Author name: Gregor

7. junij 2011 – Tomo poroča: Poročilo iz Kampale (Uganda)

Novice /

"TIK PRED DEŽJEM"

7. junij 2011, torek, Kampala

Jutri ponoči bom odpotoval v Jubo. Ne vem še, če me bo A. vzel na letalo v Nubo. A. iz te ameriške humanitarne organizacije, za katero sem se januarja prepričal, da kljub evangelijskemu delu (beri pokristjanjevanju … beri pripravljanju afriških janičarjev na križarsko vojno proti arabskim muslimanom …), dejansko od vseh še najbolj skrbi za staroselce v Nubskih gorah, ne morem priklicati na telefon.

Zna biti, da je številka res napačna.

Med tem klicanjem pa me kar naprej kliče J.

Kdo je to?

Ne morem ugotoviti niti ali je Abdel Azizov komandant, s katerim sem se spoznal med tisto parado enotnosti in bratstva januarja letos, ali ni.

J. ne zna angleško, jaz pa ne dovolj arabsko in za povrh so zveze vsakič tako slabe, da se res čisto nič ne razumeva.

Ne razumem kaj hoče povedati, čutim pa, da me kliče na pomoč.

Vojna v Nubskih gorah se je začela v nedeljo 5. junija. Približno isti čas, ko sem pristal s sto kilogramskim nahrbtnikom, ki je šel srečno brez težav in vseh stroškov skozi vse nastavljene ovire z letališča v Trstu, potem ko sva se z Janom poslovila.

Vojna se je začela z napadi v Kadugliju in Um Doreinu. Glej poročilo na Sudan Tribune.

Guverner Južnega Kordofana (oziroma Nubskih gora, kot vztrajamo aktivisti za pravico Nub ostati Nuba) Harun v izjavi trdi, da vseskupaj ni nič in da gre samo za konflikte nekih posameznikov. Predstavnica za javnost njegovega namestnika Aziza pa v prispevku na www.SudanTribune.com odgovarja, da sudanska vojska sistematično obkoljuje Kadugli s tanki in težko artilerijo in sistematično prevzema ključne strateške položaje, podobno kot se je pred tem dogajalo v provinci Abyei, ki so jo vladne sile zavzele pred tremi tedni.

Kdo je Harun, kdo je Aziz?

Za razliko od J., vem kdo sta.

Haruna Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu v Haagu obtožuje za masovne pokole v Darfurju, za katere naj bi bil odgovoren v času, ko je bil sudanski notranji minister. Opazovalci razmer v Sudanu se ga najbolj spomnimo, da je bil – absurdno – kljub našim protestom in čudežno celo protestom na najvišjih vrhovih OZN nato imenovan za sudanskega ministra za človekove pravice. Sudanski predsednik Omar Bashir (za katerim je Haaško sodišče prav tako izdalo tiralico, da je med drugim kriv tudi genocida), ga je za povrh postavil za guvernerja Južnega Kordofana. In ga na volitvah za guvernerja province Južni Kordofan prejšnji mesec ponovno potrdil. Nube trdijo, da tako, da je poneveril izide volitev, podobno kot za samega sebe na predsedniških volitvah aprila lani.

Nube so volili Aziza.

Aziz je poveljnik upornikov v Nubskih gorah SPLA. Prvič sem ga srečal leta 2001, ko je prevzel vodenje upora proti potomcem lovcev na sužnje na severu, od legendarnega Yousifa Kuwe, ki je pri prijateljici Julie Flint v Londonu umrl za rakom. Ni bil karizmatičen kot Kuwa, ni bil duhovni prenovitelj kot Kuwa, ni bil oče tudi nas aktivistov kot Kuwa. Ga je pa ljudstvo vzelo za svojega, čeprav ga je SPLA poslala iz Rdečih gričev na vzhodu, kjer je skrbel za logistiko, in sploh ni bil Nuba, ampak vnuk sultana Mesalitov iz Darfurja. V letih 2001 do 2003 je skrbno varoval vse, ki smo kljub vladnim prepovedim v Nubske gore letali poročati in nekateri tudi dobavljali pomoč obkoljenim in obleganim na žrtveniku sveta sredi Sudana. K Azizu smo spravili USAID in s to ameriško organizacijo, ki deluje predvsem tam, koder so ameriški geostrateški interesi, tudi prvo orožje in nato po 11. septembru 2001 tudi posebnega Bushevega odposlanca Johna Danfortha, ki je januarja 2002 spravil za pogajalsko mizo v Luzernu (Švica) sudansko vlado in upornike v Nubskih gorah in dosegel mir, ki je postal baza za pogajanja tudi z ostalimi v SPLA na jugu Sudana in prinesel mirovni sporazum med severom in jugom 2005 (“CPA”) in z ustoličenjem Obamove administracije tudi tako upanje, da bodo tokrat Indijanci preživeli …

Jumo razumem prositi, naj pridem pogledat, kaj se jim dogaja.

A. v Samaritan’s Purse, sem včeraj po mailu prosil za transfer rekoč, da imam tokrat s seboj veliko tv video kamero, ki mi jo je posodil sosed in prijatelj Aljoša Korenčan, potem, ko so me v Sonyu in Canonu pustili na cedilu, in dva napajalnika za moj mali Canon – za vsak slučaj, če pregori na premočnem toku generatorjev kot zadnjič, ko sem zato ostal brez posnetkov praktično impotenten.

In še sto kilogramov naprav, ki jih je zbrala humanitarna ustanova H.O.P.E.

Klemen kako te pogrešam!

Tokrat moram za čisto vse skrbeti sam.

In z nikomer se ne morem smejati …

 

Vsi vemo, da po 9. juliju ne bo več poletov z juga. Nubske gore bodo ostale po odcepitvi v Severnem Sudanu. Sudanske oblasti že od referenduma pritiskajo na Samaritane, naj letijo iz Kartuma, ali pa odnehajo.

Edino, kar še lahko storimo proti novi vojni (zdaj ko je jasno, da vse svetovne elite po vrsti zanimajo samo dobički naftne in plastične dobe), to, da kličemo na pomoč.

Sudanska vojska bo še pred razglasitvijo odcepitve Južnega Sudana udarila v Nubske gore. Če je prejšnji mesec nadzor premikov njenih sil s Clooneyevih satelitov ni ustavil okupirati z nafto še bogatejšo provinco Abyei, (ki je po mirovnem sporazumu, ki so ga orkestrirali naši vrli ameriški partnerji, imela za razliko od Nubov pravico do samoodločbe na vzporednem referendumu), zakaj bi jih od zavzetja tega, kar smatrajo za svoje, odvrnilo protestiranje peščice aktivistov iz neke podalpske deželice, ki domačinom razdeljujejo mini video kamere in internetne antene.

Ob razglasitvi rezultatov referenduma januarja je bilo na severni strani netočno definirane meje med Severnim in Južnim Sudanom moč jasno čutiti, da Severnjaki ne bodo pustili, da se bo odcepitev zgodila kar tako. Severni Sudanci so najbolj ponosni in dostojanstveni ljudje na Zemlji in potomci dervišev, ki so se pod vodstvom verskega prenovitelja Mahdija na prelomu prejšnjega stoletja britanskemu kolonialnemu gospodarju, ki je deklarativno preganjal arabski lov na sužnje v resnici pa uveljavljal suženjstvo po principih Pax Britannice, odrezali glavo in jo poslali v London. Tisti, ki se imajo za Arabce v Severnem Sudanu, nikoli niso pozabili več kot 30.000 pobitih dervišev, ki jih je potem v maščevanju v bitki pred Omdurmanom z novimi strojnicami Maxim pobil imperij v katerem sonce nikoli ni zašlo, ob ponovni kolonizaciji Sudana petnajst let kasneje. Sudan je najbolj verna dežela, v kateri se najbolj drže tradicionalnih vrednot, ki najbolj nasprotujejo zahodnemu individualizmu in hedonizmu. Od 1979 spremljam siloviti upor proti ponovni kolonizaciji, ki se kaže v popolnem nesodelovanju mladih proti globalizaciji, ki sicer povsod drugod po Severni Afriki in deželah arabske pomladi podira samodržce drug za drugim …

Sudanski diktator Omar Hassan al Bashir ostaja na oblasti tudi zaradi dvoličnega pretvarjanja silam – ki medtem izganjajo s prestola Gadafija – da bo dovolil odcepitev z nafto in vodo namočenega Južnega Sudana.

Najmanj kar se lahko zgodi po 9. juliju je, da bo uresničil, kar je prisegel ob razglasitvi rezultatov referenduma. V preostalem Sudanu bo povsod uveljavil šeriatsko pravo. Za verske in etične manjšine v Nubskih gorah v osrednjem Sudanu in nage ljudi v provinci Plavi Nil in sufije v Darfurju, to pomeni vojno napoved.

Za vse drugačne tik nad kolonialno demarkacijsko črto, – ki so jo potrdili odhajajoči svetovni gospodarji na zahodu; ne pa prihajajoči novi planetarni gospodarji na vzhodu, – politika “Ein Land, Ein Folk, Ein Führer” ne bo poznala nobene milosti.

Sudan, Južni Sudan, sudanska Sibirija in Aljaska je arabski vojni plen, ki so ga podedovali od svojih prednikov, lovcev na sužnje. Kdaj že so Evropejci pobili in iztrebili naravna ljudstva na okupiranih kontinentih.

Američani so januarja letos vsilili svoj interes Afričanom, ki so 98% volili za odcepitev, čeprav so se dobro zavedali, da njihov upor leta 1983 ni imel v načrtu odcepitev, ampak enake pravice za vse, črne in bele. John Garang se je dobro zavedal, da se bo Sudan lažje branil pred grabežljivci z vseh strani, če bo ostal skupaj. Zato je bil v napoto. Afričani na jugu verjamejo, da njihov vodja, ki jih je prepričal v upor leta 1983, ni umrl v letalski nesreči, ampak da so jim ga zato, ker se je zoperstavljal ameriškim interesom na naftnih poljih, ubili Američani. V svetu, kot ga doživljajo, ne vidijo prijateljev na zahodu, niti na vzhodu, ki uvaža že 80% sudanske nafte. Zato so popolnoma zbegani in izgubljeni. Iz pastirjev, ki so še pred desetletjem idilično pasli krave v največjih močvirjih na planetu in živeli po plemenitih in žlahtnih zakonih tradicionalne žlahte in plemen, ki so omogočala sožitje v najtesnejšem sodelovanju z naravo, so se spremenili v sebične individualiste, bolne od vseh bolezni tako Arabcev kot Evropejcev.

“Vsi vojaki SPLA morajo takoj in še pred 9. julijem zapustiti Nubske gore in Plavi Nil, ali pa izročiti orožje” je prejšnji teden ukazal Bashir.

“V Nubskih gorah in Plavem Nilu sploh ni naših vojakov!” je takoj zanikal vodja SPLA in predsednik Južnega Sudana Salva Kiir in s tem izdal soborce v Nubskih gorah in Plavem Nilu, s katerimi se je skupaj 21 let boril na prvi bojni liniji tik nad demarkacijsko črto iz kolonialnih časov.

“Nikoli ne bomo dali iz rok orožja! Nikoli se ne bomo vdali, tudi če smo ostali sami! Nočemo niti s severom, niti z jugom!” razumem med hreščanjem v telefonu komandanta Jumo.

Njegov glas iz stiske v kateri morajo biti ljudje v Nubskih gorah zveni nenavadno mirno in odločno.

Danes ponoči se iz Dohe vrne M., ki ga je J. pooblastil za stik v Kampali in pomoč pri potovanju iz Ugande v Južni Sudan. Če bi se razmere uredile mogoče tudi v Jebel Marro v Darfur. V nedeljo je tik preden sem pristal moral na pogajanja v Doho, Katar. Namesto njega me je pričakal predstavnik JEM dr. Abdulahi Tom, ki je skrušen priznal, da mu ni uspelo srečati niti Minnawija, niti Wahida in da so mu v Washingtonu prejšni mesec povedali, da Darfur ni več ameriška prioriteta. Južni Sudan je še – Darfur pa ni več. Pridite po 9. juliju – so mu rekli.” To so nam rekli že januarja. Takrat so nam rekli: Pridite po referendumu … “

Vrana vrani ne izkljuva oči. Iste vrste ptiči letijo isto smer.

“Pogajanja v Dohi so pesek v oči, ki ga mečejo vladni, da nas zavajajo, tako kot cel svet, da so za mir. Niso za mir in ne bodo za mir. Za vojno so in vojna se bo začela vsepovsod takoj po razglasitvi neodvisnosti 9. julija.” pravi Suleiman Bishara, podpornik JEM v Kampali, ki skrbi zame odkar je dr. Tom odletel nazaj na Irsko.

“Jaz ti ne morem dati odgovora, če te lahko spravimo v Jebel Marro. Odločili bodo v vrhu JEM. Samo naši na terenu na meji med Južnim in Severnim Sudanom poznajo razmere. Počakaj!”

Ampak jaz ne bom čakal. Nimam časa čakati. To kar mora narediti človek, ni fer prelagati na boga. Bog je prezaposlen z vremenom, nadzorom slanosti morja, sestave prsti in zraka in … Zato nam je ljudem dano srce in pamet in možnost širiti si zavest … Ljudje smo ušesa, oči in vsa čutila Zemlje in celega Vesolja …

Če bomo videli, če bomo čutili bolečino, bomo menda odrezali rakavo tkivo.

Evo, zato sem pred pol ure kupil karto za Jubo, novo potencialno prestolnico nove potencialne države Južni Sudan. Avtobus za dvanajst evrov vozi eno noč in en dan – predno se bo ustavil v Jubi se utegnejo v JEM-u odločiti ali imajo interes še pred razširitvijo vojne razdeliti mini video kamere in satelitske antene civilistom pod svoji nadzorom. Če bo odgovor ne zato, ker ne morejo zagotoviti varnega potovanja, bo to pomenilo, da niso boljši kot na vladni strani in ti, ki prihajajo na oblast v novi državi, kjer sem istega izgovora deležen od leta 1979 vsakič, ko izrazim skrb za staroselce, ki so se znašli med dvema ognjema kompliciranih interesov največjih svetovnih sil za naravnimi viri pod svojimi nogami.

Kam bo šel sto kilogramov težak nahrbtnik se bo odločilo najbrž pojutrišnjem v Jubi.

Obstoja tudi plan C. Ampak prej je treba poskušati vse narediti za plan A in B.

Tomo Križnar, Kampala

7. junij 2011 – Tomo poroča: Poročilo iz Kampale (Uganda) Read More »

7. februar 2011 – Tomo poroča iz Sudana: Samo upamo lahko, da posnetkov ne bo!

Novice /

SAMO UPAMO LAHKO, DA POSNETKOV NE BO!

Držim pesti, da posnetkov od kamer, ki smo jih razdelili na meji med novim Sudanom in ostankom starega Sudana, nikoli ne bomo dobili. Če jih bomo dobili, jih bomo dobili zato, ker se bo zgodilo tisto, kar se najbolj bojimo, da se bo zgodilo.

To kar se tisti, ki v živo spremljamo dogajanja ob najdaljši reki na svetu in velikimi zalogami nafte in najbolj plodne zemlje pod nogami najbolj staroselsko še vedno živečih ljudi na planetu najbolj bojimo, je agresivna reakcija Arabcev, ki so jim mednarodne združbe s sedeži v zahodnem svetu, preteklega januarja z referendumom o odcepitvi dokončno uplenile polovico najbolj bogate afriške kolonije. To kar se najbolj bojimo je maščevanje Arabcev nad staroselskimi afriškimi plemeni, ki so jih naši mirovni posredniki pozabili ali namerno zabarantali v zameno za svoje koristi na jugu Sudana. Aktivisti, ki so nam mar pravice najbolj nedolžnih staroselskih ljudi, se bojimo, da z vsemi kampanjami vred zadnjih dvajset let nismo čisto nič dosegli.

Domačini v Darfurju na zahodu ob meji s Čadom, v provinci Abyeji in Nubskih gorah sredi Sudana in provinci Modri Nil na vzhodni meji z Etiopijo, so mi med obiski minula dva meseca drug za drugim izražali podobne občutke nesigurnosti. Domorodnih ljudi v teh enklavah z večino afriškega življa, ki so ostali nad kolonialno demarkacijsko črto med severnim in južnim Sudanom iz leta 1956, potrjeno tudi z mirovnim sporazumom po najdaljši afriški vojni leta 2005, torej na arabski strani in v stari državi Sudan, je strah nove vojne.

Njihovi soborci iz afriških plemen na jugu Sudana, s katerimi so se desetletja borili z ramo ob rami proti nekdanjim lovcem na sužnje, izkoriščanju, marginalizaciji in iztrebljanju – so jih zdaj, ko so dosegli svoje – pustili same na cedilu. Njihovi nekdanji pokrovitelji pod krinko najbolj znanih imen svetovne humanitarne industrije, ki se zdaj zmagoslavno zbirajo v novi metropoli nove afriške države, kjer se cedita voda in nafta – in od skorumpiranih voditeljev upora, ki so uniforme zamenjali za poslovne obleke, prevzemajo najboljše posle, pa prav tako. Od vseh velikih medijskih kartografov in najmočnejših oblikovalcev svetovnega javnega mnenja, je samo Al Jazera pripravila prispevek, v katerem je nekoliko predstavila razmere v katerih so se brez soborcev in potem, ko jih je zapustila večina humanitarnih organizacij znašli Nube v Južnem Kordofanu.

Svetovni mediji svojim zavajanim konzumentom ne poročajo, da je sudanska vladna vojska tudi v referendumskem času januarja redno bombardirala pozicije upornikov v Južnem Darfurju, izganjala nove begunce čez tromejo s Centralno afriško republiko in Čadom in da je ta v rokah ugandskih upornikov LRA (Lord’s Resistence Army) znanih po največjih grozodejstvih. Niti, da vojaška in varnostna »intelegenca« najhujših zločinov proti človeštvu obtoženih arabskih oblasti v Kartumu v Nubske gore naseljuje vse več Arabcev in jim ponovno razdeljuje orožje. Niti o množičnih protestnih shodih na katerih Nube zahtevajo registracijo za volitve guvernerja province in ljudski posvet, ki jim gre po mirovni pogodbi CPA na katerem naj bi se slišal njihov glas. Niti o ljudskem posvetu, ki se je po isti mirovni pogodbi v provinci Modri Nil prejšni teden končno res zgodil, niti da je večina Ingassan, Udukov in drugih domorodnih zahtevala od Arabcev avtonomijo. Niti, da avtonomije itak ne bo, ker je tudi ljudski posvet samo pesek v oči domačinom, saj so svetovni špekulanti tudi provinco Modri Nil že zdavnaj zabarantali in prodali Arabcem, v zameno za z nafto najbolj bogato provinco Abyei, kjer je bilo v času referenduma največ žrtev, ker so Arabci zakuhali vojno s ščuvanjem prav tako marganaliziranih arabskih nomadskih pastirjev plemena Myseria, da jih afriški Dinke v deževni dobi ne bodo več pustili pasti svojih čred po tradicionalnih poteh na zelene pašnike južno prek demarkacijske črte.

Sudanski diktator Omar al Bashir, v svojih nastopih prisega, da bo po odcepitvi juga spremenil ustavo in uzakonil šariatsko pravo po vsem ostanku nekoč največje afriške države. “Nobenega časa ne bo za govorjenje o kulturnih in etničnih različnostih … shari’a in Islam bo glavni vir ustave, islam uradna religija in arabščina edini uradni jezik.« Nobene milosti ne bo do etničnih manjšin in drugače verujočih.

»Ein Land, Ein Volk, Ein Fuhrer!«

To je politika, ki se je bojijo staroselska afriška plemena, ki so ostala na milost in nemilost izpostavljena Arabcem onkraj demarkacijske črte.

Priča sem, da med uporniki v Darfurju, ki so najbolj računali na podporo juga, in južno vojsko SPLA/M v resnici sploh ni toliko zvez, da bi me spravili v gore Jebel Marra v osrednjem Darfurju, kjer sem leta 2006 – tik preden so me vojaki Afriške unije izdali in izročili sudanski vojaški varnostno-obveščevalni službi – zapustil Fure pod nadzorom komandanta SLA (Sudan liberation army) Abdel Wahida, ki so od vseh v Sudanu najbolj oblegani od največ različnih vojska in zato najbolj odrezani od sveta in praktično nedosegljivi za vse poročevalce. Priča sem, da v Nubskih gorah SPLA ne plačuje niti učiteljev. Priča sem, da komandant SPLA/M v Nubskih gorah in namestnik guvernerja Južnega Kordofana Abdel Aziz zato hitro izgublja moč v primerjavi s svojim nadrejenim, guvernerjem in zloglasnim Mohamedom Harunom, znanim po največjih zločinih v Darfurju. Priča sem, da se komandant SPLA in guverner v provinci Plavi Nil Malik Agar Ero, te dni na vse načine brani, da bi njegovo vojsko Arabci ne pregnali iz province, čeprav bi po mirovnem sporazumu CPA ravno nasprotno – sudanska vladna vojska morala zapustiti provinco Modri Nil.

Zadnja dva meseca na meji Darfurja, v Abyeji, v Nubskih gorah in Modrem Nilu, nisem samo preverjal, če sem prav zaključil svojo knjigo »Nafta in voda«, ki sem jo izdal decembra, niti samo snemal nov dokumentarni film o istih žrtvah na novem žrtvenem oltarju na meji med novo afriško državo in tem kar je ostalo Sudana, ampak sem v sodelovanju z novo nevladno organizacijo HOPE, ki jo je po vrnitvi iz Darfurja lani s somišljeniki ustanovil Klemen Mihelič – ne zato, da bi si naredili službe in se okoriščali s prispevki (stroške si vsi krijemo sami), ampak, da bi telesu človeštva pomagali videti in slišati in čutiti bolečino in preprečiti najhujše trpljenje – tudi iskal komu in kako zaupati miniaturne video kamere in naprave za dostop na svetovni splet.

Ideja ni nova. Porodila se je tik preden me je leta 2006, takratni predsednik Drnovšek poslal kot svojega odposlanca med upornike v Darfur. Izkušnje v kampanji za preprečitev genocida nad Nubami, so potrdile nove v genocidu nad afriškimi staroselci v Darfurju. Arabski iztrebljevalci in plačani posiljevalci se najbolj bojijo, da bodo pri svojem početju posneti in razkrinkani javnosti. Drnovšku sem zato predlagal sistem opazovanja iz neba in po zemlji, ki bo preprečeval zlo v srcu teme z lučjo, ki jo ne mara noben kriminalec, hkrati pa tudi pomagal zločince obsoditi na Mednarodnem kazenskem sodišču. Drnovšek je med obiskom v Washingtonu januarja 2006 prosil za pomoč ameriško administracijo, vendar je zaradi prisotnosti med inavguracijo prvega demokratično izvoljenega Indijanca po petsto letih konkviste, Eva Moralesa v Boliviji, že padel v nemilost …

Zato sem kljub sumom staroselcev na občutljivi meji med severnim in južnim Sudanom – da gre hoolywodskemu igralcu in soustanovitelju »Not on our watch« Georgu Clooneyu in drugim aktivističnim organizacijam, ki so januarja tik pred referendumom začeli s 750.000 dolarjev vredno akcijo satelitskega nadzora Sudana, zgolj za nov trik, kako nadzirati sudanska naftna polja – za tveganje. Morda bodo ameriški aktivisti v navezi z najbolj razvitimi varnostnimi službami res predvsem vohunili za premiki arabskih in drugih azijskih vojaških sil in to izkoriščali za dobrobiti mednarodnih korporacij. Čeprav bodo šele rezultati in analize pokazali vpliv satelitskega nadzora – tako na politiko vladajoče hunte, katere ponos in dostojanstvo je že tako do konca prizadet, kot na staroselce, ki jim je s sateliti zdaj vzeta še zadnja pravica do zasebnosti – sem že zdaj za.

Pred dvema tednoma so nas dosegle novice, da so noseči ženi na južni meji Nubskih gora živi izrezali otroka in se nato igrali z njim, tako da so ga metali po zraku in uporabljali za tarčo …

Materi, ki je morala gledati tako smrt svojega otroka kot zadnji prizor svojega življenja, najbrž ni čisto nič do zasebnosti, če bi še imela to možnost.

Satelitski nadzor torej ni dovolj. Treba je spremljati kaj se dogaja na žrtveniku sveta tudi iz krtinove luknje. Treba je postaviti oči tudi med ljudi v zaprtih prostorih. Tja, kjer se dogajajo izsiljevanja, korupcija, posilstva, konflikti, ki ščuvajo v vojno …

Taka grozodejstva lahko preprečijo video kamere na zemlji.

Zato nastavljamo majhne, najmanjše video kamere na svetu, ki jih je mogoče skriti in ne ogrožajo tistih, ki jih vzamejo v preventivo in dokumentiranje dogajanja.

Prvič v zgodovini imamo to priložnost. Še nikoli prej niso imeli naši predniki takšne tehnike, ki bi omogočala, da žrtve zdaj lahko same tulijo na pomoč in upajo, da jih bomo še občutljivi soljudje po planetu slišali in videli.

To je najboljši način uporabe kamer. Nikjer drugje in na noben drug način kamere ne morejo biti bolj upravičeno uporabljene. Na noben drug način ne morejo biti kamere bolj človeško koristne. Namesto, da služijo zavajanju in poneumljanju množic, zdaj kamere lahko služijo kot miniaturne tajne oči in skrita ušesa javnosti.

Ni nam več treba čakati na rezultate analiz. Nekaj povratnih informacij že imamo. Prve izkušnje imamo iz leta 2006, ko so me žene na področjih, ki so jih nadzirali darfurski uporniki prosile, naj ostanem z njimi, kajti tam, kjer džandžavidi vedo, da so moje kamere – ni napadov. Ko sem leta 2008 osebno dostavil prve kamere, računalnike in satelitske telefone – za katere so zbrali prispevke na Dobrodelnem koncertu slovenski in afriški neestradni glasbeniki v Ljubljanski Festivalni dvorani – je humanitarni koordinator Suleiman Jammous mesec kasneje sporočil, da ni več poročil o posilstvih v krajih koder so njegovi ljudje razširili glas, da smo razdelili kamere.

Domačini nam zaupajo. V Darfurju, v Abyeji, v Nubskih gorah, v Modrem Nilu so sprejeli kamere tako vodje upornikov, kot ljudje, ki so do njih najbolj upravičeni. Komandant SPLA/M in pomočnik guvernerja Nubskih gora Abdel Aziz in komandant SPLA/M in guverner Modrega Nila Malik sta vzela vsak po eno. Tisti, ki so neposredno ogroženi najbolj razumejo in vsemu navkljub, kar se njim in nam ostalim dogaja, še naprej zaupajo, da jih tokrat ne bomo pustili umreti same z njihovimi otroci.

Da, seveda obstoja strah, da bodo tudi nas in naše kamere in satelitske povezave zlorabili isti, ki zlorabljajo resnico in manipulirajo človekoljubne pobude v svojo korist. V resnici se bojim, da nas bodo entuziaste v Ustanovi HOPE in Fundaciji Tomo Križnar, uporabili za svoje bolj sebične interese na tleh Sudana. Afriko so uspeli v preteklosti kolonizirati prav preko dobro želečih Livingstonov, ki so jih po pridobitvi zaupanja in simpatij med domačini – zamenjali praktiki in pragmatiki …

Ampak kljub temu sem za tveganje!

Kaj pa ti?

Tomo Križnar, Juba, južni Sudan, 7. februarja 2011

P.s.: Če te zanima več – preberi knjigo »Nafta in voda.«

7. februar 2011 – Tomo poroča iz Sudana: Samo upamo lahko, da posnetkov ne bo! Read More »

29. januar 2011 – Tomo poroča: Ljudje na margini med severnim in južnim Sudanom so ujetniki lokalnih in tujih interesov. Takoj rabijo povezavo s svetom.

Novice /

Ljudje na margini med severnim in južnim Sudanom so ujetniki lokalnih in tujih interesov. Takoj rabijo povezavo s svetom. Mimo svojih oblastnikov in mednarodnih korporacij– ki jih vsi po vrsti zlorabljajo za talce in sužnje - takoj in zdaj jim moram omogočiti, da bodo sami sporočali kaj se jim dogaja ...

Kurmuk, provinca Modri Nil, 29. 1. 2011

Ampak ne morem napisati poročila. Ne morem nadaljevati. Tekst sem sestavljal v glavi vse zadnje dni. Enostavno je vsega preveč ,da bi poiskal v dnevnikih in prepisal in spravil v organizirano urejeno celoto.

Tisti ljudje!!!!

Isti občutki kot pri Nubah. Leta 1979 med prvim srečanjem. In potem, ko sem jih dvajset let kasneje našel zaprte v taborišču Rekha. Žametne dlani, ki so se dotikale mojih brez stiska. Nekaj kot nežen veter. Nekaj kot list svilene pahljače. Nobenih medvedjih šap, samo rahel, nežen dotik. Deklice najbolj, seveda. Ampak tudi stari ati. Otroci. Dedci. Vsi po vrsti …

Gola telesa, gole pameti, … gole srca, … gole duše.

Napram neobčutljivim robotom, podkupljenim z udobjem, tako nekomplicirani, tako nekompleksni, tako neobremenjeni z intelektualnim stafom. Tako čisti. Tako nedolžni.

In njih imajo Arabci za divjake.

Ki jih je treba na silo privleči v tako imenovano Civilizacijo in jih arabizirati.

Pobiti če se ne pustijo zasužnjiti.

Ampak Evropejci nismo bili dosti boljši in še danes nismo dosti boljši.

Da so naši pustolovci lahko kradli žene, deklice, otroke … In zlato, slonove oklje, bisere, … in zdaj naravne vire od nafte do vode in coltana – so vam doma te ljudi morali prikazati kot divje, surove, neobčutljive, barbarske in … predvsem nevarne.

Slišim veter. Že dosti prej preden me doseže, ga slišim in vidim lomastiti po savani pod pobočji etiopskih gora, kamor se stekajo tri velike reke. Hrumi, buči, dviga pesek, vrtinči suho listje in travo in veje. Udari v akacije, jih prebrca. Nato plane tudi pod streho pred šotorom in se spravi name. Useka in vrže pesek v oči in vzame dih …

Kamele počepnejo in mu sprijaznjeno ponudijo obrazu in ga skozi priprte veke stoično gledajo odnoreti naprej po dolini Modrega Nila. Tudi petsto let starim, orjaškim, suhim kruhovcem, ne more nič. Že davno so se obrnili okoli in se umaknili živeti pod zemljo. Koder je mir, vlažno in hladno…

 

Tomo Križnar

29. januar 2011 – Tomo poroča: Ljudje na margini med severnim in južnim Sudanom so ujetniki lokalnih in tujih interesov. Takoj rabijo povezavo s svetom. Read More »

23. januar 2011: Poročilo z “Ljudskega posveta” v provinci Plavi Nil, Sudan V provinci so naredili vse, da bi se izognili vojni.

Novice /

Kurmuk, Plavi Nil, Sudan - nedelja, 23.januarja 2011

V prostranem zlatem šotoru, na hitro postavljenem na nogometnem igrišču med petsto let starimi kruhovci v samem središču Kurmuka v provinci Plavi Nil na meji z Etiopijo že drugi dan hreščijo zvočniki. Temnopolti možje vseh odtenkov črnine v tradicionalnih arabskih dželabijah in evropskih hlačah, srajcah in kravatah in najbolj pisano zavite žene in dekleta s številkami na kartonih v rokah drug za drugim stopajo pred mikrofon in jasno izražajo, da niso bili deležni ničesar kar se je zavezala sudanska arabska vlada v Kartumu, da jim bo omogočila v mirovnem sporazumu z SPLA/M leta 2005.

»Pet let so imeli čas, pa niso naredili nič!« prevaja iz jezika Uduk, večinskega plemena, v arabščino Hassan, ki ga je edinemu tujcu, ki želi sporočiti kaj se dogaja svetu, organizacijski odbor tako imenovane Public consultations, postavil za vodiča.

»Omar Bashir nam ni dal nobenih cest, nobene bolnice, nobene šole …!« ponavljajo dobro rejeni, od masti in olja svetleči se obrazi tudi drugi dan.

In bodo baje še cel naslednji teden.

Včeraj so v mraku končali z številko 725.

725 istih in podobnih izjav podobnih ljudi. Med njimi ni bilo do sedaj še niti enega, ki bi se zavzel za pravico do drugačnosti. Za pravice staroselcev. Za tiste, ki so tudi po CPA (Comprehensiv Peace Agreement) ostali v gorah …

Tomo Križnar

23. januar 2011: Poročilo z “Ljudskega posveta” v provinci Plavi Nil, Sudan V provinci so naredili vse, da bi se izognili vojni. Read More »

22. januar 2011: Tomovo poročilo iz Ingassana Hills, provinca Južni Plavi Nil, SPLA Sudan

Novice /

PRVO POROČILO IZ INGASSANA HILLS, PROVINCA JUŽNI PLAVI NIL, SPLA SUDAN - sobota, 22. januarja 2011

Če je za Nube po referendumu o odcepitvi Južnega Sudana značilna množična ogorčenost, jeza in odločna pripravljenost na novo vojno z arabsko vojaško hunto na severu Sudana, po treh dneh v glavnem kraju Kormuk, točno na meji z Etiopijo, potem ko sem prespal izjave trgovcev na najbolj zanemarjeni tržnici, kmetov, ki na kamelah in oslih tovorijo najbolj organsko in bio proso in znajo arabsko, pastirjev najmanj zastrupljenega mesa, ki poznajo par besed angleško, učencev in učiteljev v najbolj razbitih šolah na planetu, in vojakov SPLA (Sudan People Liberation Army) in beračov, ki so izgubili vse, ob 6 zjutraj upam sporočiti, da so za prve občutke med domorodnimi ljudmi in priseljenci iz vsega Sudana značilna skrajna prizadetost, brezvoljnost in obup.

Več bom vedel danes po tako imenovanem »Public Consultation«, ki naj bi po »Comprehensive peace agreement« iz leta 2005 dal domačinom možnost izraziti svoje mnenje kam hočejo po odcepitvi Južnega Sudana. S staro severno državo ali južno novo državo. Samostojnost in svoja država ne pride več v poštev.

Staroselski plemenski Ingasane, Udjuki in Barti in med vojno priseljeni kot begunci ali vojaki SPLA Dinke, Nueri …, lahko izbirajo, ni pa zagotovljeno, da jih bo kdo sploh slišal – med priključitvijo svojim soborcem proti nekdanjim lovcem na sužnje in po afriški krvi, ne pa afriški kulturi, blizjim osvobojenim Afričanom v Južnem Sudanu, ki so jih pustili na cedilu že na pogajanjih v Tanzaniji na katera jim niso pustili predstavnika … In vrnitvijo nazaj k tistim, ki se niso nikoli držali nobene pogodbe, saj z neverniki, »prekletimi psi, ki jedo prašiče« in pijejo proseno pivo in žive še na pol goli v divjini, ni treba držati besede … Katerih predsednik Omar Bashir, obtožen štirih največjih zločinov proti človeštvu napoveduje nasilno uveljavljanje fundamentalističnih islamskih zakonov v vsako poro še preostale jim države, ki jo tujci niso uspeli ukrasti, ker v teh najbolj marginaliziranih in pozabljenih gričevjih na planetu na vzhodni meji z Etiopijo, ni ničesar razen dobre zemlje, kar bi pač pritegnilo njihove pohlepe …

Razen Modrega Nila.

Ki pa ga, to ve vsak domačin v Sudanu, Arabci ne bodo dali iz rok tudi za ceno »vseobsežne vojne«, ker elektrarna v Demazinu z elektriko oskrbuje glavno mesto Kartum.

Tomo Križnar

Slika: na glavni ulici v Kurmuku

22. januar 2011: Tomovo poročilo iz Ingassana Hills, provinca Južni Plavi Nil, SPLA Sudan Read More »

20. januar 2011: Tomovo poročilo iz Plavega Nila

Novice /

Sporočilo iz Plavega Nila

Pravkar pristal v Ingassana. Tudi tukaj v tej provinci SPLA onkraj meje na severu, sem baje edini tujec, ki poročam.. Sem prišel zaradi primerjave razmer v Nuba.

Cel včerajšnji dan in noč na motorju, da sem ob 6.00 am ujel letalo. Celo pot nisem slišal nobenega Nubo, ki bi še govoril več o prizadevanjh za mir, in registraciji za volitve in takoimenovani “public consultation” iz mirovnega sporazuma leta 2005. Vsi pozivali samo še na vojno.

SPLA ponoči po Kaudi nalimali kopije GoS komande naj se razdeli orožje arabskim Bagaram.

Tik pred odletom so nas na pisti dosegle novice o novi materi, ki naj bi ji Miserye na meji izrezali otroka.


Tomo Križnar, Kormuk, Ingassana, Plavi Nil 20.1.2011 ob 10.30am

Na sliki je Jakob Kodi. Jakob je njegovo krščansko ime, Kodi je nubsko in so mu ga dali tukaj v Nubskih gorah. Rojen je bil v družini plemena Mesalit v vasi blizu Niyale, Darfur. Sem v Nubske gore je prišel leta 2006 z svojiom bratrancem in njegovim očetom. Jakob je gluh. Jakob gleda a ne vidi. To kar je videl je bilo zgleda preveč. Videl je kako so džandažavidi maja 2006 potem ko so napadli njegovo vas Karkar, pobili večino vaščanov, požgali vse koče in naložili proso in kašč na tovornjak - njegovi mami pri živem telesu izrezrali plod in ga metali v zrak in streljali dokler ....,

20. januar 2011: Tomovo poročilo iz Plavega Nila Read More »

15. januar 2011: Tomovo poročilo: Protestni shodi množic v Nubskih gorah

Novice /

PROTESTNI SHODI MNOŽIC V NUBSKIH GORAH - 15.1.2011; Kauda, Nubske gore

Danes so se v vseh večjih krajih v Nubskih gorah: Kadugliju, Dilingu, Abu Gobeihi in Kaudi cel dan odvijali protestni shodi množic, ki so od sudanskih oblasti zahtevale izvedbo obljubljene in že drugič prestavljene registracije za volitve in jim s tem omogoči osnovno: to je pravico voliti svojega guvernerja province Južni Kordofan.

V Kaudi – na področju, ki ga v celoti nadzirajo uporniki SPLM/A (Sudan’s people liberation movement/army) – je več tisoč glava množica, v kateri so nosili na hitro napisane transparente in vzklikali gesla proti sudanskemu diktatorju Omarju Bashirju in njegovemu sedanjemu guvernerju province Mohamadu Harounu, vsi predstavniki družbe in tako kristjani kot muslimani, ob vhodu na letališče pred portretom legendarnega nubskega voditelja Yousifa Kuwe, z droga strgala sudansko zastavo in jo zažgala.

Protestni marš v katerem so sodelovali tudi vsi motocikli in terenska vozila v pokrajini z eno samo cesto, se je nato obrnil proti vhodu v bazo OZN, kjer so voditelji SPLM/A v Nubskih gorah ob največji podpori množice prestrašenemu štabu mednarodne organizacije, katera vojska živi sama zase in svoje interese izolirana za betonskimi bunkerji in bodečo žico, prek megafonov sporočili, da ne bodo več pokorno sprejemali vloge sužnjev in prosili poveljnike, med katerimi je bilo moč opaziti največ obrazov po rodu iz Egipta in Kitajske, naj to prenesejo naprej tistim, ki jih plačujejo v Kartumu in New Yorku.

»Nočemo Mohameda Harouna – hočemo Abdel Aziza« so drug za drugim trdili zdravi mladi in stari obrazi.

Mohameda Harouna haško sodišče obtožuje, da je kot Minister za Pravico v Darfurju z Omarjem Bashirjem organiziral množične pokole v letih 2003 – 2008. Domačini v Nubskih gorah se bojijo, da ga je Bashir nastavil za guvernerja, da bi tokrat pobijal v Nubskih gorah. Mednarodne organizacije za človekove pravice do tega trenutka iz uradov OZN še niso prejeli uradnega odgovora, kako je mogoče, da agencije OZN redno prevažajo Harouna na svojih letih po Sudanu.

Abdel Aziz je poveljnik SPLM/A v Nubskih gorah, ki so ga domačini po vaseh in tržnicah v Nubskih gorah sprejeli za svojega, čeprav je rodom prav tako kot Harun iz plemena Mesalit v Darfurju – po smrti legendarnega pobudnika upora sužnjev v Nubskih gorah Youssifa Kuwe. Rojeni Nuba Youssif Kuwa, je Johnu Garangu pomagal ustanoviti SPLA v Južnem Sudanu, preden ga je le-ta poslal s skupino nubskih borcev leta 1986 sem čez britansko demarkacijsko črto med obema Sudanoma. Za večino od med seboj kulturno sicer zelo različnih devetindevetdeset nubskih plemen v Nubskih gorah Youssif Kuwa ni bil samo lokalni učitelj in vojak, ampak tudi duhovni prenovitelj, ki jih je s svojo prirojeno naravno modrostjo ščitil pred islamskim fundamentalizmom in ekspanzijo vladajočih arabskih plemen z Nila. Podobne kvalitete vidijo sedaj v Abdel Azizu, ki se je izkazal ne samo kot najbolj uspešen poveljnik v bitkah proti arabskim zavojevalcem, ampak tudi v času po mirovnem sporazumumed sudansko vlado in SPLM/A, ki ga je z Garangovo privolitvijo in vero v novi enotni Sudan, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice in enakopravnost vseh državljanov, ne pa odcepitev juga, podpisal AbdelAzizpod ameriško taktirko januarja leta 2002 na gradu blizu Luzerna v Švici.

Na sliki: Mohamed Haroun in Abdel Aziz

V Azizovi zmagi na volitvah za guvernerja province Južni Kordofan vidijo Nube še zadnjo možnost, da se po mirni poti izognejo prisilni arabizaciji, ki jo po odcepitvi Južnega Sudana napoveduje sudanski diktator Omar Bashir, ki ga prav tako kot Harouna Haško sodišče obtožuje največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom.

»Hočemo mir – ne vojne!« sporočajo transparenti. »Ampak tokrat smo dobro oboroženi. Ne tako kot pred desetimi leti, ko smo morali orožje šele izpuliti Arabcem.« mi govorijo čvrsti prekrasni mladi fantje in dekleta žarečih oči med meketanjem koz po jaslicam podobnih domačijah iz blata kritih s slamo. »Prosimo, povej svetu, da smo pripravljeni.«

Za protestni shod so se odločili ponoči, potem, ko so Bashirjevi ljudje na sestanku včeraj sporočili, da registracije, ki bi se morala zgoditi 8. januarja, torej dan pred odprtjem volišč za refererendum o samostojnosti Južnega Sudana, pa je bila preložena na danes 15. januarja, ne bo niti jutri, niti pojutrišnjem. In da torej volitev – sploh ne bo.

Po udeležbi protestnikov v Nubskih gorah, ki so jih istočasno podprli z množičnimi shodi tudi Nube v Kartumu, je mogoče soditi, da so Nube tokrat res dobro organzirani.

Ni pa pripravljena mednarodna skupnost. V Kaudi so prisotni samo trije novinarji, vsi iz Francije. Večina zahodih medijskih janičarjev še naprej praznuje zmago vina, kruha in iger na jugu Sudana.


Tomo Križnar, Kauda, 15.januar 2011

15. januar 2011: Tomovo poročilo: Protestni shodi množic v Nubskih gorah Read More »

13. januar 2011: Tomo poroča iz Nubskih gora

Novice /

Tomo poroča o razmerah v Nubskem gorovju

This is first quick report after only three days here in Nuba

There is a strong feeling, that Nuba are facing same siege as described so sistematically in Alex de Waal book »Facing genocid«. Goods are not coming in the mountains from the North and there is no supply from the South. Air supply after last bombardments is too dangerous to most of NGOs helping Nuba before. They evacuated their staff. Two weeks ago war started. South betreyed Nuba, everybody is saing that, so Nuba can not excpect to be supplied from South even so little as they were in the last war.

H. who worked before for A.H. (now in Addis Ababa – where you probably find out negotiations are over!!!!) is saying: »We have what we have now – when we will run out of petrol, food … then we do not know … «

Rain is late this year. Sorghum shuld be half meter high, but seeds did not even spraut yet. I visited Kujur yesterday and found people just started putting seeds in the ground. Antonovs are very very feared everywhere. Because of this fear there will be less harvest, and less food. Everywhere I saw men with guns. The difference from 1985 – 2006 is that boys are now in the uniforms and have better guns and they look better trained and organised. I photographed them also in the cars. Klemen will send you photos. No NGOs are working now in Nuba.

Nine outspoken articulated men and women came yesterday from Kadugli, shaken, emotional, stressed. I filmed most frustrating interviews about hunt on Nuba intelectuals there, killings in front of UN compound and total ignorance of Egiptian UN soldiers. Some of known Nuba activist was even taken from the inside of UN compound, given by Egiptians and killed in front of their eyes …

My two video cameras are running constantly.

There is strong presence of a feeling that life is worth living and fighting for over here.

I am going to film more woman and children and elders in the caves up in the mountans. I think the most stricking simbols of this new war in Nuba Mountains are this deadly scared innocent people in caves. GOS Antonovs and migs are more sufficient this time – it looks people instinctivly follow protection from the death coming from the sky – running into the womb of mother Earth.

I am quite sure Nuba – the most beautiful people with most beautiful culture on the planet admired by all of us priviliged to meet them – will not survive this time without sensitivity of the international community.

Tomo Križnar

18. junij 2011

Skrivanje pred zračnim napadom
Who wants death for this most innocent woman?
This is the country where animals, plants, minerals and people live in simbiotic relationship.
At this time last year sorghum was half meter high already.
The local members of Samaritan's Purse in their new office under tree on the top of one of the mountains.
All foreign staff of international NGOs left the mountains.
Local Nuba SPLA crew.
In traditional sorghum bear shop - awaiting the next attack.
Leaving for the mountain caves.
Nuba men in local shop with their chosen leader Abdel Aziz on poster.
Back to the top of the mountains for traditional protection.
Scared innocent people hiding in caves from bombarding Antonov and MiG airplanes.
Scared innocent people hiding in caves from bombarding Antonov and MiG airplanes.

13. januar 2011: Tomo poroča iz Nubskih gora Read More »

8. januar 2011: Tomo odgovarja na vprašanja pred referendumom v Južnem Sudanu

Novice /

Odgovori na vprašanja pred referendumom v Južnem Sudanu

Slisati je, da v Juznem Sudanu z velikim upanjem cakajo na jutrisnji dan. Kaksno je vzdusje med prebivalci?

Veliko večino je zajela evforija. Prve dni po novem letu so mi vsi potniki v vseh avtomobilih s katerimi sem potoval od meje z Kenio proti Džubi zatrjevali, da so bili preveč dolgo z Arabci, nekdanjimi lovci na sužnje in da sedaj rabijo novo svojo državo.
Dvaindvajsetletna vojna, ki je vzela dva milijona žrtev in prepodila z domov nadaljinih pet milijonov in se je končala z CPA – mirovnim sporazumom leta 2005, ki vsebuje tudi dotični referendum o samodoločbi, se je po vsem neskončnem trpljenju sprostila v kolektivni zanos, ki mu nisem videl para nikjer na svetu. Povsod so pili in jedli in bobnali in plesali in se ljubili, kot bi nezavedno hoteli nadoknaditi vse zamujenl. Dekleta in žene so se ponujale masovno ne glede na mahanje župnikov z križi in svarili redkih poznavalcev v svetovnih medijih, da na demarkacijski linij med Severnim Sudanom in Južnim Sudanom, med arabskim in afriškim, torej muslimanskim in animistično krščanskim severom in jugom, ki so jo zarisali kolonialni Britanci ni vse oziroma nič rešenega.

Se lahko cesa bojijo, je kaksna informacija o odzivih na severu?

To kar bi se morali bati pa se ne, je dejstvo da so na pogajanjih leta 2005, ki so jih orkestrirali najbolj Američani, Južnaki prepustili onkraj razmejitvene črte Arabcem v Severnem Sudanu svoje najboljše afrške soborce in krščanske tovariše. To so: Nube petsto kilometrov onkraj črte v Nubskh gorah, Ingassane v provinci Plavi Nil na meji z Etiopijo in to so tudi afriški muslimani v Darfurju. Vsi našteti so uporniki proti arabski hegemoniji, azijskemu pohlepu po naravnih bogastvih od nafte do vode, marginalizaciji in načrtnemu iztrebljanju, beri dobesedno genocidu Afričanov iz največje afriške države ob najdaljši reki na svetu NIl.

Kje ste trenutno vi in kako boste spremljali referendum?

Zdaj sem z Ingassanami in beležim isto ogorčenje kot prejšnje dni med Nubami v osrednjem delu Sudana. Vsi okoli guvernerja najbolj staroselske in kot po pravilu zato najbolj zaostale siromašne province Plavi Nil deklamirajo izjavo sudanskega predsednika Omarja al Beshirja: “Če se bo jug odcepil bomo spoštovali odločitev ljudstva, takoj po tem pa bomo spremenili ustavo in povsod v Severnem Sudanu uveljavili shariatsko pravo, islam kot državno vero in arabščino kot edini uradni jezik”. Ingassane in Nube jemljejo to kot vojno napoved, kot napoved svete vojne, kot fatwo nad vsemi, ki so drugačni in se nočejo odpovedati svoji kulturni, verski in etični posebnosti. To je politika “Ein land, Ein folk, Ein fuhrer,” kateri so se uprli pred desetletji in je bila ista zaradi katere so se Dinke, Nueri in druga večinska južna plemena pobegnila v grmovje, se borili skupaj s temi onkraj demarkacijske črte in bodo jutri skoraj zagotovo volilo za samostojnost. “Štirih največjih zločinov proti človeštvu obtoženemu diktatorju Beshirju, ki je prišel na oblast z državnim udarom pred 21 leti bomo dali ognja! Raje smrt kot sužnost! Vojna! Vojna! Vojna!”
Verjamem, da Kitajci, ki so zdaj najmočnejši tuji gospodarji povsod po Afriki, ne bodo naredili nič, da bi popravili, kar so zabarantali Američani. Kitajce zanima samo stabilen dotok sudanske nafte, briga jih umiranje nedolžnih otrok in žena najbolj ohranjenih staroselskih afriških plemen na južni meji z Kenijo in Etiopijo, ki so zaradi prevlade Dink v SPLA in istega rasizma, kot je arabski, sodelovali z Arabci in jim zdaj grozi maščevanje Dink. Brigajo jih konflikti med arabskimi in afriškimi nomadi v provinci Abyei, ki prav tako leži na meji, a tej z Severnim Sudanom in grozi, da bo zaradi brezbrižnosti tujih mešetarjev z mirom – beri z izpleni od nafte pod travo in vodo, postala te dni novi Darfur. Zna biti, da popolnoma zgrešena ameriška politika, kot jo poznamo iz Afganistana in Pakistana res računa, da bo uspela zakuhati vojno in v pogojih velikega umiranja Kitajcem prevzeti nafto, ampak zdi se da spet nimajo veze z realnostjo in da bodo Kitajci tisti, ki bodo odločili da vojne ne bo. Čeprav so vojaki v socialno tako revni in z mineralno tako bogati državi kot je Sudan zastonj – najbrž ne bodo nasedli vojni na strateško ekonomsko najbolj pomembnih centrih. Ampak hkrati pa verjamem, da tudi ne bodo reševali tiste najbolj nedolžne v margini, ki smo jih prepustili usodi Američani in Evropejci.
No temi najbolj ogroženimi prijatelji in prostovoljci brez vsake politike za primer vojne razdeljujemo mini video kamere, s katerimi bodo prek internetnih anten in satelitov lahko pošiljali človeštvu posnetke cene naše brezbrižnosti. V poslednje najbolj pozabljene pore planeta napejujemo živce, da bomo lahko vsega siti in presrani lahko čutili bolečino žrtvovanih na žrtvenikih. Morda se pa le odzovemo. Morda pa metastaze istega raka še niso dosegle centralnega živčnega sistema telesa človeštva. Morda smo pa še dovolj občutljivi …

Tomo Križnar, Kurmuk, Ingassana hills, Plavi Nil

8. januar 2011: Tomo odgovarja na vprašanja pred referendumom v Južnem Sudanu Read More »

3. december 2010: Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim upornikom dobavila naprave za dostop na svetovni splet

Novice /

Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim upornikom dobavila naprave za dostop na svetovni splet

Križnar, nekdanji Drnovškov odposlanec za Darfur in Mihelič, ustanovitelj nove organizacije HOPE, ki deluje na povsem drugačnih principih, sta minuli teden prek Čada na skrivaj spravila v oblegani Darfur novo pošiljko sto video kamer za preprečevanje nasilja nad civilnim prebivalstvom in prvi dve napravi za pošiljanje posnetkov na svetovni splet s pomočjo satelita. Človekoljubni projekt je uspel v sodelovanju z humanitarnim koordinatorjem Suleimanom Jamousom, ki je spomladi obvestil svetovno javnost, da s področjih koder se sudanska vojska in njene milice boje kamer, ki sta jih Mihelič in Križnar razdelila lani, ni nobenih poročil o posilstvih žensk in da majhne vohunske kamere, ki na Kitajskem stanejo borih 10$ učinkujejo bolj kot 20.000 vojakov Združenih narodov in Afriške unije skupaj. Podobno cenena tehnika povezovanja s svetovnim spletom prek satelitov sedaj žrtvam vojn za naravne vire v Sahelu prvič in na najbolj enostaven način ter brez tuje pomoči omogoča pošiljati posnetke iz odrezanih in zapečatenih enklav v Darfurju medijem, svetovni javnosti in Haškemu sodišču, ne da bi se izpostavljali nevarnosti, da jih bodo prestregli plačanci sudanskega diktatorja Omarja al Bashirja, za katerim je glavni tožilec Louis Moreno Ocampo izdal tiralico z obtožnico, da je kriv štirih največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom.

Ob tej priložnost je Križnar v begunskem taborišču Ore Kosuoni na meji med Sudanom in Čadom organiziral prvo predstavitev svoje nove knjige “Nafta in voda”, ki je ravnokar izšla v samozaložbi. Učiteljicam v begunski šoli, ki so od zadnjega obiska izučile ženske in dekleta kako uporabljati kamere, je popisal deset let zavzemanja za preživetje staroselskih ljudstev v Nubskih gorah in na jugu Sudana, ki se bo 9.januarja odločal o odcepitvi od nekdanjih lovcev na sužnje na severu Sudan. Križnar bo svojo knjigo in podrobnosti kako je mogoče preprečevati iztrebljanje nedolžnih, v Sloveniji predstavil ta četrtek 2.decembra ob 17.uri na slovenskem Knjižnem sejmu, kamor bosta z Miheličem priletela naravnost iz Afrike. Takoj za tem, bosta Mihelič in Križnar odpotovala naprej v New York, koder bosta konec tedna ambasadorki Unicefa Miji Farrow, ki jima je logistično pomagala čez nevarni vhodni Čad na mejo, in drugim ameriškim aktivistom za Darfur, poročala o razmerah v Sahelu in spopadih za vodo zaradi klimatskih sprememb, ki jih tuji gospodarji vojn izkoriščajo za svoje vojne za nafto, in jih skušala prepričati, naj podprejo akcijo video nadzora in vrtalnih naprav za iskanje vode.

Tomo Križnar, Mao, Kanem, Čad, 30.november 2010

3. december 2010: Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim upornikom dobavila naprave za dostop na svetovni splet Read More »