Author name: Gregor
12. junij 2010: Poročilo o sestanku Suleimana Jamousa na Centeru za humanitarni dialog v Ženevi
Poročilo o sestanku Suleimana Jamousa na Centeru za humanitarni dialog v Ženevi
11. junija 2010 so se v Ženevi začela pogajanja za dostop humanitarne pomoči v tiste predele Darfurja, ki so bila do sedaj zaradi napadov na humanitarne delavce za kakršnokoli človekoljubno aktivnost prenevarna.
Pogajanja z nevladno organizacijo Center za humanitarni dialog (Center for Humanitarian Dialog) naj bi se po dogovoru z 19. maja na sedežu Organizacije v Ženevi udeležil le Suleiman Jamous in to zato, da s Centrom oblikuje listo predstavnikov ostalih frakcij upornikov, vendar so bili prisotni tudi že predstavniki sudanske vlade, kar pomeni, da so se pogajanja že začela.
Jamous je vztrajal, da na pogajanjih s sudansko vlado v organizaciji Centra ne sme biti predstavnikov tistih darfurskih frakcij upornikov, ki so bila ustvarjena zato, da bi razdelila upornike in je prepričan, da so jih formirali vladni organi sami.
Se je pa zavzel, da morajo biti na pogajanjih tudi predstavniki upornikov iz Jebel Marre, torej Furi, ki so najbolj staroselski in večinski prebivalci Darfurja (Dar Fur pomeni “domovina Furov”). Furi najbolj nastradajo v vojni za vodo na kateri živijo v vulkanskih gorah Jebel Marre (gore so največji rezervoar pitne vode med Nilom in Nigrom). Furi so največ izgubili v vojni za vodo med lokalnimi plemeni in vojni za nafto med svetovnimi silami. Furi niso deležni nobene medijske pozornosti. Naš dokumentarni film Dar Fur – Vojna za vodo je prvi, ki je predstavil vzroke vojne in tudi nakazal, kaj je treba storiti za rešitev …
Pogajanja, ki zaenkrat ne bodo politična, ampak izključno namenjena zaščiti humanitarnih delavcev, se bodo nadaljevala tretji teden julija. Obstaja pa možnost, da bodo prerasla v pogajanja za politično rešitev krize (beri: največje humanitarne katastrofe na Zemlji), zdaj ko so druga za drugo propadle vse dosedanje iniciative, na primer v Čadu, Libiji, Eritreji in zadnja v Katarju konec maja. Pogajanja v nevtralni Evropi, kjer organizatorji lažje ostanejo nevtralni in je igralce težje podkupiti, je točno to, za kar se je leta 2006 zavzemal takratni slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek, a so ga žal vsi pomembni svetovni akterji ignorirali.
Tomo Križnar, 12. junij 2010
11. junij 2010: Sporočilo za javnost: Pogajanja med darfurskimi uporniki in sudansko vlado
Pogajanja med darfurskimi uporniki in sudansko vlado
Center za humanitarni dialog v Ženevi bo organiziral poganjanja med uporniki v Darfurju in sudansko vlado za dostop humanitarne pomoči civilnemu prebivalstvu na tista področja v Darfurju, ki so zaradi vojne v tej zahodni sudanski provinci nedostopna tujcem že vse od leta 2003. Prvi sestanek na katerem se bosta predsednik Centra Denis McNamara in Suleiman Jamous, humanitarni koordinator na področjih pod nadzorom najmočnejše uporniške frakcije JEM pogajala o listi predstavnikov ostalih uporniških skupin bo jutri, 11. junija v vili ob ženevskem jezeru.
Humanitarni koordinator upornikov Suleiman Jamous je uradno prispel v Evropo na povabilo nove slovenske nevladne organizacije H.O.P.E, vizo za Shengensko področje pa je pridobil s pomočjo slovenskega Ministrstvo za zunanje zadeve. Jamous je skupaj s Tomom Križnarjem, nekdanjim odposlancem pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška, poročal o nevarnosti izbruha nove svetovne vojne med supersilami, ki se bo – če svetovna skupnost ne bo ukrepala, po njegovem začela v največji afriški državi, najprej prejšni mesec v Odboru za zunanjo politiko v slovenskem parlamentu. Tako koalicijski kot opozicijski poslanci so se odzvali z obljubo, da bodo vladi predlagali naj družinam pod nadzorom upornikov, katerih življenja ogroža žeja zaradi klimatske sprememb in vsesplošno razpadanje socialnega tkiva, dobavi vrtalno napravo za iskanje vode in podpre “video nadzor” v taboriščih in frontnih linijah s pomočjo sistema miniaturnih video kamer, prenosnih računalnikov in satelitskega interneta. Zamisel je za razliko od ministra pozimi leta 2006, ko je začel z akcijo Svet za Darfur tedanji predsednik dr. Janez Drnovšek, podprl tudi sedanji zunanji minister Samuel Žbogar. Le ta se je zavezal, da bo promoviral novo slovensko pobudo v vseh forumih EU in vsem ostalim 26. zunanjim ministrom. 18. maja sta človekoljuba v organizaciji poslanca Iva Vajgla nagovorila tudi evroposlance v Strasbourgu. Največji vtis je naredila Jamousova trditev, da sistem miniaturnih video kamer, s katerimi sta lani opremila žene v taboriščih in na bojiščih Klemen Mihelič in Tomo Križnar učinkuje bolj kot 20.000 vojakov Afriške unije pod čeladami OZN. Plačanci, ki jih najema sudanska vlada, da s posilstvi sistematično izganjajo staroselske Afričane, se bolj kot vsega boje, da bodo posneti pri z najbolj zahrbtnim orožjem. Tam kjer se verjame, da so kamere, že od decembra ni poročil o novih posilstvih.
Poslanec Luxemburgha Charles Goerens je po soočenju z Jamousom 18. maja zahteval od evropskega parlamenta odgovor zakaj EU podpira ponovno izvolitev 21 let že predsednika Sudana Omarja Bashirja, ki ga je Haško sodišče lovi zaradi obtožbe štirih največji zločinov poroti človeštvu. Uradnega odgovora do danes še ni dobil.
Včeraj sta humanitarna aktivista predočila nevarnost izbruha vojne v deželi, ki se bo januarja odločala z referendum o odcepitvi južnega dela s katastrofalnimi posledicami tudi za z begunci že zdaj oblegano EU novi češki vladi in Havelovi fundaciji Forum 2000. Stik je omogočila slovenska ambasada v Pragi. Predsednik Fundacije Cherny je humanitarnemu koordinatorju upornikov ponudil nastop na rednem oktobrskem srečanju, ki se ga vsako leto udeleži več pomemnih svetovnih pokroviteljev in odločevalcev.
Tomo Križnar je tako kot ob vseh priložnostih tudi na tej vsem prisotnim zastonj razdelil DVD z nagrajenim celovečernim dokumentarnim filmom “Dar Fur – Vojna za vodo”, ki je nastal v sodelovanju z Majo Weiss in v Sloveniji aktiviral civilno družbo, da je ustanovila novo človekoljubno organizacijo H.O.P.E, ki se posilstvom in smrti v Darfurju zoperstavlja, ne da bi njeni člani in podporniki pri tem služili.
Center za humanitarni dialog je nevladna organizacija, ki se financira s sredstvi privatnih donatorjev.
To bo prva priložnost za srečanje med uporniki in sudansko vlado od kar se uporniki iz vrst JEM zaradi obtožb svetovne skupnosti, da je diktator Omar Al Bashir poneveril zadnje predsedniške volitve, 15. maja niso vrnili na pogajanja v Dohi, Katar. Vojna, ki jo svetovni mediji ignorirajo in jo spremljajo le miniaturne kamere, se med tem nadaljuje. Sudanska vojska vsak dan bombardira vasi in vodnjake; uporniki, ki jim je sredi maja predsednik sosednjega Čada Idris Debby zaradi dogovora s sudanskim predsednikom o stabilizaciji razmer v regiji, odpovedal gostoljubje, pridejo do orožja samo v napadih na vladne sile. Tako so prejšni teden zajeli tri tanke in sestrelili helikopter.
Tomo Križnar, Praga, 10. junij 2010
5. maj 2010: Suleiman Jammous o razmerah v Sudanu, za Sobotno prilogo Dela
Suleiman Jammous o razmerah v Sudanu
"Vojna med Ameriko in Kitajsko se bo začela v južnem Sudanu"
Suleiman Jammous, koordinator humanitarne pomoči znotraj uporniške darfurske skupine JEM, se je po enem letu znova vrnil v Slovenijo. Medtem ko bo bival pri svojem velikem prijatelju in sorodni duši Tomu Križnarju, ga bodo med drugim sprejeli tudi zunanji minister Samuel Žbogar, kulturna ministrica Majda Širca ter evropski poslanec Ivo Vajgl. Jammousov obisk je priložnost, da slovenska (ne le) zunanja politika po oportunističnem ignoriranju tibetanskega voditelja dalajlame vsaj malce popravi svoj etični dosje.
Še posebej v trenutku, ko zahod hiti priznavati rezultate sudanskih predsedniških volitev, na katerih je po številnih prevarah – in predvsem po vsesplošnem onemogočanju svojih političnih nasprotnikov – slavil “večni” oligarh Omar al Bašir. Jammous pravi, da mednarodna skupnost s priznavanjem sudanskih volilnih izidov legitimizira genocid v Darfurju, najvišjo ceno takšne politike pa bodo znova plačali – Darfurci. “Zahod se je odločil omiliti svojo politiko do Darfurja. Američanom in Britancem se zdi, da je to edina možnost, da bo Bašir priznal izide referenduma o neodvisnosti južnega Sudana, ki bodo 11. januarja prihodnje leto. Zahod želi, da južni Sudan postane neodvisna država, saj bo tako lahko nadziral njegovo naftno bogastvo in se hkrati uprl dominantnemu vplivu Kitajske v regiji. V južnem Sudanu se bo v bližnji prihodnosti začela vojna med Združenimi državami in Kitajsko, največje žrtve tega globalnega strateškega spopada pa bomo Darfurci, saj se je v zadnjem letu naša tragična zgodba, genocid, pometla pod preprogo. To je storila administracija ameriškega predsednika Baracka Obame, od katerega smo v Darfurju veliko pričakovali,” nam pove Suleiman Jammous.
Oči tega modrega moža, sudanskega Nelsona Mandele, so bile tokrat še bolj otožne kot med našim zadnjim srečanjem. Tedaj je slokega in lucidnega možakarja prevevalo upanje, da se bo razpršenim darfurskim upornikom vendarle uspelo združiti pod enotno “zastavo” – zastavo boja proti vojaški diktaturi vojnega zločinca Omarja al Baširja. “Zdaj nimam več veliko upanja. Prebivalci Darfurja smo med čakanjem na mednarodno skupnost ogromno pretrpeli. Po dolgih letih tihega genocida nas šestdeset odstotkov živi v begunskih taboriščih v Sudanu in Čadu. Vladne sile so ubile več kot 400.000 ljudi. Ravno pred nekaj urami sem dobil klic, da so vladna letala ponoči bombardirala vodnjak v neki majhni vasici Gidži Gidži in pri tem ubila osem ljudi. To je nova taktika – bombardiranje vodnih virov.” Ali kot bi dejal Križnar: Darfur je vojna za vodo. In prvi genocid 21. stoletja.
“Vode je vse manj. Vodnjaki se sušijo. Prav tako rečni izviri. Vse huje je. Tudi zaradi podnebnih sprememb, ki so nastale zaradi globalnega segrevanja, ki je veliko prispevalo k trenutnim političnim in varnostnim razmeram v Darfurju. Le še huje bo,” pravi darfurski intelektualec, ki je zaradi nezlomljivega in svobodomiselnega duha dolga leta kot nasprotnik totalitarnega režima preživel v zaporu.
Suleiman Jammous se je rodil v severnem Darfurju, na kartumski politehnični univerzi pa je končal študij tehnologije papirja. Politično je aktiven vse od študentskih let. Nekaj časa je bil poslovnež; delal in živel je v Egiptu in Saudski Arabiji. Po vrnitvi v Sudan je skupaj s somišljeniki leta 2000 izdal Črno knjigo (Black Book), v kateri je natančno predstavljena in dokumentirana arabizacija Sudana in marginalizacija domorodnih afriških plemen po vsej državi. Baširjev režim, ki je bil nanj pozoren že prej, ga je med letoma 2000 in 2003 štirikrat zaprl. Ko so ga izpustili na prostost, se je v severnem Darfurju pridružil novoustanovljeni Sudanski osvobodilni vojski (Sudan Liberation Army). Ta, tedaj še enotna, je ravno v tistem času skupaj se še nekaterimi darfurskimi uporniškimi skupinami začenjala prvi zares organizirani upor proti genocidni politiki Kartuma.
Jammous nikoli ni prijel za orožje ali si nadel vojaške uniforme. Njegov boj je skrb za sto tisoče preganjanih, posiljenih, ranjenih, razžaljenih in razseljenih prebivalcev Darfurja, žrtve genocidne politike Darfurja, klimatskih sprememb in impotentne mednarodne skupnosti. Elegantni gospod je ves ta čas pomagal tudi mednarodnim humanitarnim organizacijam in številnim novinarjem, ki so jim sudanske oblasti onemogočile dostop do krvavečega Darfurja. Suleiman Jammous in njegovi možje so vedno storili prav vse, kar je bilo v njihovi moči, da so tako humanitarni delavci kakor novinarji varno delali in potovali po delih Darfurja, ki jih nadzirajo uporniki.
Vemo, da so bile sudanske predsedniške volitve farsa v režiji diktatorja Omarja al Baširja. A mednarodna skupnost hiti priznavati izide …
Svet bi moral vedeti le eno reč: volilne škatle, kamor so sudanski volivci odlagali svoje glasove, niso bile tiste škatle, iz katerih so stresli glasove in jih prešteli. To je bilo narejeno vnaprej – režim je natisnil mnogo glasovalnih lističev, jih izpolnil, jih dal v neke druge škatle; tiste, iz katerih so potem šteli glasove. Ne povsod, seveda, vendar vseeno množično. Kaj več je o teh “volitvah” težko povedati – to je bila natančno načrtovana zarota. Prevara.
To je bilo mogoče pričakovati, vendar je zahod zelo tvorno sodeloval pri uspešnem trženju Baširjeve zgodbo o “poštenih in svobodnih” volitvah, te vseprisotne metodologije posilstva tradicionalnih družbenih in političnih sistemov, ki vse bolj učinkuje kot – bumerang?
Drži. In zahod je s priznanjem volilnih izidov in Baširja kot izvoljenega predsednika legitimiziral tudi genocid v Darfurju in vse njegove vojne zločine. Zakaj? Zato, ker je bila zunanja legitimnost teh volitev nujno potrebna za izvedbo referenduma o samostojnosti južnega Sudana, ki bo 11. januarja prihodnje leto. Zahod si želi, da bi bil referendum uspešen. Da bi južni Sudan postal samostojna država. To si še posebej močno želijo Američani, ki želijo razdeliti državo. Trenutno je njihov cilj “utišati” konflikt v Darfurju, saj je po njihovem mnenju pozornost treba preusmeriti proti južnemu Sudanu. Vsaj do referenduma – šele potem bodo mogoče začeli razmišljati o rešitvi našega problema … Morda bo Sudan medtem razpadel na štiri šibke države in sploh ne bo več obstajal kot država; prav vse je možno. Zato je nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter še pred volitvami dejal, da volitve v Sudanu sicer ne bodo izpeljane po “primernih standardih”, a bo morala mednarodna skupnost vseeno priznati izide. To pove vse. Za Američane je povsem dovolj, da se nečemu reče – volitve. Zanje šteje le beseda in ne vsebina.
Kakšno je bilo med volitvami razpoloženje med ljudmi? Kaj pravijo vaši sodelavci in ulica?
Vsi ljudje, ki jih poznam in sem z njimi v stiku, govorijo o volilni prevari. Vnaprej so vedeli, kaj se bo zgodilo z njihovimi glasovi, vendar so, če so le mogli, vseeno odšli na volišča in oddali svoj glas. Glas, ki jim ga je režim potem ukradel. Moj znanec je skupaj s svojimi petimi sinovi, ki so bili dovolj stari, da so lahko volili, odšel na volišče. Oddali so glasove, med štetjem se je pet njihovih glasovnic izgubilo, ena pa je bila razglašena za neveljavno.
To je “demokracija”, ki jo mednarodna skupnost sprejema zaradi svojih interesov.
Kaj se bo v naslednjih mesecih dogajalo v odnosih med Kartumom in južnim Sudanom? Kako bo predsednik Bašir sprejel odločitev prebivalcev južnega Sudana za samostojno državo?
Vse, kar si želi Omar al Bašir, je ostati na oblasti. Ta cilj vodi vso njegovo politiko. Zato mislim, da bo sprejel morebitno izglasovanje samostojne države.
Kaj pa nafta, ki je je na jugu države na pretek? In vpliv Kitajske, ki v Sudanu nadzira večino velikih poslov in je v zadnjem desetletju tako rekoč vzpostavila “vzporedno državo” in ob tem neomajno – tako finančno kot z veti na sankcije v varnostnem svetu ZN – podpirala Baširja? Kaj se bo zgodilo z državnimi koncesijami?
Še enkrat: Bašir bo naredil vse, da bo skupaj s svojo kliko ostal v sedlu. Zato je podpisal vse te mirovne sporazume in izpeljal volitve. Ob tem se zaveda, da se bo po tem, kar je storil, vseeno – ali ravno zato – ohranil na oblasti. Mednarodna skupnost je “tolerirala” vse njegove odločitve.
Po mojem mnenju bo samostojnost južnega Sudana pripeljala do vojne med Ameriko in Kitajsko – južni Sudan bo prvo bojišče te vojne. Američani se na jugu ne bodo zmogli znebiti “kitajskega faktorja”. Ko bo vojna izbruhnila, bo Bašir sodeloval z obema stranema. Kot do zdaj. Povsem vseeno mu bo, kdo bo v tej vojni zmagal. Le da bo on vladal.
Vi odločno zatrjujete, da je samostojnost južnega Sudana tako rekoč iztočnica za veliki globalni spopad?
Ta spopad se začenja, ni dvoma. Vojna ne bo potekala le v južnem Sudanu. To bo ločena ameriško-kitajska vojna, na različnih frontah.
Podobno bi lahko rekli za Afganistan, kjer zahod panično – in neuspešno – zida branike pred vzhodom?
In za Irak, Iran … Celo za Jemen in Somalijo.
Milijoni prebivalcev Darfurja so zaradi konflikta na jugu Sudanu, v katerem sta bila ubita dva milijona ljudi, plačali ogromno ceno. In zdaj, ko “južna vojna” vstopa v drugi krog, se bo tragična zgodba nedvomno ponovila. Zakaj je Darfur vedno žrtev odnosov med Kartumom in Jubo?
Cena, ki jo bomo zaradi odnosov Kartuma in Jube plačevali v Darfurju, bo samo še naraščala. Skokovito.
Tudi zaradi tega je večina ljudi v Darfurju, vključujoč vodilne intelektualce, izgubila skoraj vse upanje. Le redki so še sposobni kakršne koli iniciative. Med nami vlada mentalna in fizična paraliza. Večina ljudi ne ve, kako bi reagirali. Nikomur ne morejo zaupati, ne Baširju, ne Ameriki, ne Kitajski. Niti sebi ne več. Uporniške skupine so razpršene. Polja so uničena, živina pobita, vodnjaki uničeni. Vrstijo se posilstva. Napadi vladnih sil ne jenjajo. Humanitarne pomoči je vedno manj, potrebe po njej pa so čedalje večje. Vedno več ljudi je brez strehe nad glavo. Le še huje bo – postopoma bomo vsi Darfurci v begunskih taboriščih ali mrtvi. Vladni načrt bo dokončno uspel. Genocid bo uspešno zaključen.
Jaz poskušam združiti tiste, ki še imajo upanje. Nujno potrebujemo skupen politični cilj, skupno agendo. Zaradi svoje prihodnosti, zaradi preživetja moramo oblikovati “darfursko stališče” in biti pri tem odločni. Ne smemo pasti pod tuji vpliv – tujci so pri nas le zaradi naravnih bogastev. Nihče drug ne sme odločati namesto nas. A za zdaj je to žal utopija.
Medtem se v Darfurju nadaljuje tihi genocid. Tihi zato, ker se o njem zelo malo sliši.
Notranja darfurska nasprotja trajajo tako dolgo kot sam darfurski konflikt. Zakaj se različnim uporniškim skupinam nikoli ni uspelo združiti? Zakaj so nekateri uporniški “junaki” tako zlahka prestopili na vladno stran? Zakaj prav vsaka skupna iniciativa klavrno propade?
Imate prav, a na koncu predora vendarle vidim svetlobo …
Gotovo – nasproti prihaja vlak.
(smeh) Potrebujemo čas, veliko časa. Naša družba je popolnoma razbita. Enako velja za tradicionalen način življenja, za vrednote, za odnose v družini.
Ne, nikakor še nisem izgubil upanja. A hkrati niti približno nisem optimist.
Bili ste v Dohi, kjer je trenutno največje darfursko uporniško gibanje JEM (Gibanje za pravičnost in enakopravnost), ki ga vodi Ibrahim Halil, pred nekaj tedni podpisalo mirovni sporazum s predsednikom Baširjem.
V Dohi se v resnici ni zgodilo nič. Tudi tam so glavno vlogo igrali Američani in njihov posebni odposlanec za Sudan, generalmajor Scott Gration, ki je s seboj, da bi deloval bolj kompetentno, pripeljal še nekoga iz Združenih narodov. Kot sem že dejal, želijo Američani darfurski problem pomesti pod preprogo. Kot prah. Darfur mora zaradi njihovega interesa, povezanega z referendumom, izginiti z naslovnic, zato jim ustreza razpršenost med darfurski uporniki. Ker nas to dela šibke in se zato ne moremo resno upreti Kartumu.
Američani so nas preprosto zaprli v hladilnik. Za nedoločen čas. Zaradi volitev in referenduma je zdaj zamrznjen tudi mirovni proces.
Ko sem slišal novico o podpisu mirovnega sporazuma, sem se nemudoma spomnil na propadli – in vsiljeni – mirovni sporazum iz nigerijske Abudže iz leta 2006, ki je Darfurju prinesel veliko zla.
To je povsem ista reč, le da je v vlogi Minija Minavija [‘odpadni’ vodja ene izmed frakcij SLA, ki je leta 2006 podpisala sporazum z vlado, in Jammousov nečak] zdaj vodja JEM Ibrahim Halil. Kartumu spori med uporniškimi skupinami neskončno koristijo, saj želijo spopad med Darfurci.
Mi ne bomo podpisali ničesar, kar ne bo koristilo prebivalcem Darfurja, in svojih zahtev ne bomo zmanjševali.
Mar ni ironično, da je bil nekdanji ameriški predsednik George W. Bush glede Darfurja bolj “aktiven” kot Barack Obama, ki je kot senator večkrat dejal, da bi morale Združene države ukrepati? Kolumnist New York Timesa Nicholas D. Kristoff je pred dnevi predsednika Obamo med vrsticami celo obtožil, da z Baširjem pleše valček.
Darfurci smo upali, da nam bo Obama pomagal. V njem smo videli upanje. Kot senator je nekoč izjavil, da ne verjame v hudiča, ampak v zlo, in to vlada v Darfurju, zato ga je treba ustaviti.
Potem je postal predsednik. Naša morala je poskočila zelo visoko. Bili smo prepričani, da gre za človeka z vizijo. Verjeli smo mu, zlasti ko je obiskal begunce v Čadu. Zdaj o Darfurju ne govori več. Vse je prepustil svojemu posebnemu odposlancu, ki pa ima osebno agendo. Z referendumom na jugu se želi promovirati. Zato smo izgubili upanje, da nam bo Obama pomagal. Razočarani smo in jezni. Američanom ne verjamemo več, vedno so nas pustili na cedilu.
Kaj pa, če na jugu res znova izbruhne vojna? Zdi se, da do širšega regionalnega konflikta ni daleč. V Keniji vrvi, ugandska stabilnost je lažna. Eritreja, Somalija …
To je zelo možno. Zelo! Vojna bi se najprej hitro razširila po vsem Sudanu, država hodi po robu. Udarili bi se tudi med seboj na jugu, potem bi počilo navzven. Ogromno je različnih interesov. Kaos. Bojim se, da bo Sudan razpadel najmanj na tri ali štiri države.
Vse to je spodbujeno od zunaj, zaradi naših naravnih bogastev, zaradi spopada med Ameriko in Kitajsko.
Kako razumete nenadno prijateljstvo, ki je nastalo med starima sovražnikoma – čadskim predsednikom Idrissem Débyjem in sudanskim voditeljem Omarjem al Baširjem? Je tudi tu v ozadju zloglasni referendum?
To je del iste zgodbe. Je le eden izmed dejavnikov mehčanja odnosov, pometanja darfurskega prahu pod preprogo in ustvarjanja razmer za referendum. Američani so močno pritisnili tako na Kartum kot na N’Džameno. In nato se je zgodilo – prijateljstvo.
Toda kar se tiče nas, upornikov, predsedniški dogovor ni imel veliko vpliva. Proti vladi v Kartumu se borimo že od leta 2002 in še naprej bo tako. Do zdaj so nam čadske oblasti zaradi svojih interesov stale ob strani. Po državi smo se lahko prosto gibali, v Čadu je več sto tisoč darfurskih beguncev, oblasti so nam celo pomagale. Zdaj je naše gibanje omejeno, uradno nismo dobrodošli, a še vedno so odprte poti, po katerih se lahko prebijemo v Sudan. To so etnične povezave. Še posebej močne so med pripadniki etnične skupine Zagawa na obeh straneh meje. Ta za nas pač nikoli ni zares obstajala.
Zdaj je na čadski strani meje dokaj stabilno, na sudanski strani Darfurja, kamor smo se umaknili, pa je povsem drugače. Spopadi so vsakodnevni. Vladna letala napadajo vodne vire in pobijajo civiliste. Nekaznovano.
V Darfurju je okrog 20.000 pripadnikov mešane misije Združenih narodov in Afriške unije, ki pa ne počnejo ničesar koristnega za prebivalstvo Darfurja. Mednarodna skupnost s to misijo meče denar skozi okno. Ena sama takšna majhna kamera je za prebivalce naredila več dobrega kot vsi mirovniki skupaj, saj se morilci in posiljevalci bojijo, da bodo posneti (Jammous pokaže eno izmed kamer, ki sta jih pozimi v Darfur prinesla Tomo Križnar in Klemen Mihelič, podjetnik in ustanovitelj nevladne organizacije Hope). Hvala Tomu in Klemnu. Hvala Sloveniji.
Avtor članka: Boštjan Videmšek
5. maj 2010: Suleiman Jammous o razmerah v Sudanu, za Sobotno prilogo Dela Read More »
1. marec 2010: Tomov intervju za Dnevnik: Begunci pred segrevanjem ozračja
Begunci pred segrevanjem ozračja
Tomov intervju za časopis Dnevnik, 27. 2. 2010 (nelektorirano)
Na vaši zadnji poti ste šli iz Čada, čez Kenijo in Etiopijo v Džibuti in čez Somalijo v Jemen. Zveni nemogoče.
Da. Izpustili ste Sudan, kamor s kolegom Klemnom Miheličem nisva šla daleč v notranjost, ker je zdaj tam nevarnost prevelika.
Kaj ste iskali?
Najprej sva v Darfur odnesla miniaturne televizijske kamere, ki sva jih razdelila ljudem, ki so na prvi frontni liniji. Potem pa sem hotel naprej, da bi nazaj lahko pogledal z druge perspektive. Hotel sem videti položaj v Somaliji in v Jemnu, ker gredo tam stvari podobno pot kot v Čadu.
V Čad ste odšli v begunska taborišča prebežnikov iz Darfurja.
Da.
Kako lahko spopad v Sudanu povežete z Jemnom? A nista to dva zelo oddaljena svetova?
Človeška katastrofa, ki izhaja iz splošnega slabšanja razmer na afriškem vzhodu se širi. Ko sem bil prvič v Etiopiji sem bil priča kako prebivalstvo živi v nemogočih pogojih. Zdaj je slabše. Leta 2006 sem veliko časa preživel v begunskih taboriščih v Čadu. Takrat se mi je zdelo, da smo tam dosegli dno. Pa nismo. Leta 2006 sem videl mednarodno odločnost, da je treba učinkovito posredovati in da bomo to tudi storili. Zdaj te odločnosti ni več. Mednarodne organizacije so videti izčrpane in naveličane. Taborišča so bolj zanemarjena, pomoči je manj. Pričakoval sem, da bodo mednarodne sile vzpostavile vsaj sistem izobraževanja. Da bodo naredili šolske centre in ljudi naučili uporabljati računalnike. Če ljudje že morajo čepeti v begunskih centrih, bi se lahko izobraževali. To bi jim lahko dali. Pa nismo.
Zakaj se je tako preprosta ideja ponesrečila?
Delavci mednaordnih organizacij pravijo, da bi bile razmere v taboriščih predobre, če bi jih razvili v izobraževalne ustanove. Bojijo se, da bodo potem vsi pridrli v taborišča v Čadu in da bodo morali izobraževati celo Afriko.
Ampak logika vse begunskih taborišč je, da morajo biti začasna, ker se bodo ljudje ali izselili ali vrnili domov. To po svojem izvornem namenu niso stalne strukture.
To je načeloma res. Vendar se na politični ravni položaj nič ne izboljšuje. Begunci so prepričani, da bodo ostali v taboriščih še desetletja. Nimajo kam. To jih fizično in psihično izčrpava. Nimajo možnosti niti razmišljati, da bi si kako pomagali iz svoje stiske. Zdaj so popolnoma izgubili zaupanje tudi v Evropejce. Leta 2006 so mi govorili, da hočejo naše sile v Darfur in da si želijo prisotnosti evropskih sil iz zveze Nato. Američanom niso zaupali, enotam Afriške unije tudi ne. Verjeli pa so, da Evropejci lahko pametno posredujejo. Preprosto zato, ker je Evropa sprožila dve svetovni vojni in ve kako grozna je vojna. Evropa je bila kolonialna sila in ima izkušnje. Lahko drugim damo drugačen zgled. Sicer bodo nove sile kot je Kitajska počele enako kot so delali evropski kolonizatorji. “Sami ste znali biti grozni, Arabcem lahko daste zgled, da je mogoče delati tudi drugače,” so me prepričevali. Kenija je prav tako v stiski. Le, da v mestih vidite table z reklamami za hujšanje, ker se jim je razvil srednji razred. Za ostale pa je vedno slabše.
Tako je že dolgo časa. Kaj je na tem tako novega?
Novo je, da postaja res to, kar zahod najbolj skrbi. Ljudje vedno bolj razumejo agitatorje terorizma. Zaupanje v zahodno civilizacijo kopni. Narašča prepričanje, da je to sovražnik, ki proti kateremu se je treba boriti. To velja tudi za nove azijske velesile, ki ekonomsko zavzemajo Afriko. Afričani vidijo, da uporabljajo isto tehnologijo zavzemanja ozemlja kot zahod. Ujeli so duh, ki so ga Evropske sile spustile iz steklenice. Kitajska v Afriki postaja strašna sila, ki ponavlja isto zgodbo vseh prejšnjih kolonizatorjev. Afričani nimajo več vladarjev, ki bi tudi samo ustvarjali vtis, da njihove dežele napredujejo. V taboriščih ljudje sanjajo o maščevanju.
O koliko ljudeh govorite?
Samo v Čadu je med tristo in štiristo tisoč beguncev iz Sudana. Od maja do konca leta je prišlo okrog deset tisoč novih. Naseljujejo se v bližini taborišč blizu meje, ker jih UNHCR vanje sploh ne spusti. Pravijo, da je treba vsa zdjašnja taborišča prestaviti v notranjost Čada, ker je ob meji prenevarno.
V Čad ste odpeljali miniaturne kamere. V čem lahko žepne kamere spremenijo položaj?
Ne morete si misliti kakšen vpliv lahko imajo. S Klemnom Miheličem sva odnesla dva kovčka zelo majhnih kamer. Nesla sva jih na uporniško ozemlje v Darfurju blizu Faravije, ki ga zaseda odporniško gibanje Jem, gibanje za pravičnost in enakost. Večjih in manjših kamer je bilo 81.
Kaj z njimi počnejo?
Razdelili so jih ženskam, ki so na ozemljih pod njihovim nadzorom najbolj ogrožene. One so v največji nevarnosti, da jih posilijo ali se nad njimi izživljajo. Eno tretjino smo dali drugi najmočnejši skupini, ki se ni pridružila Jemu. Oni verjamemo odposlancu Obame Grechnerju, da bo našel formulo rešitve, združil frakcije in se pogajal z vlado v Kartumu. Te kamere sva predala v Ndjameni. Voditelji Jema pravijo, da jih predstavaljajo kot fundamentalistično islamsko gibanje, da pa imajo čisto drugačne ideje. V osemdesetih letih so bili res skupaj z islamisti opozicija amerikanizaciji Sudana, vendar so se politično razvili v druge smer. Tako pravijo.
Od sedemdesetih let naprej spremljam položaj v Sudanu. Takrat so odkrili nafto, Američani so bili naduti. Zato se je opozicija vrnila k zgledu El Mahdija, ki se je konec devetnajstega stoletja uprl angleškim kolonizatorjem, porazil armado generala Kirschnerja in odrezal glavo britanskemu generalu Gordonu. Enotnost jih je takrat naredila enotne in učinkovite. Vedo pa tudi, da je potem prišla še veliko večja britanska vojska, ki je pri Omdurmanu s strojnicami pobila trideset tisoč ljudi in zadušila upor. Zelo so se ukvarjali s tem kako se upreti modernim tehnologijam ubijanja. Odkrili so samomorilce kot orožje.
Kaj v tem počnejo vaše kamere?
Posnamejo tisto, česar mi ne moremo. V Darfurju se dogajajo zločini brez prič. Storilci se zelo bojijo, da bi jih kdo posnel pri njihovem divjanju. Posnetki lahko končajo na sodišču v Haagu kot dokazi na procesih proti vojnim zločincem. Lani maja sem nesel pet kamer, prenosnih računbalnikov in satelitskih telefonov. Že po mesecu dni so mi sporočili, da na ozemlju, kjer so kamere, ni napadov. Razburjenje je šlo do predsednika Sudana Bashirja, ki je protestiral, da je zdaj pa to preveč, da so v Darfurju še kamere. Kartum je tudi uradno protestiral. Sudanski mediji so to povzeli in zdaj vsi vedo, da so v Darfurju televizijske kamere v rokah žrtev. Možnost, da so lahko zločini dokumentirani, deluje kot preventiva. Si vi danes upate kaj ukrasti v supermarketu? Seveda ne, ker veste, da vas smemajo. Ta tehonologija lahko deluje tudi drugod. Danes smo vsi pod kamerami. Naj to tehnologijo dobijo tudi ljudje, ki jih lahko uporabijo kot obrambno orožje. Vse kar globalizacija počne v svetu, je mogoče dokumentirati s tehnologijo, ki jo je globalizacija naredila dostopno. Ena majhna kamera stane 40 evrov. V te svetove je treba upeljati video nadzor.
Vrhnunsko nadzorno tehnologijo uprabljate, da sistem obrnete proti njemu samemu?
Točno to. Naj sistem snema še samega sebe. Posnetki se nalgajo na trde diske prenosnih računalnikov in pišejo zgodbo, ki jo hočemo vsi pozabiti. Ljudje, ki so vzeli kamere, posnetkov nočejo dati na internet, da se ljudje ne bi naslajali nad njihovo nesrečo. Predali pa so nam nekaj posnetkov, na katerih lahko spremljate vse kar se je dogajalo od maja do novembra, ko Darfurja nihče ni opazil. Tam, kjer so kamere, so vlada in milice zdaj bolj previdni. Nikoli ne vedo, kje na vasi je lahko kamera, ker so to zelo majhne naprave visoke da centrimetra in široke en centimeter. Mi na avtocestah manj divjamo, ker se pojimo policijskih kamer. Nikoli ne vemo kje so. Enako deluje v Darfurju med napadi na naselja. Sedaj je možno identificirati storilce in pokazati kaj delajo.
Kaj je v tej zgodbi vaš osebni interes?
Rad bi posnel dokumentarni film. Letos se bom vrnil, zbral posnetke in razložil položaj. Tam se domačini borijo za meh vode, ki je je vedno manj, za preživetje svojih živali in pravico do namakanja svojih polj. Suša in lakota sta v jedru darfurske katastrofe. Spopadi med etnijami, med Arabci in črnimi Afričani so se začeli v osemdesetih letih kot posledica vedno manjših padavin in širitve puščave. Najprej ni bilo jasno zakaj je dežja vedno manj, sedaj pa vsi vedo, da za pomanjkanjem stoji segrevanje ozračja, ki ni naravni pojav.
Zato uporabljate izraz klimatski begunci?
Ta izraz so skovali v Združenih narodih, ki ga pa ne marajo uporabljati. Če drži, da je za globalno segrevanje odgovoren način življenja zahoda, je odgovornost naša. Tudi naša. Žrtve so tudi naše žrtve.
O tem sta na svetu vsaj dve teoriji.
Ja. Poznam obe. Ampak domačini verjamejo, da je to res. Dejstvo je, da se puščava širi, domačini pa verjamejo, da smo mi tisto zlo, ki je ustavilo dež. Naš obnašanje jih ni z ničemer prepričalo, da se motijo. Zato svarim, da se bodo množično obrnili k terorizmu. Ko sem bil tam leta 1979 so nas spoštovali. Veljali smo za tiste, ki vedo. Ki znajo. Zdaj preprosti ljudje v nas vidijo Satana, ki jim je vzel dež. “Zaradi vašega udobnega načina življenja nam umirajo otroci. Vi si doma kuhate in perete s stroji. Vse vam delajo stroji, ki jih napaja elektrika iz naše nafte. Zato k nam ni več oblakov iz kongoške kotline, ki bi dež izlile na Sahel. Zato smo v vojni sami s sabo. Vi ste krivi.” Je to res? Prepričani so, da je. To poslušam zadnje desetletje. Havadža, beli tujec, ni več dobrodošel sel, ki prinaša novice iz sveta in širi znanje. Danes se v Čadu, v severni Nigeriji in Kamerunu obrnejo proč, ker si vzel nafto iz zemlje in pregnal oblake. Tudi oni gledajo televizijo, veste. V vsaki vasi je satelitska antena. Gledajo naše filme. Ne morejo verjeti, da res živimo takšna življenja. Sanjajo o uporu med vojno za nafto, v spominih na zgodovino ko so Aarabci za evropske trge lovili sužnje, da so jih prodajali na tržnicah v Kartumu in Zanzibarju.
Sudan je kljub temu še vedno delujoča država.
To je res.
Med Kartumom in Džubo je vsaj birokracija, ki izdaja in pregleduje dovoljenja za gibanje po državi. V Somaliji se zdi, da država je obstaja več.
Točno tako. Za Somalijo ne potrebuješ vize. Potrebuješ zaščitnika, ki bo s plemenskimi vezmi zagotovil varnost tvojega prehoda. Ampak tako kot v Darfurju, te prebivalci sprejmejo, če jih prepričaš, da hočeš povedati njihovo zgodbo. V Somaliji so mi pomagali ljudje iz okolice Berbere, ki so mi hoteli povedati, da vsi podpirajo pirate.
Kako ste prišli do njih?
V Džibutiju sem v trgovini z visoko tehnologijo kupoval rezerven trdi disk in srečal človeka, ki se je po sateliskem telefonu v naprej dogovoril, da me bodo sprejeli. Vodil me je po starih trgovskih poteh, ki so jih ljudje uporabljali daleč preden so Evropejci dobili iluzijo, da so odkrili Afriko. Peljal me je tako, da se je izognil stiku s fundamentalisti. To je nevarno, ker obstaja možnost, da te ugrabijo. Ampak vzeli so me s sabo, ker se jim zdi, da nisem čisto bel in da ne prihajam kot zavojevalec. Peljali so me po svojih poteh.
Državnih institucij niste opazili?
Ne. Rekli so mi, da so imeli državo in da bi jo imeli, ampak da so tujci sesuli vse njihove poskuse, da bi jo obdržali.
Zdaj je to samo še ozemlje?
Da, ozemlje, ki deluje po veliko starejših vzorcih. Plemena so prevzela funkcije države. Sveta iz filma Padec črnega jastreba, v katerem nad Mogadišem letijo ameriški helikopterji pod zastavo Združenih narodov, ni več. Somaci pravijo, da namišljene ali resnične vodje terorizma zjutraj najdejo mrtve, vendar ni jasno kdo jih ubija. Odkritih predstavnikov tujih sil tam ni videti. Smrti pripisujejo agentom velikih sil. Nihče pa ne more narediti nič velikega. Tudi ožine Bab el Mandeb ne morejo učinkovito nadzorovati.
Tam se je razcvetelo piratstvo. Kako je ta zelo stara obrt postala moderen fenomen?
S sto let staro leseno barko sem se peljal iz Somalije v Jemen. Videl sem može, ki so me ves čas gledali tako kot džandžavidi v Darfurju. Česali so me s pogledi in nič rekli. Ni bilo čisto jasno kdo so. Videl pa sem veliko družin, ki so v vasi čez mejo pripravile gostijo dan po božiču lanskega decembra. Odkrito so mi govorili, da podiprajo pirate. Vedeli so, da me to zanima. Pripovedovali so, da so to njihovi junaki, ker jim pomagajo preživeti. Zavrnili so tudi vsak namig, da gre za kriminalce, ki se ukvrajao z zločinsko dejavnostjo. Pirati so priljubljeni. Omogočajo preživetje. Ne samo sebi in, svojim žesbnkam in tistim, ki živijo na Azurni obali, v Londonu ali v Kanadi. Denar pride tudi do njih na vasi. Proslavljali so zajetje britanske in panamske ladje. Od odkupnin živi cela Somalija.
Kako lahko to upravičijo?
Tudi sam sem vprašal. Rekli so, da jim mi ne pustimo živeti njihovega tradicionalnega življenja. Tako kot v Darfurju tudi v Somaliji ni več dežja. O tem, kdo je za to kriv se da razpravljati. Dejstvo pa je, da v njihovem morju ni več rib. Somalci so ribiči. Z lesenimi čolnih so od nekdaj lovili ribe. Potem pa so prišle ogromne tuje ribiške ladje, ki so pred njhovo obalo polovile vse ribe. Te ribe, ki jih zmrznjene dobite tudi v naših ribarnicah. Zmrznejo ji že na morju. Ker ni države so tuji ribiči pogumni in pridejo tik pred obalo, kjer protizakonito izropajo vse življenje v morju. Za Somalce ne ostane nič. Ni nobene organizirane državne vojske, ki bi jih pregnala. Nobene mednarodne policije. Piratstvo se je začelo z napadi na tuje ribiške čezocenake. Zahtevali so odkupnine za ribe, ki jih sami niso mogli loviti več, ker so buili s svojimi lesenimi barkami barkami nemočni. Rekli so mi, da imajo pravico krasti ljudem, ki ropajo njih. Potem je piratstvo prišlo v roke baronoim, ki so iz tega naredili veliko industrijo.
Gledate z naklonjenostjo na to početje?
Ne. Ne smimpatiziram in jih ne podpiram. Razumem pa preproste ljudi, ki ne čutijo solidarnosti s svetovnim redom, ki jih je pustil na cedilu. Somalci niso krotki ljudje. Pasti živine pa ne morejo več. Zato so šli z ribiči, ki poznajo svoje morje, v lov na tuje ladje. Mimo njihove obale gre vsako leto 20000 ladji, ki vozijo proti Sueškemu prekopu.
Z lesenimi barkami nadzorujejo najbolj prometnmo ožino na svetu?
Včasih je bila svilna pot najpomembneša prometnica med Evropo in Azijo. Arabci so to pot presekali v dvanajstem stoletju. Evropejci so jim prišli za hrbet in so objadrali Afriko, da bi se povezali z etiopskim cesarjem Ivanom, presekali Arabsko morje in zagotovili prosto pot luksuznega blaga iz Azije Evropo. Evropejci so na obali postavili postojanke in streljali na vse, česar so se bali. To so stare zgodbe. Zdaj se vračajo z novimi orožji in stražijo novo svilno pot po morju. Branijo jo pred tem, da bi jo Arabci nadzorovali. Tako kot mi njih, se oni bojijo nas. Nočejo, da bi se njihove ženske spremenile v vlačuge, fantje pa v odvisneže od heorina. V sedemdesetih letih so nas oponašali, zdaj ponovno nosijo tradicionalna oblačila in se držijo svojih navad. Tako so mi razložili svoja dejanja.
Nezaupanje je obojestransko?
Huje je. Mi se jim gnusimo. To težko spravim iz sebe. Odpor, da bi njihovi otroci postali takšni kot mi je zelo velik. Razumem ga. Skoraj me je strah govoriti, ker se bojim, da bom videti kot sovražnik svoje vrste. Pa nisem. Jaz tudi cenim uspehe moje kulture. Od udobja do tega, da si vse upamo. Svojo vlogo vidim kot posrednika, da se ne bi pobili med seboj. V tem, da bi rad preprečil vojno, se počutim mesijanskega. Drugje ne. Rad imam vse strani. Ljudje se pa ne marajo. Iščejo sovražnike, hočejo demonizirati drug drugega, da bi le dobili priložnost za spopad. Narodi pa jim sledijo. Ste gledali Avatarja? Če nekaj rabimo izpod vaših nog, vas moramo narediti za sovražnike. V sebi imajo veliko lepega in so za to pripravljeni umreti. Mimogrede jih bo kdo prepričal, da je to sveta vojna, v kateri je treba premagati hudiča. Bojim se, da se med nami pripravlja velika vojna, v kateri zahodna civlizacija ne more zmagati.
Z njimi ste šli iz Somalije v Jemen?
Šel sem z nizko leseno barko, ki vozi begunce čez ožino. Fundamentalisti iz Somalije se povezujejo s fundamentalisti iz Jemna. Peljal sem se z ljudmi, ki se ne bojijo umreti. To je strašna sila. Jaz nočem umreti, zares nočem. Njim je vseeno. Hočejo umreti za svetlobo. Tega ne morete premagati z mesoreznicami.
Potovali ste na leseni trgovski ladji. S čim pa trgujejo?
To je trgovina z ljudmi. Z begunci. Begunce iz Somalije vozijo v Jemen. Tam je boljše kot na tej strani. Obstajajo naveze, o katerih malo vemo. Oni pa vedo marsikaj o nas. V Britanskem muzeju so slike angleških vojakov, ki s sabljami na konjih šli na Mahdijevo vojsko pred Kartumom. V resnici so jih posekali s strojnicami od daleč. Zgodba ni tako zelo stara. Winston Churchill je prisostoval bitki pred Omdurmanom. Napisal je knjigo o tem. Somaci so zaradi svoje zgodovine skeptični do države. O velikih državah razmišljajo tako kot je razmišljal Janeza Drnovšek. Država je seštevek vseh sebičnosti. V majhni državi je seštevek vseh sebičnosti manjši. Zato je Drnovšek verjel, da Slovenija lahko postopa drugače, ker se sami spomnimo kako so nas zatirali.
Prišli pa ste v Jemen, ki je tudi velika država.
Ja, v Jemnu so nas pričakali jemenski cariniki. Pristali smo v Adnu, ki je veliko pristanišče. Jaz sem imel vizo, begunci pa so morali plačati vstop. Videl nisem, begunci so mi povedali. V Adnu sem izgubi stik z njimi. Kar izginili so. V taborišča me niso pustili
Kaj ste razumeli, da tam nastaja?
Prišel sem prvega januarja. Jemenci so mi hiteli zagotavljati, da so oni nekaj drugega kot Somalija. Niso vahabiti, ne marajo fundamentalistov in nič nočejo imeti z Al Kaido. Hillary Clinton je po poskusu razstrelitve letala nad Denverjem rekla, da Jemen predstvalja nevarnost. To so vsi zanikali. Hkrati pa so rekli, da bodo spremenili mnenje, če se bo z Jemmnom zgodilo to, kar se je zgodilo s Pakistanom in Afganistanom. V Somaliji lahko rečete, da gre za versko vojno. V Jemnu pa je veliko struj islama in zelo redki ljudje pripadajo strujam, ki kujejo maščevanje. Rekli so mi, da je Al Kaide več v Londonu kot v Jemnu. Bojijo se, da bodo pod pretvezo zaščite pred Al Kaido zasedli severni del ožine Bab el Mandeb. Jaz sem se v Jemnu počutil popolnoma varnega. Jaz sem to področje občutil kot nenasilno.
Se šalite?
Ne. Ste kdaj kje prebrali, da bi somalski pirati koga od zajetih članov posadk ubili? Niste. Tudi jaz nisem.
Bo Somalija rešila samo sebe?
Ne, sama zagotovo ne. Cela Afrika in Arabija ne more rešiti same sebe. Sami ne. Zdaj vsi potrebujemo eni druge. Apatija je splošna. Globalizacija nas je vse naredila brezčutne. To ni pametno. Moj oče je napisal knjigo “Ne vdaj se fant.” Opisal je svojo izkušnjo v koncentracijskem taborišču Dachau. Doživel je najhujše. Mrliče je nakladal v krematorij. Pa vendar je tudi Nemce predstavil kot ljudi. Spoznal jih je v zaporu v Kranju in v Begunjah in potem v tovarni smrti Dachau. Opisal je svoje srečanje z ljudmi ne z abstraktnimi Nemci. Ljudje živijo povsod. To knjigo vedno nosim sabo. Enaki smo.
1. marec 2010: Tomov intervju za Dnevnik: Begunci pred segrevanjem ozračja Read More »
16. januar 2010: Tomov prispevek za Sobotno prilogo, spisan v Sani, Jemen
S poti po Čadu, Darfurju, Etiopiji, Keniji, Džibutiju, Somaliji in Jemnu
Po sledeh tretje svetovne vojne
Še ena sipina in še en vzpon … in potem smo jo zagledali. Ležala je na mirnem morju kot prikazen.
“Sindbad?”
“Ajva, Sindbad! Sindbad!” je zarežal nazaj suhi vodja skupine.
Suhi temnopolti možje so se zagnali po pesku navzdol proti plaži, v črne tančice do oči zavite ženske in zmršeni otroci so jim sledili. Nato se je red obrnil. V manj kot meter in pol dolg čoln, ki ga je priveslal s starinske arabske barkače eden od mornarjev svetle polti z dolgim ozkim nosom in krivimi nogami v krilu, so najprej pomagali trem otrokom. Ko se je vrnil, je naložil naše štiri ženske. Predno so butnile ob ograjo, so dvakrat zavpile. Zalila jih je voda, malo je manjkalo, da se niso prevrnile. Puščavske žene redko znajo plavati; ob povodnih v deževnih dobah jih umre več kot od žeje v časih suše. Potem so trije možje zapluli proti barki, ki je pripravljena na odhod nervozno godla. Mene so vkrcali zadnjega.
Vse na barki razen smrdečega stroja v počrneli strojnici, busole in trnkov je bilo leseno. Način, kako so arabski mojstri pred stodesetimi leti z leseni zatiči in zagozdami povezali tramove in deske skupaj z visoko dvignjenim premcem in komandnim mostom na krmi v živi organizem, ki je do danes preživel vse monsunske viharje med Sueškim kanalom in obalami Irana, Pakistana vse dol do Indije, mi je vzbudil podobno spoštovanje kot vzpenjanje na najnovejše Boeingovo letalo. Kadar zmoreš spoštovati, se ti ni treba bati. Če domačini čutijo, da te zares zanima njihovo delo in življenje, ti ne bodo naredili nič hudega. Ampak osem arabskih mornarjev se je še naprej držal bolj zase. Čepeli so okoli vodne pipe na preprogi, pogrnjeni čez razžrte deske komandne ploščadi, in iz fižolovih pločevink srkali čaj. Le kapitan, edini Somalec v posadki, je prišel bliže, se rokoval in objel s svojimi možmi, potem pa brez sentimentalnosti od vsakega od nas pobral po petdeset dolarjev. Otroke in žene je poslal pod špranje med deskami komandnega mostu, može na premec, mene pa na vreče čisto na dnu, na katerih je pisalo Sim sim in Made in Ethiopija.
Zarohnelo je, zasmrdelo je po zažganem olju, da se je zazdelo, da ne bo mogoče vzdržati in bo treba bruhati. Kot na povelje smo vsi dvignili roko v slovo dečku z AK 47, ki je ostal na ravni peščeni obali in vse do zadnjega skrbel za varnost.
Kamere za Darfurce, s somalskimi begunci s staro brkačo v Jemen
Po mesecu dni v Čadu, Sudanu, Keniji, Etiopiji in Džibutiju se je obetalo, da bo noč in dan trajajoča plovba s skupino beguncev iz Somalije čez Adenski zaliv v Jemen prvi počitek.
Prvega decembra sva s Klemenom Miheličem s tovorom, zaradi katerega bi naju mimogrede zaprl vsak afriški diktator, pristala v N’Džameni, glavnem mestu Čada, in od takrat se je dogajalo; ves čas toliko dogajalo, da še ni bilo mogoče vse prebaviti in analizirati. Namesto sumničavih varnostnih organov čadskega predsednika Idrisa Debbyja so naju v letališki stavbi pričakali predstavniki obeh največjih frakcij darfurskih upornikov in mimo vseh običajnih ceramonij skozi VIP-salon, kjer smo ostali le toliko, da smo se do sitega naobjemali, skupaj s tovorom v dveh zakljenjenih petdeset-kilogramskih kovčkih odpeljali v bleščeče opranem terencu za skrbno varovane zidove Organizacije za pomoč darfurskim otrokom Amsed.
Najin tovor je bilo enainosemdeset videokamer, večina tako majhnih, da jih je mogoče skriti v skoraj vsako telesno odprtino. Klemen jih je prek spleta izsledil na Kitajskem, kjer jih s poštnino, davkom in carino dobimo že za 40 evrov. Ideja je bila Klemnova, jaz sem prispeval predvsem izkušnjo iz aprila, ko sem pet kompletov navadnih videokamer, prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov, kupljenih s prispevki, zbranimi na koncertu slovenskih in afriških neestradnih glasbenikov prejšno jesen v ljubljanski Festivalni dvorani, spravil do humanitarnega koordinatorja Sudanske osvobodilne armade SLA Suleimana Jamousa, ki je takrat s svojimi pomočniki “kampiral” takoj onstran meje. Čez en mesec je sporočil, da je na območjih, kamor so dospele videokamere, manj napadov, saj se džandžavidi, ki skupaj z sudansko vojsko in milicami poskušajo spremeniti demografsko sliko na največjem naravnem vodnem zbiralniku med Nilom in Nigrom, bojijo, da bodo posneti in razkrinkani prek satelitskih zvez in digitalnih medijev vsemu svetu. Zmanjšalo se je tudi število posilstev žena, deklic in dečkov – to najbolj zahrbtno orožje iztrebljanja darfurskih Afričanov, o katerem se ne spodobi niti sporočati, kaj šele poročati, saj med domačini v Darfurju prevladuje kulturni koncept, po katerem so si žrtve za posilstva v vsakem primeru krive same. Sporočil je tudi, da je drugi največji problem še naprej iskanje vode. Podnebne spremembe, za katere večina Sahelcev verjame, da so posledica arogantnega načina življenja v industrijskih deželah onkraj Sahare in Sredozemskega morja, preprečujejo, da bi oblaki, ki jih prinaša veter iz kotlin ob reki Kongo, zalivali Sahel kot nekoč. V imenu svojih domačinov, ki so se rodili s peskom v očeh in tako želijo tudi umreti, je prosil za vrtalno napravo, s katero si bodo lahko sami iskali vodo, da preživelim ne bo treba s trebuhom za vodo čez libijsko puščavo. Tam jih Gadafijevi vojaki z Berlusconijevim denarjem (beri: denarjem davkoplačevalcev EU) lovijo v posebna taborišča, iz katerih pot v mistično, z vodo še vedno obilno namočeno Evropo, najdejo le tisti, ki si jo plačajo s podkupnino. Tisti, ki tega ne zmorejo, ostajajo internirani, izpostavljeni vsem zlorabam – od prisilnega dela do trpinčenja; vse z argumentom, da jim nikoli več ne bo prišla na misel klimatska migracija.
Klimatski begunci
Na dokumentarni film “Dar Fur – vojna za vodo”, ki sva ga naredila z Majo Weiss v nuji predstaviti glavni vzrok razpadanja socialnega tkiva v celotnem Sahelu in posledice bega milijonov klimatskih beguncev, ki jim UNHCR ne prizna statusa, se je prvo odzvalo Gibanje za pravičnost in razvoj. In galerija Arka v Izoli, ki je povabila k sodelovanju slikarje in kiparje. Osemdeset jih je podarilo več kot sto svojih del za dražbo, oklicano na Ljubljanskem gradu za konec lanskega avgusta. Zbralo naj bi se dovolj za nakup 150.000 dolarjev vrednega mobilnega vrtalnega stroja, ki bi ga v sodelovanju z Amsedom prek pristanišča Duala v Kamerunu in Čada spravili k družinam pod nadzorom darfurskih upornikov. Zaradi spoštovanja do darfurske mirovne pobude pokojnega predsednika države dr. Janeza Drnovška smo vsi skupaj upali, da bo projekt civilne družbe, ki je dala zgled, podprla tudi politika, ki je trenutno na oblasti. A ta kljub medijskim izjavam zunanjega ministra Samuela Žbogarja, da se Slovenija lahko promovira in postane prepoznavna tudi skozi Darfur, ni naredila nič. Slike in skulpture še naprej čakajo kupce.
Klemen je založil denar in kamere povsem legalno uvozil prek partnerskega podjetja. Večina sredstev je bila spet zbrana na koncertu v Festivalni dvorani in ob pomoči številnih prijateljev ter simpatizerjev. Nič od tega si nisva vzela za strošek; tudi letalski vozovnici in zavarovanje je organiziral Klemen.
Največji naslednji problem je bil, kako kamare razdeliti tako, da bodo res dosegle ženske, ki so najbolj izpostavljene posilstvom. Brez sodelovanja z uporniškimi komandanti to ni mogoče. Uporniško gibanje sva že na letališču našla razdeljeno na tiste, ki verjamejo v mirovno misijo posebnega Obamovega odposlanca za Sudan Scotta Grationa, ki jih poskuša vse združiti pod eno marelo in tiste, ki sumijo, da jih hoče Grationna ta način samo poloviti, barantati z njimi s sudansko vlado in končno prodati Arabcem ter tako povsem po ameriško ugoditi lastnim interesom na sudanskih naftnih poljih. Prvi so si dali naziv “tehnični komite” in nimajo nobene vojske, prejemajo po petdeset dolarjev in v hotelu v N’Džameni čakajo na znak, da se vrnejo v Darfur po mandat svojih podpornikov. Drugi so Gibanje za pravičnost in enakost (JEM) z Ibrahimom Khalilom na čelu, ki je v času slovenske inciative za Darfur dvakrat obiskal predsedniško palačo, ne da bi sprejel naš mirovni predlog – kot skupaj z Abdelom Wahidom, vodjo furske SLA, ni niti ameriškega. Mirovni sporazum, ki ga je forsiral ameriški predstavnik Robert Zoelick (trenutni direktor Svetovne banke), je maja 2006 sprejel samo Minni Minawi, predsednik takrat najmočnejše frakcije SLA. To je sudanski vladi omogočilo, da so darfurske upornike razdelili in jim s strategijo “divide et impera” (deli in vladaj) skoraj zavladali. Humanitarni koordinator SLA Jamous me je kot Drnovškovega odposlanca aprila 2006 prepričal, da podpis ameriškega mirovnega predloga pomeni izročitev afriškega Darfurja v roke Arabcem ali vsaj vojno brez konca in kraja. Danes vsak lahko vidi, da je imel Jamous prav.
Vojna se nadaljuje.
S Klemenom sva bila vsako jutro priča bombardiranjem vasi na meji. Najbolj pa naju je pretresel pogled na nove in nove družine beguncev, ki jih v taborišča na čadski strani UNHCR ne sprejema, z izgovorom, da niso apolitični, saj podpirajo borce za svobodo, kar se vidi po tem, da je večina žensk nosečih. To, kar sva videla, je bilo predvsem stotine, tisoče otrok, ki tiho čepijo v skupinah brez očetov, ponavadi s staro mamo ali teto pred zasilnimi bivališči, ki si jih pletejo iz ostankov oblek pod vsakim trnastim drevesom na odprti, mrzlim zimskim vetrovom izpostaljeni planoti okoli taborišča Ore Kosuoni blizu Bahaji. To je nova vrsta beguncev – tako imenovani drugorazredni beguci in še bolj pozabljene žrtve od tistih v taborišču, ki ga UNHCR poskuša z izgovorom, da kraj ni varen, preseliti globje v Čad. Srečala nisva nobenega novinarja, nobenega poročevalca, ki bi se izpostavil za nedolžne in zahteval odgovornost organizacij OZN. Očitno je bolj atraktivno poročati z območij, koder naj bi ogrožala svetovni red Al Kaida.
Pozabljene žrtve novih vojn
Čeprav JEM že od vsega začetka obtožujejo, da ima v svoji agendi poleg pravičnosti in enakopravnosti tudi “fundamentalističen del”, se je Jamous 22. aprila pridružil tej skupini in potegnil za seboj tudi veliko komandantov proslule SLA Unity, ki je po Minawijevem prestopu na vladno stran združevala frakcije SLA, ki niso šle z Minawijem. Jamous nama je organiziral srečanje z Ibrahimom Khalilom in celotnim štabom: tam, med pripadniki vseh plemen Darfurja, tudi arabskimi in džandžavidskimi komandanti, ki so prišli posnet svoje izjave kesanja, ker so prej pobijali za sudansko vlado, sva začutila, kako zahtevno vlogo ima ta modri starec, puščavski asket, nekakšen sahelski Nelson Mandela. S karizmo in izredno duhovno močjo drži JEM, ki je zdaj poleg furske SLA, ki jo vodi Abdel Wahid, najmočnejša uporniška sila, in kot nekakšen svetnik preprečuje najhujše …
Jamousu, ki sem ga imel priložnost spoznavati tudi na dveh obiskih po mesec in dva v Sloveniji, sva zaupala tretjino kamer in prenosnih računalnikov, obamovcem v N’Džameni skoraj tretjino, štiri kamere pa sva pustila v rokah učiteljic v begunskem taborišču Ore Kosuoni. Eno kamero sva zaupala ženi, ki sva jo identificirala kot pretepeno na posnetku v prologu našega filma. Čas bo pokazal, kdo bo najbolj opravičil zaupanje.
Klemen je letel domov, da se dogovori z Gibanjem za pravičnost in razvoj za obljubljeno šolanje treh oziroma petih darfurskih študentov na slovenskih univerzah. Jaz pa sem se poskušal vrniti na območja na južni meji med Sudanom in Etiopijo, kjer so me leta 2003 zaprli, potem ko sem snemal trgovino s sužnji in brez vizuma pritekel prosit etiopske oblasti za pomoč. A razmere niso sedem let kasneje nič bolj varne, območje je še naprej zaprto. Ker sem dal besedo, da ne bom počel nič tveganega, sem se umaknil v Džibuti. In iz te propadajoče nekdanje francoske enklave – ki jo bolj kot pristanišče ohranja tihotapstvo med Arabskim polotokom in afriško celino in je hkrati baza francoska tujske legije in največje oporišče ameriške vojske v regiji – v Somalijo.
Pot v temo
Pluli smo brez ene same luči. Za varnost sta skrbela le po dva moža na vsaki strani palube. Čepe kot čuka sta oprezala za visoko s kontejnerji naloženimi ladjami in nižjimi, a še daljšimi silhuetami tankerjev, ki so se vsake toliko zarisale v polni mesečini. Nobena ni zatrobila v svarilo. Prečkali smo glavno aorto svetovnega gospodarstva. Sueški prekop na severu in ožina Bab el Mandeb, tukaj na jugu Rdečega morja, povezujeta Evropo z Indijo in Kitajsko podobno kot nekoč po kopnem svilena cesta. Te pozimi mirne, poleti divje vode prepluje vsako leto 20.000 ladij, na dan gre tod skozi tri milijone sodčkov nafte.
Kdor kontrolira te obale, je car.
Ali pa največji revež moderne dobe.
Vozila, ki vozijo v Somalijo, so v Džibutiju parkirana na cesti pred hotelom z istim imenom. Od ostalih jih ločiš po še težje prepoznavnih osnovnih barvah, še bolj obuškani pločevini, razbitih šipah in kupih visoko na strehi naloženih kontejnerjev z vodo, zavitih v mokro žakljevino. In ženami in možmi, ki postavajo okoli in te še bolj kot Džibutijci nezaupljivo motrijo izpod čela.
“Če jim pokažeš ljubezen, so najprej nezaupljivi, a potem se odzovejo enako,” me je pomiril eritrejski begunec, s katerim sva postal prijatelja, ko sem prišel v njegovo trgovino barantat za še en zunanji trdi disk, na katerega sem še enkrat za vsak slučaj prekopiral vse svoje premoženje. “Ne bodo te pustili trpeti. Če bodo videli, da si v težavah, ti bodo pomagali prej kot tvoji Evropejci doma.”
“Bossava?” je pomignil bliže eden od šoferjev z veliko bulo kata v licu.
“Varno?”
“Ne stoprocentno!” je odmajal z glavo in zavil z očmi tako, da sem nagonsko čutil, da se mu lahko zaupam. Ni bil videti tak kot “suhci” v ameriškem filmu “Black Hawk Down” (Sestreljeni črni jastreb). Ni bil videti brez osebnosti kot Indijanci v filmih z Johnom Waynom.
Čez pol ure pogajanj o ceni in dani častni besedi, da ne bomo šli skozi nobeno kontrolno točko nobene vojske nobenega somalskega klana, stoprocentno pa ne islamskih fundamentalistov iz gibanja al Shabaab, znanih po ugrabitvah tujcev, sem stekel po nahrbtnik. Srečal bom le njegove ljudi v vasi, kjer je bil rojen. In potem me bo spravil na ladjo, ki redno vozi begunce čez Rdeče morje v Jemen.
Odpeljali smo se takoj po zadnji dnevni molitvi. Tri ženske in dve hčerkici, en starec in polne vreče nečesa, za katere nihče ni hotel odgovoriti, kaj je v njih. Mejo smo prečkali v mraku, z vso hitrostjo in naravnost čez drn in strn čez puščavo. S pomočjo nekaj angleških in arabskih besed, za katere sva s šoferjem ugotovila, da jih oba poznava, sem izvedel, da vozijo čez mejo vsakih par dni in da so džibutijski mejni organi še najmanjši problem. Potem si je usta tako zabasal z katom, da jih je težko uporabljal, na ves glas navil sladko strastno somalsko muziko, mi ukazal, naj se sprostim, sam pa ure do prve molitve ob 4. uri kot jastreb ostro spremljal kolovoz skozi neosvetljeno, z nevarnimi kupi skal in vedno več trnastega grmovja pokrito pokrajino.
“Dve ladji! Ena britanska, ena menda panamska!” je bilo prvo, kar sem slišal navsezgodaj.
” Veličastno! Zdaj bomo pa praznovali? Zdaj bomo jedli!”
Za zajtrk ob devetih je bila na domu – zvezanem skupaj iz odslužene pločevine, kartona in plastičnih rjuh UNHCR na robu presušenega vadija s par obupanimi drevesi in zapuščenimi namakalnimi kanali – vsa vas. Od starih očetov in mam, ki so komaj pridrsali zraven z oguljenimi palicami, do tet in stricev tiste vrste, ki so mi kot otroku vedno nosili čokolado, do brihtnih dečkov in poganjajočih deklic, do najmanjših srmkavih in cmeravih, čim so uzrli tujca … so posedli po preprogah, nameščenih po tleh ali špičastih skalah na dvorišču, in iz velikih lončenih posod s prsti zajemali vročo proseno kašo, polito z omako iz pražene čebule.
“Prišli so ti pokazat, da vsi podpirajo može in fante, ki se na odprtem morju borijo za svobodo vseh nas.”
“Ala li li la lah!” je šlo skozi ušesa ulaliranje žena.
Tole sem strnil iz tega, kar so mi povedali: Somalija je bila zmeraj zelena. V vadijih rek, ki tečejo iz etiopskih gora, sta uspevala tudi krompir in riž. Krave so se pasle vsepovsod. Potem se je vreme začelo spreminjati. Po letih strašne suše v osemdesetih je prišlo obdobje divjih poplav. Takrat so ljudje ponekod v teh vadijih zgubili vse. V največji akciji so prišli na pomoč Združeni narodi. Vmešale so se tudi velike sile, ki pa so razmere poskušale izkoristiti za nastavitev svojih ljudi. Leta 1988 se je začela državljanska vojna. Leta 1991 je pobegnil zadnji predsednik. Od takrat je vsa oblast v rokah šestih družin oziroma klanov, ki sledijo svoje poreklo več stoletij nazaj, davno pred formiranjem kolonialne Somalije. Te družine so se ob pomoči različnih vojska, ki jih podpirajo, zdaj bijejo med seboj za vse, kar prinaša denar: pristanišča, letališča, mesta, trgovino z orožjem, drogami in drugimi luksuznimi izdelki … Gospodarji vojn so v Somaliji poslovneži, ki poleg standardnih trikov uporabljajo tudi tanke, oklepnike in težko topništvo. Običajno imajo tuje potne liste in bančne račune in vodijo operacije iz Londona ali vil na Azurni obali. Po neuspešni mirovni akciji modrih čelad leta 1992 je svet zapustil divjo deželo. Po tistem so tudi najpreprostejši Somalci izgubili zaupanje v mednarodne institucije – vse po vrsti skrbijo predvsem za privilegije kolonialnih sil. Ne verjamejo niti nam, ki se imamo za človekoljube. To pa zato, ker smo tiho in ne dvignemo glasu zanje. Velike tuje ladje jim pred nosom polovijo ribe. Ne morejo več preživeti od dela svojih rok niti kot kmetje, niti kot pastirji, niti kot ribiči. Več milijonov jih je zbežalo in še bežijo. Ostajajo tisti, ki vidijo smisel v okoriščanju s tem, kar jim je ostalo…
“Pirati?”
“Če vidiš, da je nekaj zrelo, imaš moralno pravico to utrgati. Če vidiš, da je nekaj gnilo – in svetovno gospodarstvo je nepravično in gnilo – imaš pravico to razmontirati in pobrati, kar je dobrega in to uporabiti za nekaj perspektivnega, recimo preživetje svojih otrok.” je z muko razložil šofer.
“Glej, kaj se dogaja z luno!” je vzkliknil eden od jemenskih mornarjev.
Luna je izginjala. Manj ko je je bilo, bolj je bilo mogoče čutiti čudno tesnobo. Ko je je bilo komaj še pol, se je pobrala in spet začela debeliti. Takrat se je razpoloženje na stodeset let stari barki popravilo.
Ampak zbližali smo se šele blizu polnoči, ko je začel peti moj satelitski telefon. Bil je namreč silvestrski večer. V Sloveniji so nazdravljali in mi prek SMS sporočil voščili srečno čisto desetko. “Naj se vam zatakne potica, naj vas pijača omami, da bo šla pamet tja, kamor sta že šla srce in duša,” sem odgovarjal, čeprav sem natančno vedel, da nimam prav in ne bi smel…
V novem peskovniku globalne vojne proti terorizmu
Nič takega ne obstoja kot bolj ljudje ali manj ljudje. Vsi smo ljudje. Dlje ko sem z neukročenimi ljudmi, manj se jih bojim. Pogosto se izkaže, da so ravno tisti, ki so videti najbolj divji, v resnici najbolj mili. Divji videzje lahko samo obramba. Gusarji okoli mene in moji sorodniki so bili noč na prelomu desetletja enako človeški kot oni, ki sva jih s Klemnom pustila v Darfurju.
In za take so se pokazali tudi plemeniti Jemeniti.
Pod veličastnimi grebeni ugaslega kraterja, ki zapira vhod v Aden – eno najlepših naravnih pristanišč, iz katerega so kolonialni Angleži še pred petdesetimi leti, dokler tretji svet ni zajel val samozavesti in želje po samostojnosti, nadzirali večino svetovne trgovine -, so nas naslednji večer ustavili pripadniki jemenske obalne straže. Somalske begunce in mene so možje z največjimi bulami kata v šobah naložili v čoln in odglisirali k poslopju lokalne emigracije; tovor je šel na drugo stran. Z vizumom, ki sem si ga pridobil na jemenski ambasadi so me takoj spustili naprej. Begunce pa so zadržali. Želel sem ostati z njimi, da bi videl, kaj se bo zgodilo, kot smo se prej zmenili, a me je šef skoraj na silo spravil čez rampo. Tam sem potem čakal skoraj do polnoči.
“Ni problema. Če plačaš ni problema. Takrat razumejo, da se je potni list izgubil v Somaliji.”
Sam šef emigracije nas je s svojo poltovorno toyoto razvozil po adenskih hotelih. Ženske posebej, somalske moške posebej, mene posebej. Naslednje jutro ob osmih je prišel eden od somalskih mož pome. Predno sva sedla na avtobus proti Sani, je rekel, da gre samo po svojo torbo tja, kjer je prespal. Ampak nazaj ga ni bilo. Še sedaj ne vem, zakaj ne.
“Ampak zakaj so se spet spravili na nas? Nigerijski študent Umar Faruk Abdulmutalab se je rekrutiral v teroristično organizacijo v Londonu – ne v Jemenu. Tako so nam vsaj povedali. Zakaj ne napadejo Londona?” je bil prvi glas ulice, ki me je dosegel v Sani.
“Ker nočejo razsutja na svojih tleh, ampak se pripravljajo, da bodo žrtvovali koleteralno škodo pri nas,” komentira večina tako domačinov kot tujcev, ki še niso pobegnili iz dežele.
“Američni pripravljajo medijsko podlago za napad na Jemen.”
“Ampak tudi šejk Muqtar Robow Abu Mansuur v Somaliji je pozval stotine svojh ravno izurjenih oboroženih simpatizerjev, naj gredo množično pomagat jemenskim bratom v njihovi vojni proti sovražnikom Alaha.”
“Mi nikakor nismo za terorizem. Naš islam je islam miru,” izjavljajo Jemeniti drug za drugim.
“Njihov islam je najbolj čiste, prvinske oblike,” meni Beatrice de Filippis, Italijanka, ki vodi marketing v turistični organizaciji Al Mamoon Intl. Tours.
“Mi nismo za terorizem – ampak če bodo prenesli vojno na naša tla, bomo vsi z Al Kaido,” poslušam.
Tako rekoč vse žene in dekleta v severnem delu Jemna so od peta do oči pokrite s črnimi tančicami, da se vidijo samo globoke temne oči in žametne trepalnice, s katerimi znajo narediti vse tisto, kar ženske v tako imenovanem svobodnem svetu ne zmorejo niti z razgaljenimi prsmi in nastavljenimi rodili. Skoraj vsi moški v Jemnu se ponašajo z velikimi zakrivljenimi noži za pasom, če ne vsak dan, pa zagotovo vsaj ob petkih, ko gredo vsi v mošeje, od katerih so bile nekatere zgrajene za časa življenja preroka Mohameda. Jemen je, podobno kot Darfur in severni Sudan in Somalija ter Afganistan in Pakistan, globoko verna muslimanska dežela. Korenine identitete Jemenitov, kot se sami nazivajo, segajo še dlje, v biblijske čase, ko so v kraljestvu legendarne kraljice iz Šabe, znane po ljubezenskem odnosu z modrim kraljem Salamonom, zgradili jezove in svoje z dežjem dobro namakane gore, spremenili v najbližjo podobo raja. Unikatna arhitektura priča o geniju, ki še danes preseneča s popolno harmonijo bližine z okoliško naravo. Vso zgodovino so morali braniti to podobo raja, tako pred Arabci s suhega polotoka, Perzijci, Grki, Rimljani, kot Turki in končno Britanci. Pričakovati bi bilo, da bodo zato rezervirani kot naši Bohinjci.
“Welcome to Jemen,” poslušam staro in mlado na vsakem koraku v stari Sani.
“Ljudje so tisto,” pravi prijatelj Gregor Erjavec, ki se z Nevo kar naprej vrača v Jemen. “Celo jemenski vojaki, ki stražijo zdaj spet odprto ameriško ambasado. Najprej je človek, šele potem profesionalec.”
Zahodni mediji poročajo o ugrabitvah tujih turistov, ne pa, da se razen šestim Korejcem nikomur ni nič hudega zgodilo. Plemena v odročnih krajih navadno zahtevajo odkupnino od centralne vlade, in ker je tej do tega, da turizem ostane, plačajo. Ugrabljeni so vsi po vrsti doslej zatrdili, da so pridržanje preživeli v največjem udobju in pozornosti. Nemški minister za kulturo, ki so ga baje zadržali, ne da bi vedeli, kdo je – Nemčija financira veliko projektov za ohranitev starodavne kulture – je dejal, da se je šele po tej izkušnji naučil zares spoštovati Jemenite.
Jemeniti spominjajo na nedolžne Sudance na začetku osemdesetih let, tik preden jih je ujela vojna za nafto in vodo. Pa na Patane in Paštune na plemenskih področjih v severnem Pakistanu in afganistanskem Waziristanu. Ni jim toliko za supermarket subkulturo, raje ostajajo zvesti svojem ljudskemu suku. Od kar so po satelitski televiziji v vsaki vasi videli, kaj ponuja zahodna kultura in kako živimo mi, jim ni več toliko do tega, da bi se njihovi otroci vrgli po nas. To je vzrok, zakaj vračajo nazaj v tradicijo.
“Pred dvajsetimi leti je bilo več kavbojk, majic in tenisk kot zdaj,” pravi nemški inženir, ki je prišel pomagat v času osamosvojitve izpod Britancev.
Od druge svetovne vojne, sploh pa zadnjih deset let zahodne globalizacije planeta z vrhuncem v bušizmu, ki se očitno nadaljuje v obamaizem, se je svet zelo spremenil. Zahodne elite ne obvladujejo več tričetrt človeštva kot v časih, ko so jih držale ujete v kolonilnih mejah in tudi potem, ko so jih spravili v matrike vere v komunizem ali demokracijo. Preživelih pozicij ni mogoče histerično ohraniti z močjo najmočnejšega orožja za množično ubijanje. To se je pokazalo tako v Sudanu kot v Somaliji pa tudi Iraku in se kaže zdaj na tromeji med Hindukušem, Karakorumom in Himalajo.
Težko je vedeti kaj je bolj res: ali je Veliki brat samo naiven zaradi zgodovine politike izolacije in predobrega materialnega standarda ali vse skupaj počne zavestno in z načrtom pokončati zadnje divje Indijance po celi Zemlji.
Nevarno je dejstvo, da je zakrivljene nože za pasom, pokrite ženske in gorske trdnjave, v katerih se urijo smrtni nasprotniki zahodne dvoličnosti in sprenavedanja, zlahka mogoče izkoristiti za medijsko zavajanje množic na zahodu, da so to divjaki, ki jih je treba iztrebiti, sicer bodo ustavili vlak vsesplošnega napredka v obljubljeno zlato Kalifornijo.
Kako smo bili potomci mezopotamske mestne civilizacije spretni pri iztrebljanju “divjakov”, ne da bi nas pekla vest, je najbolje analiziral Sven Lindquist v knjigi “Izrebite vse divjake” (Založba Sanje, 2009)
“Jaz, Alah, sem vas ustvaril različne zato, da se boste lahko učili drug od drugega,” pravi Koran.
V Sudanu in Somaliji in zdaj v Jemenu sem priča, kdo in kaj dela domačine skrajno nestrpne. In zato, ker prepoznavam mehanizme, verjamem, da se da izogniti naslednji vojni. Tisti, ki se trudimo stopiti v mokasine drugih (The Other, kot jih v svoji knjigi z istim naslovom imenuje pokojni poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuscinski), imamo dolžnost povedati, kaj smo se naučili. To kar smo se naučili je, da se vojne začenjajo na strahu in umišljenih predsodkih do drugih. Preveč nas stanejo gospodarji vojn na kateri koli strani že, da bi jih še naprej podpirali. Še je čas, da vsi, ki nočemo najti svojih otrok nekoč nekje mrtvih, stopimo skupaj.
Tomo Križnar, Sana, Jemen
16. januar 2010: Tomov prispevek za Sobotno prilogo, spisan v Sani, Jemen Read More »
27. junij 2009: Predlog rešitve preblema klimatskih beguncev in državno sponzoriranega terorizma v Sahelu
DAR FUR – VOJNA ZA VODO
Spomini na prihodnost
27. aprila je humanitarni koordinator darfurskih upornikov Suleiman Jammous po satelitskem telefonu sporočil, da je v krajih v Severnem Darfurju, koder smo Slovenci letos spomladi domačine oskrbeli z video kamerami, prenosnimi računalniki in satelitskim telefoni, sedaj manj napadov na civilno prebivalstvo. Džandžavidi – arabsko »hudiči na konjskih hrbtih«, ki jih organizira štirih največjih zločinov proti človeštvu obtoženi predsednik sudanske vojaške hunte v Sudanu, se boje, da se bodo njihovi obrazi pojavili na svetovnih tv mrežah. Enak sistem preko katerega vojni novinarji pošiljajo posnetke iz medijsko dobro pokritih vojn, omogoča zdaj tudi najbolj nedolžnim žrtvam v največji humanitarni katastrofi na Zemlji, da lahko sami pošiljajo posnetke požiganja, ropanja, pobijanja, posiljevanja, iztrebljanja in na ta način sami kličejo na pomoč vest Človeštva, ki se počasi vendarle ozavešča, da svetovna kriza ne ogroža le zahodnih gospodarstev. Največji problem preživetja družin pod nadzorom upornikov v Severnem Darfurju je sedaj tisti zaradi katerega se je vojna začela. To je pitna voda.
V zadnjih tridesetih letih je zaradi klimatskih sprememb, za katere domačini verjamejo, da so odgovorni razvajeni ljudje v industrijsko razvitih deželah, ki pokurijo največ fosilnih energentov in pregrevajo planet, v Sahelu padlo 40% manj dežja. Sahara zaradi segrevanja Indijskega oceana napreduje povprečno 7 kilometrov na leto. Oaze so opustele, vasi je zasul pesek, kmetje so izgubili še zadnje krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred in mladi fantje brez živali, ki bi jih ponudili v zameno za neveste in tako sprostili svojo naravno silo. Iz dežel onkraj Rdečega morja in vedno močnejših azijskih držav se selijo agitatorji in love neizobražene fante v nove in nove terororistične skupine, ki se trenirajo v težko dostopnih puščavskih gorah in pripravljajo na Veliko vojno z »Imperijem pohlepa, dvoličnosti in laži.
Tam koder so domačini še pred kratkim našli vodo z bajalicami in »izkopali« fosilno vodo enostavno z rovnicami, vode z tradicionalnimi načini ne najdejo več niti če kopljejo petnajst in več metrov globoko. Milijoni najbolj revnih ljudi na svetu, se pripravljajo na beg iz celotnega področja Sahela od Mavretanije do Sudana, kjer je vojna za vodo in nafto najbolj načela socialno tkivo, v evropske Alpe, koder nagonsko čutijo vodo. Milijoni najbolj nemočnih in od vseh pozabljenih ljudi v največji humanitarni katastrofi na Zemlji, razmišljajo da ni nič nemoralnega uničiti Satana.
Tisti pametni in modri, ki se zbirajo okrog humanitarnega koordinatorja Suleimana Jammousa, kličejo na pomoč in sporočajo, da vidijo rešitev v prenosni vrtalni napravi, ki bi jo bi bilo mogoče voziti iz kraja v kraj na terenskem vozilu, in prosijo če jim pomagamo vsaj z eno.
Na internetu so našli ustrezno vrtalno napravo v Nemčiji, iz druge roke stane 150.000 evrov, dobava je možna v treh tednih. Transport je mogoče varno speljati prek pristanišča Duala v Kamerunu in čez Čad do meje s Sudanom s pomočjo Organizacije za podporo darfurskim otrokom AMSED, ki ima sedež v N’Djameni.
Na ta način utegnejo preplašeni ljudje ostati doma. Na ta način se bo morda nehalo rekrutiranje milijonov obupanih mladih ljudi v vrste afriških talibov in priprave za napade na evropska tla.
Po petsto letih evropskega osvajanja sveta, po dveh svetovnih vojnah za kolonije, in po katastrofalnih posledicah globalizacije, nam dedičem evropskih zavojevalcev v Evropski uniji ostane danes ena sama pot. To je pot resnice in človekoljublja.
Slovenija in Evropska unija taka kot danes je, se morda lahko izogne žrtvovanju svojih otrok v novih svetovnih spopadih za nafto in teh, ki se pripravljajo za nadzor pitne vode, če takoj začne z akcijami, ki ji bodo vrnile spoštovanje in zaupanje čim več dobronamernih ljudi v tretjem svetu.
Če želimo, da bodo ostali na planetu upoštevali naše izkušnje, nas poslušali in nam morda tudi sledili, jim moramo takoj sedaj dati dober zgled.
Prosim lepa mlada nova Evropa, daj potegni svoje zalo obličje iz peska. Obriši si pesek iz oči in spreglej kakšne čudovite možnosti sodelovanja so pred teboj. Naj te občuduje ves svet, namesto da se vse svet obrne proti tebi združen pod praporji namočenimi v kri. Izkaži se že vendar in pomagaj ljudem v najhujši stiski z vrtalno napravo tako, da bodo sami lahko pomagali svojim otrokom. Vsi vemo, da to zmoreš, ne da bi zgubila kaj pudra. In potem nadaljuj pomoč s sistemom vrtalnih naprav za iskanja vode, ki bo rešil problem pitne vode ne samo v Sahelu, ampak tudi v celi Sahari. Nato pa skupaj z Afričani postavi vetrne elektrarne. V novem sožitju napelji solarne kolektorje. V novi simbiozi spremenimo vso Afriko ponovno v raj, v katerem so se rodili naši skupni predniki.
Lepo te prosim moja draga vrla lepotica Evropa, vdaj se že no Življenju, ki se ti ponuja!
Tomo Križnar, 19.junij 2009
6. junij 2009: Članek Zakaj Bašir pleše ali O anteni Janeza Drnovška, objavljen na portalu Razgledi.net
Zakaj Bašir pleše ali O anteni Janeza Drnovška
četrtek, 14. maj 2009
Tomo Križnar
Vesel sem prevoda in objave pogovora Grégoireja Lalieuja in Michela Collonoma z nekdanjim sudanskim diplomatom Mohamedom Hassanom o skritih vzrokih vojne v Darfurju /razgledi.net: Darfur in nove kolonialne vojne za afriška bogastva/, iz katerega se da lažje razumeti tudi ostale vojne v Sahelu in drugod po Afriki. Publicista nista Americana, kar je sicer že kar pravilo v vecini objavljenih tekstov, ki se ukvarjajo s to nehvaležno temo, ampak Belgijca, kar jima najbrž omogoca drznost, da poleg arabske vlade v Sudanu in držav Arabske lige ter Kitajske pozivata k odgovornosti tudi politiko »locuj in vladaj« Združenih držav Amerike in kolonialne Britanije, ki je zapustila oblast v Sudanu v roke potomcem arabskih lovcev na sužnje, kar seveda ni moglo povzrociti drugega kot takojšnji upor sužnjev.
Škoda le, da avtorja nista izkoristila priložnosti do konca in okrivila za današnje vojne v Afriki tudi druge države Evropske unije, kar mislim, da bi pomagalo lažje razumeti, zakaj vecina držav v Afriški uniji vkljucno z Azijo in Južno Ameriko danes podpira sudanskega predsednika Omarja Baširja – ne pa haaško sodišce, ki je marca za Baširjem izdalo tiralico z obtožbo, da je kriv štirih najvecjih zlocinov proti cloveštvu. Prispevek bi bil še manj politicen, ce bi nas spomnila, da je v casu razvijajoce se avtomobilske industrije in velikih potreb po kavcuku belgijska administracija posredno ali neposredno zakrivila smrt polovice takratnega domorodnega prebivalstva v belgijskem Kongu. Najbolj strastno porocilo o tej deklarirano »najvecji evropski filantropski akciji vseh casov«, ki pa se je sprevrgla v najbolj genocidno oblika suženjstva, v kateri je po ocenah umrlo vsaj deset milijonov domacinov, je moc prebrati v knjigi Adama Hochschilda King Leopold s Ghost. Ki jo je nujno treba prevesti in izdati v slovenšcini, zato da bo tudi vecina Slovencev morda le sprevidela, od kod mednarodni terorizem in doumela, da ni podpirati bušizem, za katerega se na splošno verjame, da nas varuje pred zdrsom nazaj v barbarizem, nic manj tvegano, kot je bilo med 2. svetovno vojno podpirati fašizem.
Edino podobno delo, ki ga že imamo v slovenšcini, s je decembra izdala založba Sanje pod naslovom Iztrebite vse divjake. Avtor Sven Lindquist ni kak zafrustriran aktivist, ki so ga islamski fundamentalisti izkoristili in indoktrinirali v janicarja proti evropski samozavesti, ampak spoštovan profesor na univerzi v Upsali, ki pa na kar se da siten nacin predstavlja ideologe, ki so evropsko nasilnost brezobzirno opravicevali z zadnjimi dognanji v znanosti in vzpodbujali ubijanje prekomorskih ljudi v korist zakonov evolucije: Georges Cuvier koncu osemnajstega stoletja z odkritjem, da svet ni staticen in da življenske vrste v naravi tudi izumirajo, Charles Lyell s prepricanjem, da se spremembe dogajajo v serijah majhnih dogodkov, do Charlesa Darwina in njegove teorije o preživetju najmocnejših in vzklika Roberta Knoxa: »Kakšno polje iztrebljanja leži pred saksonskimi, keltskmi in sarmatianskimi rasami«, in spoznanja Francisa Galtona, da še nobena rastlinska in živalska vrsta ni izumirala hitreje kot divjaški clovek … Lindqvist z elegantnimi potezami umetnika na najbolj preprost nacin razkrinkava aroganco stebrov evropske nadutosti in skrite sebicne motive. Nazorno pokaže kako so v vseh vojnah med tako imenovanimi civiliziranimi in divjaki Evropejci zmagali ne zaradi moci svojega superiornega duha, ampak zaradi premoci nove tehnologije za množicno ubijanja, ki jo je naprimer prinesla nova strojnica maxim s šestnajstimi iztrelki na sekundo.
Mark Cocker v knjigi Rivers of Blood, Rivers of Gold ocenjuje, da je evropska ekspanzija od zacetka pred pol tisocletja do danes neposredno povzrocil smrt vsaj petdeset milijonov staroselcev. To pomeni, da so staroselci na vseh ostalih kontinentih upraviceno doživeli uspeh Evropejcev kot najvecjo humanitarno katastrofo v zgodovini cloveštva. Dobicki pac opravicujejo vsa sredstva, zato se seveda strinjam z gospodom Hassanom, da se ne spodobi demonizirati Kitajcev, saj v Tibetu, Xinjangu in zdaj tudi v Afriki, ne pocnejo nic dosti bolj hude reci, kot Evropejci in naši krvni bratje Americani po vsem svetu.
Strinjam se z avtorjema, da »Sudan zdaj najbolj potrebuje napreden in demokraticen upor«, vendar si po izkušnjah ki sem si jih nabral v Sudanu v zadnjih petintridesetih letih, ne znam predstavljati, kako se da tak upor izpeljati. Arabci osvajajo Bilat el Sud – deželo crnih ljudi, kot se po arabsko rece Sudanu, ki se na prvih evropejskih zemljevidih razteza cez cel sahelski pas od etiopskih gora do Atlantika, že vse od trinajstega stoletja. Podobno kot prej Evropejci v evropejskem Novem svetu si prilašcajo zemljo in vodne vire, love sužnje, iztrebljajo tiste, ki se ne pokore, nacrtno spreminjajo genetsko strukturo prebivalstva in naseljujejo nova in nova nomadska arabska ljudstva z onkraj Rdecega morja.
»Vaša dežela je brez vode, suha in pusta, na drugi strani morja je dobro namocena zelena dežela, katere ljudje ljubijo mir …,« naroca prerok Mohamed v Koranu. Islam sicer podobno kot kršcanski nauk skrbno prepoveduje vsak rasizem, vendar so tako kot pri Evropejcih tudi pri Arabcih v interpretacijah edine resnice zmagali gospodarski interesi. Vse arabske vlade po odhodu Britancev so izvajale podobno politiko sudanizacije, beri arabizacije, po nacelu ein volk, ein land, ein führer, ki je imela za cilj narediti nacijo enovito, mocno in odporno in tako prepreciti Britancem ponovno vrnitev na sotocje Plavega in Belega Nila, kot se je na primer zadnjic zgodilo leta 1909, ko so v bitki pri Omdurmanu ti z novim orožjem maxim pobili trideset tisoc dervišev, ki so jih pricakali s sabljami in kopji, odeti v darfurske amulete in prepricani, da jim krogle ne bodo mogle do živega.
Bolj kot oba Nila skupaj in crna puhlica med njima, pa je prekletstvo najvecji afriški deželi prineslo odkritje nafte. Potem, ko se je ameriška firma Chevron, ki je odkrila fantasticne zaloge najbolj kakovostnega crnega zlata v savanah nagih afriških pastirjev južno od Nubskih gora umaknila zaradi poboja svojih delavcev, se je nad trpinceno deželo zrušilo samo nebo. Zadnja militantno islamisticna hunta že od prevzema nadzora nad naftnimi zalogami z državnim udarom pred enaindvajsetimi leti sistematicno militarizira vso družbo, oblaci tudi otroke v uniforme in celo ženske in dekleta sili marširati in vzklikati fundamentalisticne pozive na sveto vojno proti ponovni kolonizaciji Sudana, kot vlada imenuje vsako kritiko na svoj racun. Hkrati ko preprecuje vsak poskus, da bi se v bajno bogato deželo na Nilu vtihotapile knjige, revije in internet.
Ocitno nobena cloveška oblast na Zemlji zares ne želi razgledanih in svobodnih podložnikov. Tudi na drugi Atlantika vse ameriške vlade na podoben nacin pocno vse, da bi svojim vernikom preprecile spoznanje, da ne gre za konkvistadorsko nadaljevanje prisvajanja indijanskih ozemelj, ampak samo za obrambo. Po tem, kako zelo se trudijo prikriti kakšno škodo je naredil bušizem v odnosu tretjega sveta do razvitega in dejstvu, kako šibki smo se znašli belci v Afriki, kjer smo lahko prisotni zgolj in predvsem samo še kot dobavitelji humanitarne pomoci – v primerjavi z Kitajci, ki prevzemajo vitalne vire in tako gospodarski moc, s cimer pridobivajo tudi vojaško prednost, se mi zdi, da niti našim politikom v Evropski uniji ni do tega, da bi se navadni ljudje ovedli, »kako zelo so vse zajebali«.
Da tocno to: »kako zelo so zajebali« možnost, da bi se ljudje razumeli med seboj in izognili planetarni vojni, v katero nas hujskajo skriti oligarhi vojn na obeh straneh.
Kot clovekoljub, ki že vse življenje išcem Cloveka po vsej zemeljski obli, nisem ne z enimi ne z drugimi, sem pa z navadnimi ljudmi na vseh straneh neba, ki jih vidim podobno zmanipulirane, indoktrinirane in zlorabljene. Prvo, kar je treba narediti v danih razmerah, je treba tvegati in ljudem na vseh straneh povedati resnico, v kakšni nevarnosti smo se vsi skupaj znašli.
Ce kaj me navdušuje, me navdušujejo zadnja odkritja v raziskavah genoma, ki kažejo na skupno poreklo vseh potomcev vrste homosapiens, živecih na Zemlji – da smo torej vsi clani istega plemenitega plemena in iste žlahtne žlahte in da je ves svet svet. Strašijo pa me, vsemu temu novemu znanju (ki ga niso poznali niti sestavljalci Svetega pisma niti Korana niti Darwin in ostali) navkljub, nove in iste trditve znancev in tudi prijateljev, da so vojne vedno bile in vedno bodo in da je edina rešitev ce želimo, da nas vojne v prvem svetu ne dosežejo ta, da si pac svetovne sile merijo moci na hrbtih crnih sužnjev v tretjem svetu, koder živijo tretjerazredni ljudje, ki jih je, ce se že ne moremo izogniti žrtovanju na žrtvenikih sveta, kakršen je – pac manj škoda.
»Ampak na tem svetu vendar ne obstoja nic takega kot manj ljudje in bolj ljudje. Vsi smo samo ljudje!,« je ogorceno vzkliknil kanadski general Delaire, potem, ko ga je generalni sekretar OZN Kofi Anan leta 1993 odpoklical, iz Ruande trdec, da se ne da vec posredovati in prepreciti genocida nad Tutsiji.
Osvajalski pohod evropskega fašizma se ni koncal s posnetki kupov mrlicev v nemških nacisticnih taborišcih, nadaljuje se pod pretvezo vojne proti terorizmu in spopada civilizacij, ki naj se mu ne bi bilo mogoce izogniti.
Vecina prebivalcev zahoda mirno caka na Obamovo novo strategijo v severnem Pakistanu in Afganistanu.
Domacini v Sahelu odkimavajo in ponavljajo, da se že vidi, da bo Obama sledil Bushevo politiko in da zato upanja ni vec.
Prebivalstvo EU pa se še naprej ne odziva na obupne klice na pomoc onkraj Sredozemskega morja in Sahare, koder zaradi posledic klimatskih sprememb, ki jih povzroca udobni stil življenja v industrijskih deželah, 50 milijonov domacinov v Sahelu ne more vec preživeti od dela svojih rok. Najbolj podjetni na veliko umirajo med obupanimi prizdaveanji, prebiti se cez Saharo in naprej cez Atlantik in Sredozemsko morje, na istih karavanskih in morskih poteh, koder so trgovci nekoc gnali in tovorili v evropske metropole sužnje. Ali pa se iz ljubosumnosti, zavisti in sovraštva, ker so jim vse možnosti v Evropi zaprte, množicno pridružujejo teroristicnim skupinam v gorah Tibestija in Hoggarja.
* * *
Po mojih izkušnjah ni modro racunati, da nas bodo drugega pred drugim rešile politicne elite. Kdor koli bo že še prišel v pisarniške dvore, bo imel iste možnosti najti podobna opravicila, da so za vse krive ovcice, ne pastirji. Verjamem, da moramo torej mi navadni ljudje zbrati toliko zaupanja, da se bomo spet zaceli srecevati z navadnimi ljudmi na drugi strani. In jih poslušati. In cutiti …
Sam se od februarja 2006, ko sem bil poslan kot predsednikov odposlanec med upornike v Darfur, srecujem, poslušam in cutim z kar nekaj domacini v najvecji humanitarni krizi na Zemlji kot genocid imenujejo OZN. Najbolj tesen odnos sem zadnja tri leta navezal z humanitarnim koordinatorjem Sulejmanom Džamusom, ki je v najhujših casih z humanitarno pomocjo, ki jo je izboril od velikih in majhnih tujih nevladnih organizacij, da so zacele dobavljati tudi na podrocja pod nadzorom upornikov, rešil na sto tisoce življenj otrok, mater, žena in deklet. Džamus je preprical svoje, jaz pa svoje – konkreten rezultat sodelovanja je zametek preprostega sistema video nadzora, ki smo ga marca letos pretihotapili v Darfur in po predsedniku, ki si je najbolj izpostavil za rešitev krize, imenovali Antena dr. Janeza Drnovška.
Lokalni vohuni so seveda takoj obvestili vladne sile v utrjenih trdnjavah o novem orožju, ki so ga upornim družinam dobavili tuji imperialisti, da bi z ponarejanjem posnetkov na miniaturnih prenosnih racunalnikih, ki jih pošiljajo svetovnim medijem prek prirocnih satelitskih telefonov, še bolj diskreditarali šerijatske oblasti. Sudanska vlada je prek diplomatskih kanalov Republiki Sloveniji pri prici sporocila, da so jih prvi objavljeni posnetki »zelo razjezili« in da je »tolerance zdaj konec«. Kar najbrž pomeni, da v primeru, ce me ponovno ujamejo na sudanskih ozemljih, zame ne bo vec sojenja. Za Africane v Darfurju pa je moja vrnitev, ko sem enkrat že nastradal, potem ko me je Minavi, to je tisti vodja SLA, ki je maja 2006 kot edini od darfurskih upornikov podpisal mir s sudansko vlado kakor so ga orkestrirali Americani pod taktirko Roberta Zoelicka (ki je za nagrado postal direktor Svetovne banke), predal mandatnim silam Afriške unije, te pa naprej sudanski vojaški varnostno-obvešcevalni službi, ki me je obsodila na dve leti zapora … pomeni, da mi prav zaradi tveganja, ki sem se mu izpostavil, koncno morda le lahko bolj zaupajo.
Ceprav ni bilo dobavljenih vec kot pet kompletov v skupni vrednosti manj kot pet tisoc evrov (to je samo polovica sredstev, ki jih je zbrala civilna iniciativa s slovenskimi neestradnimi glasbeniki na koncertu v Pionirskem domu lani novembra), so napadi džandžavidov – konjenikov na konjih in kamelah na afriške vasi v Severnem Darfurju naenkrat prenehali. Vladni placanci ne vedo, kje tocno so nastavljene kamere, kdo jih nosi, kje potujejo majhne oci svetovne javnosti, ki utegnejo ob požiganju, ropanju, posiljevanju, pobijanju identificirati storilce iz lokalnih arabskih plemen in jih kot najbolj sramotne zlocince predstaviti na tujih televizijah in spletu. To je to, cesar se preprosti banditi od blizu in dalec najbolj boje.
V Darfurju smo Slovenci zato dobro prepoznavni. Ob tabornih ognjih v dolgih noceh domacini širijo zgodbe o komaj dveh milijonih trmastih ljudi, ki so na soncnih pobocjih Alp ubranili svoj jezik in obcutljivost pred turško kot tudi pred evropsko vojsko in si upajo podobno kot tudi oni sami misliti in cutiti s svojo glavo in srcem tudi danes – vsem Amerikancem in Kitajcem in drugim velikim silam navkljub.
»Ce bosta kdaj morali bežati zaradi take ali drugacne kataklizme – pridite sem,« so mi veckrat rekli plemenski vodje. »Dali vam bomo vodo in zemljo in semena …«
* * *
»Letos si mu nesel kulije, drugo leto bo hotel že bicikel, potem bo pa že gor prišel,« me je napadel klen gorenjski kmet z Okroglega pri Naklem.
Zakaj moji Gorenjci ne cutijo solidarnosti z pripadniki istega razreda manj kot pet ur leta po zraku dalec, sem posumil, ko me je vprašal, ce je res, da »imajo zamurci vecje kurce«.
To glede moških spolovil v Afriki je najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga ne postavljajo samo slovenski moški, ampak tudi ženske. Za te kaže, da so tako zelo cankarjansko nepotešene, da nam utegne vecina uiti. Ker obrezovanje v Evropi 21. stoletja zagotovo ne pride v poštev, zato ne bi bilo neumno sugerirati našemu ministrstvu za zunanje zadeve, da podeli vecje število vstopnih vizumov Africanom. A se bojim se, da se bo temu najbolj zoperstavil prav prazgodovinski strah naših mož, da bo zato izginil mili rožnati nadih na licih naših otrok. Ta strah je verjetno vzrok, zakaj se je bolje obrniti stran in nic videti in nic slišati in nic vedeti in družine na drugi strani Sredozemskega morja in Sahare enostavno pustiti shirati od žeje in nesmiselnih vojn.
Veliki vecini Sahelcev, ki sem jih vprašal, ce si želijo migrirati v Evropo, je izjavila, da si želi kvecjemu na obisk. Evropa je prevec mrzla in odnosi med ljudmi so prevec hladni za cloveka vredno življenje. Nomadski kamelji pastirji ljubijo svoje vroce suhe kamnite ravnine krite z iskrecimi se zvezdami kljub sušam, podobno kot mi ljubimo svoje zelene z livadami in gozdovi pokrite hribe. »Zato se pa borimo!« mi je pojasnil mlad vojak Sudan Liberation Army. »Rodil sem se s peskom v oceh in s peskom v oceh bi rad tudi umrl,« gre tuareška pesem.
* * *
Kadar pomislim na Evropsko unijo vidim mlado lepo prikupno dekle, kakršno smo sprejeli v kolektivno podzavest ob njeni širitvi tiste cudovite majske dni leta 2004. Doma v Sloveniji ali nekje na drugi strani planeta ob misli na moderno Evropo v duhu ne vidim stare zguljene zlovoljne cipkaste dame z aberneki krivde zaradi strahotno krute zgodovine, ampak svetlo podobo sijoce ocarljive mladenke, ki prav nic ne skriva, da je tudi nadvse samozavestno seksi. Mikavna je tako zelo, da je sposobna zapeljati ves svet. Za praporom, ki ga nosi, derejo množice vseh barv in potez. Simbol v njeni desni roki je nekaj kot tehtnica, ki predstavlja Pravico.
To je podoba Unije, kakršno si želijo tudi milijoni, ujeti v begunska taborišca v Darfurju in Cadu kot tudi borci za svobodo v prvih vrstah. Srecal sem malo izobraženih prebivalcev Zemlje, ki niso vedeli, da so se ideje humanizma in clovekoljubnosti razvile na tleh stare celine in da torej Evropa ni rodila samo darwinizma, do popolnosti prignanega rasizma, stehnicirane evgenike in industrijskega nacizma in komunizma, ampak istocasno tudi zarodke najbolj plemenite in žlahtne tradicije spoštovanja Cloveka v vseh oblikah, plemenih in žlahtah, ki so izšle iz potomca tiste prve mutacije gena pred stoosemdesetimi tisoci let, ki je nekje v vzhodnoafriških savanah prvi vzkliknil: »Jaz sem!«
EU vidim kot enega od udov oziroma organov cloveštva, ki tako kot vsi sistemi najbolje uspeva, kadar so vsi gibi posameznih elementov in povezav usklajeni. Leva noga, desna noga, leva roka, desna roka – omogocajo gibanje. Levo oko in desno oko – skupaj nudita globinsko ostrino, ki je ne more dati samo nobeno oko. Vsak element prispeva celoti nekaj. Ud, ki ima najvec izkušenj z zlom, lahko najvec pomaga ostalim udom, da se ne nalezejo istega zla in ne ponovijo iste izkušnje. Prav zaradi izkušenj z katastrofalnimi posledicami imperialnega kolonializma zaradi katerih so umirale in še danes umirajo desetine milijonov nedolžnih žrtev in prav zaradi aktiviranja dveh najvecjih svetovnih morij, ki so od zacetka uclovecevanja do danes najbolj prizadele celotno cloveštvo, se od dedujoce Evrope pricakuje, da bo postala glava oziroma srce oziroma duša cloveštva in preprecevala podobne padce v casu, ko množice po vsem planetu izgubljajo zaupanje v Združene države Amerike kot edine najvecje preostale supersile, ce si še poslednjic dovolimo odmisliti Kitajsko.
A se zavedamo, kaj vse lahko naredimo kot eno telo skupaj z Africani, Azijci, Americani … Evropska celina, naši predniki, so v zakladnico cloveštva prispevali tudi najbolj fantasticne daritve in bili prisotni v najbolj velicastnih triumfih cloveške vrste. Nismo samo žrtvovali tujih ljudi na žrtveniku razvoja demokracije ampak smo se zapisali kot najbolj spoštovanja in zaupanja vredni prebivalci Zemlje.
Razširjena Evropska unija ima torej pred seboj zahtevno izbiro: lahko se odloci in postane zgled varovanja clovekovih pravic in prva clovekoljubna super sila, ki prevzema vodenje cloveštva na osnovi novega medsebojnega spoštovanja in zaupanja, ali pa še naprej tišci glavo v pesek in se pretvarja, da se sploh ne zaveda, kam so se premaknili centri moci potem, ko je prodala svoj koncept po katerem dobicek opravicuje vsa sredstva … in shira in razpade v istem kaosu arogance in ignorance kot tisti, ki ta trenutek hujskajo množice ponavljati zgodovino s praporji, namocenimi v kri.
Evropska unija bo preživela, ce takoj, ta trenutek, ne jutri ali pojutrišnjem, ampak pri prici naredi vse, kar ji omogocajo sredstva, ki jih vendarle še vedno ima na voljo, in si ponovno pridobi zaupanje in spoštovanje cim vec ljudi v tretjem svetu. To kar ta trenutek lahko stori za vrnitev spoštovanja vsaj do tiste mere, ki ji je nekoc že pritikalo, bolj ucinkovito, kot je naredil prejšnji papež s tem, da se je opravicil za vse, kar so naredili zlega misionarji, je cisto konkretno to, da dobavi na podrocja v Severnem Darfurju, koder zaradi kriticnega pomanjkanja vode, ki pomeni zdaj, ko so se napadi džandžavidov nehali, najvecji problem preživetja otroci, vrtalno napravo, ki bo uporniškim družinam omogocila, da bodo sami lahko iskali vodo.
Vode je v Darfurju na pretek, saj planote in gore Džebel Mare love oblake ki jih nosijo vetrovi iz doline Konga in so zato najvecji vodni rezervour med recnima sistemoma Nila in Nigra. V Sahari in drugod po Sahelu ni vode tudi ce koplješ sto metrov globoko, v Darfurju so v sušni dobi še pred kratkim prišli do vode s kopanjem v dno presušenih recnih vadijih samo osem, devet metrov globoko. Ampak zaradi povprecno 30 odstotkov manj manj dežja v zadnjih štiridesetih letih se je voda sedaj marsikje umaknila globlje pod zemeljsko skorjo in jo je zato težje najti in odkopati s tradicionalnimi rovnicami kot v starih casih. Zdaj kopljejo dvanajst, petnajst metrov, jaški se jim zato pogosto sesedajo, fantje umirajo zaradi zadušitve s peskom, vode za žejne ljudi in živali pa še vedno ni.
Sulejman Džamus, ki je po satelitskem telefonu poklical na pomoc 27. aprila na dan upora proti okupatorju, je sporocil tudi, da so na internetu našli ustrezno vrtalno napravo v Nemciji in da stane iz druge roke 150.000 evrov. Dobava je možna v treh tednih. Transport je mogoce popolnoma varno speljati prek pristanišca Duala v Kamerunu in vse do meje s Sudanom s pomocjo Organizacije za podporo darfurskim otrokom AMSED, ki ima sedež v N’Džameni, Cad.
Vecino transportne poti in ljudi na njej osebno poznam in osebno garantiram s svojo glavo, da bo projekt uspel.
Zamisel sem prvic objavil v intevjuju v Sobotni prilogi Dela, ki je izšla dan pred 1. majem. Do sedaj so se javili trije posamezniki. Eden pravi, da je družina dobila dedišcino, od katere so pripravljeni prispevati 20.000 evrov. Od politikov me je v državni zbor na pogovor poklical poslanec stranke Zares Franco Juri in obljubil, da bo v nekaj dneh organiziral predstavitev projekta ostalim poslancem.
Evo upanje, ljudje!
Da, skuhaj si že sam tisto kavo, Janez!
2. junij 2009: Intervju s Tomom Križnarjem: Vsi smo udje istega telesa, objavljen v Mladini
Vsi smo udje istega telesa
Intervju s Tomom Križnarjem za Mladino
“Resnično se borim danes,” je ob desetem dnevu gladovne stavke, s katero želi opozoriti na situacijo v Darfurju, na svojem blogu napisala ameriška igralka Mia Farrow. Sulejman Jammous, vodja frakcije darfurskih upornikov, je povabljen k ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Tomo Križnar je te dni prvič poročal slovenskemu parlamentu o stanju v Darfurju in pomoči pri nakupu premičnega vrtalnega stroja, saj morajo Darfurci za vodo kopati vse globje in globje. “Voda je pa ja osnovna pravica vsakega”, je dejal Tomo prejšnji teden na ljubljanskem Rožniku. Dokumentarni film Dar Fur – Vojna za vodo potuje po mednarodnih filmskih festivalih, knjiga bo nastala do septembra.
Mednarodno kazensko sodišče v Haagu je izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsdnika Omarja al Baširja zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ta pa je iz svoje države izgnal večino humanitarnih organizacij.
Antena dr. Janeza Drnovška pa v svet pošilja prve posnetke darfurskega trpljenja, ki so jih posneli Darfurci sami. Pet kompletov sodobnih komunikacijskih naprav je Tomo pred približno dvema mesecema odnesel v Sudan in domačine vključil v tok svetovnega komuniciranja. Prve fotografije, ki so prišle do Slovenije, so bile fotografije devetih staroselskih Furov tik pred usmrtitvijo v sudanskem Kartumu. Obsojeni so bili brez dokazov, je dejal Tomo.
Kaj bi pomenila dejanska aretacija sudanskega predsednika Omarja al Baširja?
Izdaja tiralice za sudanskim predsednikom Omarjem al Baširjem je v Afriki, Arabiji in celo južni Ameriki povzročila strašne reakcije in v stvari podprla Bashirja, skritizirala pa haaško sodišče. Prvi, ki mora pred to sodišče za zločine proti človeštvu je George W. Bush. Ko je bila tiralica izdana, sem bil v čadski N’Džameni. Razen darfurskih upornikov in taboriščnikov, torej beguncev, so bil vsi proti haaškemu tožilcu Luisu Moreni Ocampu. Ali je mogoče, da je ves ta tretji svet pokvarjen oziroma kriminalen, kriv? Ni mogoče. Ti ljudje so bili samo zapeljani od svojih diktatorjev, od svojih lokalnih političnih elit, ki so izkoristile srd ljudstva proti bušizmu in predstavile Baširja kot glavnega borca proti njemu. Bilo me je groza, ko sem videl, ne samo v Čadu, tudi v Nigeriji in Kamerunu, kamor sem potem potoval naprej, preproste ljudi nahujskane proti nam, da v bistvu izkoriščamo haaško sodišče, tako kot so izkoriščale kolonialne sile tam od leta 1500 naprej. Vsakič so opravičevale zavojevanja dežel v tretjem svetu. “Mi prihajamo pomagat, prinašamo vam človekove pravice, rešujemo vaših despotov, prinesli vam bomo dobro življenje”, v resnici pa so zmeraj samo navrgle nov način izkoriščanja, da se niso mogle razvijati.
Brez ilustriacije zgodovine ne moremo razumeti množic, zakaj so tako v Aziji kot v Afriki in južni Ameriki prot haaškemu sodišču, proti Ameriki in tudi proti Evropi. Amerika je naš otrok, te anglosaško-židovske naveze, ki danes skušajo obvladati svet, so prišle iz Evrope, ki mora pregledati svojo zgodovino, vsaj tako kot cerkev. Cerkev se je opravičla za grehe, ki jih je storila v imenu misijonarstva, evropsko prosvetljenstvo pa se nikoli ni.
Kdo konkretno v Evropi bi moral narediti prvi korak naprej?
Francozi bi morali podreti Eifflov stolp. To je simbol napuha, samozavesti, to je babilonski stolp, ki so ga gradili za tisto industrijsko razstavo okrog 1890, ko se je verjelo, da bo tehnika in tehnologija rešila svet in so množice odhajale v Afriko, za razliko od danes, ko tja ne gre nobeden več. Takrat so masovno odhajali, tudi drugam, na primer v Azijo, da bi tam razsvetlili temo v srcu teme. Prosvetljenstvo je pobilo več indigenih ljudi kot pa misijonarstvo. Prepričanje v superiornost razumov, ki je zgradil Eifflov stolp je poklalo toliko domačinov v tretjem svetu, kjer so potem nastale frankofonske kolonije. Francija danes počne največje grdobije v Afriki. Ne samo, da so preko lokalnih rabljev pozivali h pokolu Tutsijev v Ruandi, da bi ohranili svojo frankofonijo v vzhodni Afriki. Zdaj sem v Čadu videl, da preprečijo vsako iniciativo, ki skuša pomagati domačinom. Kdorkoli hoče narediti plantažo, na kateri bi zaposlil ljudi, farmo, rudnik ali samo šolo, knjižnico, ne more mimo Francozov. Kontrolirajo vse in ljubosumno čuvajo svojo nekdanjo slavo, ki je že dolgo časa ni več. Raje vidijo, da ljudje crknejo, kot da bi se izobrazili, finančno in materialno opomogli in jim potem postali nevarni. Vse zato, da ščitijo par družin, ki se še zmeraj ukvarjajo s svojimi starimi posli, naj bo to z nafto, diamanti ali drugimi rudninami.
Nova velesila na svetovnem prizorišču pa je Kitajska, ki je že tako močna, da Francozi enostavno zginjajo čez dan nazaj v Pariz. Pred tremi leti v N’Džameni se resnično ne spomnim niti enega Kitajca. Danes pa vse kar nosi denar, prevzemajo Kitajci, na primer cyber kafeje, restavracije, hotele, kurbišča, alkohol v muslimanski deželi, tudi gradnje in infrastrukturo. Cesto, ki jo sedaj širijo proti Sudanu, tako da se pričakuje nov napad, 24 ur na dan gradijo kitajska podjetja. Z lučjo. To je v Afriki čisto nekaj novega. Da bi z lučjo ponoči gradili cesto, se še nikoli prej ni zgodilo.
O moriji v Sudanu oziroma Afriki govorimo že zelo dolgo. Kako, da se po tolikem času nihče ne zgane?
Zaradi tega, kar zdaj govorim. Ker je to naša sramota, mi tam izgubljamo pozicije, ker nas je sram. Vsak novinar, ki bi ga slučajno začela zanimati Afrika in bo naletel na tole, bo dvignil roke in rekel, kaj se bo on tukaj mešal. Vse je tako zavoženo, da ni rešitve. Vendar je ravno to kontinent, na katerega bi se morali najbolj skoncentrirati, saj je po plemenskih običajih revež sramota za vse nas. Prav tukaj pa se zdaj kotijo teroristi, tukaj se generira največje sovraštvo, največja nevarnost za Evropo. Jaz sem Evropejec.
Pa vendar govoriš in nas vabiš, naj gremo v Afriko, se z njimi pogovarjamo in postanemo prijatelji, po drugi strani pa svariš pred terorizmom, ki naj bi tam nastajal. To najbrž vzbuja še večji strah pri ljudeh.
Tega me je groza, to me zlomi. Ker nisem sposoben, nisem diplomat, nisem politik, človek, ki bi znal inspirirati. Jokam od bolečine in kričim od groze, ne znam pa popeljati. Zato so pa politiki. Ti bi morali poprijeti, jaz sem samo poročevalec, publicist, jaz sem rahala. To je v arabskem jeziku tisti ki gre, vidi in skuša povezovati. Zelo pomeben element v arabski kulturi. Arabski popotnik Ibn Batuta je bil tak, v Evropi pa Marco Polo. Oba sta šla na Kitajsko. Marco Polo je skušal prepričati papeža, naj pošlje krščanstvo na Kitajsko, saj Kublaj Kan razmišlja o religiji, ki bi lahko obvladovala tiste množice. Vendar je zato potreben sinkretizem. Da pa se zmešajo kulturni elementi, je treba Kristusa obleči v kitajske cunje. Takrat so rekli papeži, mi pa ne bomo našega Kristusa oblekli v arabske cunje. Zdaj to delajo. V Keniji, v južni Ameriki, Avstraliji med abrigini je Kristus ali črn, rdeč ali rumen. V to so jih prisilile razmere. Takrat pa so bili tako polni svoje moči kot danes politiki, ki se ne opravičijo in ne pogajajo. A je kaj čudnega, da se somalijski pirati vozijo pred AMERIŠKIMI njihovimi letalonosilkami? Zakaj? Ker imajo tako moč. Bolj ko se jih jeba, bolj jim kurac stoji.
Kako se ti znajdeš med tema dvema svetovoma?
Shizofreno. Na eno oko še zdaj vidim točno to, kar se zapustil pred štirinajstimi dnevi. Pesek, množice ljudi, ki sedijo po vaseh v senci zidov ali dreves. V glavnem so to možje, moški, fantje. Vidim enega agitatorja, ki iz bisage vleče bele popisane arabske papirje in očitno nagovarja te ljudi, kaj je treba narediti. Suša se bliža, a razumeš? Sahara ekspanzionira, vedno manj padavin je. Afričani verjamejo, da je manj padavin zaradi načina življenja, ki si ga privoščijo Evropejci zaradi Evropejcev. Evropejci kurijo fosilna goriva, proizvajajo ogljikov dioksid, zaradi klimatskih sprememb ni več dežja. Po njihovem so vsega krivi Evropejci Evropejci so vsega krivi, Evropejci so evil. Vso zgodovino prihaja evil v obliki Evropejcev, ki pa so zmeraj govorili, mi smo vam prišli pomagati so jim prišli pomagat. Zato pa zdaj pluvajo za mano, kamne mečejo, bojim se, da me bodo ugrabili. V južnem Darfurju so neznanci ugrabili dve Francozinji in zahtevali 200 milijonov dolarjev odkupnine. Niso je dobili in ju zato pred enim mesecem ubili. Dve mladi punci kot ti, obe sta bili humanitarki MSF (Zdravniki brez meja). To je ena slika, ki jo vidim. Množice ljudi v pesku, ki napreduje, in ta obup, kaj bo jutri.
Kje so sedaj nekateri drugi slovenski politiki, ki so nastopili v tvojem filmu oziroma so bili aktivni v času pogajanj vAbuji?
Trije smo šli na mirovna pogajanja v Abujo. Podbregar iz Sove je šel k Bashirju, Vajgl je šel na pogajanja med uporniki in sudansko vlado pod taktrirko ZDA v organizaciji Afriške Unije v Abujo na pogajanja med Afriško unijo pod taktirko Amerike, med uporniki in sudansko vlado, jaz pa k upornikom in njihovim družinam na bojišče bojne linije, k tistim, ki takrat niso bili zastopani na pogajanjih pa sem po izkušnjah v Nubskih gorah in drugod po Sudanu vedel, da jih ni dobro ignoritati. Vajgl je bil takrat Drnovškov svetovalec za zunanjo politiko, vendar nikoli ni videl nemočnih žrtev in drugih posledic vojne zato ni mogel in še danes kot vodja parlamentarnega odbora za zunanjo politiko zares prizadet in s srcem pri stvari.
Kakšno mesto ima sedaj Slovenija v Darfurju?
Ko se je Slovenija vmešala v Darfur, je postala znana. Takrat je kar naenkrat nastalo upanje, da so v tej bivši socialistični Evropi ljudje sposobni dovolj socialno misliti, saj so bili tako vzgojen, da jih multinacionalke niso nikoli toliko zmanipulirale, pokvarile. Imamo dobro bazo, bili smo vzgojeni v času Neuvrščenih, rasli smo v ideji bratstva in enotnosti, ne samo med narodi Jugoslavije, ampak s celim svetom. Ali veš, koliko smo mi takrat znali in vedeli o tretjem svetu? Tanjug je imel povsod svoje dopisnike, na naslovniciah Dela iz šestdesetih so bili Kongo, Vietnam, Burma, Peru … Zdaj pa smo totalni lokalci. Težko jim dopovem, da mi nismo več internacionalisti, da se predvsem zgubljamo v monotoni lokalni politiki. Da je sedaj zelo težko navdušiti Slovence za svet, čeprav vse krize, ki nas mlatijo, prihajajo iz sveta, tako gospodarska kot ekološka in socialna. Mi bi se morali zanimati za svet.
Tri leta nazaj so se Slovenci mobilizirali …
Za Darfur. To je dosegel predsednik Drnovšek, ker je bil umirjen človek, ne tako kot jaz, ki sem že napol histeričen. Ker je bil preudaren človek, nekako skupaj s Kučanom, oče naroda. Spravil nas je v Evropsko unijo in pomagal, da smo pršli v Nato pakt. Koliko ljudi danes še zanima Drnovšek? V treh letih sta etika in morala v tej deželi zelo padli. Ne smem kriviti ljudi, sem človekoljub. Odpuščam tudi džandžavidom, celo Arabcem v Sudanu in Kitajcem. Ne demoniziram jih, saj ne počnejo nič drugega, kar smo počeli mi prej. To je človeško. Kar mene rešuje, da ne sovražim ljudi, take kot jih zdaj doživljam okrog sebe, je, da hodim tudi k drugim plemenskim kulturam in tam vidim, da ni naravno, če želijo ljudje samo tekmovati, se boriti za dobiček in nadvlado drug drugega. V najbolj prvinskih kulturah, ki jih lahko srečaš na planetu Zemlja spoštujejo vrednote simbioze, ne samo med seboj, ampak tudi z rastlinami in živalimi. Zahod verjame v darvinističen zakon, vendar samo v enega. V drugega, ki pravi, da se vsake toliko časa šibki povežejo in nagonijo močnejše pa ne. Z darvinizmom opravičujemo prosvetljenstvo in razvoj tako fašizma kot komunizma.
Človeka se lahko učiš spoštovati, če greš k izvoru človečnosti, k tistim kulturam, ki so ohranile to, kar je ljudem pomagalo preživeti. Mi smo udje istega telesa. Leva roka je Afrika, desna je Evropa, skupaj lahko delamo več, kakor vsaka roka posebej. Treba je dati možnost vsem organom tega telesa, da delajo. To je tisto, kar narava želi od nas.
17. december 2009: Sporočilo za javnost iz Čada
Sporočilo iz Čada za javnost
Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim ženam dostavila enainosemdeset kamer.
Iz glavnega mesta Čada N Djamene sta Klemen Mihelič in Tomo Križnar sporočila, da sta se brez težav vrnila z meje med Čadom in Sudanom, koder sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov v največji humanitarni katastrofi na Zemlji dobavila enainosemdeset video kamer s prenosnimi računalniki in hard diski za spravilo posnetkov. Gre za miniaturne, za palec velike naprave, ki jih je mogoče skriti vsepovsod ( naprimer v zavojček žvečilnih gumijeh), in so jih na Kitajskem razvili za uporabo v vohunske namene, na prostem trgu pa jih je mogoče kupiti za borih 40 Eurov – po vaseh na frontnih linijah in begunskih taboriščih v Dafurju in Čadu, ki jih napadajo vojske in milice sudanskega diktatorja Omarja Beshirja, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu razpisalo tiralico z obtožbo, da je kriv štirih največjih zločinov proti človeštvu, pa bodo imele misijo ščititi dekleta, žene in otroke pred posilstvi, ki so na področjih prepojenih z vodo in nafto najbolj zahrtno sredstvo preganjanja afriških staroselskih ljudstev in spreminjanja demografske strukture prebivalstva.
Za opremo, ki je bila kupljena s pomočjo zasebnih donatorjev in prispevki zbranimi na koncertu slovenskih in afriških glasbenikov v Festivalni dvorani v Ljubljani konec novembra, je v N Djamemeni prevzel odgovornost Zubair Salim, vodja Tehničnega komiteja za združitev upornikov, ki ga podpira posebni odposlanec ameriškega predsednika Obame Grashner. Na terenu onkraj meje pa humanitarni koordinator najmočnejše uporniške frakcije Gibanja za pravičnost in enakopravnost JEM Suleiman Jamous. V begunskem taborišču Ore Kossuoni sta Križnar in Mihelič sama sama izročila najsodobnejše naprave za vido nadzor učiteljicam v najbolj revnih šoli in izučila kako jih uporabljati tudi eno od žrtev nasilja, ki sta jo identificirala s posnetka uporabljenega v filmu “Dar Fur – Vojna za vodo”. Film, ki je nastal v sodelovanju z režiserko Majo Weiss, v produkciji Bela filma in v kooprodukciji RTV Slovenija in finančno podporo Slovenskega filmskega sklada, med tem navdihuje podobne civilne iniciative po mednarodnih filmskih festivalih na temo osnovnih človekovih pravic. “To kar nas na varnem ščiti pred zlorabami – še bolj deluje na žrtveniku sveta kakršen žal je” sporoča Križnar , ki je prvič opremil civilne žrtve že aprila letos. “Med civili kjer so kamere je zdaj manj napadov. V vsako vas je treba spraviti vsaj eno kamero. Pa tudi v zapore, v mučilnice, na morišča… Pridite zraven, ki vam je mar usoda vaših otrok. Ni več časa za apatijo in depresijo!”
17. december 2009: Sporočilo za javnost iz Čada Read More »
