V manj kot štiriindvajsetih urah na varnem v taborišču beguncev iz Nubskih gora v Yidi onkraj meje v Republiki Južni Sudan, sem se prenajedel interneta, po katerem sem tako hrepenel zadnja dva meseca v gorah. Na spletnih straneh kolegov aktivistov zaposlenih v znanih organizacijah za človekove pravice v Ameriki in Evropi, sem prebral poročila, ki smo jih jim maja in junija pošiljali prostovoljci iz Nubskih gora. V svojih analizah na osnovi naših informacij drug za drugim ugotavljajo, da ruski bombniki Antonov še nikoli od začetka nove vojne v Nubskih gorah maja 2011 niso vrgli več bomb kot zadnje mesece. In da vladni MIGi še nikoli do sedaj niso napadali tako na gosto in zadevali tako precizno.
Eric Reewes spoznava, da so MIGi v napadu na katoliško bolnico MotherofMercy v Gidelu začetku maja skušali ubiti edinega zdravnika v Nubskih gorah. Ker je dr. Tom Catena Američan, so se končno morali spet odzvati tudi v Washingtonu. SamanthaPower, znana novinarka, ki jo poznamo iz kampanj proti genocidu v Darfurju in zdaj ameriška ambasadorka v OZN, zahteva od predsednika Obame, ki se je – dokler ni bil izvoljen – prav tako deklariral za velikega aktivista za Darfur, da od sudanskega diktatorja Omarja Bashirja izsili razglasitev »no flyzones« v Nubskih gorah in Modrem Nilu in posebne humanitarne koridorje, po katerih bo do obleganih afriških staroselcev v obeh sudanskih provincah končno lahko začela prihajati humanitarna pomoč.
Ampak vsa ta zavzemanja se ponavljajo že tri leta. Omar Bashir in njegova soldateska, ki jo Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu obtožuje genocida v Darfurju, impotentne odzive »svobodnega, demokratičnega, na človekovih pravicah zasnovanega sveta« razume kot prikrito dovoljenje, da sme še naprej izganjati domorodne ljudi iz vseh provinc z prevladujočo afriško identiteto, ki so po odcepitvi Republike Južni Sudan julija 2011 ostali v tem kar je ostalo od starega Sudana. Omar Bashir gradi svoj Sudan na šariatskem pravu in brez vsakega spoštovanja do etičnih in verskih manjšin točno tako kot je napovedal da boše pred referendumom o samoodločbi januarja 2011.
Tudi francoski Zdravniki brez meja, ki brez Beshirjevega dovoljenja oskrbujejo skromni bolnici v Farandali in Tujurju, so po napadu MIGa junija ostali tiho. Niso privolili v noben intervju, potuhnili so se, kot da so nečesa krivi. Celo Samaritan Purse, ameriška protestantska humanitarna organizacija, ki je med premirjem 2002 – 2011 zgradila v Nubskih gorah več kot petsto cerkva in so jim MIGi prejšnji mesec blizu Camalele uničili dva tovornjaka, ki sta z juga v gore »tihotapila« semena za nubske kmete, da bi si v praktično popolni blokadi dostopa vsem humanitarnim organizacijam v novi deževni dobi sami posadili tradicionalno proso, ne spregovorijo na glas o najbolj krutem kršenju osnovnih človekovih pravic. Tudi ti dve nevladni organizaciji, ki edini (poleg še ene, ki je ne smem omeniti), na skrivaj pomagata staroselcem, molčita – kot da ima zločinska oblast v Kartumu prav, ko ju obtožuje, da zgolj vohunita in pripravljata domačine za še eno odcepitev še enega kosa Sudana z dobro zemljo in vodo, edinega, ki so ga zahodni »mirovni« mešetarji skupaj z Darfurjem in Modrim Nilom z mirovnim sporazumom leta 1995 prepustili Arabcem na severu zato, da ne bodo lačni in bo nafta po naftovodu skozi Nubske gore lahko še naprej tekla do Rdečega morja in naprej na Kitajsko tako kot zahteva vse močnejši rdeči zmaj.
******************************************************************************************************Čeprav sem res počival, ker mi ni bilo treba skrivati solarnih celic, da z odbleski sovražnim pilotom ne bodo izdali v kateri votlini ali lisičji luknji se skrivam skupaj z staroselskimi mamami, očeti in otroci v Nubskih gorah, mi je bilo po dveh mesecih stalnega adrenalina po kosilu dovolj posedanja in žretja kitajskih piščancev v Samaritan Purse v Yidi. Si predstavljate piščance, ki jih vozijo iz Kitajske v Republiko Južni Sudan. V to zaradi ponovne vojne med Nueri in Dinkami pred tremi leti odcepljene – a že povsem propadle nove afriške države in eno najtežje dostopnih destinacijna njenem skrajnem severu, v begunsko taborišče, kamor se zaradi vojne med Dinkami in Nuerida samo z letalom ene od humanitarnih organizacij. Zmrznjene, na ladjah in letalih čez pol sveta privlečene, z vsemi kemikalijami naphane mastne strupene kure. Ki so mi po prekrasnih »bio in organic« prosenih močnikih zalitih z vsemi naravnimi bakterijami obogatenim kislim mlekom svobodnih krav, ki se pasejo na najbolj čistih zelenih livadah nove deževne dobe v Nubskih gorah in sem ter tja mesom kake srečne koze, ki ni nikoli pojedla nič umetnega, takoj napihnili črevesje.
Nisem imel več obstanka na sekretu – moral sem spet migati, zato sem vzel quadrokopter in transmiter in šel med petinsedemdeset tisoč žarečih parov oči in zdravih belih zob kot ebenovina črnih ljudi,ki že tri leta taborijo pod modrimi ponjavami UNHCR sredi savane kakih šestdeset kilometrov od prvih granitnih gora koder počivajo v plodni črnici kosti njihovih prednikov.
Takoj sem vedel da sem naredil napako. Čisto vsi po vrsti so se takoj zastrmeli v belega plastičnega ptiča v rokah belca. Slišal se izgovarjati tako stare kot mlade “tajara” in “kamerat” – kar po arabsko pomeni letalo in kamera. Od kod vedo, da je to kar še nikoli niso videli, namenjeno letenju in snemanju. Redki so samo nejeverno zijali kot da vidijo astronavta in spraševali kaj imam v roki. Stari znanci so vzpodbudno kimali in pozdravljali kot znajo samo v Sudanu, da sem imel takoj polne roke dela in nisem vedel kam naj odložim fantastično stvaritev človeškega uma. Od obiskujočih svojcev iz gora, ki prihajajo v Yidopo proso in ga nosijo nazaj v gore za svoje onemogle stare ljudi,so zvedeli, da je Tomo Kuku, havadja, tisti tujec, ki je še pred začetkom nove vojne januarja 2011 prinesel kamere in treniral prostovoljce, “da je zdaj tam več, veliko Tomo Kukujev«, zdaj snema tudi s»kamerami, ki letijo«, in tako dokumentira vojno in kaj delajo Arabci in s posnetki in dokumentarnim filmom skušapriklicati arogantno svetovno skupnost in jo prepričati, naj ustavi genocid z droni OZN, ki jih OZN že uporabljajo v Kongu koder trdijo da dronipomagajo nadzirati raznorazne bandite, ki se bijejo za nadzor coltana.
Oboji so takoj prosili za demonstracijo “kako to dela”. A si nisem upal pod nebo, ker mi je notranji čut govoril, da bom priklical tudi Dinke na katerem ozemlju je taborišče beguncev, ki se ne pustijo slikati niti s tal, pa tudi kakega potuhnjenega Nuera, če ga Dinke še niso pregnali ali ubili od začetka vojne med obema večinskima plemenoma v Republiki Južni Sudan lani 14. decembra.
Nueri dobivajo pomoč v orožju od arabske vlade v Kartumu in baje tudi ameriške vlade, ki kaže, da je s to podporo upornim Nuerom že odpisala svojega varovanca Dinka Salva Kirra – predsednika Republike Južni Sudan, ki skupaj s tem propadlim ameriškim protektoratom, nafto in dobro zemljo in geostrateško pomembno najdaljšo reko na planetu, zdaj drsi v roke Kitajcev podobno kot vse bivše evropske kolonije v Afriki.
Ko sem se umaknil pred množicami v skromno čajarno, da sem lahko pustil letečo kamero na tleh in letal na bližnje poljsko stranišče, sem dobil potrditev, da je moj strah upravičen. Takoj ko sem potegnil navadno kamero, je eden v vrsti sedečih puhačev iz vodne pipe, butnil vame:
“Kaj je narobe?”
“Nič ni narobe.” sem pomirljivo odvrnil.
“Ne! Ne!” – je vzrojil. »Takoj nehaj!«
Po plemenskih potezah na čelu sem skozi dim videl, da je Dinka. Dinke se ne pustijo slikati. V svoji kulturi podobno kot drugi nilotski nomadski pastirji, verjamejo, da jim s sliko nekaj vzameš. Nube v gorah in tudi v taborišču beguncev nimajo nič proti in se sami nastavljajo in pozirajo. Najbolj vojaki,uporniki proti marginalizaciji, arabizaciji in prisilni islamizaciji, eni poslednjih indigenov, ki se celemu svetu, ki podpira vojaško diktaturo v Kartumu, postavlja po robu z orožjem v rokah. Pozirajo, se nastavljajo objeti s prijatelji, kot bi se hoteli ovekovečiti za zgodovino, preden jih premaga velika zarota izrojenegasveta, ki ga skrbijo predvsem odnosi z vse močnejšo Kitajsko, kamor je do začetka vojne med Dinkami in Nueri odtekalo po naftovodih, ki so jih v devetdesetih letih zgradili kitajski kaznjenci in vodijo skozi Nubske gore, osemdeset odstotkov nafte iz obeh Sudanov.
Ne verjamem, da je vzrok samo v različnih kulturah. Gre tudi za to, da Nube nimajo kaj skrivati in nič ne skrivajo. Ne sramujejo se svoje bede, v kateri ni ostalo praktično nič od udobja tako imenovanega civiliziranega sveta, ki so ga v devetih letih premirja 2002 – 2011 skupajpreskrbele zahodne humanitarne organizacije – razen kalašnikovk interencev in tudi težkih topov, ki so jih v zadnjih treh letih vojne zaplenili nubski borci za svobodo v napadih sudanske vojske in džandžavidov. Vse plastično in železno je v teh treh letih skoraj popolne medijske blokade, ki se je začela tik pred referendumom za odcepitev Republike Južni Sudan januarja 2011, ki so ga z takim navdušenjem podpirali Američani in Evropejci – je že razpadlo in zarjavelo in se spremenilo nazaj v zemljo. Nubam je ostala samo še vseprisotna in vsemogočna narava. Kruta sahelska narava tam kjer se srečata Sahara in Sudd – največja puščava in največja mokrišča na planetu, ki jim je v danih političnih razmerah v katerih so jih zapustil praktično vsi tuji vojni dobičkarji – najboljši prijatelj in edini zaščitnik, na katerega se lahko zanesejo. S to svojo naravo Nube že vso zgodovino, in zdaj ko so ostali sami še posebno, iščejo sobivanje. V Tabanyi sem posnel novo osnovno šolo, devet velikih koč namenjenih učilnicam in malo proč dvorišče s petimi kočami za domovanja učiteljev, zgrajeno iz izključno lokalnih naravnih materialov: na soncu sušene ilovce, lesa in slame. Tam ni nobenih običajnih šolskih pripomočkov, niti krede in papirja. Vse je zgrajeno s solidarnim delom lokalnih prostovoljcev, med veselico z veliko prosenega piva in močnika, petja in plesa in vsesplošno ljudsko zabavo v slabem tednu. Njim, ponosnim navdušenim učiteljem sem izročil polovico na Srednji gostinski šoli v Ljubljani zbranih svinčnikov, radirk, šilčkov in zvezkov. Drugo polovico pa šest tisoč šolarjem, ki se skrivajo pred bombami in raketami v votlinah blizu vasi Tungoleskupaj s svojimi starši in dvanajstimi nekvalificiranimi učitelji in prav tako brez vsakih učnih pripomočkov,v osnovni šoli brez strehe in sten, pod milim nebom in nekaj drevesi na sami frontni črti na severu gora, kjer smo lani posneli kratek dokumentarni film, ki smo ga poslali vsem pomembnejšim nevladnim organizacijam, a se v enem letu do danes ni odzvala še niti ena.
Dinke imajo kaj skrivati. V manj kot treh letih po razglasitvi neodvisnosti so dediči legendarnega »upora afriških sužnjev proti potomcem arabskih lovcev«ki ga je leta 1983 s par somišljeniki začel prav tako legendarni dr.Garang, takoj ko so po dvaindvajsetih letih vojne in več kot dveh milijonih mrtvih zasedli najpomembnejše pozicije v novih palačah ministrstev v Jubi, pokradli in zapravili večino pomoči za razvoj, ki je prihajala od zahodnih vladnih organizacij. Za navadno prebivalstvo najbolj revne in najmanj razvite države na planetu se življenje ni skoraj nič izboljšalo. Prvi predsednik Republike Južni Sudan Salva Kirrje vladal z edino politično kulturo,ki so jo poznali njegovi tovariši – to iz arabskega Sudana. Niso se gradile šole in bolnice, tovarne in farme in plantaže in infrastruktura, zapravljalo se je za orožje in vsesplošno preseravanje bivših revolucionarjev v plastičnih foteljih, ki so poskrbeli predvsem za trebuhe svojih najbližjih soplemenjakov. DinkaSalva Kirr je gospodoval na podoben diktatorski način kot Omar Bashir v Kartumu. Lani poleti je odstavil svojega podpredsednika in plemenskega vodjo Nuerovdr. RiekaMacharja. Tedaj so tudi tisti na zahodu, ki niso verjeli, da bo tradicionalno rivalstvo med obema plemenoma Omar Bashir izkoristil za novo delitev ene od z minerali najbogatejših afriških držav in si poskušal vzeti nazaj kar je sprejel z figo v žepu, uvideli, da problem Sudana ni bil rešen z mirovnim sporazumom, v katerem domačini z afriško identiteto v Darfurju, Nubskih gorah, Modrem Nilu in Abyiju sploh niso bili zastopani.
Nueri imajo še več za skrivati. V najdaljši afriški vojni so leta 1994 pod vodstvom intelektualnega lahkoživca dr. RiakaMacharjaizdali svoje soborce v vrstah SPLA (Sudan peopleliberationarmy) in se postavili na stran Arabcev in s tem skoraj uničili gibanje. Ker so z juga nadzirali poti v Nubske gore in osvobojene enklave v njih, ki jih je priključil v SPLA podobno legendarni začetnik vstaje NubaYousifKuwa, so na pol nagi nuerski vojščaki preprečevali dostop tudi nam aktivistom in novinarjem. Nubske gore in najbolj nedolžni staroselci v njih, so bili vse do podpisa začasnega premirja leta 2002 zaradi sovražnih Nuerov praktično popolnoma obkoljeni in zapečateni z vseh strani. Arabci niso nadzirali le dostop s severa ampak tudi zračni prostor tako kot zdaj v novi vojni. Kolikokrat smo se tresli pred raketami z zemje iz arabskih garnizonov ko smo v majhnih najetih letalih s kenijske meje vozili pomoč in ruskimi bombniki Antonov, ki so grozili, da nas bodo pobili iz zraka. Vse je podobno kot v prejšnji vojni – le tehnika se je bolj razvila in zdaj zaradi naših prostovoljcev fotografov in snemalcev, ves svet ve za genocid. A nič ne ukrene proti neskončnemu trpljenju indigenih ljudi, kot bi se tolažil, da so itak skoraj povsod po planetu že iztrebljeni saj gre za zakon narave katere usmiljenje zahteva, da čim prej pomrejo, ali pa se umaknejo v rezervat v Yidi, koder se bodo dali pacifirati in navaditi da bodo živeli kot vsi mi drugi, ki nam je mar zgolj še denar in dobiček in udobje in zabava.
Največ imajo za skrivati seveda Arabci. Skrivajo na primer, da z orožjem podpirajo MacharjeveNuere proti KirrovimDinkam v Republiki Južni Sudan. Junija je vsako jutro čez nas v Nubskih gorah proti jugu letel vladni Antonov, ki nas ni nikoli bombardiral. Nube so prepričani, da tovori in odmetava orožje Nuerom v Myum, da bodo z arabsko pomočjo ponovno zavzeli Bentui, administrativno središče province Unitys z največ nafte, ki je že dvakrat zamenjalo gospodarje. Po zadnjem zavzetju aprila so Nueri, ki so bili izvežbani in opremljeni z arabskim orožjem na naftnih poljih v Higligu na nedefinirani meji med Sudanoma in manj kot sto kilometrov od najbližjih gora, so po podatkih tamkajšnje baze OZN pobili več kot štiristo Darfurcev in Nub. Nube so prepričani, da Arabci s podporo Nuerom in njihovo pomočjo skušajo obkoliti Nubske gore, Darfur in provinco Modri Nil tudi z južne strani in po tem nad izoliranimi in zapečatenimi izpeljati dokončno rešitev afriškega življa v arabskem Sudanu s pomočjo zračnih sil in džandžavidov, podobno kot so to že uspeli v provinci Abyei od koder so izgnali vse Dinke. Nato pa si z Nueri v škodo Dinkna novo razdeliti naftna polja v vse bolj oslabljeni Republiki Južni Sudan
Skrivajo Rusi, ki prodajajo Bashirjevi hunti Antonove in MIGe in iščejo način kako bi se vrnili v Afriko, ki so jo zapustili ob koncu hladne vojne, po tem ko so v času Sovjetske zveze z Američani tekmovali za vpliv v vsaki dekolonizirani državi in vsak rudnik posebej.
Skrivajo Američani. Skrivajo da so tako v prejšnji kot v novi vojni podpirali prek USAIDE in CIAe tako Arabce na severu kot afriške upornike na jugu Sudana. In da na podoben način podpirajo zdaj v novi vojni tudi Nuere in Dinke. Nafto je v Sudanu leta 1977 odkrila ameriška korporacija Chevron …
In skrivamo Evropejci. To da z molkom tiho podpiramo Omarja Bashirja. Skrivamo kaj smo počeli v kolonialnih časih in kaj počnemo v Afriki zdaj. Berite s kakšno antropologijo in drugimi »mitologjami« so evropski kolonialni lobiji svojim davkoplačevalcem opravičili nič dosti slabše ravnanje z Afričani kot ga še naprej vodijo Arabci v knjigi SvenaLindqvista: »Iztrebite vse divjake!«.
In skrivajo agencije OZN. Na primer resnični vzrok zakaj UNHCR ne dovoljujejo nastanitev človekoljubnim organizacijam, ki so pripravljene prihiteti na pomoč beguncem v Yido. Več kot štirideset tisoč otrok v tem taborišču odrašča brez vsake podpore kakršne koli šole. Zakaj za zdravje sme skrbeti le MSF? Zakaj WFP nič več ne izdaja kart za hrano? Zakaj na tak in vsak način skušajo spraviti nubske begunce iz taborišča Yida v novo taborišče Jam Jam sto kilometrov vzhodno, koder bodo gibanje beguncev in borcev SPLA North v gore in iz gora lahko nadzirali in preprečevali Bashirjevi vojaki in džandžavidi iz vladnega garnizona v Talodiju južno od gora na sami meji. Begunci so prepričani, da je za tem preganjanjem korupcija. (Glej intervju z vodjo taborišča na www.TomoKrižnar.com.)
Od močnih še najmanj skrivajo Kitajci, ki popolnoma odkrito izražajo, da jih ne zanimajo osnovne človekove pravice in Bashirja vsem na očeh oskrbujejo z vojaško opremo v zameno za nafto. Če kdo potem Kitajci lahko pripomorejo k miru v obeh Sudanih zato, ker so že bolj prisotni kot Američani in Evropejci skupaj v obeh in imajo največji interes, da nafta še naprej teče na njihovo stran sveta.
******************************************************************************************************
Omar Bashir ostaja za vse akterje s kremplji zaritimi v ta nesrečni del sveta še naprej najboljši mož pod sudanskim soncem, ki lahko najbolj zanesljivo nadzira varen odtok nafte iz Sudana in pogodbe o vzdrževanju naftovoda, ki so jih podpisale korporacije s sedeži v Evropski uniji- ne glede na to kaj počne njegova vojska in varnostne službe s protestniki, ki se trudijo s sudansko inačico arabskih pomladi. Bashir je spomladi »med drugimi ukrepi proti židovski zaroti« legaliziral džandžavide, za katere je vsa leta vojne v Darfurju trdil, da jih ne more obvladati ker naj bi kradli, požigali, klali in posiljevali na svojo pest. Tem podeželskim cestnim razbojnikom ( arabsko »hudičem na konjih«)iz plemen v Darfurju, ki se imajo za arabska in se jim zaradi posledic klimatskih sprememb in vse večjega obupa milijonov beguncev, ki so ostali brez vode in paše za svoje živali in vse bolj uspešnega agitiranja El Kaide da so za vse krivi beli ljudje v industrializiranem svetu onkraj Sahare in Sredozemskega morja, pridružuje vse več najemniških plačancev iz Nigerije, Čada, Nigra, Malija in vsega Sahela, je podelil status posebnih varnostnih sil RSF Rapidsupportforces) in jih med zadnjo sušno dobo s težko vojaško tehniko med vzklikanjem parol svete vojne poslal nad staroselce v Nubske gore. Nubski borci za svobodo, ki se po odcepitvi Republike Južni Sudan in ločitvi od svojih soborcev v SPLA (Sudan peopleliberationarmy) tako kot v Modrem Nilu zdaj kličejo SPLA North, trdijo, da so med vojnimi ujetniki prepoznali tudi nesrečne Tuarege, ki so se prej borili za Gadafija in pripeljali s seboj tudi težko francosko in britansko orožje.
Razen nekaj kritik svojih generalov iz redne sudanske vojske da obrambo domovine prepušča tujcem, se Bashirju ni zgodilo nič omembe vrednega. To nasprotovanja v lastnih vrstah je zatrl tako, da je celo glavno mesto Kartum prepustil varovati RSF. Tujim plačancem Bashir očitno bolj zaupa, kot nacionalnim vojakom, med katerimi je veliko Darfurcev in Nub, ki jim je vse manj do pobijanja in iztrebljanja svojih ljudi v provincah koder so bili rojeni.
RSF so nadgradnja džandžavidov saj so zdaj centralno vodeni in popolnoma integrirani v sudanske varnostne strukture. Po sudanskih zakonih ne morejo biti preganjani za noben zločin, ki ga zakrivijo »na dolžnosti«. Zadnje poročilo ameriške aktivistične organizacije Enoughproject, ki je najbolj zaslovela s pomočjo Georga Clooneya in programa satelitov Sentinenial s katerimi skupaj z ameriškim Obrambnim ministrstvom, FBI in CiAo spremljajo premike vojaških formacij na naftnih poljih, trdi, da je RSF povezan v širše regionalne roparske mreže delujoče v Centralni afriški republiki in vzhodnem delu Demokratične republike Kongo.
Videti je, da Bashirjeva združba dovoljuje vse, da bi le še naprej ostala na oblasti in pri koritu širše mednarodne zarote, ki ima za cilj prilastiti si naravna bogastva v osrčju Afrike tako, da na vse načine preganja staroselska prebivalstva s področij koder se le ta nahajajo. Ta nova delitev plena se kaže tudi v Darfurju, koder zaradi moralne šibkosti obeh darfurskih uporniških frakcij SLA (Sudan liberationarmy) MinnijaMinnawija in AbdelWahida in odsotnosti darfurskih upornikov iz vrst JEM (Justice andegualitymovement), ki so združeni v SRF (Sudan revolutionary front) skupaj z SPLA North v Nubskih gorah in Modrem Nilu lani napredovali proti Kartumu, po začetku nove vojne med Dinkami in Nueri v Republiki Južni Sudan in pokolu v Bentuiju letos aprila pa so umaknili iz obeh provinc v sosednji Bahr el Ghazal, tuji plačanci počno vse kar se jim zljubi. Razmere so za civilno prebivalstvo zdaj slabše kot kdaj koli od začetka vojne za Darfur leta 2003.
Stare kolonialne meje slabijo. Nastajajo nove geostrateške alianse. Globalni mediji o tem skoraj ne poročajo.
******************************************************************************************************Tam kjer se borijo sloni trava trpi, pravi afriški pregovor. Podobni spleti vzrokov in posledic so iztrebili domorodne ljudi v obeh Amerikah, Avstraliji, na tihomorskih otokih in na skrajnem severu planeta in praktično povsod po zemeljski obli. Nedolžni staroselci v obeh Sudanih v danih političnih razmerah s svojo indijansko identiteto in aboridžinskimi vrednotami nimajo dosti možnosti preživeti.
Zato se prijatelji zdaj, ko svet očitno ne premore več veliko plemenitih vitezov, ki bi se bili pripravljeni resnično izpostaviti v bran nezaščitenim žrtvam,zavzemamo za pomoč tem, ki nič ne skrivajo in so očitno nedolžni, z letečimi stroji. Seveda večjimi in močnejšimi, kot so naši s katerimi smo do sedaj predvsem testirali če jih domorodni ljudje lahko sprejmejo. Ne droni z raketami, ki se uporabljajo za pobijanje resničnih in namišljenih teroristov v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji, Jemnu in tudi Sudanu, ampak s kamerami. Večina intelektualcev v JEM je prepričana, da so njihovega prejšnjega vodjo dr.IbrahimaKhalila v božični noči pred dvemi leti ubili z raketo iz dronaAmeričani in Evropejci zato, ker ni pristal, da bi sodeloval v njihovih interesih v Sudanu, ampak je vztrajal, da se bo prizadeval zgolj za interese svojih ljudi v Darfurju. Zavzemamo se za drone, ki so jih Američani ponudili za iskanje učenk, ki so jih v Nigeriji ugrabili islamski fundamentalisti iz vrst Boku Haram, a jih je nigerijska vlada zavrnila v sumu, da jih bodo tuji »človekoljubi«izkoristili za svoje interese v tej z nafto bogati afriški državi. Zavzemamo se za drone, ki jih od zadnjega decembra v DR Kongo uporablja ameriška ekipa pod okriljem OZN v misiji Monusco, kot sva odkrila z mojo ženo Bojano med intervjujem z brazilskim generalom Santosom Cruzom. Aprila sva posnela izjavo, v kateri trdi, da ti droni pomagajo nadzorovati zločinske tolpe, ki se skrivajo pod krinko različnih uporniških skupin na koltanovih poljih.
Zakaj droni v DR Kongo da, zakaj v Republiki Južni Sudan in na meji v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abyei in Darfurju pa ne?
Zakaj droniza zaščito slonov v rezervatih Južne Afrike pred divjimi lovci da, zakaj ne za zaščito staroselskih ljudi?
******************************************************************************************************Od januarja lani, ko smo začeli eksperimentirati z miniaturnimi droniin številnimi tehničnimi težavami, do danes nikoli nihče v Nubskih gorah ni bil proti snemanju z neba.
S štirimi droni smo z različnih višin snemali vasipo gorah in dolinah, tržnice, cerkve in mošeje, polja in ljudi na njih. Snemali smo jih na veselicah med sajenjem tradicionalnega sirka in pletjem z preprostimi rovačami, ko se zbirajo z vseh strani sorodniki in sosedje in vsak ki želi pomagati postoriti kar je potrebno takoj ko padejo prve deževne kaplje nove deževne dobe in se zemlja v Nubskih gorah ponudi delovnim rokam kot se ponudi možu na ljubezen pripravljena žena. Snemali smo jih na praznovanjih ob žetvah in spravilih skromnih pridelkov, ki so jih uspeli pridelati zadnje leto kljub nenehnim bombardiranjem in raketiranjem brez večjih žrtev, zato, ker so se naučili skrivati v lisičje luknje in votline v trenutku, ko se pojavijo vladni Antonovi in MIGi.
Niti vrhovni komandant SPLA North v Nubskih gorah AbdelAziz el Hilo, ki bi ga lahko skrbelo razkrivanje vojaških skrivnosti, ni proti.
AbdelAziz je po očetu Darfurec, po materi pa Nuba. Rojen je bil Nubskih gorah, študiral je v Kartumu, uporuse je pridružil takoj leta 1983, ko so se v vasi Bor v današnji Republiki Južni Sudan uprli Dinke pod vodstvom legendarnega Dinka dr.JohnaGaranga baje najprej zato, ker se niso strinjali s služenjem vojaškega roka na sever Sudana, koder so mlade vojake arabizirali in sudanizirali podobno kot so nas v Jugoslaviji s premestitvami v druge republike skušali jugoslovenizirati. Komandant Aziz je opravljal najbolj zahtevne naloge v SPLA, med drugim je bil logistik v Rdečih gričih na vzhodu Sudana. Dr. Garang mu je zaupal vodenje borcev v Nubskih gorah leta 2001 na poslednjo željo prav tako legendarnega pobudnika upora v gorah, učitelja in duhovnega preporoditeljaNubYousifaKuwa, ki si ga je izbral za svojega namestnika tik preden je umrl za rakom. Prvič sem ga srečal avgusta istega leta, ko je skupaj z več sto domačini nosil skale na pristajalno pisto, da so jo utrdili za prvi pristanek letala v deževni dobi. Takrat je izjavil, da bo sledil pot osvobajanja na pošten način, kot jo je začrtal Kuwa. Potem ko je februarja 2002 podpisal premirje z arabsko vlado v Kartumu, ki so jo v to uspeli prepričati Američani po 11.septembru2001 zaradi Bin Ladna za katerega je znano, da je do leta 1996 živel v Sudanu in v tej najbolj fundamentalistični islamski državi ustanovil prve celice El Kaide, je sedel v sudanski vladi kot minister za transport, a se je zaradi nemoči umaknil v Kanado. V Nubske gore se je vrnil na predvečer nove vojne kot namestnik guvernerja Južnega Kordofana, za kar so ga zaradi naraščajočih napetosti zaprosili domačini. Januarja 2011 sem ga imel priložnost videti v gorah skupaj z guvernerjem Mohamedom Harunom, najbolj odgovornim za genocid v Darfurju in kasnejšim ministrom za človekove pravice, ki ga je Bashir poslal v gore, da bi nadaljeval, kar mu najbolj leži. Priča sem, da je Aziznaredil vse da Harun ne bi uspel sprovocirati nove vojne tudi, ko je oblast v Kartumu maja 2011 poneverila volitve za guvernerja province Južni Kordofanin je bil namesto njega, ponovno izvoljen Harun.
Aziz danes ni samo vodja Nubskih upornikov, ampak tudi vojaški vodja vseh sudanskih upornikov, ki so zadnji dve leti organizirani v SRF (Sudan revolutionary front). V tej zvezi so poleg SPLA North iz Nubskih gora in Modrega Nila in tudi SLA Minnawija in Wahida in JEM dr. Gibrilaiz Darfurja. Ti zadnji obtožujejo Aziza, da ni uspel poenotiti SRF. Sam Aziz mi je prejšnji mesec zaupal, da je prišel v konflikt z JEM, ker je skušal prepričati dr.Gibrila naj prepreči svojim vojakom ropati in posiljevati kot Arabci, saj ne bo v primeru če jim uspe zamenjajo oblast v Sudanu, zaradi istega vedenja zato nič dosti drugače. JEM zato išče zamenjavo za Aziza.
Tudi zato se staroselcem slabo piše. Aziz je edini v SRF za katerega vem, da spoštuje indigene.
Vladni ljudje, združba zlaganih islamskih fundamentalistov in militaristov, ki je pred triindvajsetimi leti z vojaškim pučem prevzela oblast v Sudanu, in džandžavidi v RSF, pa tudi botri izven Sudana računajo, da se bodo Nube slej ali prej vdali nekako tako kot se volji superiornega človeka slej ali prej uklonijo živali. Ampak Nube niso živali. Niso gorile, ki včasih znajo nekoliko arabsko, kot so mi zatrjevali tisti v Sudanu, ki se imajo zaradi gospodarskih interesov in sodelovanja z arabskimi deželami onkraj Rdečega morja za Arabce.Nube niso insekti, kot jih kliče Omar Bashir.
Nube se zavedajo se, kaj jim prinašajo arabska plemena, ki so jih njihovi predniki, tako kot sprejmejo po svoji kulturi vsakega tujca, gostoljubno pustili naseliti se v deželi Bilad el Sud – arabsko deželi črnih ljudi. Dosti jim je! Nočejo biti več sužnji, niti nočejo več, da jim kdo vsiljuje šariatsko pravo, čeprav je večina po očetih muslimanov in radi govorijo arabsko in ljubijo arabsko kulturo skupaj s ostanki animizma, ki jim določajo identiteto. Vsako leto bolj se zavedajo kaj jim je naredila zahrbtna arabizacija, ki so jo po nacistični logiki “Einland, Ein Volk, EinFurer” takoj po odhodu kolonialnih Britancev skušala v Sudanu izpeljati tri plemena s severa.
Nube so ponovno ponosni, da so Nube. Tudi nagote svojih prednikov ovekovečene po 2.svetovni vojni na fotografijah GeorgaRodgerja, Leni Riefenstahl, AntoniaCoresa, se ne sramujejo več. Nič več ne verjamejo, daniso bili ljudje dokler se nisooblekli.Nube so dostojanstveni, radoživi, krepki, povsem svoji ljudje. Niso razvajeni – zato jih je težko podkupiti. Tako muslimani kot kristjani v gorah verjamejo, da jih je take ustvaril bog. Animisti, pa tudi tisti redki, ki so se šolali v Južnem Sudanu, Keniji, Ugandi, Evropi in Ameriki, verjamejo, da so drugačni od vseh ostalih ljudi na zemlji zaradi vrednot, ki so jih zapovedali starodavni Nube tisoč let pred Kristusom ko so vladali celi dolini Nila od Sredozemskega morja do velikih jezer v današnji Ugandi.
»Spregledali smo kaj je vredno in kaj ni«, so mi zatrjevali mladi sijoči obrazi v unifomah SPLA North, ki se po končanem študiju vračajo v gore. Čeprav razmere še nikoli niso bile težje in bolj nevarne, sem jih letos srečal več kot vsa leta prej. Šibki so se pač vdali in jih zdaj napadajo v uniformah sudanske vojske in džandžavidov. Moralno krepki ostajajo in vzbujajo upanje in zaupanje v ostalo človeštvo.
******************************************************************************************************Z našim dronom sem v begunskem taborišču Yida vzletel naslednji dan, potem ko sem dobil dovoljenje predstavnika beguncev JacobaKaloke in šefa lokalne policije Adama Abrahama iz plemena Dink. Letel sem čez tržnico, ki jo oskrbujejo begunci iz Darfurja, ko se je iz množice radovednežev vzel suh Dinka in protestiral kdo mi je dovolil. Povedal sem. Razburil se je, da to ni dovolj. S pomočjo enega od policajev me je spravil v edino zidano poslopje, kjer je od Adama Abrahama zahteval, da me aretira. Predstavil se je kot varnostnik iz Jube. Povedal je, da je bil v Washingtonu, in da so mu tako naročili ljudje, ki ga za to plačujejo.
Ni mu uspelo. Adam me je je pustil po prtljago v Samaritan Purse in na njihovo letalo, ki je že čakalo na pristajalni pisti.
Tomo Križnar. Juba. Republika Južni Sudan
