Novice

24. april 2015: Predavanje: Ali je otrošvo pod istim soncem res lahko tako drugačno?

Ali je otrošvo pod istim soncem res lahko tako drugačno?

Vabljeni na predavanje Bojane Pivk-Križnar in Toma Križnarja v petek, 24. 4. 2015, ob 19.00, v Mestno knjižnico Izola ter na odprtje njune tematske in fotografske razstave “Ali je otroštvo pod istim soncem res lahko tako drugačno?” v osrčje Izole, v galerijo Plac Izolanov, v soboto, 25. 4. 2015 ob 11.00

24. april 2015: Predavanje: Ali je otrošvo pod istim soncem res lahko tako drugačno? Read More »

24. februar 2015: Film Kaos sveta

Film Kaos sveta

24. februar 2015: Danes ob 20.00 vabljeni v TRAINSTATION SQUAT Kranj na brezplačni ogled
filma Kaos sveta, ki govori o svetu, ki nam ga mediji in korporacije zmotno predstavljajo za doseganje lastnih interesov. Več o datumih predvajanja filma in o sami v sebini filma pa v nadaljevanju.

Povezava do vsebine filma

Film se bo predvajal:

24. 2. 2015, 20:00 – TRAINSTATION SQUAT Kranj
07. 3. 2015, 19:00 – Kino Velenje
08. 3. 2015, 17:00 – Kino Velenje
14. 3. 2015, 19:00 – Kulturni dom Nazarje
20. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Ljubljana
20. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Maribor
21. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Ljubljana
21. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Maribor
21. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Kranj
22. 3. 2015, 16:00 – Kolosej Ljubljana

Vstop za vsa predvajanja je prost!

Film je nastal v sodelovanju z borcem za človekove pravice Tomom Križnarjem in novinarjema Erikom Valenčičem ter Ervinom Hladnikom Milharčičom. Na kritičen način prikazuje dogajanja po svetu, na katerega danes še vedno prepogosto pozabljamo.
Film se prepleta z govorom treh izjemno dobrih novinarjev, z različnimi izkušnjami in pogledi na dogajanja po svetu, ki svoj čas preživljajo stran od doma in tvegajo svoja življenja, zato, da bi svetu sporočali realno stanje s terena. Večkrat se zgodi, da resnica ne pride do ljudi, zaradi nasprotnih interesov velikih korporacij, držav in vplivnih posameznikov!
Situacije po svetu o katerih nam pripovedujejo nastopajoči, razkrivajo zgodbe v drugačni, bolj žalostni in tragični luči, kot nam jo predstavljajo različni medijski kanali.
Kaj vse nam prikrivajo?
Zakaj nam zmotno poročajo s terena?
Kdo vse stoji za tem?
Kakšni so interesi?
Kako daleč bomo prišli z vsem tem?

Zaprite oči in odprite svoja srca!

24. februar 2015: Film Kaos sveta Read More »

6. februar 2015: To, kar gledam, je …

To, kar gledam, je ...

Zdravo vsem. Danes ne bom poslal nobenih slik. To kar gledam je to much. Včerja zjutraj ob cca 10.00 am je raketa iz Kaduglija zadela dom Ministra za informacije v vasi Um Sardiba. Raketa je eksplodirala nad lisičjo luknjo v kateri se je skrivalo devet otrok. Trije so bili takoj mrtvi, ostalih šest so vaščani takoj prepeljali v bolnico Matere usmiljenja v Gidelu, kjer je dr. Tom povedal, da trije nimajo dosti možnosti.

Tomo Križnar, Kauda, 3. februar 2015, 21.23

6. februar 2015: To, kar gledam, je … Read More »

2. februar 2015: Bolgarska posadka helikopterja zapustila nubske gore

Bolgarska posadka helikopterja zapustila nubske gore

 Ravnanje s temi šestimi tujci je lep primer kako nubska kultura sprejema vsakega prišleka, ni važno kako pride, kot “božjo kreacijo, kot sami pravijo, ki jo je prav spoštovati in gostoljubno pomagati. In da SPLA North ni ISIL ali Boku Haram, kot skušajo svet prepričati NIF in NCP v Kartumu. Več o dogodku pa si lahko preberete na tej povezavi.

2. februar 2015: Bolgarska posadka helikopterja zapustila nubske gore Read More »

26. december 2014 – Bojanino bozicno pismo

BOJANINO BOŽIČNO PISMO

Del zapisa, ki je nastal v predbožičnem času v Kampali, v Entebbah.

Merry Christmas naju spremlja že od kar sva odšla na pot, na letališču plastične jelke, ena večja prihod praznikov, nekateri trgovci so hodili na okoli z zlatimi kronami, v malce boljših fast food šopih so si nadeli zlate metuljčke iz krep papirja. Hodnike so spreminjali v prodajalne okraskov, igrač, … trgovci so pomagali trpati prostor z vsem kar se jim je zdelo, da jim bo uspelo v prednovoletnem času prodati.

Ob pogledu na lepo mamo z dvoletnim sinom, ki sedi na cesti in kinka, Tomo meni, da je Mngolka, se sprašujem, kako bo ona preživela božič, kaj bo na božični večer na njeni mizi, so samo kristjani lahko deležni pojedin ali ji navkljub vsemu kdo kaj ponudil? Kaj bo ta mama podarila otroku, no potolažim se šele, ko se zavem, da mu enega darila pa zagotovo ne more vzeti nihče in to je vez med njima, ljubezen in milina, ki jo temu otroku lahko izkazuje samo ta mama.

Kaj je pravzaprav še ostalo od božiča, če se ozrem naokoli najpogosteje tekanje iz trgovine v trgovino in kljukanje seznamov, to ja, za tega že imam, zanjo še ne … kaj ne bi bilo lepše, če bi si znali pokloniti obisk, si postreči z nečim skromnim, ne pa v trenutku napolniti mizo, da nimaš več časa ne za pogovor, ne za razmišljanje, saj se najprej ukvarjaš s prigrizki, kasneje pa še s slabo vestjo, da si tako egoističen in si si dovolil vso to packarijo vnesti v svoje lastno telo.

Komaj čakam, da grem iz tega vrveža in, da bom med preprostimi ljudmi, med ljudmi, ki jim je sveta skromnost in so vrženi iz udobja materializma vendar v udobje božanja matere Zemlje.

Zapis nastal v letalu, na poti iz Jube v Maban, 23.12.2014

V Jubi že utripajo lučke iz redkih a tam toliko bolj kičastih prodajalen, prav nič ne pašejo božična drevesca med saharski pesk, med temnopolte, ki se hladijo pod sencami mogočnih mangovcev, ter pod širokimi listi bananovcev. Na letališču v Jubi se vse gnete, vsi se pomikajo naprej, le redkemu uspe med množico prodreti v nasprotno stran, pa saj gre, samo razum je potrebno izklopiti, prepustiš se toku, ki se pomika in bolj kot se prepuščaš bolj te nese, skoraj tako hitro kot Nil pomika plavajoče rastline z zrakom smo bili mi na check pointu, kjer so nam preverili potne liste in osebno prtlago. Lansko leto novembra ni bilo take gneče ne ob prihodu in ne ob odhodu, mamica z dvema punčkama, ki že imata božično pričesko mi pove, da je iz Malakala in da odhaja v Kartum. Vprašam jo zakaj, pričakovala sem odgovor, da je od tam njen mož in da bodo skupaj z družino, pa sem dobila samo začuden pogled, odgovora ni bilo, je pa z odgovorom pohitel sopotnik na moji levi strani. `Kaj ne veš, da vsi zapuščajo Malakal, kaj veš, kje je Malakal, si že bila sploh kdaj tam? Veš kam greš?` me je zasul z vprašanji, da se jih niti tako hitro nisem utegnila zapomniti, kaj šele, da bi odgovorila nanje. Glas je bil trd, omehčal se je šele, ko sem rekla, da res, da še nisem bila tam, da pa me zanima, kako bodo tam, ljudje, ki bodo ostali preživeli božični večer in dan, da bova z mojim možem posnela in popisala ter sporočila svetu. `Ok, ok, ampak ne ostanita v mestu, če se želita srečati z ljudmi, ki molijo morata na deželo, v Vaušulo ali v Kodok`, komaj še slišim Kodok, saj že moram skozi check point. Sprva sem mislila, da se vsi gnetejo, ker želijo čim prej do svojih najdražjih, pa se spomnim včerajšnjega jutranjega obiska tržnice Kony-kony in prizora pred pekarno, koliko ljudi se je gnetlo v pekarni, med vrati in pred pekarno, človek bi za pultom pričakoval najmanj rojevanje tistega h kateremu so in bodo v teh dneh uprte oči vernikov. Gnetli so se, da bi dobili vrečko napolnjeno z majhnimi hlebčki kruha, pa saj sem videla to prodajti povsod. Od kod ta temperament, ne vedo, da lahko tudi drugače ali nočejo vedeti? Poleg tega nervirajo sami sebe na letališču je pot tekel v curkih, gospod srednjih let za katerega nisem bila ravno prepričana, da se mu bo uspelo obdržati pokonci je bil kot izvir majhnih in večjih curkov potu, ki se je zlival po njegovem obrazu in verjetno po vsem telesu, kar je nakazovala njegova povsem mokra obleka, baje je imel sladkorno. Med črnimi obrazi je bil le redkokateri bel. Čutiti je bilo napestost v ljudeh, kot, da bi podoživljali lansko letni napad na letališče ravno v tem času enkrat in kot, da niso ravno prepričani, da se letos ne bo zgodilo nekaj podobnega. Čeprav sva včeraj od naključnega sogovornika izvedela, da je Obama v Jubo poslal številne ameriške vojake, da bi v Jubi zagotovil mir, to je povedal tako, da je bilo čutiti, da niti sam ne verjame svojim izrečenim besedam. Pa lahko povlečemo kakšno rdečo nit med praznovanjem, na primer otrok v Južni Ameriki in otroki ob toku Zgornjega Nila? Morda, da bodo Božič tako eni kot drugi praznovali v senci pri 40 stopinjah, da bodo tako eni kot drugi prepevali isto pesem – Sveta noč, bodo tudi v Zgornjem Nilu krasili tamkajšnja drevesa z vato tako kot v Južni Ameriki to počnejo s kaktusi in pinjami? Sploh imajo vato, so že slišali za sneg? No pa smo že pri vprašanjih, ki so jih zastavljali osnovnošolci iz Slovenije? Naj odgovore prinese božična loterija in glavni zadetek, božič preživeti z zlatokopkami ter spoznati, kaj ponuja življenje na tem delu zemeljske oble.

25.12.2014 Soda v provinci Modrega Nila

Božično jutro ob 5.30 po našem času, tukaj pa je že 7.30. Do zlatokopk nisva še prišla sva pa v vasi Soda. Sonce počasi ampak res počasi dobiva na moči zato tudi midva nisva prej zapustila najinih civilizacijskih bub, ki so naju ščitile pred nočno ohladitvijo. Tudi to noč sva se zlila z naravo, zaspala sva pod drevesom z nežnimi listki, ki jih branijo komaj opazni vendar toliko bolj občutni trni, če se odločiš z njimi rokovati Nabak, nekajkrat preluknjan moskitonet pa je uspešno preprečeval komarjem, da bi prišli v najino spalnico kot nepovabljeni obiskovalci.

Čisto potiho so začeli iz svojih slamnatih bubic stopicati najini novi prijatelji iz plemena Uduk, Libel, Abdala, Deri, … da naju ne bi zbudili se še pogledati niso upali naravnost in direktno, postrani so sem pa tja ošvrknili najino belo ponjavo, so pa že pripravili plastična stola, ki so naju čakala, da se usedeva, ko se zbudiva, tudi zdajle ko jih gledam, kako opazujejo, kaj počneva, ne morem zapisati, da za menoj sedijo grobi, surovi, z egoizmom napihnjeni vojaki, tako mili in dostojanstveni so, da komaj verjamem, da lahko pritisnejo na petelina. Vsi po vrsti naju sprašujejo, če sva ok, če sva res dobro spala, tisti, ki ne znajo angleško se poskušajo z mimiko prepričati, če naju res ne zebe.

Jutro je res sveže ampak ravno toliko, da se zaveš, da nam narava ponuja tople in hladne užitke, njih zagotovo zebe, ker so navajeni 40-tih, 50-tih stopinj in več in, če je tako kot zdajle tam okoli 20 stopinj je za njih mraz, zima. Jaz sem nekaj malega hladu čutila na konicah prstov na nogah in rokah, pa ne za dolgo, najprej, kar sem našla v nahrbtniku, ko sem šla po računalnik sta bili Larčkini pisemci, ki mi jih je pomolila tik pred odhodom, pa ne odpri jih prej, enega na božični dan in drugega na novoletni dan, je še dodala, ko sem jo zalotila pri nahrbtniku. Zdaj sem si ga upala šele dobro pogledati: Za mami. Majhno darilce za veliko osebo. Vesel božič . Tvoja Lara. Ne, bom ga še odprla, bom še malo počakala.

Mmmm božični zajtrk prihaja, po vsem drugače napolnjenem želodcu, kot bi bil, če bi se na današnji dan prebudila v Sloveniji, bo tudi ob prinešenem povsem drugače godel, kot bi doma. Sale nama je postregel s čajem, s salabijo oziroma z džamatom v jeziku plemena Uduk – okus podoben našim ocvrtim miškam, samo, da niso tako polnega okusa, saj v njih ni sledu mleka in jajc in z božičnimi piškotki, etiketa na plastičnem ovitku jih izdaja, da prihajajo iz Etiopije.

Pričakovala bi, da bo naokoli še nekaj časa vse mirno, po celonočnem praznovanju božiča, pa že vse naokoli čeblja, goske in kokoši oprezajo za majhnimi plezečimi predstavniki živalske vrste, od kaj veliko ostankov človeške vrste tako ali tako ni za zanesti, ker tukaj hrane ni veliko in še kako skrbno paziš, da vsaka drobtinica pade na v pravo luknjo in do tam kamor je namenjena.

Dokaz, da ni dovolj hrane, kljub temu, da bi jo zdaj moralo biti na pretek, saj je čas okoli žetev pa je tudi včerajšnje praznovanje, ki sva se ga udeležila s Tomom v majhni cerkvi, ki ima tudi ime tako preprosto kot so bili njeni obiskovalci »Druga cerkev v Sodi«. Besedo preprostost si bi lahko razložili z različnimi pomeni, vendar gre v tem primeru za preprostost, ki ima same pozitivne prizvoke, ti ljudje, ki jih je bilo tam okoli 200 so me prav s to svojo preprostostjo, skromnostjo, pristnostjo in z upanjem popeljali v božični trans. Misli so se prepletale, zapletale in odpletale. Zanimivo pa, da ni bilo prostora za egoistične, hudobne, zavistne misli kot, da bi neprekinjeno petje, ki se je začelo tam okoli devete ure zvečer in končalo šele navsezgodaj jutri zapolnilo vse tiste delčke možganov, ki jih človeški um ne potrebuje, da se razvijajo.

Ko sva s Tomom prihajala na dvorišče cerkve, kjer so že bili vsi zbrani in so posedali ob majhnih ognjiščih sem najprej začutila sprejetost, vsi so naju pozdravljali, vsi so se zahvaljevali, da sva se odločila, božič preživeti v njihovi družbi, vsi so nama ponujali roko v pozdrav, nikogar nisem dobro videla v obraz, tudi oni naju ne, sem pa čutila medsebojno pripadnost, ni pomembno kdo si in od kod si, človek si in zato si vreden dostojanstva in naše družbe. `Vidiš, ženske kuhajo Etiopsko kavo` je opozoril Tomo na skupino žensk, ki je s kupom posod sedela ob ognju.

No, one so očitno v tej skupnosti zadolžene, da pripravijo hrano, sem pomislila, ampak kasneje se je izkazalo, da je bil to pod le mojih misli, nobene božične potice, goske, purana, pršuta, pečene svinje, govedine s tenstanim kropirjem, goveje juhe, piškotov takšnih in drugačnih, … še več tudi etiopske kave ne, niti njihove tradicionalne jedi sorguma ne, ki si jo ponavadi lahko privošči še tako reven vaščan, ničesar ni nihče od njih dal v usta ves čas najinega tri urnega druženja ne, pa tudi čaja, ki so ga nama postregli na lepem doma pletenem prtu niso pili.

So pa verjetno ravno zato lahko s praznimi želodci sprejeli toliko več energije, s pesmimi, ki so jih prepevali.

V zraku se je čutila energija, vsrkaval jo je lahko vsak prisoten, ki jo je želel, vsem so jo prepevajoci poklanjali. Otrokom, ki niso smeli povsem blizu ampak so se nekoliko stran igrali, veliko iger se zaradi trde teme ravno niso morali iti so pa zato tudi oni prepevali, da je odmevalo daleč naokoli, tudi najstarejši, ki je prisostvoval je večkrat z nasmehom dal vedeti vsem prisotnim, da je srečen v melodijah, ki so prihajale tako iz srca in tako globoko iz duše, kot tistim najmlajšim, ki so šele odprli svoje učke in so varno zavetje iskali v naročjih svojih mam.

Nič božičnih drevesc, nič utripajočih lučk, še tistega, kar sva videla na otoku Gondokoro in na poti do sem, poslikane koče, deklice z novimi, seveda doma narejenimi pričeskami tukaj ni, pa saj ni potrebno, ne potrebujejo, koč se ne da poslikati, ker so slamnate in če ni treba koč, zakaj bi se morali spreminjati ljudje, so to kar so povezani drug z drugim in pripravljeni vse narediti za sočloveka.

Moram konačti, ker odhajamo v Šale al fil. Med potjo žal nismo mogli pobrati vseh, samo pa vsaj nekatere lahko na boižični dan peljali. A Šale al filu smo obiskali cerkev, kjer je bilo zbranih okoli sto vernikov, že vožnja med še nezrelim sorgumom (No, zdaj šele razumem, zakaj včeraj tudi sorguma ni bilo, še ni zrel so mi danes pojasnili.) je pripovedovala, da se vozimo po področju, kjer je bog mahal s polno vrečo ljubezni, na udobje pa je verjetno načrtno pozabil, ker kot večkrat poudari Tomo tam kjer se udobje konča, se življenje začne. In tukaj ga je čutit polno in povsod – smo življenje.

Še več ga je čutiti kot na otoku Gondokoro, kjer sva prespala noč iz 20-tega decembra na 21-ti december pri plemenu Bari, ki živi na otoku reke Nil z imenom Gondokoro, to je nedaleč stran od Jube (Južni Sudan), kjer je naš misjonar Ignacij Knoblehar zgradil prvo cerkev. Nobenih ostankov nisva našla, vse je bilo zaraščeno, tamkajšnji domačini pa preseljeni na manjši otok, kamor so zbežali pred plemenom Morle, ki se večinoma ukvarja s poljedelstvom in jim zato, da bi jim pomagali pri paši krav, kradejo otroke, tudi naju so celo noč stražili, ker so se bali, da bi kdo prišel.

Pleme Bari je zelo revno, ničesar nimajo razen tistega, kar zraste v naravi, to pa so mini banane, mango, papaje, sladkorni trs, nekaj malega fižola, leče in rastline okre, ki jo uporabljajo za omake, potem pa se počasi konča. Nobene čajarnice ni, kjer bi lahko popila čaj, samo eno kolibo, kjer kuhajo tudi za druge sva našla, vendar je bila že ob 15.00 zaprta.

Prenočila sva pri vaškem učitelju, ki nama je na srečo od nekod prinesel zaščito proti komarjem, ker nisva vedela, da bova spala na otoku, sva nahrbtnike pustila v hotelu. Sprva sva nameralvala prespati v cerkvi, pa so naju domačini preprečili, da bo ponoči preveč komarjev, da bi lahko mirno spala, še dobro, da sva jih poslušala, kajti, ko se je spustila noč, se je vsulo na stotine komarjev, pikali so kot nori, skozi obleko, celo debele nogavice jim niso bile ovira.

To pa je bila samo ena sreča, ki sva jo imela, drugi pa nama vse do jutra ni uspelo pobegniti in sicer ponoči se je zelo shladilo, nisva pa imela s seboj spalk, tako naju je zeblo kot že dolgo ne, sploh nisem zatisnila oči, Tomo me je grel tako, da je prižgal računalnik in ga polagal po meni, pa ni nič pomagalo. Proti jutru nama je učitelj odstopil svojo deko, tako, da sva tudi midva vsaj malo spala, niso pa imeli dveh, da bi imeli vsak svojo-tako revni so. Učitelj je šel v svojo kolibo in preostanek noči preživel tako, da je molil in prepeval, da bi pregnal mraz.

Potem, ko sva prilezla iz reke Nil, kjer sva se kopala so nama povedali, da so notri tudi krokodili, res, da so rekli, da jih na tem območju ni veliko, več jih je naprej po reki – no še dobro, da mi kdo ni kaj odgriznil hahaha… ali pa Tomu hahah….

Še eno srečo sva imela., ko smo iskali grob Ignacija Knobleharja, smo se z lesenim čolničkom, ki sta ga dva spretna domačina krmarila z dvema velikima koloma, odpravili na drugi otok čez deroči Nil, tam pa smo potem lomastili po visoki travi, ker je bilo vse zaraščeno, da bi našli grob, pa ga nismo, ker ga je rastlinje prerastlo, jaz sem se tudi porezala z ostanki strženov suhe trave, ki je ostala od čiščenja manjšega predela tam, kar naj bi baje pred letom dni naročili neki Francozi, ker verjamejo, da je spodaj nafta in so nameravali nas tem območju narediti črpališče, nihče pa ne ve, zakaj se niso vrnili – no pa saj je bolje tako, ker bi verjetno potem spet z bombami preganjali domačine. Mogoče pa so se prestrašili kač, ki baje živijo na obrežju, da lahko lovijo žabe, no in kaj je bila najina sreča, to da se nisva zvrnila s čolnom, ker bi težko priplavala na obrežje in da nihče ni stopil na nobeno od kač.

Najbolj si bova zapomnila, kako se ti ljudje pripravljajo na božič. Ženske svoje hišice na novo obmečejo in zapackajo z blatom, ki ga naredijo tako, da ob reki Nil naberejo nam podobno mivko, zalijejo z vodo, v to zmes pa vsujejo še nekaj pepela in gumoarabiko za vezivo. S tem naredijo hiškam kot nekakšno fasado, potem kasneje pa gumoarabiko zmešajo z vodo in soljo in tako dobijo belo barvo s katero kočico poslikajo, tako nastane čudovita božična dekoracija, nimajo pa božičnih drevesc.

Okoli svojih domačij, ki jim delajo senco palme in visoki bananovci vse pospravijo, prostore si nadišavijo z drevesno smolo, kupijo si še kakšen pribolšek, kot je debel fižol, potem pa na božični večer pripravijo skromno večerjo, pojejo, molijo in plešejo.

Okoli svojih domačij, ki jim delajo senco palme in visoki bananovci vse pospravijo, prostore si nadišavijo z drevesno smolo, kupijo si še kakšen pribolšek, kot je debel fižol, potem pa na božični večer pripravijo skromno večerjo, pojejo, molijo in plešejo.

Majhnim deklicam seveda tisti redki, ki si to lahko privoščijo kupijo posebne oblekice in lasne okraske (samo dve deklici sva srečala tako nalepšani, ki sta se prišli k maši pokazati, kakšnibosta na božični večer), naredijo jim kitke in jim pripnejo živopisne priponke, ki pa na žalost prihajajo iz Kitajske ampak jim zelo pašejo na temni polti in kot ebenovina črnimi laski, res so kot lučke na božičnih drevescih.

No, v Šale alfil in v Sodi tudi toliko malo materialno božičnega ni, so pa navdušeni pozdravi otrok, kar nekako povriskujejo, ko te zagledajo, nobenih napisov na vratih tako kot pri nas na šoli, ko otroke vzgajamo, da ne pozabijo reči dobro jutro, dober dan, ni to je eno redkih daril, ki ti ga imajo in tudi tega nesebično razdajajo.

Srknem čaj, piškotke, ki sva jih dobila že zjutraj – tiste iz Etiopije, hitro pomaknem bližje sebi, da mi jih spet ne odnesejo tako kot pri zajtrku, ko jih nisem imela časa pojesti, ker sem hitela pisati, pa so verjetno mislil, da sem sita ali pa, da mi niso všeč, kakor koli že, te napake zdaj ne ponovim. Pogledujem na baterijo računalnika, hitro-prehitro se iztekajo minute, ki mi jih baterija še poklanja, da lahko pišem, zato si predno se zatemni ekran narediti še nekaj česar se že celo jutro veselim in sicer odpreti božično pismo moje drage Larčke. No, daj, daj Bojana, zdaj je tvoj čas, piškotki bodo počakali, sončni žarki bodo nekoliko milejši-hladnejši. Odpiram.

Joj, joj, Larčka moja, zdaj polzijo solze ganjenosti, vesela sem, da znaš kljub temu, da živiš v udobju še vedno biti tako preprosta in tako prisrčna. Hvala za darilo. Pogled na jelenček na snegu me bo hladil, ko mi bo najbolj vroče, odtisi tvoji prstkov pa me bodo božali, ko mi bo ob pogledih na tukajšnje lačne otroke najbolj hudo. Na vsakem koraku ostajaš v mojem srčku in tudi jaz te imam rada.

Pa naj zaključim božično pismo, naj bo tokratno voščilo vsem skupaj objem naših otrok z željo, da jim bi mi odrasli, znali zagotoviti prihodnost, v kateri bodo s ponosom pripovedovali, naši starši so nam omogočili, da lahko danes s svojimi sovrstniki hodimo z roko v roki in se zdaj lahko v miru učimo drug od drugega in z objem iz trenutne realnosti – objem srčnih, prijaznih, skromnih in dostojanstvenih ljudi, ki sva jih do sedaj srečala na poti najine v božič odete Afrike.

Bojana Pivk-Križnar

26. december 2014 – Bojanino bozicno pismo Read More »

26. december 2014 – Tomovo božično pismo

Tomovo božično pismo prijateljem v Sloveniji

7.26 am, sobota, 25.12. 2014. Soda, Modri Nil, Sudan.

Ptiči. Pojejo. Vseh vrst ptiči. Tudi udomačene kokoši. In bojeviti petelini. In krotke gosi. Gagajo. Koze meketajo. Vse poje. Vsa Narava poje. Božič je. Jezušček se je rodil. Ta, ki je umrl, da bi mi živeli polno in popolno.

Tudi vojska poje. SPLA North. Mladi in stari fantje v močeradastih uniformah. Tečejo in pojejo. Onkraj slamnate ograje na dvorišču štaba SPLA North v majhni vasi Soda koder sva se ravnokar prebudila. Pod mrežo proti komarjem obešeni na drevesu, v spalnih vrečah na golih tleh – zakomotana da sva najbrž videti kot ena buba.

Včeraj pod večer so naju pripeljali čez mejo v najetem terencu. Na tržnici v Bunchu, zadnjem kraju v Sudanu, so izkoristili najino stisko s časom in nama zaračunali maksimalno. Dvesto dolarjev. Trgovci. Prekupčevalci. Tisti, ki naj bi jih Jezus pregnal iz templja – pa so očitno še kar na Zemlji. Mudilo se nama je. Hitela sva zato, ker sva hotela na božični večer biti z kristjani v Modrem Nilu. In poročati kako je, kako so, kako praznujejo božič. Zato, da bi ga primerjala z našim praznovanjem božiča. In poskusila iz kontrastov zmontirati kratek dokumentarni film.

Meje ni. Meje med Sudanom in pred tremi leti odcepljeno Republiko Južni Sudan ni označena. Ne veva kdaj smo bili čez. Dve uri smo se vozili po grmovju, katerega monotonijo so vsake toliko prekinili le skromni zaselki koč iz slame in blata, z domačini v izpranih in pošitih hlačah, srajcah in krilih in tropi na pol golih otrok, ki so vneto mahali in se smejali in včasih tekli za nami, dokler jih ni skril rdeč oblak prahu.

Libel iz Madanija. Abdala Ali from Bolol. Jerry Kan from Chale. Vsi najini gostitelji so iz Modrega Nila. Vsi so lepi in čisti, močni in prilagojeni na zahtevno Naravo. Ravnokar so nama prinesli čaj. Vroč, močan, sladek pravi čaj. Brez mleka. S doma pečenimi fancati, ki se jim reče po arabsko salabija. In zavitkom tujih – arabskih piškotov iz Dubaija. To se dobi samo pri gospodarjih tukajšnje vojne. Komandant naju je sinoči sprejel, bil vljuden in prijazen, a se je takoj nato vrnil k šahu, ki ga je igral z enim svojih. Vodstvo upora v Modrem Nilu ni pozorno do tujih poročevalcev kot v Nubskih gorah, koder ima vse pod nadzorom Abdel Aziz, ki ga zanima kaj imamo povedati in se lahko z njim pogovarjaš čisto vse, tudi zakaj naša zahodna politika še naprej podpira arabsko vojaško diktaturo v Kartumu, čeprav jo je Mednarodno sodišče v Haagu obtožilo največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom v Darfurju.

Takoj začneva snemati. Nikogar ne moti. Vsi se prijazno nasmihajo. Vsi so mehki. Vsi so nežni. Nikogar ne moti da jim tiščiva objektive v obraz. Očitno nimajo kaj skrivati. Tisti, ki nič ne skrivajo se ne bojijo kamer. Vsak lahko vidi kako so. Cel svet lahko vidi kako živijo. Vsak lahko vidi, da so žrtvovani. Žrtovani za naše grehe. Za grehe vsega sveta. Za greh vseh nas, ki podpiramo naše gospodarje, plačujemo davke svojim gospodarjem vojn, še naprej toleriramo naše bandite v finančnih ustanovah, kot bi naivno verjeli, da bodo tudi za nas kaj nakradli in nam razdelili da bomo tudi mi imeli kaj od naših vojaških pustolovščin podobno kot v časih križarskih vojn. Več udobja, več zabavnih izdelkov, več pozabe … In zato naše skupne človeške brate in sestre puščamo same kot da naši otroci ne bodo prišli na vrsto za temile otroci v Modrem Nilu, Nubskih gorah, Darfurju, Republiki Južni Sudan. Puščamo same z najhujšim sovražnikom, najbolj zafukano zajebanim sovražnikom, s katerim sodelujejo praktično vse elite na planetu, ki jih zanima predvsem »The new great scramble for Africa«.

V Jubi in po celem Južnem Sudanu je kar se fotografiranja in snemanja tiče ravno nasprotno. V Jubi vlada pred vsakim fotografiranjem in snemanjem totalna panika. Samo potegneš aparat in že vsi začnejo vpiti, mahati, groziti. Ljudje na ulici. V avtobusih. Trgovci. Vsi. Vsak. In takoj se pojavi kak špicelj, ki ti zledeni kri v grozi, da te bodo aretirali. Lani so me. National security me je privlekla iz dežele Šilukov in deset dni maltretirala v tisti ogromni ameriški kasarni na robu mesta. Ghost house, podobna tistim v Kartumu, le da je niso dizajnirali Američani. Bojano je agent zalotil ko sem šel samo za hip stran po novo kartico za mobilni telefon. Snemala je čudovito oprsje trgovke nasproti čajnice kjer sva sedela. Je že nekam klicaril. Čisto tako je že šlo kot ko so priprli mene… Le tako, da sem mojo ženo vpričo njega ozmerjal in se opravičil, da je pač ženska in da so vse ženske itak pač kure, ki letajo po dvorišču in ne vedo ali serjejo ali navijajo uro, mi jo je pustil obdržati. Da, oženjen je. S tremi. In vse so enake.

Takoj ko naju je komandant SPLA North v Sodi, katerega imena ne smem zapisati, požegnal, sva šla snemala kristjane. Zato sva prišla in to so nama takoj omogočili. Odslovila sva terenca in šoferja, ki sva mu dala po sto dolarjev za dve uri vožnje in se odpeljala z uporniškimi vojaki v kabini njihovega vozila v mrak, v noč, v grmovje.

Pet minut kasneje smo se ustavili sredi ognjev. Okrog ognjev, do kamor se je videlo ognjev, so čepeli, sedeli in ležali civilisti. Pleme Uduk. Uduki so vsi kristjani. Soda in Čale so krščanske vasi, večina ostalih zaselkov, koder po novi vojni, ki se je začela z napadom sudanske vojske na glavno središče Kurmuk 1. septembra 2011, še vztrajajo afriški staroselci v Modrem Nilu, prevladujejo muslimani. Cerkev Sudan International Church. Pri priči so nama ponudili najboljše stole. Tudi enega plastičnega. Bojana je protestirala naj se nanj vsedem jaz, ki me non stop boli hrbtenica. Vztrajal sem, da plastični stol z naslonjalom pritiče njej. Bojana je moja kraljica. Sveto dolžnost imam paziti nanjo. Vsaj dokler sva tukaj ker sem sam že vsega vajen. V kulturi Uduk so ženske izkoriščane kot v večini afriških kultur. Nosijo najtežja bremena, migajo non stop cel dan, rojevajo otroka za otrokom. V vsem in z vsem tradicionalno podpirajo može in družine. Žrtev so in se žrtvujejo – pri tem sploh ne izgledajo slabe volje. Ne protestirajo. Ne borijo se za svoje ženske pravice. Videti je kot da so celo ponosne da lahko toliko prispevajo skupnosti. Takoj nama molijo dlani v znak dobrodošlice. Pastor ne govori angleško, mlad fant Almin prevzame vlogo prevajalca.

»Zdaj se pripravljajo da bodo začeli peti. Vso noč bodo peli« reče.

»Ne kot v naši katoliški kulturi?« vprašam.

Ni še slišal za katoliško cerkev, niti za našo tradicijo po kateri gremo v cerkev tik pred polnočjo. Tukaj v vasi Soda je le protestantska Sudan International Church. V siju ognjev je ni moč videti. Če sploh je, je cerkev navadna slamnata streha podprta s neotesanimi koli. Nobene pozlate, nič kipov in kipcev, nobenih fresk.

Cerkev je skupnost, ne zgradba, poslopje, konstrukcija in presežek umetnikov.

Ali živi tukaj več muslimanov, ali več kristjanov? vprašam.

»Half half« odgovori. Pol pol.

Ali imate kakšne probleme?

Zakaj bi imeli probleme? Oboji imamo isti problem. Ta resnični probem je arabska vlada v Kartumu. Zakaj bi si delali še več problemov. Nocoj pojemo sami – jutri se nam bodo pridružili naši muslimanski bratje. Skupaj bomo jedli in se veselili Jezusovega rojstva.

»Tako so živeli in proslavljali drug drugega praznike tudi v Bosni. Dokler jih politiki niso našuntali v vojno.« navržem.

»Bosna! Ali sta iz Bosne?«

Govoriva o Jugoslaviji. Ve da so bili največje žrtve vojne med nacionalisti muslimani na Kosovu in v Bosni. Ve da smo jih kristjani, tako katoliki kot pravoslavni žrtvovali. Ve da Evropa tako dolgo ni prihitela na pomoč zato ker se je bala, da je Bosna odskočna deska za polet islamskih fundamentalistov proti severu Evrope. Sočustvuje, odkimava z glavo. Ne more verjeti, da smo se ob vseh možnostih šolanja sredi Evrope tako primitivno pobijali, tako barbarsko mučili nezaščitene žene in otroke in starce. Tako naivno nasedli tujcem, da bomo bogati kot so sami. Da bomo, če bomo delali za njihove interese – z njihovo pomočjo prav tako preseravali. Da bomo bogati in … da bomo tudi varni!!!

Od kod mu toliko znanja tukaj v gromovju?

Angleščine se je naučil v Etiopiji. Osem let je bil star, ko je bežal s starši v begunjsko taborišče čez mejo, podobno kot večina iz plemena Uduk. Zanj in za druge vrstnike je bila mladost v begunjskem taborišču super. Ves čas so se igrali. Ni vedel za velike skrbi svojih staršev, ki jih je SPLA obtožila, da se niso priključili uporu črnih proti Arabcem. Zdaj je velik in ve kaj je prav in kaj ni prav. Zato je v tej novi vojni vojak. Če bodo Beshirjevi prišli se bo boril.

»Tudi če umreš?«

»No problem!«

Medtem so začeli peti. Zbor. Žene. Otroci. Možje. Žene bolj glasno in odločno in zagnano. Možje malo manj. Otroci so pritegovali. Nato so se otroci umaknili malo proč in tam sledili stašem v svojem zboru …

Bilo je čudovito. Bilo je prelepo. Bilo je kot da ni res. Kot da se vse dogaja v sanjah. Tam med ognji na katerih so stare mame in očetje kuhali kavo in čaj. Tam med tako prepričanimi, tako odločnimi, tako zagnanimi, tako vzživetimi vaščani, ki so grleno peli iz dna svojih src in duš, o junaku, ki se je pustil žrtovati za grehe vseh ljudi in nas s tem vse osvobodil teme in pokazal kje je luč …

Bojana je bila videti zamaknjena. Na drugačen način v transu kot ostali, a prav tako ekstatična. Ekstaza v stari grščini pomeni – biti iz sebe, ven iz sebe. Eks stasis. Postaviti se ven. Morda ven iz svoje pameti.

Tudi sam sem bil iz svoje običajne pameti. Ne kot bi bil pijan, niti kot zadet. Prej kot bi zapuščal telo. Nisem čutil več ne boleče hrbtenice, ne zobobola, ki me prav tako muči že iz Jube, da sem parkrat pomislil, da bom moral domov z Bojano čez dva tedna. Čutil sem samo Nobenih skrbi. Nobenih strahov. Dalj ko so peli bolj sem čutil predvsem ganotje. Milino. Nežnost. Mehkobo.

Skoraj nič se ni videlo, zato sem snemal z infrardečo lučjo. Bojana je vmes ves čas bliskala s flešem svojega fotoaparata. Ni me motilo. Vsake toliko so pojoči ljudje, ki se jim je videlo da so prav tako ali še bolj zamaknjeni, osvetljeni skočili v nebo. Od začetka so po vsakem blisku navdušeno zavpili. Nato so nehali in le še mirno ekstatično peli naprej. Peli. In peli. In peli. In peli. Umaknil sem se v noč, da sem jih lahko opazoval tudi od daleč. Da, to so jaslice. To so jaslice, ki jih pri nas postavljamo za to priložnost. Tako častimo sožitje človeka in Narave. Jezušček se je rodil v podobni kočici. Zraven so bile živali. Vse je bilo skromno. A lepo kot je sedajle. Takoj po Božiču in Novem letu pri nas pospravimo plastične becke, pastirčke, Jožefa in Marijo nazaj v škatle nekam v omare. Tam čakajo osamljeni do naslednjega božiča.

Tukaj so jaslice vse leto. Tukaj umirajo za skupnost non stop. Tukaj se žrtvujejo za grehe vseh nas …

Za grehe Arabcev, Kitajcev, Amerikancev, Evropejcev …

V tole pisanje na Božič me je prepričala Maja Waiss. Rekla mi je naj napiševa vsak svoje božično pismo. Morda zato, ker se je spomnila, da smo v naš film Oči in ušesa boga dali tudi moj izbruh ko sem prejšnič prečkal mejo v Modri Nil. Posnel sem se bentiti čez kristjane doma. »Ko jebe vašo potico in šunko in vino. Sem pridite. K bratom in sestram. Kaj lazite v Jeruzalem. Grob je prazen – Jezus je tukaj!«

Kaj je glavno sporočilo židovskega heroja, ki ga je sprejel ves svet? Sodelovanje med ljudmi vseh plemen, kultur, zgodovine. Ne tekma, izkoriščanje, zatiranje, ki vodi v vojne, neskončno trpljenje in najbrž končni propad.

I wish you would be here!

Kako mi je žal, da ne morete biti na ta tako imenovani sveti večer tukaj. Z nami. Z nedolžnimi kmeti in pastirji v Modrem Nilu.

Ne bom vam uspel povedati. Niti s kamero vam ne morem pokazati. Ne znam posneti, da bi začutili zakaj sva tukaj in ne doma z najinima hčerkama Laro in Majo. Ob polni mizi. Z vsemi tistimi darili in darilci. In rokovanji in Merry Christmas. Srečen božič. Blagoslovljen božič.

Solze čistijo umazano dušo. Solze perejo iz telesa kemikalije krivde in frustracij, da tako malo morem. Da fucken sploh nič ne morem.

Pozno ponoči so naju odpeljali nazaj v štab SPLA. Peš. Vso pot naju je spremljalo petje. Iz različnih skupin med drevesi. Vsako pleme, ki živi v Sodi praznuje največji krščanski praznik drugače. Mabani so tudi bobnali. Bojana je hotela tudi k njim – a je vodič rekel, da bi za dovoljenje najprej morala najti in vprašati komandanta.

»Security!«

Baterija lapa je prazna. Nehati moram. Prišparati moram še za pošiljanje prek satelitskega modema. Bojanina baterija zdrži več. Bom priklopil sončne celice in poskusil napajati prek akumulatorja. Ampak zdaj so že prišli po naju. Zmenjeni smo da naju peljejo v večjo cerkev. Ko so naju sinoči vprašali v katero hočeva – večjo ali manjšo – sva oba odgovorila v manjšo. Zdaj bova videla še večjo.

Tomo

26. december 2014 – Tomovo božično pismo Read More »

13. avgust 2014 – Droni nad skrito vojno v Sudanu

Droni nad skrito vojno v Sudanu

V manj kot štiriindvajsetih urah na varnem v taborišču beguncev iz Nubskih gora v Yidi onkraj meje v Republiki Južni Sudan, sem se prenajedel interneta, po katerem sem tako hrepenel zadnja dva meseca v gorah. Na spletnih straneh kolegov aktivistov zaposlenih v znanih organizacijah za človekove pravice v Ameriki in Evropi, sem prebral poročila, ki smo jih jim maja in junija pošiljali prostovoljci iz Nubskih gora. V svojih analizah na osnovi naših informacij drug za drugim ugotavljajo, da ruski bombniki Antonov še nikoli od začetka nove vojne v Nubskih gorah maja 2011 niso vrgli več bomb kot zadnje mesece. In da vladni MIGi še nikoli do sedaj niso napadali tako na gosto in zadevali tako precizno.

Eric Reewes spoznava, da so MIGi v napadu na katoliško bolnico MotherofMercy v Gidelu začetku maja skušali ubiti edinega zdravnika v Nubskih gorah. Ker je dr. Tom Catena Američan, so se končno morali spet odzvati tudi v Washingtonu. SamanthaPower, znana novinarka, ki jo poznamo iz kampanj proti genocidu v Darfurju in zdaj ameriška ambasadorka v OZN, zahteva od predsednika Obame, ki se je – dokler ni bil izvoljen – prav tako deklariral za velikega aktivista za Darfur, da od sudanskega diktatorja Omarja Bashirja izsili razglasitev »no flyzones« v Nubskih gorah in Modrem Nilu in posebne humanitarne koridorje, po katerih bo do obleganih afriških staroselcev v obeh sudanskih provincah končno lahko začela prihajati humanitarna pomoč.

Ampak vsa ta zavzemanja se ponavljajo že tri leta. Omar Bashir in njegova soldateska, ki jo Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu obtožuje genocida v Darfurju, impotentne odzive »svobodnega, demokratičnega, na človekovih pravicah zasnovanega sveta« razume kot prikrito dovoljenje, da sme še naprej izganjati domorodne ljudi iz vseh provinc z prevladujočo afriško identiteto, ki so po odcepitvi Republike Južni Sudan julija 2011 ostali v tem kar je ostalo od starega Sudana. Omar Bashir gradi svoj Sudan na šariatskem pravu in brez vsakega spoštovanja do etičnih in verskih manjšin točno tako kot je napovedal da boše pred referendumom o samoodločbi januarja 2011.

Tudi francoski Zdravniki brez meja, ki brez Beshirjevega dovoljenja oskrbujejo skromni bolnici v Farandali in Tujurju, so po napadu MIGa junija ostali tiho. Niso privolili v noben intervju, potuhnili so se, kot da so nečesa krivi. Celo Samaritan Purse, ameriška protestantska humanitarna organizacija, ki je med premirjem 2002 – 2011 zgradila v Nubskih gorah več kot petsto cerkva in so jim MIGi prejšnji mesec blizu Camalele uničili dva tovornjaka, ki sta z juga v gore »tihotapila« semena za nubske kmete, da bi si v praktično popolni blokadi dostopa vsem humanitarnim organizacijam v novi deževni dobi sami posadili tradicionalno proso, ne spregovorijo na glas o najbolj krutem kršenju osnovnih človekovih pravic. Tudi ti dve nevladni organizaciji, ki edini (poleg še ene, ki je ne smem omeniti), na skrivaj pomagata staroselcem, molčita – kot da ima zločinska oblast v Kartumu prav, ko ju obtožuje, da zgolj vohunita in pripravljata domačine za še eno odcepitev še enega kosa Sudana z dobro zemljo in vodo, edinega, ki so ga zahodni »mirovni« mešetarji skupaj z Darfurjem in Modrim Nilom z mirovnim sporazumom leta 1995 prepustili Arabcem na severu zato, da ne bodo lačni in bo nafta po naftovodu skozi Nubske gore lahko še naprej tekla do Rdečega morja in naprej na Kitajsko tako kot zahteva vse močnejši rdeči zmaj.

******************************************************************************************************

Čeprav sem res počival, ker mi ni bilo treba skrivati solarnih celic, da z odbleski sovražnim pilotom ne bodo izdali v kateri votlini ali lisičji luknji se skrivam skupaj z staroselskimi mamami, očeti in otroci v Nubskih gorah, mi je bilo po dveh mesecih stalnega adrenalina po kosilu dovolj posedanja in žretja kitajskih piščancev v Samaritan Purse v Yidi. Si predstavljate piščance, ki jih vozijo iz Kitajske v Republiko Južni Sudan. V to zaradi ponovne vojne med Nueri in Dinkami pred tremi leti odcepljene – a že povsem propadle nove afriške države in eno najtežje dostopnih destinacijna njenem skrajnem severu, v begunsko taborišče, kamor se zaradi vojne med Dinkami in Nuerida samo z letalom ene od humanitarnih organizacij. Zmrznjene, na ladjah in letalih čez pol sveta privlečene, z vsemi kemikalijami naphane mastne strupene kure. Ki so mi po prekrasnih »bio in organic« prosenih močnikih zalitih z vsemi naravnimi bakterijami obogatenim kislim mlekom svobodnih krav, ki se pasejo na najbolj čistih zelenih livadah nove deževne dobe v Nubskih gorah in sem ter tja mesom kake srečne koze, ki ni nikoli pojedla nič umetnega, takoj napihnili črevesje.

Nisem imel več obstanka na sekretu – moral sem spet migati, zato sem vzel quadrokopter in transmiter in šel med petinsedemdeset tisoč žarečih parov oči in zdravih belih zob kot ebenovina črnih ljudi,ki že tri leta taborijo pod modrimi ponjavami UNHCR sredi savane kakih šestdeset kilometrov od prvih granitnih gora koder počivajo v plodni črnici kosti njihovih prednikov.

Takoj sem vedel da sem naredil napako. Čisto vsi po vrsti so se takoj zastrmeli v belega plastičnega ptiča v rokah belca. Slišal se izgovarjati tako stare kot mlade “tajara” in “kamerat” – kar po arabsko pomeni letalo in kamera. Od kod vedo, da je to kar še nikoli niso videli, namenjeno letenju in snemanju. Redki so samo nejeverno zijali kot da vidijo astronavta in spraševali kaj imam v roki. Stari znanci so vzpodbudno kimali in pozdravljali kot znajo samo v Sudanu, da sem imel takoj polne roke dela in nisem vedel kam naj odložim fantastično stvaritev človeškega uma. Od obiskujočih svojcev iz gora, ki prihajajo v Yidopo proso in ga nosijo nazaj v gore za svoje onemogle stare ljudi,so zvedeli, da je Tomo Kuku, havadja, tisti tujec, ki je še pred začetkom nove vojne januarja 2011 prinesel kamere in treniral prostovoljce, “da je zdaj tam več, veliko Tomo Kukujev«, zdaj snema tudi s»kamerami, ki letijo«, in tako dokumentira vojno in kaj delajo Arabci in s posnetki in dokumentarnim filmom skušapriklicati arogantno svetovno skupnost in jo prepričati, naj ustavi genocid z droni OZN, ki jih OZN že uporabljajo v Kongu koder trdijo da dronipomagajo nadzirati raznorazne bandite, ki se bijejo za nadzor coltana.

Oboji so takoj prosili za demonstracijo “kako to dela”. A si nisem upal pod nebo, ker mi je notranji čut govoril, da bom priklical tudi Dinke na katerem ozemlju je taborišče beguncev, ki se ne pustijo slikati niti s tal, pa tudi kakega potuhnjenega Nuera, če ga Dinke še niso pregnali ali ubili od začetka vojne med obema večinskima plemenoma v Republiki Južni Sudan lani 14. decembra.

Nueri dobivajo pomoč v orožju od arabske vlade v Kartumu in baje tudi ameriške vlade, ki kaže, da je s to podporo upornim Nuerom že odpisala svojega varovanca Dinka Salva Kirra – predsednika Republike Južni Sudan, ki skupaj s tem propadlim ameriškim protektoratom, nafto in dobro zemljo in geostrateško pomembno najdaljšo reko na planetu, zdaj drsi v roke Kitajcev podobno kot vse bivše evropske kolonije v Afriki.

Ko sem se umaknil pred množicami v skromno čajarno, da sem lahko pustil letečo kamero na tleh in letal na bližnje poljsko stranišče, sem dobil potrditev, da je moj strah upravičen. Takoj ko sem potegnil navadno kamero, je eden v vrsti sedečih puhačev iz vodne pipe, butnil vame:

“Kaj je narobe?”

“Nič ni narobe.” sem pomirljivo odvrnil.

“Ne! Ne!” – je vzrojil. »Takoj nehaj!«

Po plemenskih potezah na čelu sem skozi dim videl, da je Dinka. Dinke se ne pustijo slikati. V svoji kulturi podobno kot drugi nilotski nomadski pastirji, verjamejo, da jim s sliko nekaj vzameš. Nube v gorah in tudi v taborišču beguncev nimajo nič proti in se sami nastavljajo in pozirajo. Najbolj vojaki,uporniki proti marginalizaciji, arabizaciji in prisilni islamizaciji, eni poslednjih indigenov, ki se celemu svetu, ki podpira vojaško diktaturo v Kartumu, postavlja po robu z orožjem v rokah. Pozirajo, se nastavljajo objeti s prijatelji, kot bi se hoteli ovekovečiti za zgodovino, preden jih premaga velika zarota izrojenegasveta, ki ga skrbijo predvsem odnosi z vse močnejšo Kitajsko, kamor je do začetka vojne med Dinkami in Nueri odtekalo po naftovodih, ki so jih v devetdesetih letih zgradili kitajski kaznjenci in vodijo skozi Nubske gore, osemdeset odstotkov nafte iz obeh Sudanov.

Ne verjamem, da je vzrok samo v različnih kulturah. Gre tudi za to, da Nube nimajo kaj skrivati in nič ne skrivajo. Ne sramujejo se svoje bede, v kateri ni ostalo praktično nič od udobja tako imenovanega civiliziranega sveta, ki so ga v devetih letih premirja 2002 – 2011 skupajpreskrbele zahodne humanitarne organizacije – razen kalašnikovk interencev in tudi težkih topov, ki so jih v zadnjih treh letih vojne zaplenili nubski borci za svobodo v napadih sudanske vojske in džandžavidov. Vse plastično in železno je v teh treh letih skoraj popolne medijske blokade, ki se je začela tik pred referendumom za odcepitev Republike Južni Sudan januarja 2011, ki so ga z takim navdušenjem podpirali Američani in Evropejci – je že razpadlo in zarjavelo in se spremenilo nazaj v zemljo. Nubam je ostala samo še vseprisotna in vsemogočna narava. Kruta sahelska narava tam kjer se srečata Sahara in Sudd – največja puščava in največja mokrišča na planetu, ki jim je v danih političnih razmerah v katerih so jih zapustil praktično vsi tuji vojni dobičkarji – najboljši prijatelj in edini zaščitnik, na katerega se lahko zanesejo. S to svojo naravo Nube že vso zgodovino, in zdaj ko so ostali sami še posebno, iščejo sobivanje. V Tabanyi sem posnel novo osnovno šolo, devet velikih koč namenjenih učilnicam in malo proč dvorišče s petimi kočami za domovanja učiteljev, zgrajeno iz izključno lokalnih naravnih materialov: na soncu sušene ilovce, lesa in slame. Tam ni nobenih običajnih šolskih pripomočkov, niti krede in papirja. Vse je zgrajeno s solidarnim delom lokalnih prostovoljcev, med veselico z veliko prosenega piva in močnika, petja in plesa in vsesplošno ljudsko zabavo v slabem tednu. Njim, ponosnim navdušenim učiteljem sem izročil polovico na Srednji gostinski šoli v Ljubljani zbranih svinčnikov, radirk, šilčkov in zvezkov. Drugo polovico pa šest tisoč šolarjem, ki se skrivajo pred bombami in raketami v votlinah blizu vasi Tungoleskupaj s svojimi starši in dvanajstimi nekvalificiranimi učitelji in prav tako brez vsakih učnih pripomočkov,v osnovni šoli brez strehe in sten, pod milim nebom in nekaj drevesi na sami frontni črti na severu gora, kjer smo lani posneli kratek dokumentarni film, ki smo ga poslali vsem pomembnejšim nevladnim organizacijam, a se v enem letu do danes ni odzvala še niti ena.

Dinke imajo kaj skrivati. V manj kot treh letih po razglasitvi neodvisnosti so dediči legendarnega »upora afriških sužnjev proti potomcem arabskih lovcev«ki ga je leta 1983 s par somišljeniki začel prav tako legendarni dr.Garang, takoj ko so po dvaindvajsetih letih vojne in več kot dveh milijonih mrtvih zasedli najpomembnejše pozicije v novih palačah ministrstev v Jubi, pokradli in zapravili večino pomoči za razvoj, ki je prihajala od zahodnih vladnih organizacij. Za navadno prebivalstvo najbolj revne in najmanj razvite države na planetu se življenje ni skoraj nič izboljšalo. Prvi predsednik Republike Južni Sudan Salva Kirrje vladal z edino politično kulturo,ki so jo poznali njegovi tovariši – to iz arabskega Sudana. Niso se gradile šole in bolnice, tovarne in farme in plantaže in infrastruktura, zapravljalo se je za orožje in vsesplošno preseravanje bivših revolucionarjev v plastičnih foteljih, ki so poskrbeli predvsem za trebuhe svojih najbližjih soplemenjakov. DinkaSalva Kirr je gospodoval na podoben diktatorski način kot Omar Bashir v Kartumu. Lani poleti je odstavil svojega podpredsednika in plemenskega vodjo Nuerovdr. RiekaMacharja. Tedaj so tudi tisti na zahodu, ki niso verjeli, da bo tradicionalno rivalstvo med obema plemenoma Omar Bashir izkoristil za novo delitev ene od z minerali najbogatejših afriških držav in si poskušal vzeti nazaj kar je sprejel z figo v žepu, uvideli, da problem Sudana ni bil rešen z mirovnim sporazumom, v katerem domačini z afriško identiteto v Darfurju, Nubskih gorah, Modrem Nilu in Abyiju sploh niso bili zastopani.

Nueri imajo še več za skrivati. V najdaljši afriški vojni so leta 1994 pod vodstvom intelektualnega lahkoživca dr. RiakaMacharjaizdali svoje soborce v vrstah SPLA (Sudan peopleliberationarmy) in se postavili na stran Arabcev in s tem skoraj uničili gibanje. Ker so z juga nadzirali poti v Nubske gore in osvobojene enklave v njih, ki jih je priključil v SPLA podobno legendarni začetnik vstaje NubaYousifKuwa, so na pol nagi nuerski vojščaki preprečevali dostop tudi nam aktivistom in novinarjem. Nubske gore in najbolj nedolžni staroselci v njih, so bili vse do podpisa začasnega premirja leta 2002 zaradi sovražnih Nuerov praktično popolnoma obkoljeni in zapečateni z vseh strani. Arabci niso nadzirali le dostop s severa ampak tudi zračni prostor tako kot zdaj v novi vojni. Kolikokrat smo se tresli pred raketami z zemje iz arabskih garnizonov ko smo v majhnih najetih letalih s kenijske meje vozili pomoč in ruskimi bombniki Antonov, ki so grozili, da nas bodo pobili iz zraka. Vse je podobno kot v prejšnji vojni – le tehnika se je bolj razvila in zdaj zaradi naših prostovoljcev fotografov in snemalcev, ves svet ve za genocid. A nič ne ukrene proti neskončnemu trpljenju indigenih ljudi, kot bi se tolažil, da so itak skoraj povsod po planetu že iztrebljeni saj gre za zakon narave katere usmiljenje zahteva, da čim prej pomrejo, ali pa se umaknejo v rezervat v Yidi, koder se bodo dali pacifirati in navaditi da bodo živeli kot vsi mi drugi, ki nam je mar zgolj še denar in dobiček in udobje in zabava.

Največ imajo za skrivati seveda Arabci. Skrivajo na primer, da z orožjem podpirajo MacharjeveNuere proti KirrovimDinkam v Republiki Južni Sudan. Junija je vsako jutro čez nas v Nubskih gorah proti jugu letel vladni Antonov, ki nas ni nikoli bombardiral. Nube so prepričani, da tovori in odmetava orožje Nuerom v Myum, da bodo z arabsko pomočjo ponovno zavzeli Bentui, administrativno središče province Unitys z največ nafte, ki je že dvakrat zamenjalo gospodarje. Po zadnjem zavzetju aprila so Nueri, ki so bili izvežbani in opremljeni z arabskim orožjem na naftnih poljih v Higligu na nedefinirani meji med Sudanoma in manj kot sto kilometrov od najbližjih gora, so po podatkih tamkajšnje baze OZN pobili več kot štiristo Darfurcev in Nub. Nube so prepričani, da Arabci s podporo Nuerom in njihovo pomočjo skušajo obkoliti Nubske gore, Darfur in provinco Modri Nil tudi z južne strani in po tem nad izoliranimi in zapečatenimi izpeljati dokončno rešitev afriškega življa v arabskem Sudanu s pomočjo zračnih sil in džandžavidov, podobno kot so to že uspeli v provinci Abyei od koder so izgnali vse Dinke. Nato pa si z Nueri v škodo Dinkna novo razdeliti naftna polja v vse bolj oslabljeni Republiki Južni Sudan

Skrivajo Rusi, ki prodajajo Bashirjevi hunti Antonove in MIGe in iščejo način kako bi se vrnili v Afriko, ki so jo zapustili ob koncu hladne vojne, po tem ko so v času Sovjetske zveze z Američani tekmovali za vpliv v vsaki dekolonizirani državi in vsak rudnik posebej.

Skrivajo Američani. Skrivajo da so tako v prejšnji kot v novi vojni podpirali prek USAIDE in CIAe tako Arabce na severu kot afriške upornike na jugu Sudana. In da na podoben način podpirajo zdaj v novi vojni tudi Nuere in Dinke. Nafto je v Sudanu leta 1977 odkrila ameriška korporacija Chevron …

In skrivamo Evropejci. To da z molkom tiho podpiramo Omarja Bashirja. Skrivamo kaj smo počeli v kolonialnih časih in kaj počnemo v Afriki zdaj. Berite s kakšno antropologijo in drugimi »mitologjami« so evropski kolonialni lobiji svojim davkoplačevalcem opravičili nič dosti slabše ravnanje z Afričani kot ga še naprej vodijo Arabci v knjigi SvenaLindqvista: »Iztrebite vse divjake!«.

In skrivajo agencije OZN. Na primer resnični vzrok zakaj UNHCR ne dovoljujejo nastanitev človekoljubnim organizacijam, ki so pripravljene prihiteti na pomoč beguncem v Yido. Več kot štirideset tisoč otrok v tem taborišču odrašča brez vsake podpore kakršne koli šole. Zakaj za zdravje sme skrbeti le MSF? Zakaj WFP nič več ne izdaja kart za hrano? Zakaj na tak in vsak način skušajo spraviti nubske begunce iz taborišča Yida v novo taborišče Jam Jam sto kilometrov vzhodno, koder bodo gibanje beguncev in borcev SPLA North v gore in iz gora lahko nadzirali in preprečevali Bashirjevi vojaki in džandžavidi iz vladnega garnizona v Talodiju južno od gora na sami meji. Begunci so prepričani, da je za tem preganjanjem korupcija. (Glej intervju z vodjo taborišča na www.TomoKrižnar.com.)

Od močnih še najmanj skrivajo Kitajci, ki popolnoma odkrito izražajo, da jih ne zanimajo osnovne človekove pravice in Bashirja vsem na očeh oskrbujejo z vojaško opremo v zameno za nafto. Če kdo potem Kitajci lahko pripomorejo k miru v obeh Sudanih zato, ker so že bolj prisotni kot Američani in Evropejci skupaj v obeh in imajo največji interes, da nafta še naprej teče na njihovo stran sveta.

******************************************************************************************************

 

Omar Bashir ostaja za vse akterje s kremplji zaritimi v ta nesrečni del sveta še naprej najboljši mož pod sudanskim soncem, ki lahko najbolj zanesljivo nadzira varen odtok nafte iz Sudana in pogodbe o vzdrževanju naftovoda, ki so jih podpisale korporacije s sedeži v Evropski uniji- ne glede na to kaj počne njegova vojska in varnostne službe s protestniki, ki se trudijo s sudansko inačico arabskih pomladi. Bashir je spomladi »med drugimi ukrepi proti židovski zaroti« legaliziral džandžavide, za katere je vsa leta vojne v Darfurju trdil, da jih ne more obvladati ker naj bi kradli, požigali, klali in posiljevali na svojo pest. Tem podeželskim cestnim razbojnikom ( arabsko »hudičem na konjih«)iz plemen v Darfurju, ki se imajo za arabska in se jim zaradi posledic klimatskih sprememb in vse večjega obupa milijonov beguncev, ki so ostali brez vode in paše za svoje živali in vse bolj uspešnega agitiranja El Kaide da so za vse krivi beli ljudje v industrializiranem svetu onkraj Sahare in Sredozemskega morja, pridružuje vse več najemniških plačancev iz Nigerije, Čada, Nigra, Malija in vsega Sahela, je podelil status posebnih varnostnih sil RSF Rapidsupportforces) in jih med zadnjo sušno dobo s težko vojaško tehniko med vzklikanjem parol svete vojne poslal nad staroselce v Nubske gore. Nubski borci za svobodo, ki se po odcepitvi Republike Južni Sudan in ločitvi od svojih soborcev v SPLA (Sudan peopleliberationarmy) tako kot v Modrem Nilu zdaj kličejo SPLA North, trdijo, da so med vojnimi ujetniki prepoznali tudi nesrečne Tuarege, ki so se prej borili za Gadafija in pripeljali s seboj tudi težko francosko in britansko orožje.

Razen nekaj kritik svojih generalov iz redne sudanske vojske da obrambo domovine prepušča tujcem, se Bashirju ni zgodilo nič omembe vrednega. To nasprotovanja v lastnih vrstah je zatrl tako, da je celo glavno mesto Kartum prepustil varovati RSF. Tujim plačancem Bashir očitno bolj zaupa, kot nacionalnim vojakom, med katerimi je veliko Darfurcev in Nub, ki jim je vse manj do pobijanja in iztrebljanja svojih ljudi v provincah koder so bili rojeni.

RSF so nadgradnja džandžavidov saj so zdaj centralno vodeni in popolnoma integrirani v sudanske varnostne strukture. Po sudanskih zakonih ne morejo biti preganjani za noben zločin, ki ga zakrivijo »na dolžnosti«. Zadnje poročilo ameriške aktivistične organizacije Enoughproject, ki je najbolj zaslovela s pomočjo Georga Clooneya in programa satelitov Sentinenial s katerimi skupaj z ameriškim Obrambnim ministrstvom, FBI in CiAo spremljajo premike vojaških formacij na naftnih poljih, trdi, da je RSF povezan v širše regionalne roparske mreže delujoče v Centralni afriški republiki in vzhodnem delu Demokratične republike Kongo.

Videti je, da Bashirjeva združba dovoljuje vse, da bi le še naprej ostala na oblasti in pri koritu širše mednarodne zarote, ki ima za cilj prilastiti si naravna bogastva v osrčju Afrike tako, da na vse načine preganja staroselska prebivalstva s področij koder se le ta nahajajo. Ta nova delitev plena se kaže tudi v Darfurju, koder zaradi moralne šibkosti obeh darfurskih uporniških frakcij SLA (Sudan liberationarmy) MinnijaMinnawija in AbdelWahida in odsotnosti darfurskih upornikov iz vrst JEM (Justice andegualitymovement), ki so združeni v SRF (Sudan revolutionary front) skupaj z SPLA North v Nubskih gorah in Modrem Nilu lani napredovali proti Kartumu, po začetku nove vojne med Dinkami in Nueri v Republiki Južni Sudan in pokolu v Bentuiju letos aprila pa so umaknili iz obeh provinc v sosednji Bahr el Ghazal, tuji plačanci počno vse kar se jim zljubi. Razmere so za civilno prebivalstvo zdaj slabše kot kdaj koli od začetka vojne za Darfur leta 2003.

Stare kolonialne meje slabijo. Nastajajo nove geostrateške alianse. Globalni mediji o tem skoraj ne poročajo.

******************************************************************************************************

Tam kjer se borijo sloni trava trpi, pravi afriški pregovor. Podobni spleti vzrokov in posledic so iztrebili domorodne ljudi v obeh Amerikah, Avstraliji, na tihomorskih otokih in na skrajnem severu planeta in praktično povsod po zemeljski obli. Nedolžni staroselci v obeh Sudanih v danih političnih razmerah s svojo indijansko identiteto in aboridžinskimi vrednotami nimajo dosti možnosti preživeti.

Zato se prijatelji zdaj, ko svet očitno ne premore več veliko plemenitih vitezov, ki bi se bili pripravljeni resnično izpostaviti v bran nezaščitenim žrtvam,zavzemamo za pomoč tem, ki nič ne skrivajo in so očitno nedolžni, z letečimi stroji. Seveda večjimi in močnejšimi, kot so naši s katerimi smo do sedaj predvsem testirali če jih domorodni ljudje lahko sprejmejo. Ne droni z raketami, ki se uporabljajo za pobijanje resničnih in namišljenih teroristov v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji, Jemnu in tudi Sudanu, ampak s kamerami. Večina intelektualcev v JEM je prepričana, da so njihovega prejšnjega vodjo dr.IbrahimaKhalila v božični noči pred dvemi leti ubili z raketo iz dronaAmeričani in Evropejci zato, ker ni pristal, da bi sodeloval v njihovih interesih v Sudanu, ampak je vztrajal, da se bo prizadeval zgolj za interese svojih ljudi v Darfurju. Zavzemamo se za drone, ki so jih Američani ponudili za iskanje učenk, ki so jih v Nigeriji ugrabili islamski fundamentalisti iz vrst Boku Haram, a jih je nigerijska vlada zavrnila v sumu, da jih bodo tuji »človekoljubi«izkoristili za svoje interese v tej z nafto bogati afriški državi. Zavzemamo se za drone, ki jih od zadnjega decembra v DR Kongo uporablja ameriška ekipa pod okriljem OZN v misiji Monusco, kot sva odkrila z mojo ženo Bojano med intervjujem z brazilskim generalom Santosom Cruzom. Aprila sva posnela izjavo, v kateri trdi, da ti droni pomagajo nadzorovati zločinske tolpe, ki se skrivajo pod krinko različnih uporniških skupin na koltanovih poljih.

Zakaj droni v DR Kongo da, zakaj v Republiki Južni Sudan in na meji v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abyei in Darfurju pa ne?

Zakaj droniza zaščito slonov v rezervatih Južne Afrike pred divjimi lovci da, zakaj ne za zaščito staroselskih ljudi?

******************************************************************************************************

Od januarja lani, ko smo začeli eksperimentirati z miniaturnimi droniin številnimi tehničnimi težavami, do danes nikoli nihče v Nubskih gorah ni bil proti snemanju z neba.

S štirimi droni smo z različnih višin snemali vasipo gorah in dolinah, tržnice, cerkve in mošeje, polja in ljudi na njih. Snemali smo jih na veselicah med sajenjem tradicionalnega sirka in pletjem z preprostimi rovačami, ko se zbirajo z vseh strani sorodniki in sosedje in vsak ki želi pomagati postoriti kar je potrebno takoj ko padejo prve deževne kaplje nove deževne dobe in se zemlja v Nubskih gorah ponudi delovnim rokam kot se ponudi možu na ljubezen pripravljena žena. Snemali smo jih na praznovanjih ob žetvah in spravilih skromnih pridelkov, ki so jih uspeli pridelati zadnje leto kljub nenehnim bombardiranjem in raketiranjem brez večjih žrtev, zato, ker so se naučili skrivati v lisičje luknje in votline v trenutku, ko se pojavijo vladni Antonovi in MIGi.

Niti vrhovni komandant SPLA North v Nubskih gorah AbdelAziz el Hilo, ki bi ga lahko skrbelo razkrivanje vojaških skrivnosti, ni proti.

AbdelAziz je po očetu Darfurec, po materi pa Nuba. Rojen je bil Nubskih gorah, študiral je v Kartumu, uporuse je pridružil takoj leta 1983, ko so se v vasi Bor v današnji Republiki Južni Sudan uprli Dinke pod vodstvom legendarnega Dinka dr.JohnaGaranga baje najprej zato, ker se niso strinjali s služenjem vojaškega roka na sever Sudana, koder so mlade vojake arabizirali in sudanizirali podobno kot so nas v Jugoslaviji s premestitvami v druge republike skušali jugoslovenizirati. Komandant Aziz je opravljal najbolj zahtevne naloge v SPLA, med drugim je bil logistik v Rdečih gričih na vzhodu Sudana. Dr. Garang mu je zaupal vodenje borcev v Nubskih gorah leta 2001 na poslednjo željo prav tako legendarnega pobudnika upora v gorah, učitelja in duhovnega preporoditeljaNubYousifaKuwa, ki si ga je izbral za svojega namestnika tik preden je umrl za rakom. Prvič sem ga srečal avgusta istega leta, ko je skupaj z več sto domačini nosil skale na pristajalno pisto, da so jo utrdili za prvi pristanek letala v deževni dobi. Takrat je izjavil, da bo sledil pot osvobajanja na pošten način, kot jo je začrtal Kuwa. Potem ko je februarja 2002 podpisal premirje z arabsko vlado v Kartumu, ki so jo v to uspeli prepričati Američani po 11.septembru2001 zaradi Bin Ladna za katerega je znano, da je do leta 1996 živel v Sudanu in v tej najbolj fundamentalistični islamski državi ustanovil prve celice El Kaide, je sedel v sudanski vladi kot minister za transport, a se je zaradi nemoči umaknil v Kanado. V Nubske gore se je vrnil na predvečer nove vojne kot namestnik guvernerja Južnega Kordofana, za kar so ga zaradi naraščajočih napetosti zaprosili domačini. Januarja 2011 sem ga imel priložnost videti v gorah skupaj z guvernerjem Mohamedom Harunom, najbolj odgovornim za genocid v Darfurju in kasnejšim ministrom za človekove pravice, ki ga je Bashir poslal v gore, da bi nadaljeval, kar mu najbolj leži. Priča sem, da je Aziznaredil vse da Harun ne bi uspel sprovocirati nove vojne tudi, ko je oblast v Kartumu maja 2011 poneverila volitve za guvernerja province Južni Kordofanin je bil namesto njega, ponovno izvoljen Harun.

Aziz danes ni samo vodja Nubskih upornikov, ampak tudi vojaški vodja vseh sudanskih upornikov, ki so zadnji dve leti organizirani v SRF (Sudan revolutionary front). V tej zvezi so poleg SPLA North iz Nubskih gora in Modrega Nila in tudi SLA Minnawija in Wahida in JEM dr. Gibrilaiz Darfurja. Ti zadnji obtožujejo Aziza, da ni uspel poenotiti SRF. Sam Aziz mi je prejšnji mesec zaupal, da je prišel v konflikt z JEM, ker je skušal prepričati dr.Gibrila naj prepreči svojim vojakom ropati in posiljevati kot Arabci, saj ne bo v primeru če jim uspe zamenjajo oblast v Sudanu, zaradi istega vedenja zato nič dosti drugače. JEM zato išče zamenjavo za Aziza.

Tudi zato se staroselcem slabo piše. Aziz je edini v SRF za katerega vem, da spoštuje indigene.

Vladni ljudje, združba zlaganih islamskih fundamentalistov in militaristov, ki je pred triindvajsetimi leti z vojaškim pučem prevzela oblast v Sudanu, in džandžavidi v RSF, pa tudi botri izven Sudana računajo, da se bodo Nube slej ali prej vdali nekako tako kot se volji superiornega človeka slej ali prej uklonijo živali. Ampak Nube niso živali. Niso gorile, ki včasih znajo nekoliko arabsko, kot so mi zatrjevali tisti v Sudanu, ki se imajo zaradi gospodarskih interesov in sodelovanja z arabskimi deželami onkraj Rdečega morja za Arabce.Nube niso insekti, kot jih kliče Omar Bashir.

Nube se zavedajo se, kaj jim prinašajo arabska plemena, ki so jih njihovi predniki, tako kot sprejmejo po svoji kulturi vsakega tujca, gostoljubno pustili naseliti se v deželi Bilad el Sud – arabsko deželi črnih ljudi. Dosti jim je! Nočejo biti več sužnji, niti nočejo več, da jim kdo vsiljuje šariatsko pravo, čeprav je večina po očetih muslimanov in radi govorijo arabsko in ljubijo arabsko kulturo skupaj s ostanki animizma, ki jim določajo identiteto. Vsako leto bolj se zavedajo kaj jim je naredila zahrbtna arabizacija, ki so jo po nacistični logiki “Einland, Ein Volk, EinFurer” takoj po odhodu kolonialnih Britancev skušala v Sudanu izpeljati tri plemena s severa.

Nube so ponovno ponosni, da so Nube. Tudi nagote svojih prednikov ovekovečene po 2.svetovni vojni na fotografijah GeorgaRodgerja, Leni Riefenstahl, AntoniaCoresa, se ne sramujejo več. Nič več ne verjamejo, daniso bili ljudje dokler se nisooblekli.Nube so dostojanstveni, radoživi, krepki, povsem svoji ljudje. Niso razvajeni – zato jih je težko podkupiti. Tako muslimani kot kristjani v gorah verjamejo, da jih je take ustvaril bog. Animisti, pa tudi tisti redki, ki so se šolali v Južnem Sudanu, Keniji, Ugandi, Evropi in Ameriki, verjamejo, da so drugačni od vseh ostalih ljudi na zemlji zaradi vrednot, ki so jih zapovedali starodavni Nube tisoč let pred Kristusom ko so vladali celi dolini Nila od Sredozemskega morja do velikih jezer v današnji Ugandi.

»Spregledali smo kaj je vredno in kaj ni«, so mi zatrjevali mladi sijoči obrazi v unifomah SPLA North, ki se po končanem študiju vračajo v gore. Čeprav razmere še nikoli niso bile težje in bolj nevarne, sem jih letos srečal več kot vsa leta prej. Šibki so se pač vdali in jih zdaj napadajo v uniformah sudanske vojske in džandžavidov. Moralno krepki ostajajo in vzbujajo upanje in zaupanje v ostalo človeštvo.

******************************************************************************************************

Z našim dronom sem v begunskem taborišču Yida vzletel naslednji dan, potem ko sem dobil dovoljenje predstavnika beguncev JacobaKaloke in šefa lokalne policije Adama Abrahama iz plemena Dink. Letel sem čez tržnico, ki jo oskrbujejo begunci iz Darfurja, ko se je iz množice radovednežev vzel suh Dinka in protestiral kdo mi je dovolil. Povedal sem. Razburil se je, da to ni dovolj. S pomočjo enega od policajev me je spravil v edino zidano poslopje, kjer je od Adama Abrahama zahteval, da me aretira. Predstavil se je kot varnostnik iz Jube. Povedal je, da je bil v Washingtonu, in da so mu tako naročili ljudje, ki ga za to plačujejo.

Ni mu uspelo. Adam me je je pustil po prtljago v Samaritan Purse in na njihovo letalo, ki je že čakalo na pristajalni pisti.

Tomo Križnar. Juba. Republika Južni Sudan

13. avgust 2014 – Droni nad skrito vojno v Sudanu Read More »

15. junij 2014 – Tomovo poročilo

Tomovo poročilo

15. junij 2014 – Posnetki Toma Križnarja, ki jih je v zadnjih dveh mesecih uspel posneti z miniaturnimi droni, letečimi kamerami, zavračajo trditve predsednika Sudana Omarja Bashirja, da domorodnih ljudi v Nubskih gorah ni več, da je tam samo še uporniška vojska, ki pa jo je legitimno bombardirati, kar je v začetku meseca zatrdil tudi mediatorju Afriške unije Samuelu Mbekiju, ki je sprva obljubil, da bo obiskal Nubske gore, po Bashirjevih zagotovitvah o tamkajšnjem stanju pa se je zadovoljil samo z obiskom Kartuma.
Tomovi zabeleženi posnetki izvajanja nasilja nad še edinimi avtohtonimi staroselci na svetu hkrati dokazujejo tudi, kako prav ima, ko opozarja, da je na mejo med obema Sudanoma; v Nubske gore, Modri Nil, Darfur in provinco Abyei, potrebno čim hitreje dostaviti večje število dronov – letečih kamer, ne za ubijanje, ampak da bi videli in razširili glas o tem, kaj se zares dogaja, saj je Tomo prepričan, da lahko prav z droni zaščitimo nedolžne in tako ustavimo zlo.
Za ponoven dokaz in razmislek vam prilagamo nekaj njegovih zadnjih posnetih fotografij, ki pa so tudi že del materiala za nov nastajajoči dokumentarni film Droni na Nubskem nebu – zaščitimo semena in korenine človeštva.

Črna starša lahko rodita bele otroke - bela pa ne črne
Dom v Leni Landiji
Bo otroke v votlinah Nubskih gora rešila protiletalska - ali droni
Naša ekipa med snemanjem z droni v Nuba Leni Landiji
Naš dron z Nuba ženo v značilni lisičji luknji

15. junij 2014 – Tomovo poročilo Read More »

28. maj 2014 – Današnje jutro nubske mame z novorojenčkom

Današnje jutro nubske mame z novorojenčkom v naročju

Po dveh dneh na frontni črti v gorah Kowalib smo se pod večer vrnili na domačijo našega nubskega prijatelja in sodelavca Jacoba Williamsa v Kaudi. Njegova žena nam je prihitela nasproti s kosom železa v rokah in kazala nekam za hišo. Pohiteli smo tja in našli luknjo v mreži na oknu. Bomba je treščila samo kakih sto petdeset metrov proč. Skoraj točno v sredino nubske staroselske organizacije za samopomoč ob prbl. 11.30 danes dopoldne.

Jacobova žena je s štiriletno Kako in samo enajst dni starim sinkom preživela v lisičji luknji poleg.

V edini človekoljubni organizaciji, ki si upa pomagati v tej oblegani in prepovedani enklavi v Sudanu, so nam povedali, da je danes padlo na Kaudo devet bomb. Ena v samem centru stare tradicionalne tržnice, druga na že tako skoraj porušeno britansko kolonialno šolo in ostale okrog tega največjega kraja na osvobojenem ozemlju, ki ga nadzirajo nubski borci za svobodo SPLA.

Bombe tokrat niso izkopale velikih kraterjev – so pa šrapneli sekali drevesa in tudi tla skoraj kilometer daleč.

Ranjen je samo en deček – pastirček, ki je prijel neeksplodirano bombo, zabito v zemljo.

Ruski bombniki Antonov in migi kitajske izdelave Sukhoi so sicer včeraj in danes bombardirali in raketirali vsepovsod po Nubskih gorah. Domačini so prepričani, da gre za maščevanje, ker so sile SPLA v soboto pregnale džandžavide iz Daldakoja na severovzhodu gora, koder so vladne sile nakopičile največ težke vojaške opreme in smo dobivali največ novic o hudih spopadih. Pri tem so ubile tudi enega od pomembnih vodij džandžavidov.

Džandžavidi so plačanci, ki jih vojaška diktatura Omarja Bashirja najema v Čadu, Nigru, Maiju in po celem Sahelu za ubijanje, posiljevanje in preganjanje afriških plemen iz Nubskih gora, province Modri Nil in Darfurja. Uradni Kartum jih imenuje RMF – rapid mobile forces – in je v svojih medijih potrdil izgubo.

Zadnjo noč smo končali z detonacijami izstrelkov vsepovsod okoli nas v votlinah ob vznožju granitnih gora vasi Tungole. Čim se je videlo, smo bežali više v gore.

Nihče od nas se nima za preroka, ki bi lahko napovedal, kam bo udarilo naslednjič.

Ne vemo še za število žrtev. Razsekanih in pobitih beguncev, ki bežijo pred bombniki in migi in raketiranjem iz vladnih garnizonov v gore pod nadzorom SPLA, sicer ni več toliko kot prejšnja leta, ker so se v treh letih vojne naučili skrivati v lisičje luknje v tleh ob vsaki koči in votline med granitnimi skladi ob vznožjih in više v gorah. Nihče mi ni znal točno povedati, koliko beguncev je pribežalo v gore Kowalib – kar smo jih dosegli, pa pričajo, da jih je več deset tisoč.

In prihajajo novi in novi, ki večinoma zapuščajo svoje domove in polja v naglici in brez vsakršnega imetja.

Vsi še naprej ostajajo brez vsakršne pomoči katerekoli svetovne humanitarne organizacije. Očitno vse po vrsti ubogajo prepoved dostopa največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom – obtožene vojaške hunte v Kartumu.

Begunce smo našli živeti v nekakšni kameni dobi, v največjem pomanjkanju vsega, s čimer se ponaša moderni tako imenovani civilizirani svet in na koncu svojih moči. Ker zaradi arabske politike iztrebljanja afriških staroselcev iz tega, kar je ostalo od starega Sudana, ki jo očitno sprejemajo vse mednarodne institucije, vključno z Varnostnim svetom OZN in njenimi agencijami vred, med nenehnimi napadi iz zraka z bombniki in migi in po zemlji z džandžavidi, tudi prejšnjo deževno dobo niso mogli saditi – tudi niso mogli žeti. Sestradani so in opazno izčrpani in mnogi so bolni. Med njimi ni niti enega zdravnika, nimajo nobenih zdravil. Največ jih ubijajo črevesne bolezni in malarija. Ob začetku nove deževne dobe, ki že muči s komarji, skoraj nobena družina nima mreže, niti plastičnih ponjav, na katerih se na drugih kriznih žariščih po svetu postavljajo imena spoštovanih človekoljubnih organizacij. Videl sem jih kuhati novo mlado listje in travo. Obleke so jim v zadnjem letu razpadle – više v gorah sem videl gole ne samo otroke ampak tudi starše. Najbolj pa nastradajo seveda starejši. Le-ti si ne morejo nadejati moči dobrega.

Ravnatelj šole v votlinah v Tungole s tisoč šeststo dijaki in samo enajstimi nekvalificiranimi učitelji, ki sem jih lani prosil, naj narišejo, kaj vidijo okoli sebe, da smo z njihovimi risbami opremili naš koledar za leto 2014, je povedal, da šola od mojega zadnjega obiska vsem našim poročilom in lobiranjem navkljub ni bila deležna še nobenega obiska. Nič novinarjev, nič poročevalcev.

“Samo bog nam lahko še pomaga!” je izjavil včeraj vodja plemena Kowalib Kuku Tutu.

Tomo Križnar, Kauda, 26. maj 2014

28. maj 2014 – Današnje jutro nubske mame z novorojenčkom Read More »