidi se delajo, da me ne vidijo.

Tako je čisto v redu. To je vse kar jih prosim.

Nič več drugega ne rabim, ko prihajam pod slamnato streho ob velikem satelitskem krožniku, kjer je miza in par stolov in posoda s filtrirano vodo vsak dan na net.

Pač. Od njih rabim samo še prevoz čez mejo.

Samarithani so poleg še dveh organizacij, ki jih zaradi varnosti ne smem omeniti, edini, ki pomagajo tudi onkraj meje v Nubskih gorah. Brez Samarithanov ne morem, ker imajo terenska vozila in sončne celice in generatorje, ki jih rabim. V zadnjih desetih letih so skoraj povsod izrinili katoliške misijonarje. Ne samo nadškofa Makrama, ki je po začetku vojne pobegnil v ZDA in tam zbiral pomoč in jo večino zapravil zase, ampak celo očeta Kizita, italijanskega misijonarja v Nairobiju s katerim sva v prejšnji vojni 1983 – 2005, s takratnim direktorjem ljubljanskega škofijskega Karitasa Stanetom Kerinom, dvakrat ilegalno letela na pomoč v letalih s po petimi tonami soli, zdravil in šolskih potrebščin.

Ameriški protestantski Samarithani so v letih premirja 2005 – 2011 v Nubskih gorah zgradili več kot 500, preberi ponovno: petsto protestantskih cerkva.

Večina Nub je sumničava do zidanih, na kovinske podpornike postavljenih in s pločevinasto streho kritih cerkva. Niti ob nedeljah v njih ni veliko obiska. Vaščani v Nubskih gorah pravijo, da imajo rajši svoje, male slamnate cerkvice, v katerih se počutijo kot v jaslicah. Na sploh menijo, da bi bile bolj koristne kot cerkve – šole in majhne podeželske lekarne, kjer bi lahko dobili zdravila. Bolj hvaležni bi bili, če bi jim ameriški samaritani pomagali s črpalkami za vodo, ki bi zagotavljale čisto vodo, da ne bi več pili to iz mlakuž, ki ostanejo po deževni dobi in je okužena z živalskimi iztrebki in bakterijami. Vero imajo svojo. Vera je kot moderna obleka, ki se kar naprej menja. V isti družini najdeš muslimane in katoličane in protestante, pa tudi animiste. Samo v Nubskih gorah živijo složno drug z drugim. Vidim jih skupaj moliti, vsak na svoj način. Vera je nekaj kot jezik. Resnico lahko govoriš v več jezikih. Ampak hkrati domačini pravijo, da roke, ki te pita ne moreš odsekati. Ne spodobi se kritizirati; treba je biti hvaležen za tisto malo s čimer jim tujci vendarle pomagajo, da se bodo morda lahko obdržali doma in jim ne bo treba v taborišče Yida.

Politika Samarithanov mi ni več naklonjena od marca letos, ko so mi dali vedeti, da me ne rabijo več, saj imajo v gorah svojo lokalno mrežo poročevalcev, katerih informacije lahko nadzirajo preden gredo v svet. Naenkrat nisem smel več leteti zastonj na njihovih letalih, za spanje v njihovih kampih so mi zaračunali trideset dolarjev.

Vsak, ki se poglobi in skuša dojeti vzroke neskončnega trpljenja na meji med Sudanoma lahko razume, zakaj neodvisnih poročevalcev ne marajo nikjer. Nihče noče cele resnice, ampak samo toliko kolikor jo je mogoče izkoristiti za svoje politične in gospodarske interese. Niti par humanitarnih organizacij, ki vsem nevarnostim navkljub ne ubogajo diktatorja Omarja Bashirja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih „partnerjev“ iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj pomagajo staroselcem v Nubskih gorah – ne pa v Modrem Nilu – nas ne marajo. Čeprav je ameriško samaritansko razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste “javna tajna”, za katero arabski islamski fundamentalistični režim v Kartumu, ki izganja Nube iz njihovih gora, s pomočjo vohunov prav gotovo ve, nočejo, da bi jim poročevalci, ki nam ne morejo zaupati, gledali pod prste.

Tudi Samarithan Purse je bolj ali manj prav tako kot bolj znani USAIDE in agencije OZN pod kontrolo nekih skritih lobijev. Teh, ki jih financirajo in za katere interese delajo. O tem, kako na različne načine skušajo nadzorovati protektorat v Nubskih gorah, ki ga ustvarjajo na podoben način, kot so nekoč kolonije in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven, bom lahko odkrito govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez te zadnje podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Ti so bili tisti, ki so dosegli, da me je eden od komandantov SPLA North izgnal že marca iz Nubskih gorah. Aprila pa še National Security nove Republike Južni Sudan v Jubi. Minister za informacije Barnaba Benjamin mi do danes ni dal uradnega odgovora, zakaj so me izdali njegovi iz vrst nekdanjih upornikov SPLA proti istemu arabskemu režimu v Sudanu, ki jih kar nekaj poznam že iz zadnje vojne 1983 – 2005, kot je obljubljal cel teden, niti potem ko sem se vrnil iz Ugande, kamor so me izgnali. Niti ni vrnil kamere in denarja, ki so mi ju ukradli po petih dneh pripora v National Security v Jubi. Niti mi ni hotel dati priporočila, nič pisanega, nič kar bi lahko prišlo v roke sudanskim oblastem, ki jim hodimo v zelje s kamerami in računalniki in satelitskimi modemi, in bi jim lahko služilo kot dokaz, da Republika Južni Sudan podpira medije na njihovi poti skozi odcepljeno in osamosvojeno Republiko Južni Sudan – prek nedefinirane meje v Sudan. Barnaba Benjamin je prejšnji teden le izjavil, da bodo svoje oborožene sile na meji obvestili naj gledajo proč.

Tako kot zdaj gledajo proč tudi člani Samarithan Purse.

Očitno nimamo istih interesov svetiti z lučjo v srce teme.

**********************************

Samarithani imajo, kot piše v avtobiografiji očeta ustanovitelja Samarithan Purse Bila Grahama, uspešnega protestantskega pridigarja, ki je zaslovel že v 60 letih prejšnjega stoletja z masovnimi spreobrnitvami na štadionih ne samo v ZDA ampak po celem svetu, najtesnejše zveze z vsemi konzervativnimi vladami v Washingtonu vse od Nixona naprej. Največje donacije jim prihajajo od najbolj vplivnih in najbolj bogatih.

Nafto v Sudanu je leta 1978 odkrila ameriška naftna korporacija Chevron. British Petrol je prisoten a skrit za kitajskimi korporacijami, ki so zgradile največji del naftovoda skozi Nubske gore do Rdečega morja. Vmesne postaje nadzira švedska korporacija Ludlin. Male rafinerije norveška Watsila. Največji lastnik je bila, do velikega škandala leta 1999 kanadska korporacija Talisman.

Leta 1999 smo aktivisti spravili v svet novico, da denar za varovanje svojih delavcev na koncesijah, kjer iščejo nafto poleg naštetih tudi korporacije s sedeži v Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugih članicah EU, Omar Bashir uporablja za izganjanje domorodnih ljudi z naftnih polj. Vasi domorodnih družin Dink in Nuerov so napadali z milicami plačancev rekrutiranimi iz arabskih nomadskih plemen in enostavno in najbolj učinkovito mitraljirali iz zraka iz novih ruskih helikopterjev. Nihče ne ve koliko otrok, žena in starcev je umrlo v ravnicah brez dreves in votlin, saj je bilo področje tedaj popolnoma zaprto za tuje opazovalce. Denar, ki so ga tuje korporacije zbirale za svoje investicije iz prihrankov penzionerjev po Domovih oskrbovancev v Kanadi, Ameriki in Evropi je ta ista vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom že pred štirinajstimi leti, leta 1989 uporabila za iztrebljanje nedolžnih pastirjev. Pobijanje otrok in žena in starcev so posredno financirali beli penzionerji …

Glavni mediji niso nikoli povzeli teh poročil. Škandal je hitro poniknil v pozabo kot vse kar se zgodi in dogaja v Sudanu. Oba Sudana, sploh pa področja ob meji med njima, so črna luknja na planetu Zemlja. Za noben drug del planeta ni manj zanimanja. Nobena druga pora ni manj znana. In to ni naključje.

Osemdeset procentov sudanske nafte je do januarja lani, ko je Republika Južni Sudan ustavila črpanje, ker so za transport nafte po njihovem ozemlju generali v Kartumu zahtevali petdeset-krat več, kot je to običajno teklo skozi Nubske gore v Port Sudan in naprej v tankerjih na Kitajsko. Kitajska je vse močnejša in vedno bolj žejna nafte in sploh vseh surovin iz Afrike. Zahod je ekonomsko vse šibkejši, se umika vsepovsod v Afriki – razen v Sudanu – pred Kitajci in vse bolj popušča ne samo zato ker je Kitajska pokupila ameriške dolgove, ampak tudi zato ker se ne zna prav in po človeško odzvati niti na novo arabsko silo, na samomorilske napade islamskih skrajnežev.

Vse to je najbrž vzrok zakaj nihče več noče vojne v Sudanu in zakaj nikogar ne brigajo žrtve odcepitve Republike Južni Sudan. Bashirjeva vojaška hunta, obtožena največjih grozodejstev, vključno z genocidom v Darfurju, lahko zdaj brez večjih skrbi iztreblja in pobija kar je še ostalo staroselcev na njegovi strani meje. Za veliko mednarodno sramoto gre! Zato v glavnih svetovnih medijih ni več poročil s teh področij. Če pa, pa morajo biti nadzorovane in so lahko samo take, da ne prikažejo cele resnice.

Uradniki v Bruslju in Washingtonu ne vedo kaj čutijo ljudstva, ki so jih žrtvovali morilcem. Dogodke spremljajo iz železobetonskih zasteklenih stolpnic, nekje daleč proč od trpljenja otrok in mater, starcev in novih generacij mladine brez vsake prihodnosti. V najboljšem primeru se odzivajo na poročila zahodnih humanitarnih organizacij, ki pa vse po vrsti več ali manj prav tako sledijo tudi svojim interesom in pogosto delujejo tako kot zahtevajo tisti, ki jim največ donirajo.

V očeh Evropske unije in ZDA je Omar Bashir še naprej njihov najboljši mož pod soncem v Kartumu. Tako kot že vso neokolonialno zgodovino se naši gospodarji zanašajo na brezobzirne pohlepne samodržce v tretjem svetu, ki so dovolj močni, da lahko varujejo investicije in so pripravljeni naredili vse – ne glede na muke navadnih ljudi, samo da ostanejo na poziciji.

Kljub izdani tiralici Mednarodnega sodišča v Haagu Omar Bashir v očeh članic Arabske lige in celo Afriške Unije in praktično celega tretjega sveta ostaja junak in upornik proti zaroti nekdanjih kolonialnih sil, ki skušajo globalizirati svet in vzpostaviti one world government. Prisilna islamizacija in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji vred je nujna, če hoče ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana in nadaljnjo razpadanje in odcepljanje provinc.

Vsi udeleženci v tem poslu imajo krvave prste. Niti komandanti in vojaki SPLA v Republiki Južni Sudan niso več ponosni uporniki in dostojanstveni borci za svobodo. To so zdaj premagani vojaki, ki jim diktirajo vedenje “ekonomski morilci”. Niso si izborili svobode ampak novo suženjstvo.

Med tem se neskončno trpljenje žrtvovanih v votlinah in lisičjih luknjah, kamor bežijo pred arabskimi milicami, ruskimi Antonovi in kitajskimi migi nadaljuje. Prejšnji mesec sem jih v Nubskih gorah videl jesti pražene insekte. V Modrem Nilu sem kar naprej poslušal krčeviti jok mladih mamic, ki jim umirajo dojenčki med tem, ko iščejo zlato kot edini način kako priti do zdravil v sosednji Etiopiji.

**********************************

Ampak jaz se seveda nisem vdal. Vdali so se Samaritani. Potem, ko sem dvakrat izgnan dvakrat ponovno prišel nazaj, zdaj ne vedo več kaj bi naredili. Zdi se, da zdaj vlada nekakšen status quo. Bojim pa se, da se bodo spomnili česa novega. Zato se trudim biti čim bolj neopazen.

Mimo kapije grem tako, da vsakič počakam nekoga od domačinov, s katerim potem živo diskutirava in pri tem “pozabim” pozdraviti in se vpisati v knjigo gostov.

Za mizo zlezem v dve gubi, ne kašljam, ne pretegujem se in samo hitim tipkati tole dokler še lahko.

V vrsto za hrano se postavim zadnji za vsemi nubskimi delavci in spravim vase tako, da nikogar ne pogledam.

Vodo pijem, ko nihče ne gleda.

Ven grem, ko gredo vsi spat in tudi ta na kapiji dremlje.

Samaritani imajo materialno premoč – jaz pa moralno. Mislim, da večina ameriški delavcev v Samarithan Purse v Yidi to ve. Vsem sem povedal, da imam s seboj satelitski internetni sistem in da iščem zanj prevoz v Tabanyo takoj onkraj meje, da bodo domačini dobili poceni dostop na internet in lahko sami in neodvisno poročali. Nič ne skrivam, vse karte imam odkrite. Oni pa ne. Ne morejo jih odkriti, ker jih ne smejo, saj ne delajo samo za Boga.

Vsak trenutek, bi kdo lahko rekel: te bomo peljali. Pa ne.

To bi moral reči njih vodja, marinec Conor.

Pa ne.

Bo zmagal denar – ali človeško srce?

**********************************

Pri Bolisu spim spanje nedolžnega. Danes sem mu dal sto petdeset funtov za modro plastično ponjavo, ki jo je ponoči napel čezme, na kateri piše Samarithan Purse. Dobil jo je po zvezah, a je še ni plačal, ker seveda nima denarja.

Bolis Adam Kuwa je begunec v taborišču. Prvič sem ga srečal leta 2001 v vasi Sarafat Jamous v Nubskih gorah. Ravno sem slikal nage Tačojke, ko je prišel mimo z enoletno punčko v eni roki in puško v drugi in svojim značilnim čistim vedrim obrazom. Pritisnil sem ga in pozabil nanj vse dokler lani jeseni nisem izbiral fotografij za koledar Ustanove Tomo Križnar in Hope za leto 2013. Najbrž zato, ker sem toliko buljil vanj v pripravi za tisk in nato med potrjevanjem barv v tiskarni Medium v Žirovnici, kjer nas je Miran Dolar podprl in koledar zastonj stiskal, se mi je njegov obraz globoko vtisnil v spomin. Vse do trenutka, ko sem ga zagledal letos januarja, ko sva z Živo pila čaj na stojnici v taborišču Yida. Takoj sem ga prepoznal, čeprav je vmes minilo enajst let in nima več puške in je njegova hčerka, ki jo je takrat stiskal k sebi, zdaj že prava mlada lepotica.

Dvanajst let je stara. Toliko kot moja hčerka Maja.

Njegov dom, kjer živi s tremi ženami in skupaj z osmimi otroki, je tik pristajalne steze in ceste, ki vodi iz taborišča proti Nubskim goram. Zato sem se trikrat letos namenjen čez mejo ustavil, da sem se še zadnjič napil vode. Vsakič so me žene in otroci veselo vabili naj ostanem. In zdaj, ko nimam več mesta v Samarithan Purse, sem se naselil pri njih.

Izpred skromne čajarnice, ki jo vodi ena od žena, imam pregled nad vsem kar leta in vozi v in iz Yide.

Že štiri dni ni moč videti nobenega transporta. Vsa vozila so na severu, kjer se zbirajo za veliki podvig. Nube hočejo spremeniti oblast v Kartumu. Nobene druge možnosti več ne vidijo. Nikomur od mednarodnih posrednikov več ne verjamejo. Preveč so jih že nalagali. Berejo nas. Ne zaupajo nam več. Večina se zaveda, da je taborišče Yida le vaba in past v katero jih lovijo agencije OZN in tudi nevladne človekoljubne organizacije in drugi, ki se delajo da jim pomagajo, v resnici pa na skrivaj sodelujejo z vojaško diktaturo v Kartumu pri razdeljevanju naravnih bogastev v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Darfurju in drugod po eni najbogatejših afriških dežel.

Čudno, da nas tujce sploh lahko gledajo.

Sam jih lahko gledam. Ure in ure, cele dneve med čakanjem kakršnega koli transporta naprej v gore. Začenja se deževna doba. Težko bo. Ampak dobro v vsem tem je, da imam zdaj prvič po petih mesecih na tej poti veliko prostega časa. In lahko gledam …

Vse kar premorejo je vredno manj kot petdest eurov.

To kar imajo je značilno nubsko sožitje. Zdaj lahko čisto od blizu preverjam ali prav čutim ali ne. Na skrivaj vsake toliko stisnem tipko na diktafonu, da imam dokaz za vse vas, ki mi ne verjamete in še vedno mislite, da so ti ljudje brez vsakih šol divjaki, kako nežno se pogovarjajo, kako milo nazivajo drug drugega, kako otroci na migljaj ubogajo in kako med tremi ženami ni nobene ljubosumnosti, ko se Bolis vsako noč odpravi k drugi. V enega od treh kvartirjev v treh kotih s trsjem zavarovanega dvorišča. Verjamem, da otroci ubogajo ker živijo naravno življenje brez računalnikov in TV in daril iz smetnjaka potrošniške družbe. In da žene niso ljubosumne ker ljubosumnost ni naravna – vsaj dokler Bolis vsem izkazuje enako pozornost, kot sam trdi.

Z vojno v Nubskih gorah smo povezani prek Radija Tamazuj in Radia Dabanga, ki oddajata iz Amsterdama in edina poročata kaj se dogaja. Najbolj natančno pa prek Bolisovega brata, radio amaterja SPLA North, ki je včeraj zjutraj sporočil, da so njegovi prejšni večer odbili napad sudanske arabske vojske blizu Um Ruwabe severno od Nubskih gora in da so odločeni napredovati proti Kartumu. Proti temu so sudanske zračne sile predvčerajšnjim bombardirale kraje ob glavni cestni povezavi proti Kartumu in ubile šestnajst civilistov.

BBC, CNN, tudi Al Jazeera molčijo o vsem tem. Enako tudi svetovni tiskani mediji. Vsi nadzorovani. Vsi v službi …

Vojna za spremembo skorumpiranega rasističnega režima v Kartumu, utegne biti dolga, najbrž bo umrlo mnogo, mnogo nedolžnih ljudi. To ni samo vojna z Arabci, ki zasedajo Sudan že stoletja, ampak v resnici tudi z velikimi silami praktično celega sveta. Zato s somišljeniki poskušamo vpeljati sistem video nadzora, ki bo omogočil občutljivim ljudem po svetu videti v to največje srce teme. Od leta 1999 smo preizkušali različne kamere in internetne povezave, od januarja letos poskušamo tudi z „letečimi kamerami“. To so ceneni modeli helikopterjev, malo večji kot ti s katerimi se pri nas igrajo ljubitelji tega športa, ki pa imajo nameščene HD kamere in lahko letijo 1000 metrov visoko, ostanejo v zraku pol ure, toliko kot za zdaj omogočajo najcenejše baterije in snemajo, ko jih vodimo s pomočjo radijskih valov, ali pa programiramo, da opravijo prelet z ene do druge GPS točke. Izvežbani lokalni piloti, prostovoljci bodo lahko posneli napade vladne vojske in milic na staroselske vasi med etničnim čiščenjem. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžehedini z afriškimi staroselci v zaprtih enklavah. Bolj, ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo morda upali požigati, pobijati in iztrebljati. Mednarodnim ustanovam, ki so ujete v pasteh birokratske nemoči, bomo s posnetki, o tem koliko domorodnih ljudi še vedno vztraja v svoji kulturi in na svoji zemlji, pomagali, da bodo z arogantnim režimom spogajale vsaj cone brez dovoljenih preletov bombnikov in koridorje za dostop humanitarne pomoči ne samo v begunjsko taborišče Yida, ampak naravnost v vasi, kjer se borijo za pravico ostati to kar so. Najmanj pol milijona Nub še vztraja na svojih domovih in se nočejo vdati v Yido, ker vedo da ne bodo mogli nazaj, saj bodo njihovo zemljo zasedli tujci. Skupaj z staroselci Modrem Nilu in Darfurju gre torej za več nekaj milijonov ljudi. Nihče ne ve točno, saj jih še nihče ni preštel.

Začetniki smo – a upamo, da bo video nadzor podprlo vse človeštvo. Prostovoljci smo – ne vojni dobičkarji. Nič si ne jemljemo od donacij: sami si plačujemo letalske karte, hrano, zavarovanje. Donacije potrebujemo le za opremo in produkcijo filmov. Če sočustvujete in nas podpirate – prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek www.Hope.si. Za novo kamero in snemanje novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse kar si še ne upam prek www.TomoKriznar.com.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar, taborišče beguncev Yida, meja med Sudanoma, 9. maj 2013

20. maj 2013 – Srečanja na meji znanega sveta Read More »

11. maj 2013 – Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (2. del)

Novice / Gregor

Tomo Križnar: Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (2. del)

Pismo iz Južnega Sudana, 11. maj 2013 ob 09:41, Yida (za MMC RTV SLO)

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi. Ponedeljek, 22. april 2013, zaklenjena soba v National Security, Juba “Naprej marš, obrni se levo, zdaj pa desno, zlij plastenko z urinom, odvrzi v ta koš, dajmo, dajmo, kaj delaš v stranišču tako dolgo!” me je teroriziral stražar, ko sem ga z razbijanjem po vratih priklical, da me je peljal na stranišče.

Minister za informacije Barnabas ni poklical nazaj, niti odgovoril na moj sms. “Očitno si žrtev neke vrste slabega komuniciranja,” me je dopoldne miril moj zasliševalec, ko je prišel ponovno vrtat vame. “Samo vrnite mi potni list in denar in me vrnite, kjer ste me aretirali, pa bo vse ok.” “Ne še. Moramo počakati odločitev glavnega v tej hiši.” V tem je zazvonilo. Poklical je Khamis Jelab, eden od najmočnejših generalov SPLA North v gorah in v času premirja guverner Južnega Kordofana. Daniel z Radia Damazuj mi je prejšnji večer sporočil, da ga je obvestil in da je obljubil, da mi bo poslal na pomoč, svoje ljudi v Jubi. Spomni se me iz prejšnje vojne v Nubskih gorah in ve tudi, da sem bil osebni prijatelj pokojnega legendarnega voditelja SPLA v gorah Jousifa Kuwe Makija. “Nate, tukaj imate!” sem podal mobilni telefon. “Naj vam on pove, kdo sem in kaj počnem!”

Govorili so po arabsko, zato nisem vsega razumel. Čutil pa sem, da je zasliševalec poudarjal, da mora Jelab poklicati šefa v najvišji pisarni te hiše. Ali še bolje vrhovni komandant SPLA North Abdel Aziz naj ga pokliče. Ta lahko doseže, da bom takoj spuščen. Jelab mi je obljubil, da bo poiskal Aziza in ga zmotil, pa četudi med raketiranjem Kaduglija.

Ko so fantje odšli, sem takoj obvestil Klemna, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj poizve, do kdaj še lahko brez penalov prestavimo let, za katerega imam karto 25. aprila. Jacob me najbrž čaka že dva dni. Ko sva z Živo pustila kovček z letečimi kamerami v prvi zidani hiši poleg Jacobove domačije, sva mu po staremu očetu pustila sporočilo, da grem v Modri Nil in da se bom vrnil najkasneje v desetih dneh.

Jacob je tehnični človek. Preden se je začela zadnja vojna, je imel v Kadugliju elektrotrgovino. Iz nje je, ko so vladne sile 5. junija 2011 napadle dom Abdela Aziza, pripeljal na osvobojeno ozemlje projektor. Rabiva samo še generator in motor, s katerim bova lahko potovala po deželi in pod večer projicirala presnete fotografije iz knjige Leni Riefensthall The last of Nuba. Že po tem, kako niso mogli skriti presenečenja med prepoznavanjem svojih golih mam in tet in stricev v knjigi, zdaj sami poviti vsi po vrsti v muslimanske dželabije ali krščanske hlače in srajce z dolgimi rokavi, si obetava, da bodo prepoznali tudi, kaj so jim v možgane spretno vsilili islamski fundamentalistični agitatorji in krščanski misijonarji. “Sram pred nagoto naših staršev je samo posledica verskih konceptov. Roka, nos ali penis so enako vredni, le drugo funkcijo imajo,” mi je v prvem dokumentarnem filmu Nuba, čisti ljudje, leta 1999 povedal Yousif Kuwa – ne samo pobudnik upora in veliki vojskovodja, ampak tudi oče nubskega duhovnega preporoda.

Z letečimi kamerami nameravava posneti projekcije in množične reakcije domačinov iz zraka in jih uporabiti v dokumentarnem filmu, ki bo predstavil tudi to, kar bodo zabeležile leteče kamere med napadi vladne vojske in milic na nubske vasi. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžahidi z afriškimi staroselci v zaprtih področjih. Bolj, ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo upali požigati, pobijati in iztrebljati najbolj nedolžne ljudi z njihove zemlje. S posnetki bomo pokazali ustanovam, ki zdaj gledajo proč, koliko domorodnih ljudi še vedno živi svojo kulturo doma, in jih prisilili, da bodo z arogantnim režimom spogajale cono brez dovoljenih preletov bombnikov in dostop humanitarne pomoči, ne samo v begunska taborišča v Južnem Sudanu, kjer se zdaj vse gnetejo, ampak naravnost v vasi, kjer vztrajajo tisti, ki se borijo za pravico ostati Nuba.

Mudi se mi. Štiri mesece sem hitel, kolikor sem mogel, da bom čim prej nazaj doma pri svoji hčerki. Dvakrat sem že prestavil polet domov. Prvič zato, ker smo čakali rezervni del za polomljeni quadrokopter. Drugič zato, ker nam je qudrokopter ušel v nebo in ga nismo več našli. Z Jacobom sva ga iskala tri dni, dokler me njegov prvi nadrejeni, komandant Kawa ni lastnoročno odpeljal čez mejo in me dobesedno izgnal v Južni Sudan. Rekel je, da zato, ker mi je potekel vizum. Iz previdnosti sem se umaknil v Kongo, kjer sem tri tedne čakal nov quadrokopter in primerjal tamkajšnje humanitarne razmere s temi v Sudanu ter skušal odkriti, zakaj bodo OZN-ova koltanova polja, kjer se spopadajo različne skupine kongoških upornikov z vladnimi silami opremili s podobnimi, večjimi in dražjimi droni z nameščenimi kamerami – naftna polja in mejo med obema Sudanoma pa ne. Klemen je poslal dve novi leteči kameri, ki ne moreta več uiti v nebo. Ko me ni bilo so našli tudi izgubljeni qudrokopter. V gorah imamo tako že tri, ki čakajo …

Medtem ko sem se mučil z vprašanjem, zakaj mi tako potratno odteka čas, je poklicala Bojana. Moja draga Bojana. Srečala sva se tik pred odhodom na to pot. Prvič, ko sva z ravnateljico Osnovne šole Rakek prišla na Radio 94 v Postojno in je vodila intervju o dobrodelnem koncertu na tej šoli, na katerem so zbirali tudi sredstva v podporo šole dr. Janija Kokalja v najbolj zanemarjenem delu Nubskih gora. Bojana je na koncu obljubila, da bo otroke v svojem razredu v Osnovni šoli 8 talcev Logatec prosila, naj donirajo šolske potrebščine. S hčerko Laro sta teden pozneje prinesli toliko polnih torb, da jih nisem mogel vzeti s seboj. Bojana je zdaj moja muza, ki mi ves čas pomaga. Prepričuje me, da imam še čas …

Povedala mi je, da me bo poklicala Helena Milinkovič z RTV SLO, ki pripravlja oddajo o modernih genocidih. Med navzkrižnem preverjanjem treh preiskovalcev v sobi, ki se je nadaljevalo takoj zatem, se nisem imel časa pripraviti. Na snemalnik deset tisoč kilometrov daleč sem diktiral razliko med Sudanom in Kongom in v danih razmerah ogrožen tudi sam sočustvoval še bolj kot običajno. Čestitala mi je za viktorja, za najboljši dokumentarni film leta 2012, jaz pa njej – saj sva ga z Majo Weiss sproducirala v koprodukciji z RTV SLO, podobno kot že tri filme prej. Sodelovanje je prineslo donacije, s katerimi kupujemo kamere in satelitske povezave. Ne delamo za plače in zavarovanja, potne stroške si krijemo sami. Prostovoljci smo. Ženeta nas sveta jeza … in vera v medije.

Iz zadnjega zapora v Darfurju so me spravili novinarji, ki so z obveščanjem množic izvajali pritisk na politike. Prav zato, ker imam to izkušnjo, verjamem, da mediji in kritična masa obveščenih ljudi lahko rešijo tudi Nube in druge, ujete v navzkrižnih interesih mednarodne gospodarske politike.

Zasliševalci so me medtem ves čas resno opazovali. Ko sem končal, sem čutil nekaj kot premoč.

Najbolj dramatični dogodek se je zgodil pol ure po intervjuju z RTV SLO in takoj potem, ko so zasliševalci odšli iz sobe. Govoril sem s Klemenom in ga prepričeval, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj ne bo plašen. Daniel z Radia Damazuj mi je sporočil, da je Abdel Aziz nehal raketirati Kadugli in naj bi bil zdaj namenjen na pogajanja s sudansko vlado v Adis Ababo. Ne ve se, ali gre samo za še eno pretvarjanje ali morda nameravata obe strani dejansko podpisati mir, kar je po obisku Omarja Bashirja v Jub,i na katerem sta se s Silva Kirrom prejšnji teden baje dogovorila, da bosta zares spet odprla naftovode in čisto zares prenehala z vsem nasiljem in tudi podpiranjem upornikov drug proti drugemu, prav tako možno.

Vse to sem hlastno poročal Klemenu, ko je zaškrtal ključ in je vstopil ta, ki me je po zaslišanju v soboto prepričeval, da gre vse v redu, da moram samo skozi legalni postopek in da me prosi, naj bom potrpežljiv z njimi. Rekel je, da naj ne skrbim, da je čisto zares še naprej vse v redu, a da niti sam ne razume, zakaj so ga poslali po moj mobilni telefon. Klemnu sem še uspel povedati, kaj sledi in mu naročiti, naj če ne dobi mojega klica v desetih urah, kolikor je še časa za prestaviti polet domov brez penalov – spremeni datum na okoli 12. maja. Nato sem izroči oba telefona.

Ko je mož odšel, je z zunanje strani vrat nekaj onegavil po ključavnici. Brez telefonske povezave sem ostal impotenten. Nisem mogel vprašati niti Khamisa Jelaba, zakaj njegovih ni na pomoč, niti Daniela prositi, naj poišče koga drugega, niti sam tipkati številk različnih ljudi v Jubi, ki sem jih zbiral prav za to, da bi mi priskočili na pomoč v takem primeru.

Redki novinarji si leto in pol po razglasitvi neodvisnosti drznejo kritizirati vsesplošno korupcijo in nasilje v novi državi. Lani je Kirr javno pozval kolege iz vrst SPLA, ki so ukradli petsto milijonov dolarjev mednarodne pomoči, nakazane v centralno banko in namenjene za humanitarne projekte, naj jih vrnejo. Ko je novinarka na CNN vprašala soustanovitelja ameriške organizacije, ki se bori za človekove pravice Johna Pendergasta, ali se kot eden tistih, ki so botrovali odcepitvi čuti soodgovornega za ta prvi javno razbobnan znak, da junaki upora zdaj dojemajo Južni Sudan kot svoj fevd, v katerem imajo pravico skrbeti predvsem zase in svoje lojalne vazale, je ta skromno odgovoril, da se, da pa je ameriška vlada poslala svoje preiskovalce in da bodo ti že odkrili kdo je odnesel iz banke tako vsoto. Do danes ni bilo nič slišati, da bi se to dejansko zgodilo. Ko se je o zlorabah moči nove južnosudanske elite v SPLA razpisal Alan Boswell, ki smo ga ob začetku vojne priklicali v gore z grozljivimi posnetki naših prostovoljcev, ga je ta isti minister za informacije Benjamin Barnabas, ki ga z Danielom kličem na pomoč, označil za lažnivca in sovražnika države. Od takrat nisem zasledil nobenega njegovega prispevka iz Južnega Sudana.

Torek, 23. april 2013 Fant je ponoči pobegnil. Ne vem, kdaj. Vem pa, kako. Tisti, ki je odnesel moja telefona, je pustil vrata narobe zaklenjena. Tako, da se zatič ni oprijemal v režo v podboju. Z Dengom si nisva bila na jasnem, če pomotoma ali namenoma. So odklenjena vrata past, v katero naju skušajo zvabiti. Če bova bežala, naju bodo ustrelili v hrbet, rekoč da zato, ker se nisva hotela ustaviti.

Žal mi je za družbo. Imenitno sva se imela. Miren je bil, obziren je bil, pustil me je tuhtati, brati in pisati; sploh ni deloval star 17 let. Sploh pa ne kot kriminalec. Le to, da je za denar pripravljen narediti vse, kot je rekel, ne gre s spominom, ki je ostal za njim.

Z Dengom sva ves čas pogledovala k vratom, kdaj bo nekdo opazil, da so samo priprta. Zgodilo se je celo, da je eden za drugim nekaj fantov odprlo vrata in pogledalo noter. Skočila sva pokonci, a so izginili tako, kot so se pojavili. Niti tisti, ki je prišel po denar za mojo večerjo, ni zaklenil vrat, ko se je vrnil z rižem s fižolom. Ko sva povečerjala sem zaspal. Ko sem se proti jutru zbudil, je bila postelja poleg prazna. In vrata priprta kot prej.

Da je Deng pobegnil, so zagnali histerijo šele okoli enajstih. Naenkrat je bila soba polna mladih slokih Dink v temnih poslovnih oblekah iz filmov o ameriških policijskih agentih. Silili so vame, kaj in koliko vem. Skomigoval sem z rameni in skušal ostati resen. “Beži fant moj, beži vsaj ti. Naj ti uspe.” Prišel je tudi ta, ki mi je odnesel telefona, in vneto pregledoval vrata. Trdil je, da jih je prav zaklenil in da jih je moral odkleniti in narobe zakleniti nekdo drug.

12.00. Pravkar mi je moj zasliševalec prišel povedat odločitev glavnega v zgradbi. Izgnan bom v Ugando, od koder sem pred tremi tedni vstopil. Tam lahko poiščem vodstvo SPLA – North, Abdela Aziza. Le ti bodo šli lahko z mano na ambasado Južnega Sudana, tam bodo imeli navodila, kako mi lahko pomagajo. Zahteval je 160 sudanskih funtov za letalo do Kampale. One way ticket! Odvrnil sem, da bom ubogal, ker imam po petih dneh vsega dovolj, ampak da še enkrat prosim, naj mi ne delajo stroškov in kradejo časa in naj me namesto tega raje sami spravijo v begunsko taborišče Yida, do kamor po zraku ne bom prečkal nobenih nadzornih točk in varnostnikov, opravil bom svoje v Nubskih gorah in se vrnil prav tako po zraku v Jubo. Tako bomo vsi ohranili obraz pred zgodovino.

Rekel je, da je prejšnji večer končno pogledal film Oči in ušesa boga in da je zelo prevzet in da delamo junaške stvari, ampak odločitev nadrejenih je dokončna. Če je to res, kar pravi, sem ga prosil, potem naj me sooči s temi skrivnostnimi nadrejenimi, da bom imel sam možnost prepričati jih. Po daljšem oklevanju je pristal, odšel, in se čez pet minut vrnil rekoč, da nimam nobene druge možnosti več. Izročil sem denar. In prosil za telefon, da bom Klemenu sporočil, naj ne zažene panike po diplomatskih kanalih. In zdaj čakam.

14.00. Ni telefona. Po vsej verjetnosti mi ga ne bodo vrnili vse do izgona iz države, baje jutri dopoldne. V Kampali mi bodo na njihovi ambasadi najbrž povedali, da sem nezaželen. Čutim nekaj kot žalost in opeharjenost. To je torej ta nova država, sto triindevetdeseta članica OZN. To je torej to novo upanje za človeštvo, rojeno iz najdaljše in najbolj krute afriške vojne. To so torej ti junaki, borci za boljši svet oziroma njihovi potomci. Mladi ljudje, ki prevzemajo funkcije lepo oblečeni. Kar nekaj nas je aktivistov, ki smo vse od začetka upora leta 1983 jedli isti močnik iz istih lavorjev, bežali pred arabskimi konjenicami in ruskimi antonovi in kitajskimi migi, se tresli za njihove otroke in žene in matere v malaričnih močvirjih in gorah in skušali prepričati svetovno javnost, da je mučenje in mitraljiranje domorodnih ljudi z naftnih polj naš skupni človeški problem in da se moramo vsi aktivirati. Še ena revolucija je pojedla svoje sinove.

V zadnjih desetletjih so bili komandanti in navadni vojaki SPLA pa tudi ljudstvo veseli vsakega tujca, ki je tvegal in prišel s širokim srcem in močno dušo. Zdaj ne izdajajo samo svoji soborcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ampak tudi nas, ki nimamo sebičnih namenov. K hudiču so šle stare vrednote plemenske ureditve … Tudi Južni Sudan je zdaj eden od pokazateljev, kam gre sodobni svet.

15:11. Telefona še vedno ni, pa če še tako butam po vratih. 20:00. Nikogar ne morem priklicati. 00:00. Tišina po hodnikih zunaj. Vroče in zatohlo. Bom dobil telefona, vsaj preden me odpeljejo?

Sreda, 24. april 2013
Dobil sem telefona. Ampak šele ob 4.30 zjutraj, ko so prišli pome, da me odpeljejo na avtobus. Ne na letalo, ampak na avtobus za Kampalo. Noč je bila še, bil sem med prvimi potniki. Številko 49 sem našel čisto zadaj v tretji predzadnji vrsti. Nahrbtnika niti skupaj s tremi spremljevalci nisem mogel stlačiti v prtljažnik nad glavo, ker je predebel. Namesto njega sem zdrknil noter torbo z videokamero, Sonyevo XL 2000, vredno več kot pet tisoč dolarjev. Prva skrb je bila poslati sms Klemenu in Danielu, naj ustavita konje, če sta jih slučajno splašila. Nič diplomatov, nič politikov, dokler se lahko sam rešim. Nato sva kar nekaj časa govorila z Bojano, ki jo je Klemen obvestil, čim je dobil sms. Ni spala, moja draga. Poročal sem, ko sem začutil, da se moji spremljevalci nekam čudno drenjajo okoli mene. Mislim, da so torbo s kamero in večino denarja, ki sem ga imel skritega v njej, odnesli z avtobusa ravno takrat. Da je ni, sem opazil šele v Nymulah, na meji z Ugando čez štiri ure. Večina sopotnikov je prisegla, da torbe ni bilo več, ko so se posedali. Svoje torbe in vreče so stisnili na mesto, kjer je bila prej moja torba. Odnesli so jo lahko le moji varnostniki. A je šlo samo za to ves čas? Ali je za vsem še kaj dosti hujšega?

Četrtek, 25. april 2013
V Jubi ni nobene pisarne SPLA-North Abdela Aziza.

Petek, 26. april 2013
Na ambasadi Južnega Sudana sem na skrivaj posnel izjavo atašeja, da tujec za potovanje kjer koli po Južnem Sudanu ne potrebuje nič drugega kot potni list in veljavno vizo.

Sobota, 27. april 2013
Na poti z avtobusom nazaj v Jubo. Z vizo z več dovoljenimi vstopi prečkal mejo brez težav.

Ponedeljek, 29. april 2013, Juba
Minister za informacije Benjamin Barnabas je v svoji pisarni vljudno poslušal mojo izpoved, nato pa obljubil, da bo govoril s šefom Nacionalne varnosti. Naj se vrnem jutri.

Torek, 30. april 2013, Juba
“Nimam še odgovora,” je rekel Barnabas. Pridi spet v četrtek. Po 1. maju. Po prazniku. V torbi s kamero je bila skrita tudi večina mojega denarja. Tudi prispevek za šolo dr. Janija Kokalja v Nubskih gorah Osnovne šole Rakek. Lojze Podgoršek iz Naklega je po telefonu obljubil, da mi bo pomagal in poskrbel, da bom dobil denar.

Četrtek, 2. maj 2013
Barnabas mi je naročil naj se vrnem naslednji dan. Tako utegne iti v nedogled. Ne verjamem, da bom dobil kamero nazaj. Če bom preveč sitnaril utegnejo poslati morilca, kot je Deng. Ampak to je bila moja najboljša videokamera, v katero sem vložil največ, zato da bi mi njene drage leče in vezja omogočila pokazati lepoto, plemenitost, žlahtnost domorodnih ljudi … So za vsem, kar se mi dogaja eni in isti? So dosegli, da sem bil izgnan najprej iz Nubskih gora in nato tudi iz Južnega Sudana ti, ki jih ne smem omeniti?

Vsak, ki se poglobi v veliko trpljenje v provincah onkraj meje in skuša poiskati vzroke, lahko razume zakaj neodvisnih poročevalcev ne marajo nikjer in nihče. Nihče noče cele resnice, ampak samo toliko kolikor jo je mogoče izkoristiti. Niti v redkih humanitarnih organizacijah, ki ne ubogajo diktatorja Omarja Bashirja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih partnerjev iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj vendarle pomagajo staroselcem v Nubskih gorah. Ne pa v Modrem Nilu. Zakaj ne tudi v Modrem Nilu? Odgovor vzbuja sum, da so tudi te humanitarne organizacije, ki jih ne smem razkrinkati, čeprav je njihovo razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste “javna tajna” in za njihovo delovanje v Kartumu prav gotovo vedo, bolj ali manj prav tako pod kontrolo lobijev, ki jih financirajo in za katere interese delajo. Praktiki nič ne dajo zastonj. O tem, kako na različne načine skušajo nadzorovati protektorat, ki ga ustvarjajo podobno, kot so nekoč kolonije in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven, bom lahko govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez njihove podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Petek, 3. maj 2013
Barnabas me ni sprejel. Kamere očitno ne bom dobil nazaj. Dobil pa sem denar in kupil letalsko karto za Bentu, kraj na naftnih poljih, kjer bi moral biti že pred dvema tednoma. Od tam bom po zemlji prečkal mejo in nadaljeval v Nubske gore. Spet je pomagala Bojana. Hvala Podgorškovim in Pan Elektkroniku. S seboj bom tovoril enega od treh satelitskih internetnih sistemov, ki jih je z donacijami na Hope med tem kupil in poslal v Jubo Klemen. Druga dva so prevzeli naši prostovoljci iz Darfurja in Modrega Nila. Z letečimi kamerami bodo lahko spremljali napadalce med “čistilnimi akcijami” kot pravi sudanska vojaška hunta požiganjem in pobijanjem njihovih vasi. Posnetki in nov dokumentarni film bodo prek spleta lahko dosegli pozornost še občutljivih ljudi … Če me seveda spet ne bodo vrnili. Abdel Aziz namreč med tem napreduje proti Kartumu. Zadnje dni je zasedel Um Ruwabo, pomemben kraj na glavni cesti med Kartumom in Darfurjem severno od Nubskih gora. Nihče v svetovnih metropolah ga ne podpira, vsi hočejo mir da bo olje spet teklo. EU in ZDA in OZN so najprej srdito obsodili raketiranje Kaduglija, zdaj upor in zasedbo glavne ceste. Po njihovi retoriki zato ker novo nasilje proži nove valove beguncev, ki jim Bashir zahodnim organizacijam registriranim pod njegovim nadzorom – značilno ne dovoli pomagati. Brez hrane, vode, zdravil in zaščite se te dnil zbirajo in čakajo na nas v goli puščavi – tik pred začetkom deževne dobe. Ko bo začelo deževati bo prepozno za transport po zemlji. Nihče v svetovnih metropolah noče vojne v Sudanu, ampak naši politiki in diplomati in drugi intelegenti v Bruslju in Strasbourghu očitno nimajo pojma kaj trpijo in čutijo domačini na meji in v obeh Sudanih. Za njih v Kartumu ni boljšega človeka kot je Bashir. Nikoli niso srečali Abdel Aziza, Suleimana Jamousa in drugih, ki jim zaupa ljudstvo. Odločajo iz pisarn v steklenih železobetonskih stolpnicah, kjer so najbolj izpostavljeni sebičnim lobijem.

Hinavščina in dvoličnost v ZDA in EU ni naključna. Največji del naftovoda skozi Nubske gore je zgradila kanadska korporacija Talisman. Vmesne postaje švedska korporacija Ludlin. British Petrolium je prisoten na skrivaj za kitajskimi korporacijami, ki vzdržujejo instalacije. Osemdeset odstotkov sudanske nafte je do januarja lani, ko je Republika Južni Sudan zaprla ventile, teklo skozi Nubske gore v Port Sudan in v tankerjih na Kitajsko. Kitajska je vedno bolj močna in vedno bolj žejna nafte, zahod je vedno bolj šibek in vedno bolj popušča ne samo zato ker je Kitajska pokupila ameriške dolgove, ampak tudi zato ker se razen z grožnjami z orožjem za množično ubijanje ne zna odzvati niti na samomorilske napade arabskih islamskih skrajnežev.

Moja hipigeneracija, moja generacija upora študenov v Parizu leta 1968, moja generacija, ki je zrasla z Frojdom, Jungom, Fromo, si pa želi samo mir. “Pusti nas pri miru še teh nekaj petkov” ponavljajo. Mojim prijateljem doma nikakor ne morem dopovedati da staroselci v Sudanu in drugod v tretjem svetu umirajo prav za te njihove mirne petke, vikende in nedelje in dopuste, ko si privoščijo krajše izlete in sanjska potovanja … na katerih lahko še bolj pobegnejo iz stvarnosti.

Ponedeljek, 6 maj 2013, Yida, taborišče beguncev iz Nubskih gora, meja med Sudanoma
Brez težav pristal v Bentuju, le satelitski krožnik s premerom dveh metrov in dvajset kilogramov težke nosilne kovinske palice so ostale na letališču, ker jih zadnji trenutek niso pustili na letalo. Vsa čakalnica je skandirala: “Dovolite mu iti, dovolite mu vzeti vse s seboj!” ampak na koncu je zmagala trma nadrejenih. Pravila so pravila! Navadni folk v Sudanu je še zmeraj OK kot v starih časih in sploh ne komplicira. Vse se da z njimi. Kako jih ne bom imel rad? Le ti, ki so dosegli višje pozicije delajo samo še zase. Tisti, ki izdaja kartico za vstop v letalo, je obljubil, da bodo vzeli vse v ponedeljek. Vse sem pustil enemu od varnostnikov, ki pregledujejo prtljago skupaj z 280 funti kolikor so naračunali tovornine. Obljubil je, da bo čuval stvari, dokler ne pride kdo ponje in jih v ponedeljek spet pripelje. Za to uslugo sem poklical Sadiqa Alija, našega prostovoljca v Modrem Nilu, ki je v Jubi na treningu za poročevalce, ki ga za skupaj za naše v Niubskih gorah organizira Amnesty Kanada. Ampak namesto njega je – ko tega nisem mogel več preprečiti, ker sem bil že na poti v letalo – prišla ena od hijen. Eden tistih, ki jih sumim, da so dosegli pri komandantu Kawi moj izgon februarja iz Nubskih gora. In tudi tegale zadnjega v Ugando. Po telefonu mi je sporočil, da bodo krožnik in palice prepeljali z letalom, ki ga bo plačala za njihovo vrnitev v Nubske gore ena od organizacij, ki jih ne smem omeniti.

Tisti, ki me že ves čas ovirajo, imajo torej pol internetnega sistema, jaz pa ostalo polovico. Bodo zmagale malhe z denarjem – ali moč srca? Me Jacob še čaka?

Prosim ostanite še naprej z nami. Vi, ti, vsi ki vam je še mar. Vi ste tisti „big man,“ ki ga rabim, da me čuva. Zaženite galamo, če me bodo spet zgrabili najbolj preplašeni in paranoični. Če sočustvujete in podpirate to kar počnemo – prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek. Za novo kamero in produkcijo novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse, česar sedaj ne smem.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan

11. maj 2013 – Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (2. del) Read More »

11. maj 2013 – Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (1. del)

Novice / Gregor

Tomo Križnar: Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (1. del)

Pismo iz Južnega Sudana, 11. maj 2013 ob 09:41, Yida (za MMC RTV SLO)

Začelo se je v četrtek, 18. aprila. Na razdrapanem kolovozu, ki je ostal v črni puhlici od zadnje deževne dobe.

Med grmovjem kakih osemdeset kilometrov jugozahodno iz Malakala. Na checkpointu blizu vasi Heria, Farjekang county. Pred dvema v tla zapičenima koloma, čez katera je visela scefrana vrv. “I want more, and more!” (Več mi daj, več!) je zavpil nad menoj mož z debelimi izbočenimi brazgotinami plemena Šiluk nad obrvmi in pomignil svojim fantom s puškami v rokah.

Surovo so nas nagnali iz terenskega vozila in postavili v vrsto. Vsakemu so pregledali dokumente. Moj potni list in trimesečna viza z več dovoljenimi vstopi v Južni Sudan, ki mi jo je poklonil sam minister za emigracije v Jubi prav zato, da grem lahko čim bolj legano iz Južnega Sudana tja kamor ne sme uradno nihče in pridem spet nazaj – glavnemu nista bila dovolj. Hotel je več. “Kaj je to več?”
“Kje je dovoljenje za potovanje?”
“Kakšno dovoljenje za potovanje?” Ocenjujoče me je premeril, malo počakal, nato pa skomignil z rameni in vsem ukazal pregledati prtljago. “More money?” (Več denarja?) sem pohitel, a se niso več dali ustaviti. Od kontrolne točke do kontrolne točke sem bil priča, kako vojaki SPLA, nekdanji afriški uporniki proti arabski nadvladi v Sudanu, sedaj člani Nacionalne varnosti odcepljene nove Republike Južni Sudan – od potnikov pobirajo denar. Deset, dvajset funtov, par dolarjev, kar je za revne domačine veliko. Od šoferjev še več – po petindvajset in petdeset funtov. Nihče ne dobi potrdila. Mene za podkupnino, do sedaj niso nikoli vprašali. Povsem drugače kot v Kongu, kjer sem bil vsakodnevne bitke in je zanikrn vaški emigration uradnik enkrat zahteval celo petsto dolarjev. V Sudanu smo Evropejci in Američani zaščiteni, zato ker smo veliko pripomogli, da je velika večina Afričanov na referendumu, januarja 2011 volila neodvisnost; pa tudi zaradi naše “humanitarne dejavnosti” prej, in sedaj.

Čudili so se od kod toliko kamer in se zapičili v satelitski internetni modem. Kar sem mogel vljudno sem razložil, da snemamo nov dokumentarni film v Nubskih gorah in v Modrem Nilu. In da s humanitarno organizacijo Hope za povrh tudi opremljamo lokalne prostovoljce s kamerami in “kompjuterji” in internetnimi satelitskimi modemi. Tudi učimo jih in vzpodbujamo, da lahko sami poročajo svetu, kako Arabci zdaj izganjajo Afričane, ki so po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana, zaradi neusmiljene svetovne politike ostali severno od meje, v tem kar je ostalo od starega Sudana. Tod sem samo prehodno, na poti od Malika Agarja, komandanta SPLA Modrega Nila s katerim sem prejšnji dan posnel intervju – k Abdel Azizu komandantu SPLA v Nubskih gorah, s katerim nameravam isto. Vodja, ki nikakor ni hotel povedati svojega imena, se je namrdnil, da v Nubskih gorah ni nobene SPLA več – ampak samo neke milice.

Kaj takega sem prvič slišal iz ust kakega Južnjaka. Tako govori Omar Bashir – sudanski diktator onkraj meje na severu. Potomce afriških sužnjev in afriške borce za osnovne človekove pravice, ki se še naprej – zdaj sami – borijo proti genocidu in eksodusu iz Darfurja, Nubskih gora, Abyei in Modrega Nila še naprej, tudi zdaj, ko na jugu po dveh milijonih žrtev uživajo relativni mir – imajo arabski potomci lovcev na sužnje na severu za komarje, kot se je lani izrazil Bashir. Nekaj neprijetnega, nekaj kar pika, a se je pred njimi mogoče enostavno zaščititi z mrežo in sprejem.

“Yao!” sem se ustrašil. “Tile so od Yao Yaojaa!” Yao Yao je južnosudanski odpadnik iz vrst SPLA, ki se je uprl novim gospodarjem v Jubi po volitvah za lokalne guvernerje, jeseni leta 2011 trdeč, da so jih poneverili. Iz svojega uporniškega gnezda v Piborju, v deželi plemena Murle proti Silva Kirru, vrhovnemu komandantu SPLA in predsedniku Južnega Sudana – že dve leti vodi podobno gverilsko vojno, kot jo je prej skupaj s Kirom, Nubami in uporniki v Modrem Nilu proti Arabcem in diktatorju Omarju Bashirju. Za hudo nevarnega ga imajo zato, ker naj bi ga po klasični sudanski politiki – divide et empera podpiral sam Bashir. Iz Kartumu naj bi mu le ta poleg denarja pošiljal tudi vojaško opremo. Decembra lani je SPLA sestrelila helikopter OZN, ki so ga baje brez dovoljenja za prelet krajev, ki jih nadzira Yao Yao osumili, da je prevažal orožje upornikom. V nesreči so umrli trije ruski piloti. OZN trdijo, da so imeli dovoljenje za let. Dogodek je odmeval po svetu – in hitro poniknil v pozabo – kot vse kar se zgodi in dogaja v Sudanu.

“Prodali me bodo Kartumu!” me je spreletelo. “Zamenjali me bodo za orožje in municijo!”
Ker sem bil v Darfurju leta 2006 po petih mesecih med različnimi uporniškimi skupinami izdan od opazovalcev Afriške unije in predan Bashirjevi vojaški nacionalni varnosti, ki me je obtožila vohunjenja in lažnega poročanje o Sudanu in obsodila na 2 leti zapora, predvsem pa zato, ker se pomilostitvi navkljub, kar naprej na skrivaj vračam v Bashirjev Sudan in za povrh s seboj vodim tudi somišljenike s katerimi “tihotapimo vohunsko opremo”, da žrtvovani domačini zdaj sami lahko poročajo o najhujših kršitvah človekovih pravic in na ta način zbirajo dokaze za Mednarodno sodišče, da je Bashir res kriv genocida – sem najbrž kar nekaj vreden.

“Tukaj si slikan v arabski obleki in s turbanom?” se je obregnil eden, ko sem razprl plakat našega filma Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana. “Zakaj?” Povedal sem, da smo prisotni na vsej meji med Sudanoma in tudi v Darfurju. In da se pač oblačimo kot domačini, da smo čim manj opazni. “In kdo je tale?” je pokazal na sliko Suleimana Jamousa. “To je džandžavid!” je rekel eden od fantov z dvignjenim kazalcem, še preden sem lahko odgovoril. “Ne, upornik proti hegemoniji, marginalizaciji in iztrebljanju Afričanov iz Darfurja je, podobno kot ste bili tudi vi še pred sedmimi leti vi!” sem se uprl. “Darfurci so nas ubijali. V zadnji vojni so podpirali Arabce, ne nas Afričane!”

“Tako kot tudi mnogi vaši. Paolino Santino, vodja Dink recimo. Pa Riack Machiar, poglavar Nuerov, ki je sedaj podpredsednik Južnega Sudana. Arabci so prevarali afriška plemena v Darfurju na podoben način kot so tudi mnoge vaše, ki so kasneje to spoznali. Na jugu ste kristjani in pogani – Darfurci so vsi muslimani, zato so jih še lažje prepričali, da so za upornike v SPLA zahodni križarji, in da se morajo zato vsi pridružiti džihadu – sveti vojni proti Evropejcem in Američanom, ki hočejo razgrabiti Sudan. Ko so Darfurci prepoznali trik so se mnogi, z zamudo leta 2003, a vseeno tudi sami uprli. Jamous je humanitarni koordinator najmočnejše uporniške skupine JEM. JEM pomeni Justice and Equality Movement. Nihče v Sudanu bolj ne razume človekoljubnih principov kot Jamous. Na, poglejte naš dokumentarni film. Poglejte, kje vse po Evropi sva z Jamousom lobirala za mirno rešitev vojne, ne samo v Darfurju, ampak tudi v Nuba in Modrem Nilu … Bruslju, Strasbourgu, Parizu, Pragi, Sarajevu, Berlinu … Poglejte, kako živi z nami v Sloveniji. Poglejte, kako skrbno kosi travo, kako krotko pomiva posodo, kako moji hčerki dela papirnate avione … “

“To nas čisto nič ne zanima!” je zavrnil glavni, nekam poklical in nato pokimal: “Naši nadrejeni bodo odločili. Gremo!” S terencem so me odpeljali v zanemarjeno zidano hišo na ograjenem dvorišču med kočami sredi prašne vasi. Nekakšen štab, kjer me je sprejel nov zasliševalec, že na prvi pogled zlovoljen. Na vprašanje kako je, je odgovoril, da slabo. Zakaj slabo? Zato ker je vroče. “Uporniki JEM v Darfurju so islamski fundamentalisti. Njihov načrt je isti kot načrt Omarja Bashirja – ves Sudan hočejo islamski, ” se je nad razgrnjenim plakatom našega filma Oči in ušesa boga – video nadzor Sudana, zadrl name. In tudi on nekam poklical. Tudi sam sem poskusil poklicati. Klemena Miheliča v Ljubljano, ki me spremlja v humanitarni organizaciji Hope in podpira in bedi nad mano že od leta 2010. Pa mi ni uspelo. Niti prek mobilnega, niti prek satelitskega telefona. V deželi Šilukov klicev ne prenaša sudanski MTN, katerega sim kartico imam v svojem telefonu, ampak Zain. Kartica v satelitskem telefonu je blokirana že iz Konga sem. Ne morem ugotoviti zakaj.

Vedel sem, kaj bo sledilo. V Darfurju leta 2006 se je začelo na podoben način. Nikogar nisem mogel prepričati, da ne poročamo nobeni obveščevalni službi, ampak samo občemu človeštvu, ki ima pravico vedeti. Ki mora vedeti, kaj se dogaja s soljudmi na žrtvenikih sveta kakršen je, preden tako kot v vsaki svetovni moriji do sedaj, tudi samo pride na vrsto …

Večkrat sem ga slišal omeniti Jamousa in Khalila. Ko je opazil, da strižem z ušesi, je šel končati pogovor ven. Khalil Ibrahim je bil član muslimanske bratovščine, ki je leta 1989 z vojaškim udarom prevzela oblast od do takrat bolj liberalne a popolnoma skorumpirane v Sudanu in nato član parlamenta vse dokler se ni uprl marginalizaciji Darfurja tudi novega režima in s somišljeniki organiziral JEM. Kot vodja JEM se ni hotel prodati za nobene tuje interese in se je, tako verjamemo večina tujcev, ki smo ga srečali, boril zgolj za svoje Darfurce – vse do božiča pred lani. V božični noči zgodaj zjutraj, ob 3.45 ga je spečega v krogu svojih tovarišev med grmovjem v Darfurju z natančno usmerjeno raketo ubilo letalo brez pilota. Preživeli so videli in slišali samo blisk in grom. Darfurska diaspora je prepričana, da sudanske zračne sile nimajo dronov in za tak umor potrebne tehnike. In da so projekt izpeljali tujci v svoji teroristični vojni proti svetovnemu terorizmu, oziroma zato, ker je bil Khalil musliman, ki se ni dal kupiti.

“Stvari ne gredo dobro zate,” je poročal, ko se je vrnil. “Naši v Malakalu so mi naročili naj te pripeljem.”
“Kaj pa moja vozovnica do Bentuja in beguskega taborišča nubskih beguncev Yida. Drago sem plačal. Osemdeset dolarjev sem dal …”
“Zjutraj ti bodo vrnili. “
“Zaradi mene boste vse potnike zadržali do jutra?”
“Nič zato! Lahko čakajo!”
“Lahko čakajo?”
“Seveda!” Tako so se do Afričanov obnašali – dokler se niso uprli – Arabci v Sudanu.

V mraku so me zaprli v značilno afriško celico z debelimi kovanimi rešetkami namesto vrat in ozko režo pod visokim stropom, prav tako okovano z železom. Peščena tla, posrani koti, zatohla neznosna vročina. Dvesto let stara ječa za ulovljene sužnje! Pred tem so mi odvzeli pas, čevlje in vse v žepih tudi telefon, beležko in svinčnik. Noč sem prebil na golih tleh, brez spalne vreče, brez vode in posode za iztrebljanje, s komarji in podganami, ki so vsake toliko hušknile čezme ter netopirji, ki so se spreletavali skozi rešetke. In s teorijami zarot v svoji glavi. Tile niso od Yao Yaoa. Tile so plačani iz Jube. Ampak za koga dela zdaj nova prestolnica Juba? Kdo plačuje nekdanje komandante SPLA, zdaj uradnike v novih bleščečih zgradbah ministrstev, v tej sicer popolnoma obubožani in še naprej skoraj prazni novi državi. Vse podeželje še naprej tolče največjo revščino, za navadne ljudi se iz vojne sem ni čisto nič spremenilo. Čutijo, da so odveč in da nimajo nobene prihodnosti. Nihče jih ne rabi, niti za sužnje. Sedaj je čas strojev, ne gole fizične človeške sile. Velika večina preprostih pastirjev, kmetov, malih trgovcev se dobro zaveda, da tujce zanimajo predvsem naravni viri. Ampak niti na naftnih poljih nisem videl nobenih pridobitev. Nič šol, nobene infrastrukture, nobenih cest, nič farm in plantaž, nobenih tovarn. V Južnem Sudanu gre dve leti po razglasitvi neodvisnosti dobro le v Jubi. V Jubo na veliko migrirajo ne samo domačini, ampak tudi sosedje iz Etiopije, Eritreje, Somalije, Kenije, Ugande in celo Konga. Ampak tudi nova svetovljanska Juba ne proizvaja, ne izvaža, ne služi. Od kod torej denar za vse tiste nove obleke, draga terenska vozila in limuzine? So me spremljali že dalj časa? Sem nehote izdal lokacijo, kjer je Suleiman Jamous? Bodo tudi njega ubili z vodeno raketo tako kot so Khalila Ibrahima?

Denarja zjutraj nisem dobil nazaj. Ob svitu me je vodja z vso kramo naložil v terenca in z vojakom, ki me je stražil s staro flinto z odpetim zaklepom – odpeljal nazaj v Malakal.
Ko sem skozi palmove gaje ob Nilu prepoznal prve MTN transmiterje, sem prosil za telefon, a je bil odgovor ne. Opozoril sem na Ženevsko konvencijo, ki jo je podpisal tudi novi Južni Sudan, pa je moj šofer odvrnil, da bom v Malakalu lahko poklical samo Ženevo, če bom hotel. Šele med potniki v čolnu sredi reke, ki so se nagnetli okoli mene, spraševali in se čudili zakaj belega tujca vodijo na zaslišanje, sem se opogumil in enostavno vsem na očeh potegnil iz torbe telefon. Poklical sem Klemna, mu vse povedal in ga prosil naj – če se do večera ne javim – obvesti slovenske diplomate. Ko so me leta 2006 zaprli na severu v Darfurju me je rešil Matej Bratina, ki je obvestil urad takratnega predsednika Janeza Drnovška. In za vsak slučaj tudi medije.

Na dvorišču National Security je sledil nov pregled opreme in novo zasliševanje in novo zastraševanje. Iz vprašanj mladoletnih agentov sem dojel, da me imajo za Azijca. Potemnjen od sonca po štirih mesecih v puščavah, savanah in džunglah Sudana, Konga, Rwande in Ugande in prilično umazan, sem res bolj podoben Arabcu ali Židu kot Evropejcu. Potni list sploh ni štel. Rekli so, da se ga da kupiti na črnem trgu. Za Slovenijo še nikoli niso slišali. Niti da smo člani EU, ki poleg Združenih držav najbolj pomaga s humanitarnimi projekti v Sudanu. Sploh pa se mladim preiskovalcem niso zdeli pomembni naši dokumentarni filmi v podporo afriškim borcem za svobodo, ki sem jih skušal predstaviti na prenosniku. Tudi internetu tod očitno ne zaupajo. Prosil sem naj se prek našega satelitskega modema povežemo na mojo stran, kjer so posnetki in poročila vseh dosedanjih kampanj za njihove kolega v SPLA onkraj meje, ki jih po razglasitvi neodvisnosti niso pozabile in izdale samo OZN in vse države sveta skupaj s humanitarnimi organizacijami, ampak tudi njihovo vodstvo.

“Ni res! Mi pomagamo. Naši pomagajo. Ampak na skrivaj.”
Južnosudanski predsednik Silva Kirr se je lani jeseni uradno opravičil ameriški vladi, da je lagal, prisegajoč, da ne podpirajo svojih ljudi, ki so se po mirovnem sporazumu leta 2005, ki sta ga pod ameriško taktirko in ob botrih iz Norveške in ostalih dežel EU podpisala Omar Bashir in legendarni pobudnik in ustanovitelj upornikov SPLA John Garang, upirali onkraj meja, a so jih. Po tem sporazumu je jug Sudana dobil pravico do referenduma o samoodločbi šest let kasneje. Provinca Abyei do vzporednega podobnega referenduma. Nubske gore in Modri Nil pa so zahodnjaki že takrat žrtvovali Arabcem v zameno za še bolj z nafto namočen jug in Abyei. Garang je bil ubit v letalski nesreči komaj tri tedne potem, ko so ga kot podpredsednika Sudana, kar mu je šlo po tem sporazumu, sprejele množice sto tisočih na zmagovitem mitingu v Kartumu. Nisem še srečal človeka v Nubskih gorah, Modrem Nilu, niti v novi državi Južni Sudan, ki ne bi bil prepričan, da je Garanga dal ubiti Zahod, in to zato, ker ni bil za odcepitev, ampak se je kot pravnik, ki je doktoriral v ZDA in poznal tudi kolonialno zgodovino, zavzemal do konca – ne za odcepitev in osamosvojitev, ampak za nov enotni demokratični Sudan, v katerem pa bo spoštovano pravo in osnovne človekove pravice.

Ko smo z muko napol pismenih končali zapisnik, me je v svoji hlajeni pisarni koder so jih nekoč terorizirali – najprej angleški, nato pa arabski gospodarji – sprejel šef National Security province Gornji Nil. Tudi visok, debel, aroganten Dinka, je z roko nonšalantno zavrnil vse moje plakate, filme in posnetke in izjavil, da me bodo naslednji dan z letalom peljali v glavno National Security v Jubo, kjer bodo že vedeli, kaj storiti z menoj. Obveščeni so, zahtevajo me, zdaj itak ni nobene druge možnosti več.

“Nube in ljudje Modrega Nila niso tvoja skrb! Niti moja!” je zatrdil. “Naši politiki skrbijo zanje in jih niso pozabili. Že vedo, kaj delajo.”
“O pa je!” sem oporekal z dvignjenim glasom. “In tudi tvoja skrb so! In morajo biti skrb vseh še občutljivih ljudi na planetu.”
Morda sem z ogorčenostjo dosegel vsaj to, da me niso zaprli s kriminalci med rešetke v podobno svinjsko ječo poleg, kot so me prvo noč. Peljali so me v najdražji hotel v tem od vojne razrušenem in še naprej propadajočem mestu na robu naftnih polj, na katerih so januarja lani ustavili črpanje, ker je sever kjer teče naftovod v Port Sudan na Rdečem morju zahteval petdesetkrat večje trošarine za transport nafte iz Južnega Sudana, kot so le te kjer koli v svetu. S spremstvom mi je bilo celo dovoljeno na trg, kjer sem končno lahko jedel. Ribe. Sveže, fantastično okusne, zagotovljeno bio krape iz močvirij ob Nilu. Za umetna gnojila in pesticide v Južnem Sudanu ni denarja.

Skozi letališče so me naslednje jutro vodili kot VIP mimo vseh v vrste postrojenih Kitajcev, ki kot nova svetovna sila oblegajo Sudan tako na severu kot na jugu. Že med vojno leta 1998 se jih je v takrat še v nerazdeljenem Sudanu registriralo skoraj pol milijona. V Južnem Sudanu so prav tako prisotni kot v Sudanu, a so nekako nevidni, neopazni. Prvič sem občutil nekaj kot ugodje, nekakšno bolno zadovoljstvo, da mi je dano prehiteti kitajske poslovneže in tehnike, ki izrivajo Evropejce in Američane po vseh bivših kolonijah in protektoratih v Afriki. Po otročje so buljili vame in se pritoževali kam rinem, zakaj jaz lahko oni pa ne.

Letalo je zamujalo, Kitajci so se zabuljili vsak v svoj ekran računalnikov, tablic in vedno večjih Samsung mobilnih telefonov. Domačini pa v pod stropom čakalnice obešeno plazmo, kjer je eden od satelitskih kanalov prenašal najbolj neumen od vseh najbolj neumnih kitajskih akcijskih filmov, skoraj natančno kopijo ameriških. Mojim varnostnim agentom, ki so me večkrat vprašali, če je to kar so pozorno spremljali vse res ali le igra, sem skušal v alternativo pokazati Oči in ušesa boga. Ampak tudi v precej bolj sproščenem okolju na letališču ni in ni šlo.

Zato sem gledal ljudi. Čudovite mlade nove ljudi novega Južnega Sudana. Elite, ki si lahko privoščijo letalsko karto. Dolgonoge, kot jegulje vitka, sloka dekleta iz plemen Dinka in Nuer, ki niso več povite v muslimanske tančice, kot so zahtevali šariatski gospodarji na severu dokler so bili še v isti državi, ampak si zdaj po novem upajo izzivati na najbolj vpadljive načine, v oprijetih kavbojkah in majicah in tudi dolgimi bujnimi poravnanimi lasmi. Kakšne oči, kakšne ustnice, kakšne obline! Nič slabše ne delujejo fantje. Umiti, najedeni, zdravi, tako ponosni, tako naravno elegantni tako freh v temnih poslovnih oblekah, kravatah in čevljih z dolgo špico. Skoraj ni več videti zelenih zdelanih uniform iz zadnje vojne. In otroci, otroci so kot angelčki. Punčke v živopisnih mašnicah in trakovih v laseh, prav tako pogosto svetlečih gala oblekicah kot njihove mamice – dečki pa v majhnih, a resnih dolgih hlačah in suknjičih, so videti zdaj popolnoma zaupljivi. Vsa leta najdaljše afriške vojne (1983 – 2005) smo jih kar naprej gledali umazane, raskave kože, rumenih oči od lakote, pobite in zdelane. Zdaj jih končno lahko gledamo take kot so v resnici: to so eni najlepših primerkov človeške vrste na Zemlji. Zakaj nihče drug ne dvigne pogleda od ekranov? Ali je mogoče, da samo jaz vidim vso to lepoto?

Na letalo je sedel z menoj varnostnik s katerim se mi je zdelo, da sva se mimogrede spoprijateljila. Cel čas leta nad največjimi močvirji na planetu sem napeto poslušal njegove zgodbe iz vojne. Všeč mu je bil moj kompliment, da ima odprt um, zato ker se je boril vsepovsod po Sudanu in bil tudi v begunskih taboriščih v Keniji in Ugandi in da me zato lažje razume. Ampak filma na mojem prenosniku tudi on ni hotel gledati. Pogled mu je ves čas begal, nisem in nisem ga mogel osredotočiti. Počutil sem se, kot bi nepismenemu tiščal v roke knjigo.

V Sudanu ni knjig, niti dokumentarnih filmov. Od kar so odšli kolonialni Angleži leta 1956, ki so vso moč izročili v roke arabske inteligence, s pomočjo katere so do tedaj vladali Sudanu, so se Arbci in Afričani ves čas samo pobijali in preganjali. Vmes so imeli samo enkrat osem in drugič šest let relativnega miru – med katerim pa sta obe strani držali fige v žepu in se ves čas vsem retorikam navkljub pripravljali na novo vojno. Cele generacije ne poznajo nič drugega kot nasilje. Stare plemenske kulture so osmešene – nove plemenite in žlahtne ni, ker se tisti, ki bi lahko za to poskrbeli nismo dovolj potrudili. V Sudanu ni Freuda, Junga, Fromma… nič od novega znanja, ki je vplivalo na naše zadnje generacije na Zahodu, da za razliko od arabskih in afriških v Sudanu – vendarle dojemamo svet, samega sebe in drug drugega vsaj nekoliko drugače.

V Jubi naju je na letališču pričakalo pet novih varnostnikov, ki so naju pri priči mimo vseh vrst za prtljago in pregled odpeljali skozi mesto. Pa ne na soočenje z ministrom za informacije Benjaminom Barnabo, kot sem prosil in verjel, da se bo zgodilo, ampak v novo sivo petnadstropno stavbo – v sprejemno pisarno glavnega urada Nacionalne varnosti. Potem, ko so spet vse pregledali in popisali – opazil sem, kako se nekaterim zasvetile oči ob pogledu na ekran mojega mobilnega telefona, še bolj pa na mojo novo profesionalno video kamero Sony 2000 … so me peljali v pisarno novega zasliševalca.

Ta me je najprej vprašal kdo sem. Rekel sem, da sem filmar, poročevalec, humanitarni aktivist, lobist. Zadrl se je, da ne morem biti več kot eno od tega. “Kaj si? Kdo si? “
Nekako tako govore tudi na slovenskem Ministrstvu za kulturo. “V roke birokratov sem padel? Ne bodo me razumeli! Evo, gotov sem!” sem se spet ustrašil. Na vse, kar sem še povedal se je vzvišeno posmehnil, nato pa kar naenkrat spomnil: “Vi novinarji, kar naprej snemate. Da ni v tvoji prtljagi kakšen vključen snemalnik.” Odvrnil sem, da pri mojih otrocih ni, kljub temu, da me zelo ima, da bi bil. “Nočemo, da bi se jutri našli v problemih, ker si nas posnel.” “Če ne počnete nič ilegalnega se nimate česa bati,” sem tiho odgovoril in čutil, kako mi po hrbtu tečejo potoki znoja, potu podobno kot nekoč tudi v Sloveniji, ko so mi poskušali naprtiti najbolj grde stvari.

Nisem uspel pokazati niti plakatov niti nobenega filma. Po njegovem se vse da ponarediti. Ni hotel na google in vtipkati moje ime. Hotel je dejstva, kako sem se znašel v “občutljivi coni”. Potoval naj bi v Nubske gore, našli pa so me na naftnih poljih. Ponavljal sem v nedogled, kako in zakaj, zapisoval je, a večinoma vse narobe, da sva morala kar naprej popravljati. Šele, ko je vstopil nadrejeni in mu je poročal, da trdim, da sem posnel intervju z Malikom Agarjem in je ta vprašal, kje ga imam in sem priklopil disk in ga pokazal, se je atmosfera v zatohli pisarni pod umetno lučjo malenkostno popravila.

“Ti vplivaš na nas,” je rekel mehkeje zasliševalec, ki mi tako kot nihče ne prej ne kasneje ni hotel izdati svojega imena. “Zdaj te bomo peljali v udoben hotel, kjer boš lahko počival dokler ne zaključimo zadeve.” Na udoben hotel, vodo in hrano sem čakal v sprejemni pisarni celo popoldne dokler pod večer niso vsi drug za drugim izginili. Zadnji mi je pomignil naj grem za njim in me odpeljal v pisarno z mladim fantom, ki je sedel na postelji in prazno gledal okoli sebe. “Tu boš prespal, jutri bomo nadaljevali,” je dodal in zaklenil s ključi, ki so turobno škrtnili med stenami povsem podobnimi tistim v Pentagonu.

Nedelja, 21. april 2013
Ampak ta jutri je nedelja in nikogar ni v službo. Vse tiho je po hodnikih za neprosojno šipo. Celo noč sva s sotrpinom prenašala neznosno vročino. Velika zgradba in pisarna v kateri se je zdelo, da se je pokvaril air condition, se ni shladila tako kot se shladijo navadne koče v Ekvatoriji vsaj proti jutru. Komaj se je dalo dihati. Teklo je z naju, hlapi so dvigovali vlažnost in ta je povzročala še večjo tesnobo. Po tolikih mesecih ves čas na vetru in soncu – sem se odvadil zaprtih prostorov, podobno kot Aboridžini in Indijanci, za katere je znano, da jih odvzem naravnega okolja prizadene bolj kot ljudi, ki živijo v pisarnah od jutra do večera.

Celo dopoldne sem butal po vratih, da rabim stranišče, pa ni bilo nikogar na pomoč. Zdaj ščijeva v plastenke od vode. Veliko potrebo sem nekako ukrotil s hojo gor in dol. Hvala bogu, da niso prinesli hrane, vlak dreka bi še bolj pritiskal. Tedaj bi bila res v dreku.

Prejšnji večer sem Klemnu poslal sms, kje sem in kaj se dogaja in ga prosil, da naj počaka z vsako akcijo dokler se spet ne oglasim. Ampak opolnoči se nisem mogel več premagati, da tudi Danielu, na Radio Damazuj v Jubi, ne bi poslal sms-a naj mi pomaga s telefonsko številko ministra Benjamina Barnabasa. Barnabas je bil zadolžen za odnose z nami redkimi tujimi poročevalci iz Južnega Sudana že leta 2003, ko so me ustavili njegovi iz vrst SPLA v deželi plemena Ngatom pri poskusu prečkanja meje v Etiopijo. Takrat se je izkazal za zelo ustrežljivega. Daniel mi je prej kot v minuti poslal številko. Nisem se mu mogel zahvaliti, ker mi je zmanjkalo kredita. Ko je popoldne prvi, ki je prišel po hodniku vendarle odklenil vrata in naju peljal iztrebiti, sem ga prosil za novo kartico in dal nekaj denarja tudi za hrano. Ko je vse to prinesel je povedal, da me je nekdo iskal, a da so ga odslovili, ker v nedeljah ni obiskov. Z velikim olajšanjem sem tipkal številke MTN, ko je poklical Daniel in povedal, da me je iskal on in vprašal s čim še lahko pomaga. Barnabas se ne javlja. Nedelja je.

Nedelja, v National Security v Jubi. Tako vroče je in zadušno, da se ne da ne spati, ne zbrati. Zdaj je že jasno, da so nas ti, ki so sinoči zapustili zgradbo izklopili iz prezračevalnega sistema s pritiskom na gumb v centralnem sistemu. Varčujejo z elektriko. Crkavala bova, dokler se uradniki v ponedeljek ne vrnejo in poskrbijo zase.

Ker je vsake razmere mogoče izkoristit za nekaj dobrega poskušam vsaj pomagati mlademu fantu. Star je sedemnajst let, Dinka, in tako lep, da mi lahko zavida biti zaprt z njim v isti sobi marsikatera mladenka. Doma je iz Rumbeka, Lake state, gor na severu. Že prejšnji dan je brez vsake zadrege povedal, da je ubil nekoga. Po naročilu župana Jube Walida in za plačilo tisoč dolarjev. Trdil je, da se mu zaradi tega ne bo zgodilo nič hudega, ima podporo najmočnejšega človeka. Zato ni zaprt v celici kot ostali kriminalci v tej hiši duhov, ampak v tej razkošni sobi. Tu je že tri dni. Čaka, da ga bodo spravili iz dežele. Želi si v Ameriko. Vse kar premore poleg kratkih hlač in majice na sebi z napisom EVERY DAMN DAY (Vsak prekleti dan), so še ene vojaške kratke hlače in šlape.

Doma medtem vse zeleni in se skuša v cvetenju. Hribi okrog Naklega so samo še pod vrhovi v snegu. Vmes se vse do dolin v meglah in oblakih odstirajo rjava pobočja, ki komaj čakajo, da jih oplazi nežno zelenilo. Pražnje oblečeni Gorenjci se vozijo v snažnih avtomobilih iz cerkva v gostilne. Pri Marinšku so vrste, iz Bolera diši po picah in ocvrtih kalamarih, na gugalnicah se brezskrbno zaganjajo otroci. Kje so moji otroci? Klemen je najbrž s svojo ženo in otroci na vrtu pred simpatično hiško z dvema hrčkoma, ki se svobodno sprehajata med okrasnimi grmički. Morda pečejo na roštilju s prijatelji. Kako dobro smo vsakič jedli in se imeli … Živa se najbrž frustrira nekje na nekem pohodu po hribih nad Radovljico s slikami v svoji glavi iz Nubskih gora in iz begunjskega taborišča Yida, kjer je s svojo neposrednostjo prevzela vsa srca do samega vodje sedemdeset tisoč glavega taborišča Simona Kala. Dva quadrokopterja, “leteči kameri”, majhna drona s kamerami, ki jih je v ogromnem kovčku pripeljala v Južni Sudan in sva jih nato spravila v letalu do Bentuja in naprej vrh vojaških in civilnih tovornjakov s tako muko v Tabanyo, prvo vas onkraj meje, med tem še kar čakata da zletita pod nebo. Čakajo Jacoba Wiliamsa, našega pilota. Ni ga bilo. Vsakič je bil, kot bi bil obveščen, da pridemo, kar je sicer nemogoče, saj v gorah ni mobilnih transmiterjev. Ampak tokrat ga ni bilo. Ni bilo niti njegovega komandanta Kawe, ki bi lahko povedal kje je. Vas je bila skoraj zapuščena in prazna. In lačna, lačna. Begunce sva videla jesti ocvrte žuželke, ki jih pobirajo s tal v votlinah in jih dobijo tako, da jih prekadijo z dimom. In žejna, žejna. Vodnjak se je koncu sušne dobe presušil. Ženske “kopljejo” vodo v več ur oddaljenih kamnitih rezervoarjih deset in več metrov globoko pod zemljo. Tudi tržnice ni bilo več. Nič več čaja in sladkorja – že od kar je vladni Antonov februarja bombardiral sosednji Buram in žive scvrl tri fante točno pod drevesom, kjer sva sedela s Klemenom in sprejemala dobrodošlice beguncev z vseh koncev gora. Le nekaj žen in otrok je jokajoč bežalo proti luknjam v tleh čim smo zaslišali ruski Antonov. Vodja lokalne policije naju je pogostil z največ kar je imel: s palačinkami iz sirka, ki sva jih pomakala v sluz iz zelenjave, da so šle lažje po grlu. Ni nama smel povedati, da so vsi možje in fantje s komandantom Abdel Azizom in da le ta pripravlja napad na glavno mesto Nubskih gora Kadugli … Napad na Kadugli so obsodile tako ZDA kot EU.

Strah, da bo šlo nekaj narobe. Nihče več noče vojne v Sudanu. Niti Američani in Evropejci, niti Kitajci. Razdelili so si dobro zemljo in vodo, zdaj vsi hočejo le, da nafta teče. Nikogar ne brigajo žrtve delitev v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Darfurju. Bashirjeva vojaška hunta, ki jo Mednarodno sodišče za zločin proti človeštvu obtožuje največjih grozodejstev, vključno z genocidom v Darfurju, lahko zdaj brez večjih skrbi iztreblja in pobija. Za veliko mednarodno sramoto gre! Zato v glavnih svetovnih medijih ni več poročil s teh področij.

Zoprna bojazen, da me nova južnosudanska elita ne razume. Da ne bo razumela, zato ker ne bo hotela razumeti. Če nočeš razumeti, ne moreš razumeti. Tedaj ti ni treba razumeti. Fiksne ideje so zahrbtne ideje, ki ti pomagajo ohraniti mirno vest.

Postarani borci za osnovne pravice, sužnji, ki so se pred tridesetimi leti v Južnem Sudanu uprli z orožjem v rokah potomcem svojih lovcev, redki poročevalci, ki se novim in novim preprekam navkljub vračamo v prepovedane province, motimo občutek zmagoslavja. Dajemo jim vedeti, da v resnici niso zmagali s svojimi puškami – ampak zato, ker so se vmešali tujci in njihovi interesi in njihov upor izkoristili v svoji podganji dirki za nadzor sudanskih naravnih virov in fantastičnih dobičkov, ki se obetajo v tej na pol prazni, a tako bogati deželi. Odcepitev Južnega Sudana je zmaga tujcev, ki zdaj skušajo nadzorovati svoj plen.

Zasliševalce doživljam nekaj kot šizofrenike. Ob vsaki priložnosti govorijo, kako so jih Arabci izkoriščali in nalagali in kar naprej nategovali in da so bili zato vsi za odcepitev. Ko pa se približamo usodi njihovih soborcev v enaindvajsetletni vojni proti Arabcem, ki še naprej bijejo boj za osnovne pravice v Nubskih gorah in Modrem Nilu, pa se zmedejo. Ko vrtam vanje, zakaj jim ne pomagajo, vsi po vrsti trdijo, da jim ne pomagajo “z razlogom”.
“S kakšnim razlogom?”
“Z Bashirjem smo marca podpisali sporazum o prenehanju vseh nasilnosti hkrati z zavezo, da ne bomo več pomagali SPLA v Nuba in Modrem Nilu.”
“Kdo vas sili v to?”
“Vi Evropejci in Američani!”
Zdi se, da so prišli do spoznanja, kako dvolična je zahodna politika, ne pa, kako hinavska in hipokritična je zdaj tudi njihova politika. To niso več ponosni uporniki in dostojanstveni borci za svobodo. To so zdaj premagani vojaki, ki jim diktirajo vedenje “ekonomski morilci”. Niso si izborili svobode, ampak novo suženjstvo. Zdi se, da se jim je zgodilo nekaj podobnega kot nam v Sloveniji. Evo, od kod ta isti občutek kolektivne šizofrenije. Bolniki so lahko nevarni. Če začutijo, da jih ne spoštuješ, se lahko mimogrede spremenijo v največje sovražnike. In to je to, česar se zdaj bojim. Da se me bodo znebili po hitrem postopku, kot so se me Arabci z izgonom iz Sudana leta 2006. Tudi v Bashirjevem Sudanu so se imeli in se še imajo za upornike proti zaroti svetovnih sil. Prisilna islamizacija in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji vred je po njihovem nujna, če hočejo ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana …

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi.

Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan

11. maj 2013 – Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (1. del) Read More »

21. april 2013 – »Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

Novice / Gregor

»Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

Kako v Kongu apetiti po naravnem bogastvu ubijajo telesa in duše tamkajšnjih prebivalcev?

Tomo Križnar – Sobotna priloga Dela, 20.4.2013

Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save – če že ne Human save!

Obiskal sem kar nekaj nevarnih krajev v Afganistanu in Pakistanu, Kambodži, Gvatemali, Braziliji, Iranu, Sudanu in na drugih prizoriščih, kjer se za nadzor naravnih virov prerivajo in ubijajo najbolj surovi značaji človeške vrste. Ampak tako strah, kot me je kar naprej na robu pragozdov in savan pod zasneženimi ugaslimi vulkani vzhodnega Konga, me ni bilo še nikjer.

Takoj ko te zagledajo, trznejo. Roke, ramena, cela telesa reagirajo kot pri divjih živalih, ko začutijo plen ali ko se ustrašijo. Ni očesnega stika, ni iskrice zanimanja v zenicah, ni človeške zvedavosti kot pri normalnih ljudeh drugod po svetu. Ni radovednosti, kdo si in od kod si prišel ter kaj imaš povedati.

Vse, kar je, je hitro preračunavanje, kako bi se te dalo izkoristiti. Ali pa strah, da nisi tudi ti najemnik nove svetovne sile ali nadnacionalne korporacije, ki se drenjajo v najbolj bogati deželi na planetu. Torej nova mednarodna baraba, ki je prišla krast naravna bogastva v Kongovsko kotlino. Nov agent! Nov vohun! Morda celo poročevalec, ki utegne na skrivaj posneti največjo korupcijo in s filmom pokazati svetu največjo vsesplošno dekadenco in degeneracijo na Zemlji.

Ljudje na cestnih blokadah v mitnicah, vsakih nekaj deset kilometrov, ki poskočijo v različnih uniformah in s puškami v rokah, so po nekem pravilu svetlejše polti, kar pove, da naj bi delali za big mana v tisoč in petsto kilometrov oddaljenem glavnem mestu Kinšasi. Ljudje v zdelanih capah, ki zaprejo cesto/stezo z navadno vrvjo in se napol skrivajo za kupi peska, deset metrov pred oviro in za njo, kar naj bi popotnika prepričalo, da so lokalni uslužbenci, ki so prevzeli vzdrževanje ceste v svoje roke, ker big man v glavnem mestu ne dela nič, so po nekem istem pravilu ogleno črne barve lokalnih plemen, kar pove, da so preprosti navadni ljudje, ki pobirajo cestnino, da si s pol dolarja, ki jim ga skrivaj stisne preplašen šofer vsakič v dlan, samo pomagajo preživeti. Najbolj nevarni pa so tisti, ki se prihulijo, ko se naš »taksi« ustavi na bornih tržnicah med kolibami iz blata in slame, in se predstavijo, da so iz emigration ali ministerie du turistic.

Potem ko malomarno pregledajo potni list in vizum, vprašajo za dovoljenje za fotografiranje. Ko poveš, da ga nimaš, ker si šele vstopil v deželo, in da bi moral ponj v glavno mesto, kamor bi prispel po teh nemogočih cestah in počasnih rekah čez kak mesec, te hočejo na vsak način zvleči nekam proč od oči firbcev, v barako, na kateri je tabla in piše nekaj v zvezi z Republique democratique du Congo, ali pa kar v prvo trgovino, če je ni, pa kar za prvi vogal ali v nasad banan.

Še preden postanejo zares agresivni, sem se naučil povedati, da ne potrebujem dovoljenja, ker nisem turist, ampak obiskujem katoliške misijone, da bi posnel razmere in našel način, kako pomagati staroselskim ljudem v Kongu.

»Organisation?« vprašajo s posebnim poudarkom.

»Ja! Organisation!« ponavljam za njimi z istim posebnim poudarkom in kažem izkaznico humanitarne organizacije Hope s svojo fotografijo.

Organisation pomeni, da nisem sam. Da imam za seboj big mana, ki se bo potegnil zame, če me bodo aretirali in izsiljevali za več podkupnine, kot je plačujejo lokalni ljudje. Organisation ne plačuje nobene podkupnine cestnim in vaškim parazitom. Big man iz Organisation plačuje podkupnine samo big manu v Kinšasi. Velike podkupnine. Brez velikih podkupnin ne bi mogli v Kongo. Brez sodelovanja z big manom v državnih institucijah ne bi mogli zadovoljevati svojih interesov.

Ampak ti, ki dvigajo adrenalin in strašijo vsak dan po cestah in vaseh, v resnici niso tako nevarni, kot se delajo, tudi če so pijani in zadrogirani in vsak ve, da so posilili to in ono ženo in dekle ter pretepli nekaj fantov, ki niso hoteli izprazniti žepov.

Resnično pokvarjeni in res nevarni so tisti, ki jih sploh ni videti in jih nikoli ne srečam. Največji banditi na planetu, največje kriminalne združbe, največji roparji sveta delujejo za temi »pojavami«, ki rastejo iz ceste in poganjajo iz gozdov … in nanje običajno sploh ne pomislimo.

Kongo – bogata država

»In mi smo prvi od banditov,« se je za mizo, ko smo prvič sedli h kosilu v katoliškem misijonu v Mambasi, posmehnil italijanski oče Dino, vpričo dveh kongovskih župnikov.

»Ne, ne!« sem hitel. »Vi ste edini, ki skrbite za ljudi. Vi delate za ljudi.«

Ne vem, kako prepričljiv sem bil, ampak to, kar sem rekel, sem res mislil – to pa zato, ker so mi od Airuwe na severu Konga, kjer sem prejšnji mesec po stezi prek najmanjšega mejnega prehoda prečkal mejo z Ugando, na vsej nekaj sto kilometrov dolgi stezi čez valovito savano prek Bunije in Komande do katoliškega misijona globoko v pragozdu v Mambasi krajevni afriški katoliški župniki razkazovali šole in bolnišnice, ki so jih ustanovili belgijski misijonarji v času kolonialne uprave, ki res nimajo kaj več opreme kot najbolj revne v Sudanu, pa vendar jih katoliški očetje vzdržujejo brez vsakršne podpore ministrstev v Kinšasi. In si drznejo ostro kritizirati novega predsednika Kabilo (sina prejšnjega Kabile, ki je z uporom pregnal zloglasnega Mobutuja Seseja Sekoja), da samo krade in razprodaja njihova naravna bogastva tujcem.

»Uporniki proti Kabili imajo prav!« kar naprej poslušam ljudi v vzhodnem Kongu, vsepovsod. »Le način ni pravi! Ni prav krasti in posiljevati in ubijati ljudi kar vsepovprek!«

»Ime Kongo smo dali našemu kazinoju zato, ker je Kongo sinonim za bogastvo,« mi je pred leti zatrdil lastnik igralnice na avtocesti med Grosupljem in Ivančno Gorico, ko sem protestiral, kaj se gre z imenom dežele, v kateri naj bi v zadnjih desetletjih zaradi vojn in podhranjenosti umrlo nekaj milijonov domačinov.

Res je: Kongo je, kar se tiče naravnih virov, najbrž najbogatejši del planeta. Zlasti če si prišel iz Sahela, se ne moreš načuditi neizmernemu razkošju rastlinskih in živalskih vrst. Kar naprej dežuje in kar naprej sije sonce. Zemlja in nebo rojevata večje in močnejše oblike življenja kot kjerkoli drugod na zemeljski obli. Vse živo je videti, kot bi bilo gensko spremenjeno. Drevesa so večja, sadje in zelenjava so večji in bolj raznoliki, v Kongovski kotlini in na njenem obrobju živi največ različnih vrst živali, nekaterih ni možno najti nikjer drugje na Zemlji. Kongovska kotlina je hkrati tudi največja rojevalnica ljudi. Kakšne kapacitete, kakšni človeški potenciali. Od skoraj rdečih Pigmejcev, najmanjših ljudi na Zemlji, do najbolj postavnih in najbolj črnih Nilov, pa čokatih širokoplečih Bantujcev, ki so kolonizirali deviške naravne rastlinjake ob drugi najmogočnejši reki na planetu s pomočjo železa, ki so se ga naučili topiti iz rude, ter vseh odtenkov barve človeške kože iz Indije, Kitajske, Arabije in celo Latinske Amerike; celo Rome sem srečal že med prvim potovanjem na motorju čez Kongo leta 1979 …

Kongovski pragozdovi v srcu Afrike niso srce teme, kot je prizorišče v romanu s tem naslovom opisal Joseph Conrad, da bi opozoril na grozodejstva, ki so jih počeli kolonialni Belgijci. Niti apokalipsa zdaj, kot je sto let kasneje v filmu, ki ga je navdihnilo Conradovo pisanje, poskušal pojasniti ravnanje ameriške vojske v Vietnamu Francis Ford Coppola. Največji deževni pragozdovi, ki se razprostirajo v kotlini na tisoče kilometrov okrog istoimenske reke Kongo, niso »zeleni pekel«, kot je podobno kotlino reke Amazonke prav tako na ekvatorju opisal James Fraser, kjer mestni ljudje, vajeni le ulic, tramvajev in knjižnic, na veliko zbolevamo za eksotičnimi boleznimi in umiramo iz gole panike pred vseprisotnostjo vsemogočnih vesoljnih ustvarjalnih sil ali v najboljšem primeru odmetavamo tanek sloj kultiviranosti in globoko iz nezavednega na veliko znorevamo in se spreminjamo nazaj v zveri in ljudožerce.

Pragozdovi v Kongovski kotlini in njeni robovi okoli ekvatorja so mogočnejši, bolj deviški in lepši od ostankov deževnih pragozdov na havajskem otoku Kauai ali na Gold Coast v Avstraliji ali v Kostariki, ki jih množično obiskujejo turisti z vsega sveta, željni prvinskih občutkov.

Iti še dlje od velikih mest in transportnih poti je težko. Smo najdlje od »ponorelega sveta«, »ki samo je in iztreblja«. Razen prek tranzistorjev, ki pa imajo le sem in tja polne baterije, nas ne dosegajo niti dnevne novice niti trenutni svetovni »perception management«. Uživamo najbolj naravno hrano brez vsakršnih konzervansov, ki raste brez vsakršnih umetnih gnojil, ker za te enostavno ni denarja. Sredi kontinenta, ki spi kot zakleta Trnuljčica, pijemo najbolj čisto vodo in dihamo najbolj čist zrak na planetu. Če kje, tukaj v Kongu verjamem, da ima človeštvo prihodnost.

Ampak zakaj poti niso nič boljše, kot se jih spomnim s prvega obiska pred tridesetimi leti?

Leta 1993 sem v dveh mesecih z 80-kubičnim Tomosovim motorjem prevozil isto pot, od Kartuma v Sudanu prek Jube v Južnem Sudanu, prečkal mejo v Kongo blizu kraja Yei in prevozil ves vzhodni Kongo po isti cesti čez Bunio, Beni, Gomo in naprej prek Ruande in Burundija vse do Dar es Salama v Tanzaniji. Zdaj lahko primerjam, kar se spomnim od takrat, in sem ena redkih živih prič, da je vsa infrastruktura slabša in da je v resnici razpadla. Ne samo ceste, tudi mesta in kolonialne zgradbe belgijske uprave in navpične strehe domovanja belgijskih kolonizatorjev na gričevjih na vzhodu, kjer se pasejo holandske krave. Celo pokopališča s flamskimi imeni … Vse, kar je spominjalo na urbano civilizacijo, je v teh tridesetih letih, ko sem potoval drugod po svetu, vzela nazaj džungla. Najbolj pa mi je žal šol; dolgih vrst skrbno prepleskanih učilnic na skrbno pokošenih livadah med fantastičnimi katedralami dreves, s presrečnimi učenci v snažnih belih in modrih uniformah, ki so mahali in vpili v pozdrav skozi okna brez šip, čim so me zagledali na motorju, navezanem s torbami, bananami, zalogami bencina in majhno opico na vrhu.

Lahko razumem, da v vzhodnem Kongu ni muzejev, galerij, knjižnic in sploh nikjer nobenih knjig in časopisov, kaj šele internetne kavarne. Ne morem pa sprejeti dejstva, da se v tem raju na zemlji trpi za podhranjenostjo in umira v vojnah na milijone domačinov, podobno kot v Sudanu. V Sahelu, kjer so naravne razmere za človeka najmanj ugodne in najmanj luksuzne in ponekod dobesedno peklenske.

Od kavčukove do koltanove mrzlice

To, kar se dogaja ljudem v Kongu, se jim ne dogaja samo zato, ker so razvajeni in ker nikoli niso počeli kaj več, kot čakali, da jim je banana padla s palme. Niti zato, ker se njihovo naravno okolje ni nikoli v zgodovini kaj dosti spreminjalo, in zato niso vajeni prilagajati se na nove razmere, kot je recimo kontinentalna vojna za nadzor naravnih virov.

Tudi v Kongu se je od prihoda Azijcev in Evropejcev pred petsto leti predvsem ropalo, lovilo in pobijalo. Za lovci na sužnje, ki so odvlekli najmočnejše in najbolj sposobne potenciale, da so razvijali tuja gospodarstva, so prišli lovci na slone. Ti so konec devetnajstega stoletja bogateli s slonovimi okli, ki so jih rezali na primer za tipke na klavirjih, da so se lahko žlahtne gospe in gospodje vdajali plemenitim užitkom. Ropanje naravnih virov in ubijanje domačinov je doseglo vrhunec za časa zasebne kolonije belgijskega kralja Leopolda I., ki so jo kot največji filantropski projekt v človeški zgodovini »požegnale« vse tedanje evropske sile. V kavčukovi mrzlici, ki je služila potrebam gumarjev v začetku avtomobilske industrije, so v največji dvoličnosti človeške zgodovine belgijski plačanci iztrebili polovico tedanjega prebivalstva Konga – deset milijonov ljudi.

Deset milijonov! Toliko torej, se ocenjuje, da jih je zdaj, sto let kasneje, v prav tako nekaj desetletjih, pomrlo tokrat zaradi – koltana.

Koltan je okrajšava za kolumbit-tantalit, rudnino, ki vsebuje niobij in tantal. Če se koltan rafinira, postane prašek, ki je odporen proti največjim temperaturam, z edinstveno zmožnostjo skladiščenja električnega toka. Zato ga ne vgrajuje v kondenzatorje samo vojaška industrija, ampak tudi vsa civilna digitalna tehnika, od zabavne, ki ga potrebuje za igralne konzole, do najbolj praktične, ki jo najbolj množično uporabljamo vsi v svojih mobilnih telefonih, digitalnih kamerah, računalnikih … Koltan omogoča, da so naše naprave vse manjše in manjše, kar nam daje vse večje udobje.

Devetdeset odstotkov koltana so nadnacionalne korporacije, katerih logi nam osvetljujejo noči z največjih modernih babilonskih stolpov sodobnih Sodom in Gomor, doslej odkrile tod v vzhodnem Kongu.

Povprečna 14-odstotna letna rast potreb po koltanu na planetu povzroča, da je koltan zdaj nekaj, kar je bilo nekoč zlato. Čeprav je cena lani poskočila s 60 na 600 dolarjev za kilogram in letos spet padla na 120 dolarjev, koltankop baje zasluži povprečno več kot dvesto dolarjev na mesec, kar je desetkrat več, kot znaša povprečna delavska plača v Kongu.

Kakor sem lahko videl na prvih poljih koltana, jugovzhodno od Bunije v smeri proti Albertovemu jezeru, kamor me je na motorju po najbolj obupnem kolovozu peljal eden od lokalnih katoliških očetov, rudo kopljejo v odprtem kopu, z najbolj primitivnimi tehnikami – s krampi in lopatami. Podobno kot zlatokopom tudi domačinom, ki rijejo za koltanom, pomaga voda, ki izpira blato, da težja kovina lahko potone na dno izkopanih jam, kjer jo nato podrsajo in poberejo.

»Vaščani na veliko zapuščajo polja, nasade, črede in se gnetejo v močvirja in pragozdove, kjer razen kopanja ne počnejo nič drugega, kot kockajo, pijejo in se vdajajo razvratu,« je potožil oče.

Krvavi koltanov prašek

Čeprav zaradi vse bolj praznih puščic usihajo finančne podpore iz Vatikana, Evrope in Amerike, je zaščita misijonskih očetov od vseh big manov v Kongu še najbolj čista. Zato potujem po Kongu s podporo in z zaščito misijonskega sistema. Z misijonarji se, čeprav se ne znam prekrižati niti ne morem pojesti hostije, počutim bolje kot s katerimi koli vladnimi stražarji, varnostniki, vojaki ali birokrati, ki me drug za drugim ob vsakem srečanju kar naprej hočejo okrasti. Bolje kot s tujimi nevladnimi organizacijami, ki se me bojijo bolj kot kristjani hudiča, morda res zato, da ne bi po naključju razkril njihovega stranskega biznisa. In bolje celo kot z agencijami OZN; od te, ki skrbi za otroke, do te, ki bi morala skrbeti za begunce, in te, ki jo vsi poznamo, da bi morala skrbeti za hrano vsega človeštva … Do te, ki se postavlja z vzdevkom Monusco in pomeni 16.000 vojakov pod modrimi čeladami, največjo vojaško misijo OZN na Zemlji, in jo celo mainstream mediji zadnja leta redno obtožujejo neučinkovitosti, trgovine z orožjem in celo spodbujanja konfliktov, da imajo opravičilo ostati v Kongu, in posilstev.

Zadnje poročilo Monusca se brani obtožb, da so zgolj navadni vojni dobičkarji, in poskuša prikazati, da so poleg big mana v Kinšasi največjih dobičkov od koltana deležni predvsem različne skupine upornikov proti centralni vladi, ki vse bolj sistematično zasedajo koltanova polja, in njihovi gospodarji čez mejo v Ruandi.

Ruandska vojska naj bi s prodajo koltana v zadnjih osemnajstih mesecih zaslužila več kot 250 milijonov dolarjev, čeprav v Ruandi koltana sploh ni. Tihotapljenja in preprodajanja koltana v Belgijo je prav tako osumljena tudi Uganda.

A v nasprotju s krvavimi diamanti je v koltanovem prašku veliko težje zaslediti kri.

Pričakoval sem, da bova z očetom ostala z blatnimi delavci, večerjala z njimi manioko in kaj pečenega iz gozda, spila močno žganje iz banan ter prespala pod mrežo proti komarjem in navsezgodaj, ko se bodo hlapi dvigali iz čudovitega gozda, imela mašo. A ozračje je pozno popoldne kar naenkrat postalo težko, mastno kot rdeča aluvialna ilovica na kupih povsod okoli nas. Eden od nadzornikov, ki so na dosegu svojih ruskih kalašnikovk ves čas sumničavo pogledovali izpod obrvi, je nekaj hitro govoril po satelitskem telefonu, nato pa trdo poklical očeta.

Cobra Matata, komandant uporniške skupine, ki nadzoruje kopanje na tej strani, je poslal svarilo, da ne mara nobenih turistov in da naj se takoj odstraniva in raje poskrbiva za duše, ne za posvetne stvari. Oče, ki ga sicer nisem nikjer videl plačati podkupnine, je ubogal.

»Glej, kako kalna je,« je šepnil vojak na mostu čez reko Ituri. »Privlekli so težke stroje. Kitajci!«

»Kitajci so big manu v Kinšasi plačali koncesijo, zdaj delajo z našo reko in z gozdom, kar hočejo. Mi od fantastičnih dobičkov ne dobimo čisto nič,« je kimal oče.

»Nič šol, nič filharmonije, nič opere, kot v Manousu v pragozdovih Amazonije pred sto leti, v času kavčukove mrzlice?«

»Niti ceste, da bi posel lahko vsaj neovirano potekal,« se je potožil oče med vračanjem v misijon.

Za koltanovo mrzlico ne zbolevajo samo elite, ki verjamejo, da so diamanti večni, ampak vsi mi, navadni ljudje, ki nas proizvajalci lovijo na vse bolj bleščeče ekrane digitalnih igračk. Vsi mi, ki nasedamo opičjemu refleksu, smo tisti najbolj nevarni big man, ki ga ni nikjer videti in ki ga nikoli ne srečaš na rdečih razdrapanih kolovozih Konga.

Morda bo človeštvo ganilo sporočilo, da je v koltanu poleg krvi navadnih državljanov Konga tudi kri Pigmejcev, najmanjših ljudi, ki so podobni Bušmanom in so bili vsem nam tako všeč v filmih Bogovi so padli na glavo (zloglasni diktator in kleptokrat Mobutu jih je že pred pol stoletja označil za prve državljane Konga). In tudi goril, ki jih je na pobočjih Mesečevih gora proučevala Dian Fossey in so nam ostali v spominu iz filma Gorile v megli. In okapijev, najbolj nenavadnih živali, podobnih zKako svetovni apetiti po naravnih bogastvihebram, konjem in oslom, ki živijo samo v gozdu Ituri.

Konec lanskega leta je po pripovedovanjih prič v gozdu Ituri komandant Cobra Matata ubil štirinajst okapijev.

Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save – če že ne Human save!

Tomo Križnar, Kongo, 29. marca 2013

21. april 2013 – »Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.« Read More »

12. april 2013 – Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem?

Novice / Gregor

"Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem?"

Zapisi Toma Križnarja iz begunskega taborišča Jida v Južnem Sudanu – 13. marec 2013 ob 07:08 (Džuba – MMC RTV SLO)

Najprej te zmoti gneča. Kamor koli pogledaš, se drenjajo Nube. V vrsti za hrano pred velikimi šotori agencije OZN-a, Svetovnega programa za hrano, čakajo pisano odete žene z registracijskimi kartami v rokah, v neskončnih vrstah jih stoji nekaj tisoč.

Pred pipami za vodo prav tako čepijo najpogosteje ženske s kantami pred seboj in večinoma z otroki v rokah. Pred črnimi šolskimi tablami pod redkimi drevesi v gručah po nekaj sto šolarjev naenkrat brez običajnih šolskih knjig, le sem in tja deklica ali deček v ponošenih capah z modrim Unicefovim zvezkom. Ali shirani možje, ki kar tako čepijo ali sedijo na tleh pred bornimi prebivališči iz savanske trave, le redko pokritimi z modrimi plastičnimi ponjavami, na katerih piše UNHCR.

V gorah Nub nikoli ne vidiš nagnetene na kup
Naj si bodo njihove vasi še tako popolnoma brez vsega, kar nam “civiliziranim” pomeni udobje, je okoli okroglih koč iz blata, utrjenega z živalsko krvjo in urinom, ter kritih s slamo, podobnih našim v božičnih jaslicah, vedno prešerno razkošje prostora, kjer se med granitnimi skladi pod fantastično razvejanimi orjaškimi kruhovci pasejo osamljene koze, brskajo redke kokoši, valjajo pujsi in svobodno riga kakšen osel.
“Kako je?” sprašujem može, s katerimi je zaradi muslimanskih in krščanskih konceptov, ki so jim bili vsiljeni v zadnjih desetletjih kot edina alternativa animizmu, ki so ga sistematično bolj kot kjer koli drugje na svetu skrbno preganjali tako eni kot drugi agitatorji, lažje spregovoriti kot z ženskami.
“Je,” odgovarjajo zamišljeno, da se ti – prijatelju nekdanjega vsesplošnega zanosa in navdušenja med več kot petdeset afriškimi plemeni v gorah – krčita srce in duša. “Je.”
“Kako je tukaj v taborišču beguncev Jida v primerjavi z razmerami doma, v gorah Južnega Kordorfana?”

“Lahko vidiš, da se naši otroci igrajo. Naši otroci so na varnem! To je zdaj najpomembneje.”

Zaudarja po urinu, iztrebkih in zdolgočasenosti
Na vsakem koraku, med nagnetenimi domačijami s tetami in strici in še pa še otrok zaudarja po urinu in iztrebkih. In zdolgočasenosti. In brezdelju. In vsesplošni nekoristnosti. In neperspektivnosti brez vsake prihodnosti!
Nubam kultura ne dovoli tarnanja. Nikogar se ne spodobi obremenjevati s svojimi težavami. Vsaj ne tako, kot znamo drug drugemu zatežiti Slovenci. Sedemdeset tisoč ljudi, nekdaj tako ponosnih, da so se bili sposobni preživljati popolnoma sami, brez vsega iz tehnično naprednega sveta – zgolj iz sožitja z zahtevno, vročo, kot poper suho, na vse načine neusmiljeno naravo v gorskem sahelu, med največjo puščavo in največjimi močvirji na planetu, je zdaj odvisnih od podpore agencij OZN-a in peščico nevladnih organizacij, ki zbirajo sredstva za hrano v bogatem industrijskem svetu, nekje na severu in zahodu.
“Moral fog! Morala je visoka!” pritrjujejo na isti način kot tisti, ki se še vedno bojujejo za svoje domove v gorah. “Ampak ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami. Kaj bo jutri?” odkimavajo težkega dela vajeni možje in žene.

“Pustili ste nas na cedilu”
Tedaj se v očeh pojavi nekaj, kar nisem opazil nikoli do zdaj v vseh štiridesetih letih, kar me zanimajo staroselci, ki sta jih v začudenje evropskih in ameriških elit predstavila v svojih fotoesejih George Rogers in Leni Riefensthal. “Tujci ste nas pustili na cedilu. Ne vemo, zakaj! Zakaj ste pomagali v Libiji? In zdaj pomagate v Siriji. Ne razumemo, zakaj ne nam, ko vendar vsak lahko vidi, da nas z naše zemlje iztrebljajo zločinci, od Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Hagu obtoženi genocida.”
“Ampak Bog je z nami. To vemo. In na Boga računamo. Bog nam bo slej ali prej pomagal proti arabskim trgovcem, ki nas bombardirajo in izganjajo iz naših gora,” poslušam shujšane, usnjene može, ki čakajo, da se bo vendarle zgodilo nekaj dobrega tudi za njih, na tržnici v Jidi.

Vsi so lačni
Vrečke čaja, rjavega sladkorja, soli, zrn kave, vžigalice, na kose narezano milo, par cunj, kitajski kuliji, ščipalci za nohte, zložljive škarjice. To je vse, kar je mogoče videti na skromnem suku. Par mangov, nekaj ubogih paradižnikov, kruh brez kvasa, ki ga pečejo v izvotljenih termitnjakih. Postrežejo lahko tudi s pasuljem in celo s kozjim golažem. Ampak samo opoldne in zvečer. Takrat, ko je skuhano – vedno sveže, kot je tudi ubito sveže. Ni hladilnikov, ni elektrike, ni kokakole, ni sladoleda. Nobenega ‘preseravanja’. Vsi so lačni. To se čuti na vsakem koraku in ob vsakem stisku roke.
Vsakih štirinajst dni imajo pravico samo do treh kilogramov koruze in kilograma fižola na glavo. Nič moke in olja, sladkorja, čaja in mesa, kaj šele zelenjave in sadje, kot so upravičeni v drugih begunskih taboriščih po svetu, kjer begunce prav tako oskrbuje taisti UNHCR (United Nations High Comission for Refuges).
Nič kerozina za kuhanje. Begunci si morajo sami pomagati do goriva. Vseh petdeset kilometrov od nedoločene meje med novim Južnim Sudanom in tem, kar je ostalo od starega Sudan ter od nekaj dni peš oddaljenih domov v Nubskih gorah, od koder sem v džipu enega od komandantov, borcev za svobodo SPLA (Sudan Pople Libration Army), prispel v Jido, sem bil priča, kako močno je že načet gozd akacij in palm dum dum, zaradi sekanja in sušenja ter nabiranja.

Zakaj ne?
Zato, ker morajo naprej stran. V drugo taborišče, ki ga pripravlja agencija za begunce OZN-a v Ajuvangu, dva, tri dni peš proč proti vzhodu. Vse bodo dobili, tam jim bodo zgradili celo infrastrukturo, še celo šole so jim obljubljene, ampak najprej morajo stran.

Zakaj tako?
Nihče ne zda odgovoriti. Niti arabsko in angleško govoreči mladi študenti. Niti predstavniki nevladnih humanitarnih organizacij, ki so po nekem pravilu običajno kritični do OZN-a. Niti Simon Kalo, glavni predstavnik in vodja taboriščnikov v Jidi. Agencije OZN-a tako zahtevajo že od samega začetka priseljevanja beguncev iz Nubskih gora. Od junija 2011, ko se je tik pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana, z novim napadom sudanske vladne vojske na SPLA končalo desetletno premirje, ki je omogočilo soborcem v isti SPLA v Južnem Sudanu, da so s pomočjo praktično vse svetovne skupnosti, po najdaljši in najbolj kruti afriški vojni, z referendumom prišli do svoje države in pri priči pozabili na svoje soborce, ki so jih s CPA (Comprehensive Peace Agreement), ki so ga pripravili Američani že ob podpisu 2005 žrtvovali skupnemu sovražniku na severu.
Le Munir Tutu, ki je odgovoren za informacije, vzame moj zvezek in vanj začne risati zemljevid. Na eni strani potegne pot, po kateri bežijo zdaj čez gore Heiban, Kauda, Buram. V vsakem istoimenskem kraju napiše poleg SPLA (Sudan people liberation army).
“Zdaj nam na vsej tej poti pomagajo naši vojaki. Našim družinam, ki bežijo pred bombardiranji in raketiranji, lakoto in boleznimi, dajo vodo, hrano, zaščito, počitek.”
Nato nariše še vzporedno pot s severa proti jugu, na vzhodu in skoraj ob vsakem kraju napiše SAF (Sudah army foreces). “OZN trdijo, da se moramo preseliti v Ajuvang, če hočemo dobiti pomoč kot drugi begunci. Trdijo, da tako zahtevajo zaradi naše večje varnosti in da moramo vsaj petdeset kilometrov od meje. Ampak v Ajuvangu bomo v resnici še bližje meji in veliko večji nevarnosti, saj je do Talodija, vladnega garnizona manj kot petnajst kilometrov. Naše ljudi bodo lahko raketirali kot v gorah in napadali po zemlji in jih celo pot med begom kontrolirali, pobijali, posiljevali in kradli …”

Kdo hoče tako?
Za vsem je UNHCR.

Ampak zakaj?
OZN dela za arabsko vlado v Kartumu. Arabci imajo denar. V banke v Kartumu ga pošiljajo iz z nafto bogatih arabskih dežel. Vsi delajo za Arabce. Zdaj ne potrebujejo več sužnjev. Zdaj potrebujejo samo našo dobro zemljo za agrobiznis. In minerale. In vodo. Zato nas iztrebljajo. Preselitev je samo nov trik.

***********************************************

Zadnje novice : Prejšnji teden so bile med nabiranjem drv za kuhanje v grmovju, kakih deset kilometrov iz taborišča, posiljene tri žene. Štiri so bile samo pretepene.
V napadu kravjih tatov na taborišče, so Nube ubili dva pripadnika gostujoče domorodne skupnosti Dink. Baje so iz maščevanja Dinke, v nedeljo ubili prvega nubskega pastirja.
“Do zdaj se to ni nikoli dogajalo,” trdijo zgroženi tako Nube kot Dinke.

Je tudi to nov trik, kako spraviti Nube v novo taborišče?
V novo taborišče? “V Ajuvangu ni nič pripravljeno za begunce iz Jide,” trdi
Jacob Mahjub , humanitarni delavec iz ameriške nevladne evangeličanske organizacije, ki je prva začela skrbeti za Nube v Jidi in si še danes prizadeva, da jim na vse načine pomaga tudi onkraj meje, skupaj s še dvema iz NGOs-a, ki se jih ne sme omeniti …

***********************************************

“Ne samo, da vam že skoraj dve leti, odkar se je začela nova vojna za nadzor naravnih virov na meji med Sudanoma, ni uspelo naredite nič proti vsakodnevnemu bombardiranju najbolj nedolžnih ljudi na planetu. Da se v vsem tem času s kriminalno vojaško hunto v Kartumu niste dogovorili o ‘no fly zone’, niti humanitarnih koridorjih za dobavo hrane in zdravil ter šolskih potrebščin najbolj upravičenim na Zemlji. Da Nubam nastavljate največjo vabo in najbolj nevarno past v begunsko taborišče Jida, kjer brez šol, brez dela, brez česar koli, kar bi jim ohranjalo in spodbujalo človeške potenciale in kapacitete, propada poslednja najbolj omikana in dostojanstvena kultura. Zdaj še naravnost in brez vsakega sramu sodelujete z Arabci v njihovem velikem planu!”, sem se v petek spravil na Denisa McNamaro, predstavnika UNHCR-ja v Džubi, novi prestolnici Južnega Sudana.
“Nič ne morem. Nič ne moremo. Nihče ne more nič proti vetu Kitajske in Rusije v Varnostnem svetu.”
“Fuck you! Fuck You! Fuck You!” sem si dovolil. “Fuck you all! Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU?”
Še pred večerom je vsa humanitarna diaspora v Jubi vedela, da se je tisti, ki je na svečano tribuno ob razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana 9. julija, leta 2011 naravnost iz Nubskih gorah sudanskemu diktatorju, Omarju Bashirju prinesel in mu izročil slike razkosanih otrok, ki so jih posneli nubski prostovoljni fotografi – žrtev vseh na tribuni in tistih, ki se skrivajo za njo – spet vrnil iz gora z novimi posnetki, tokrat tudi prvih letečih kamer – dronov.
V enajstih od več kot 600 organizacij humanitarnega posla v deželi, ki je kljub vsej tej vojski človekoljubov še naprej na predzadnjem mestu, kar se tiče blagostanja njenih prebivalcev, so mi vratarji pred nosom zaprli vrata v zidovih z visoko nameščeno bodečo žico. Samo v eni od organizacij, katere predstavniku sem moral obljubiti, da je ne bom nikoli nikjer omenil v svojih poročilih – so mi dovolili naprej in se nastaniti. Pa še v tej čutim, da komaj čakajo da grem.
Večina klicanih, s katerimi se poznamo še iz prejšnje vojne v Nubskih gorah, se ni oglasila niti na mobilne niti na satelitske klice.
Tokrat nikogar več ne zanimajo posnetki zažganih, spečenih, scvrtih otrok, deklet, mož na nedorečeni meji med Sudanoma.
Vemo, saj vemo, vse vemo. Ta veliki so se zmenili in tako zdaj je in mora tako biti. Vse je samo biznis. Tudi humanitarnost je le biznis, so plače, so službe kot vsake druge. Amen!
Mogoče bi jih zanimal Kongo. V Kongu je v zadnjih desetih letih zaradi posledic podganjih vojn za nadzor poslednjih še nerazdeljenih naravnih virov umrlo na milijone civilistov. Občutljivi svet je podobno dvignil roke in gleda proč. OZN so zalotili trgovati z orožjem in množično posiljevati. Ampak, kar tako od kraja izganjati in pobijati si pa ne upa niti vlada, niti zloglasna uporniška vojska M23.
Ali se meni meša od vsega hudega, čemur sem bil priča v gorah zadnja dva meseca – ali pa je nekaj zelo narobe z vsemi mojimi prijatelji in znanci, ne samo doma v Evropi ampak tudi tukaj?
Začutil sem, da moram vsaj za nekaj časa nekam, kjer je vse čisto drugače. Moram “On live”, kot rečejo ekspatrioti v Jubi. Recimo v Kongo.

Tomo Križnar, nedelja, 10. marec, 2013

12. april 2013 – Kaj je z Obamovo Ameriko. Kaj se dogaja z EU-jem? Read More »