četrtek, 14. maj 2009
Tomo Križnar
Vesel sem prevoda in objave pogovora Grégoireja Lalieuja in Michela Collonoma z nekdanjim sudanskim diplomatom Mohamedom Hassanom o skritih vzrokih vojne v Darfurju /razgledi.net: Darfur in nove kolonialne vojne za afriška bogastva/, iz katerega se da lažje razumeti tudi ostale vojne v Sahelu in drugod po Afriki. Publicista nista Americana, kar je sicer že kar pravilo v vecini objavljenih tekstov, ki se ukvarjajo s to nehvaležno temo, ampak Belgijca, kar jima najbrž omogoca drznost, da poleg arabske vlade v Sudanu in držav Arabske lige ter Kitajske pozivata k odgovornosti tudi politiko »locuj in vladaj« Združenih držav Amerike in kolonialne Britanije, ki je zapustila oblast v Sudanu v roke potomcem arabskih lovcev na sužnje, kar seveda ni moglo povzrociti drugega kot takojšnji upor sužnjev.
Škoda le, da avtorja nista izkoristila priložnosti do konca in okrivila za današnje vojne v Afriki tudi druge države Evropske unije, kar mislim, da bi pomagalo lažje razumeti, zakaj vecina držav v Afriški uniji vkljucno z Azijo in Južno Ameriko danes podpira sudanskega predsednika Omarja Baširja – ne pa haaško sodišce, ki je marca za Baširjem izdalo tiralico z obtožbo, da je kriv štirih najvecjih zlocinov proti cloveštvu. Prispevek bi bil še manj politicen, ce bi nas spomnila, da je v casu razvijajoce se avtomobilske industrije in velikih potreb po kavcuku belgijska administracija posredno ali neposredno zakrivila smrt polovice takratnega domorodnega prebivalstva v belgijskem Kongu. Najbolj strastno porocilo o tej deklarirano »najvecji evropski filantropski akciji vseh casov«, ki pa se je sprevrgla v najbolj genocidno oblika suženjstva, v kateri je po ocenah umrlo vsaj deset milijonov domacinov, je moc prebrati v knjigi Adama Hochschilda King Leopold s Ghost. Ki jo je nujno treba prevesti in izdati v slovenšcini, zato da bo tudi vecina Slovencev morda le sprevidela, od kod mednarodni terorizem in doumela, da ni podpirati bušizem, za katerega se na splošno verjame, da nas varuje pred zdrsom nazaj v barbarizem, nic manj tvegano, kot je bilo med 2. svetovno vojno podpirati fašizem.
Edino podobno delo, ki ga že imamo v slovenšcini, s je decembra izdala založba Sanje pod naslovom Iztrebite vse divjake. Avtor Sven Lindquist ni kak zafrustriran aktivist, ki so ga islamski fundamentalisti izkoristili in indoktrinirali v janicarja proti evropski samozavesti, ampak spoštovan profesor na univerzi v Upsali, ki pa na kar se da siten nacin predstavlja ideologe, ki so evropsko nasilnost brezobzirno opravicevali z zadnjimi dognanji v znanosti in vzpodbujali ubijanje prekomorskih ljudi v korist zakonov evolucije: Georges Cuvier koncu osemnajstega stoletja z odkritjem, da svet ni staticen in da življenske vrste v naravi tudi izumirajo, Charles Lyell s prepricanjem, da se spremembe dogajajo v serijah majhnih dogodkov, do Charlesa Darwina in njegove teorije o preživetju najmocnejših in vzklika Roberta Knoxa: »Kakšno polje iztrebljanja leži pred saksonskimi, keltskmi in sarmatianskimi rasami«, in spoznanja Francisa Galtona, da še nobena rastlinska in živalska vrsta ni izumirala hitreje kot divjaški clovek … Lindqvist z elegantnimi potezami umetnika na najbolj preprost nacin razkrinkava aroganco stebrov evropske nadutosti in skrite sebicne motive. Nazorno pokaže kako so v vseh vojnah med tako imenovanimi civiliziranimi in divjaki Evropejci zmagali ne zaradi moci svojega superiornega duha, ampak zaradi premoci nove tehnologije za množicno ubijanja, ki jo je naprimer prinesla nova strojnica maxim s šestnajstimi iztrelki na sekundo.
Mark Cocker v knjigi Rivers of Blood, Rivers of Gold ocenjuje, da je evropska ekspanzija od zacetka pred pol tisocletja do danes neposredno povzrocil smrt vsaj petdeset milijonov staroselcev. To pomeni, da so staroselci na vseh ostalih kontinentih upraviceno doživeli uspeh Evropejcev kot najvecjo humanitarno katastrofo v zgodovini cloveštva. Dobicki pac opravicujejo vsa sredstva, zato se seveda strinjam z gospodom Hassanom, da se ne spodobi demonizirati Kitajcev, saj v Tibetu, Xinjangu in zdaj tudi v Afriki, ne pocnejo nic dosti bolj hude reci, kot Evropejci in naši krvni bratje Americani po vsem svetu.
Strinjam se z avtorjema, da »Sudan zdaj najbolj potrebuje napreden in demokraticen upor«, vendar si po izkušnjah ki sem si jih nabral v Sudanu v zadnjih petintridesetih letih, ne znam predstavljati, kako se da tak upor izpeljati. Arabci osvajajo Bilat el Sud – deželo crnih ljudi, kot se po arabsko rece Sudanu, ki se na prvih evropejskih zemljevidih razteza cez cel sahelski pas od etiopskih gora do Atlantika, že vse od trinajstega stoletja. Podobno kot prej Evropejci v evropejskem Novem svetu si prilašcajo zemljo in vodne vire, love sužnje, iztrebljajo tiste, ki se ne pokore, nacrtno spreminjajo genetsko strukturo prebivalstva in naseljujejo nova in nova nomadska arabska ljudstva z onkraj Rdecega morja.
»Vaša dežela je brez vode, suha in pusta, na drugi strani morja je dobro namocena zelena dežela, katere ljudje ljubijo mir …,« naroca prerok Mohamed v Koranu. Islam sicer podobno kot kršcanski nauk skrbno prepoveduje vsak rasizem, vendar so tako kot pri Evropejcih tudi pri Arabcih v interpretacijah edine resnice zmagali gospodarski interesi. Vse arabske vlade po odhodu Britancev so izvajale podobno politiko sudanizacije, beri arabizacije, po nacelu ein volk, ein land, ein führer, ki je imela za cilj narediti nacijo enovito, mocno in odporno in tako prepreciti Britancem ponovno vrnitev na sotocje Plavega in Belega Nila, kot se je na primer zadnjic zgodilo leta 1909, ko so v bitki pri Omdurmanu ti z novim orožjem maxim pobili trideset tisoc dervišev, ki so jih pricakali s sabljami in kopji, odeti v darfurske amulete in prepricani, da jim krogle ne bodo mogle do živega.
Bolj kot oba Nila skupaj in crna puhlica med njima, pa je prekletstvo najvecji afriški deželi prineslo odkritje nafte. Potem, ko se je ameriška firma Chevron, ki je odkrila fantasticne zaloge najbolj kakovostnega crnega zlata v savanah nagih afriških pastirjev južno od Nubskih gora umaknila zaradi poboja svojih delavcev, se je nad trpinceno deželo zrušilo samo nebo. Zadnja militantno islamisticna hunta že od prevzema nadzora nad naftnimi zalogami z državnim udarom pred enaindvajsetimi leti sistematicno militarizira vso družbo, oblaci tudi otroke v uniforme in celo ženske in dekleta sili marširati in vzklikati fundamentalisticne pozive na sveto vojno proti ponovni kolonizaciji Sudana, kot vlada imenuje vsako kritiko na svoj racun. Hkrati ko preprecuje vsak poskus, da bi se v bajno bogato deželo na Nilu vtihotapile knjige, revije in internet.
Ocitno nobena cloveška oblast na Zemlji zares ne želi razgledanih in svobodnih podložnikov. Tudi na drugi Atlantika vse ameriške vlade na podoben nacin pocno vse, da bi svojim vernikom preprecile spoznanje, da ne gre za konkvistadorsko nadaljevanje prisvajanja indijanskih ozemelj, ampak samo za obrambo. Po tem, kako zelo se trudijo prikriti kakšno škodo je naredil bušizem v odnosu tretjega sveta do razvitega in dejstvu, kako šibki smo se znašli belci v Afriki, kjer smo lahko prisotni zgolj in predvsem samo še kot dobavitelji humanitarne pomoci – v primerjavi z Kitajci, ki prevzemajo vitalne vire in tako gospodarski moc, s cimer pridobivajo tudi vojaško prednost, se mi zdi, da niti našim politikom v Evropski uniji ni do tega, da bi se navadni ljudje ovedli, »kako zelo so vse zajebali«.
Da tocno to: »kako zelo so zajebali« možnost, da bi se ljudje razumeli med seboj in izognili planetarni vojni, v katero nas hujskajo skriti oligarhi vojn na obeh straneh.
Kot clovekoljub, ki že vse življenje išcem Cloveka po vsej zemeljski obli, nisem ne z enimi ne z drugimi, sem pa z navadnimi ljudmi na vseh straneh neba, ki jih vidim podobno zmanipulirane, indoktrinirane in zlorabljene. Prvo, kar je treba narediti v danih razmerah, je treba tvegati in ljudem na vseh straneh povedati resnico, v kakšni nevarnosti smo se vsi skupaj znašli.
Ce kaj me navdušuje, me navdušujejo zadnja odkritja v raziskavah genoma, ki kažejo na skupno poreklo vseh potomcev vrste homosapiens, živecih na Zemlji – da smo torej vsi clani istega plemenitega plemena in iste žlahtne žlahte in da je ves svet svet. Strašijo pa me, vsemu temu novemu znanju (ki ga niso poznali niti sestavljalci Svetega pisma niti Korana niti Darwin in ostali) navkljub, nove in iste trditve znancev in tudi prijateljev, da so vojne vedno bile in vedno bodo in da je edina rešitev ce želimo, da nas vojne v prvem svetu ne dosežejo ta, da si pac svetovne sile merijo moci na hrbtih crnih sužnjev v tretjem svetu, koder živijo tretjerazredni ljudje, ki jih je, ce se že ne moremo izogniti žrtovanju na žrtvenikih sveta, kakršen je – pac manj škoda.
»Ampak na tem svetu vendar ne obstoja nic takega kot manj ljudje in bolj ljudje. Vsi smo samo ljudje!,« je ogorceno vzkliknil kanadski general Delaire, potem, ko ga je generalni sekretar OZN Kofi Anan leta 1993 odpoklical, iz Ruande trdec, da se ne da vec posredovati in prepreciti genocida nad Tutsiji.
Osvajalski pohod evropskega fašizma se ni koncal s posnetki kupov mrlicev v nemških nacisticnih taborišcih, nadaljuje se pod pretvezo vojne proti terorizmu in spopada civilizacij, ki naj se mu ne bi bilo mogoce izogniti.
Vecina prebivalcev zahoda mirno caka na Obamovo novo strategijo v severnem Pakistanu in Afganistanu.
Domacini v Sahelu odkimavajo in ponavljajo, da se že vidi, da bo Obama sledil Bushevo politiko in da zato upanja ni vec.
Prebivalstvo EU pa se še naprej ne odziva na obupne klice na pomoc onkraj Sredozemskega morja in Sahare, koder zaradi posledic klimatskih sprememb, ki jih povzroca udobni stil življenja v industrijskih deželah, 50 milijonov domacinov v Sahelu ne more vec preživeti od dela svojih rok. Najbolj podjetni na veliko umirajo med obupanimi prizdaveanji, prebiti se cez Saharo in naprej cez Atlantik in Sredozemsko morje, na istih karavanskih in morskih poteh, koder so trgovci nekoc gnali in tovorili v evropske metropole sužnje. Ali pa se iz ljubosumnosti, zavisti in sovraštva, ker so jim vse možnosti v Evropi zaprte, množicno pridružujejo teroristicnim skupinam v gorah Tibestija in Hoggarja.
* * *
Po mojih izkušnjah ni modro racunati, da nas bodo drugega pred drugim rešile politicne elite. Kdor koli bo že še prišel v pisarniške dvore, bo imel iste možnosti najti podobna opravicila, da so za vse krive ovcice, ne pastirji. Verjamem, da moramo torej mi navadni ljudje zbrati toliko zaupanja, da se bomo spet zaceli srecevati z navadnimi ljudmi na drugi strani. In jih poslušati. In cutiti …
Sam se od februarja 2006, ko sem bil poslan kot predsednikov odposlanec med upornike v Darfur, srecujem, poslušam in cutim z kar nekaj domacini v najvecji humanitarni krizi na Zemlji kot genocid imenujejo OZN. Najbolj tesen odnos sem zadnja tri leta navezal z humanitarnim koordinatorjem Sulejmanom Džamusom, ki je v najhujših casih z humanitarno pomocjo, ki jo je izboril od velikih in majhnih tujih nevladnih organizacij, da so zacele dobavljati tudi na podrocja pod nadzorom upornikov, rešil na sto tisoce življenj otrok, mater, žena in deklet. Džamus je preprical svoje, jaz pa svoje – konkreten rezultat sodelovanja je zametek preprostega sistema video nadzora, ki smo ga marca letos pretihotapili v Darfur in po predsedniku, ki si je najbolj izpostavil za rešitev krize, imenovali Antena dr. Janeza Drnovška.
Lokalni vohuni so seveda takoj obvestili vladne sile v utrjenih trdnjavah o novem orožju, ki so ga upornim družinam dobavili tuji imperialisti, da bi z ponarejanjem posnetkov na miniaturnih prenosnih racunalnikih, ki jih pošiljajo svetovnim medijem prek prirocnih satelitskih telefonov, še bolj diskreditarali šerijatske oblasti. Sudanska vlada je prek diplomatskih kanalov Republiki Sloveniji pri prici sporocila, da so jih prvi objavljeni posnetki »zelo razjezili« in da je »tolerance zdaj konec«. Kar najbrž pomeni, da v primeru, ce me ponovno ujamejo na sudanskih ozemljih, zame ne bo vec sojenja. Za Africane v Darfurju pa je moja vrnitev, ko sem enkrat že nastradal, potem ko me je Minavi, to je tisti vodja SLA, ki je maja 2006 kot edini od darfurskih upornikov podpisal mir s sudansko vlado kakor so ga orkestrirali Americani pod taktirko Roberta Zoelicka (ki je za nagrado postal direktor Svetovne banke), predal mandatnim silam Afriške unije, te pa naprej sudanski vojaški varnostno-obvešcevalni službi, ki me je obsodila na dve leti zapora … pomeni, da mi prav zaradi tveganja, ki sem se mu izpostavil, koncno morda le lahko bolj zaupajo.
Ceprav ni bilo dobavljenih vec kot pet kompletov v skupni vrednosti manj kot pet tisoc evrov (to je samo polovica sredstev, ki jih je zbrala civilna iniciativa s slovenskimi neestradnimi glasbeniki na koncertu v Pionirskem domu lani novembra), so napadi džandžavidov – konjenikov na konjih in kamelah na afriške vasi v Severnem Darfurju naenkrat prenehali. Vladni placanci ne vedo, kje tocno so nastavljene kamere, kdo jih nosi, kje potujejo majhne oci svetovne javnosti, ki utegnejo ob požiganju, ropanju, posiljevanju, pobijanju identificirati storilce iz lokalnih arabskih plemen in jih kot najbolj sramotne zlocince predstaviti na tujih televizijah in spletu. To je to, cesar se preprosti banditi od blizu in dalec najbolj boje.
V Darfurju smo Slovenci zato dobro prepoznavni. Ob tabornih ognjih v dolgih noceh domacini širijo zgodbe o komaj dveh milijonih trmastih ljudi, ki so na soncnih pobocjih Alp ubranili svoj jezik in obcutljivost pred turško kot tudi pred evropsko vojsko in si upajo podobno kot tudi oni sami misliti in cutiti s svojo glavo in srcem tudi danes – vsem Amerikancem in Kitajcem in drugim velikim silam navkljub.
»Ce bosta kdaj morali bežati zaradi take ali drugacne kataklizme – pridite sem,« so mi veckrat rekli plemenski vodje. »Dali vam bomo vodo in zemljo in semena …«
* * *
»Letos si mu nesel kulije, drugo leto bo hotel že bicikel, potem bo pa že gor prišel,« me je napadel klen gorenjski kmet z Okroglega pri Naklem.
Zakaj moji Gorenjci ne cutijo solidarnosti z pripadniki istega razreda manj kot pet ur leta po zraku dalec, sem posumil, ko me je vprašal, ce je res, da »imajo zamurci vecje kurce«.
To glede moških spolovil v Afriki je najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga ne postavljajo samo slovenski moški, ampak tudi ženske. Za te kaže, da so tako zelo cankarjansko nepotešene, da nam utegne vecina uiti. Ker obrezovanje v Evropi 21. stoletja zagotovo ne pride v poštev, zato ne bi bilo neumno sugerirati našemu ministrstvu za zunanje zadeve, da podeli vecje število vstopnih vizumov Africanom. A se bojim se, da se bo temu najbolj zoperstavil prav prazgodovinski strah naših mož, da bo zato izginil mili rožnati nadih na licih naših otrok. Ta strah je verjetno vzrok, zakaj se je bolje obrniti stran in nic videti in nic slišati in nic vedeti in družine na drugi strani Sredozemskega morja in Sahare enostavno pustiti shirati od žeje in nesmiselnih vojn.
Veliki vecini Sahelcev, ki sem jih vprašal, ce si želijo migrirati v Evropo, je izjavila, da si želi kvecjemu na obisk. Evropa je prevec mrzla in odnosi med ljudmi so prevec hladni za cloveka vredno življenje. Nomadski kamelji pastirji ljubijo svoje vroce suhe kamnite ravnine krite z iskrecimi se zvezdami kljub sušam, podobno kot mi ljubimo svoje zelene z livadami in gozdovi pokrite hribe. »Zato se pa borimo!« mi je pojasnil mlad vojak Sudan Liberation Army. »Rodil sem se s peskom v oceh in s peskom v oceh bi rad tudi umrl,« gre tuareška pesem.
* * *
Kadar pomislim na Evropsko unijo vidim mlado lepo prikupno dekle, kakršno smo sprejeli v kolektivno podzavest ob njeni širitvi tiste cudovite majske dni leta 2004. Doma v Sloveniji ali nekje na drugi strani planeta ob misli na moderno Evropo v duhu ne vidim stare zguljene zlovoljne cipkaste dame z aberneki krivde zaradi strahotno krute zgodovine, ampak svetlo podobo sijoce ocarljive mladenke, ki prav nic ne skriva, da je tudi nadvse samozavestno seksi. Mikavna je tako zelo, da je sposobna zapeljati ves svet. Za praporom, ki ga nosi, derejo množice vseh barv in potez. Simbol v njeni desni roki je nekaj kot tehtnica, ki predstavlja Pravico.
To je podoba Unije, kakršno si želijo tudi milijoni, ujeti v begunska taborišca v Darfurju in Cadu kot tudi borci za svobodo v prvih vrstah. Srecal sem malo izobraženih prebivalcev Zemlje, ki niso vedeli, da so se ideje humanizma in clovekoljubnosti razvile na tleh stare celine in da torej Evropa ni rodila samo darwinizma, do popolnosti prignanega rasizma, stehnicirane evgenike in industrijskega nacizma in komunizma, ampak istocasno tudi zarodke najbolj plemenite in žlahtne tradicije spoštovanja Cloveka v vseh oblikah, plemenih in žlahtah, ki so izšle iz potomca tiste prve mutacije gena pred stoosemdesetimi tisoci let, ki je nekje v vzhodnoafriških savanah prvi vzkliknil: »Jaz sem!«
EU vidim kot enega od udov oziroma organov cloveštva, ki tako kot vsi sistemi najbolje uspeva, kadar so vsi gibi posameznih elementov in povezav usklajeni. Leva noga, desna noga, leva roka, desna roka – omogocajo gibanje. Levo oko in desno oko – skupaj nudita globinsko ostrino, ki je ne more dati samo nobeno oko. Vsak element prispeva celoti nekaj. Ud, ki ima najvec izkušenj z zlom, lahko najvec pomaga ostalim udom, da se ne nalezejo istega zla in ne ponovijo iste izkušnje. Prav zaradi izkušenj z katastrofalnimi posledicami imperialnega kolonializma zaradi katerih so umirale in še danes umirajo desetine milijonov nedolžnih žrtev in prav zaradi aktiviranja dveh najvecjih svetovnih morij, ki so od zacetka uclovecevanja do danes najbolj prizadele celotno cloveštvo, se od dedujoce Evrope pricakuje, da bo postala glava oziroma srce oziroma duša cloveštva in preprecevala podobne padce v casu, ko množice po vsem planetu izgubljajo zaupanje v Združene države Amerike kot edine najvecje preostale supersile, ce si še poslednjic dovolimo odmisliti Kitajsko.
A se zavedamo, kaj vse lahko naredimo kot eno telo skupaj z Africani, Azijci, Americani … Evropska celina, naši predniki, so v zakladnico cloveštva prispevali tudi najbolj fantasticne daritve in bili prisotni v najbolj velicastnih triumfih cloveške vrste. Nismo samo žrtvovali tujih ljudi na žrtveniku razvoja demokracije ampak smo se zapisali kot najbolj spoštovanja in zaupanja vredni prebivalci Zemlje.
Razširjena Evropska unija ima torej pred seboj zahtevno izbiro: lahko se odloci in postane zgled varovanja clovekovih pravic in prva clovekoljubna super sila, ki prevzema vodenje cloveštva na osnovi novega medsebojnega spoštovanja in zaupanja, ali pa še naprej tišci glavo v pesek in se pretvarja, da se sploh ne zaveda, kam so se premaknili centri moci potem, ko je prodala svoj koncept po katerem dobicek opravicuje vsa sredstva … in shira in razpade v istem kaosu arogance in ignorance kot tisti, ki ta trenutek hujskajo množice ponavljati zgodovino s praporji, namocenimi v kri.
Evropska unija bo preživela, ce takoj, ta trenutek, ne jutri ali pojutrišnjem, ampak pri prici naredi vse, kar ji omogocajo sredstva, ki jih vendarle še vedno ima na voljo, in si ponovno pridobi zaupanje in spoštovanje cim vec ljudi v tretjem svetu. To kar ta trenutek lahko stori za vrnitev spoštovanja vsaj do tiste mere, ki ji je nekoc že pritikalo, bolj ucinkovito, kot je naredil prejšnji papež s tem, da se je opravicil za vse, kar so naredili zlega misionarji, je cisto konkretno to, da dobavi na podrocja v Severnem Darfurju, koder zaradi kriticnega pomanjkanja vode, ki pomeni zdaj, ko so se napadi džandžavidov nehali, najvecji problem preživetja otroci, vrtalno napravo, ki bo uporniškim družinam omogocila, da bodo sami lahko iskali vodo.
Vode je v Darfurju na pretek, saj planote in gore Džebel Mare love oblake ki jih nosijo vetrovi iz doline Konga in so zato najvecji vodni rezervour med recnima sistemoma Nila in Nigra. V Sahari in drugod po Sahelu ni vode tudi ce koplješ sto metrov globoko, v Darfurju so v sušni dobi še pred kratkim prišli do vode s kopanjem v dno presušenih recnih vadijih samo osem, devet metrov globoko. Ampak zaradi povprecno 30 odstotkov manj manj dežja v zadnjih štiridesetih letih se je voda sedaj marsikje umaknila globlje pod zemeljsko skorjo in jo je zato težje najti in odkopati s tradicionalnimi rovnicami kot v starih casih. Zdaj kopljejo dvanajst, petnajst metrov, jaški se jim zato pogosto sesedajo, fantje umirajo zaradi zadušitve s peskom, vode za žejne ljudi in živali pa še vedno ni.
Sulejman Džamus, ki je po satelitskem telefonu poklical na pomoc 27. aprila na dan upora proti okupatorju, je sporocil tudi, da so na internetu našli ustrezno vrtalno napravo v Nemciji in da stane iz druge roke 150.000 evrov. Dobava je možna v treh tednih. Transport je mogoce popolnoma varno speljati prek pristanišca Duala v Kamerunu in vse do meje s Sudanom s pomocjo Organizacije za podporo darfurskim otrokom AMSED, ki ima sedež v N’Džameni, Cad.
Vecino transportne poti in ljudi na njej osebno poznam in osebno garantiram s svojo glavo, da bo projekt uspel.
Zamisel sem prvic objavil v intevjuju v Sobotni prilogi Dela, ki je izšla dan pred 1. majem. Do sedaj so se javili trije posamezniki. Eden pravi, da je družina dobila dedišcino, od katere so pripravljeni prispevati 20.000 evrov. Od politikov me je v državni zbor na pogovor poklical poslanec stranke Zares Franco Juri in obljubil, da bo v nekaj dneh organiziral predstavitev projekta ostalim poslancem.
Evo upanje, ljudje!
Da, skuhaj si že sam tisto kavo, Janez!
