Author name: Gregor

9. marec 2009: 1. pismo iz Čada

Novice /

1. pismo iz Čada

Draga žlahta, prijatelji in vsi, ki vam je mar.

Danes končno prvič uspel na internet. V Amsed (Organizacija za podporo darfurskih otrok ) so čudno crknile povezave čim sem prispel prejšni torek ponoči. V eni od treh internet caffes v mestu, kamor so me vodili, je gmail vztrajno zavračal moj pasword, čeprav mi je Jan od doma po sat sms sporočal, da deluje kot običajno. Ker je 45 stopinj in je moja kri še vsa gosta zaradi strupov doma, sem sprejel, da je najbrž nekaj narobe z menoj, in se vdal čakanju. Potem je bil petek in gospodov dan. In nato se je začelo praznovati Dan žena. Dan žena so začeli praznovati z najbolj fantastičnimi paradami in manifestacijami, ki jim še nikjer na svetu nisem bil priča, že v soboto 7.marca. Danes v ponedeljek pa je spet praznik – Mohamedov rojstni dan in spet nič in nihče ne miga.

Brez dovoljenja za potovanje na vzhod in mejo z Sudanom koder me v begunskem taborišču Bahai čakajo Jammous in prostovoljci iz Jebel Mare in frontne linije v Muhajeriji, ki naj bi jih streniral to kar sta me naučila Maja Weiss in Peter Braatz pri produkciji dokumentarcev in jim zaupal opremo, ki smo jo kupili v Sloveniji s sredstvi, ki ste jih zbrali na dobrodelnem koncertu za Darfur 4.novembra lani, ne morem mimo čadskih kontrolnih mest na koncu N Djamene. Kaj šele skozi nastavljene ovire v vsaki vasi koder čadska gendermarija, vojska in vse sorte milice pobirajo svoj davek tudi če imaš vse zahtevane papirje.

Dovoljenje lahko izda le Ministrstvo za notranje zadeve. Čadski birokrati, ki kontrolirajo darfurske begunce in služijo od vojne ne puste naprej nikogar, ki namerava iti gledati vojno in poročati, brez da bi ga kolikor se le pusti izkoristili in pomolzli. Pred tremi leti so me matrali v tem najbolj zanemarjenem in obupanem mestu na planetu tri tedne – predno sem enostavno pobegnil z tovornjakom z v Darfur vračajočimi se begunci. Suleiman, ki vse to pozna, me je zato čakal v N Djameni vse do tedna nazaj, ko ga je pričakovano maščevanje sudanskega predsednika – zdaj tudi s strani Haškega sodišča obtoženega štirih največjih zločinov proti človeštvu, pognalo k žrtvam na mejo. Zamudil sem vsaj en mesec, ker mi doma trgovci z računalniki, sat telefoni in video kamerami niso prej odobrili popustov, s katerimi sem poskušal čim bolj gospodarno obrniti zbrana sredstva. In tako zdaj, kot prej doma, norim in zmerjam ne samo gospodarje vojn v Afriki, ampak tudi vse te proklete prisklednike vmes. Suleiman Abdalah iz Amsed, ki naj bi po dogovoru s Jammousom poskrbel, da čim prej in čim ceneje prispel na mejo, me je brez vsakega sramu vprašal, če bo en od petih telekomunikacijskih sistemov, ki sem jih prinesel – ostal z njim v N Djameni. In ker sem tako, kot vedno, ostro povedal, da bi on najbolje moral vedeti, da je darilo iz Slovenije nedotakljivo in sveto in bo šlo k najbolj ogroženim, ne pa njim, ki jih financirajo Angelina Joly, Gorge Cloney (ki by the way ravno strela na eni od arabskih satelitskih postaj na tv), da se lahko preseravajo s temi svojimi vampi in terenskimi toyotami, se je začelo podobno izsiljevanje, kot sem ga izkusil februarja 2006.

Večina tujcev, ki poznajo razmere v Čadu molči, ker se očitno ne da kaj dosti zoperstavljati vsesplošnemu trendu. Cad živi od nafte, od katere navadni ljudje nimajo nič … in tuje pomoči in tujih NGOs, ki držijo v rokah vse niti. Skupaj seveda s francosko tujsko legijo. Infrastruktura je v zadnjih treh letih še bolj propadla. Vam, ki niste videli, si verjetno ne morete niti predstavljati, kako zgledajo glavne ulice in državne ustanove po 21 letih hunte, ki je prišla na oblast iz Darfurja z državnim udarom. Po svoje razumem francosko organizacijo Zoe Ark, da so otroke enostavno skušali ukrasti iz države, v kateri – razen zavlačevanja nujnih sprememb, brez katerih domačini ne morejo upati na kaj več kot čakanje nagrade po smrti – čisto, ampak res čisto nič – ne funkcionira.

Danes zjutraj sem, tik preden sem eksplodiral, šel teči. Tekel sem po glavni ulici z francoskimi odsesovalniki kot so mobitel, coca colo in cigaretami gor in dol, dokler se nisem izčrpal. Nato sem v parku pred vhodom v predsedniško palačo naredil nekaj vaj. In so prišli pome. In sem imel probleme dopovedati zakaj tekam sem in tja. A potem so me spustili. In ko sem vse povedal odovornim v Amsed, so začeli globje dihati. Upam, da je grožnja, da bom vsak dan telovadil pred oknom Idrisa Debbya, zalegla. Če ne bom prosil Mijo naj zagrozi iz Hollywooda. V Amsed sva se zgrešila za par dni. Na sliki jo vidite v isti pisarni. Prinesla je denar in po moje jo bo zanimalo kaj se dogaja z njim …
Lp. Tomo

9.3.2009

9. marec 2009: 1. pismo iz Čada Read More »

29. marec 2009: 2. pismo iz Čada

Novice /

2. pismo iz Čada

Jan, Živa, Ažbe, Beata, Maja, Barbara in cela žlahta ter vsi, ki ste podprli akcijo postavitve Antene dr. Janeza Drnovška v Darfurju.

Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju SLA Unity streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in satelitske telefone.

Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinj celzija v revni senci pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob… Ampak nihče ni bil živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali, gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali, spočiti, skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh, eden ni montiral za pol dlani velike canonovo digitalne FS100 v turban na glavi, drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47

Imeli smo odlično motivacijo.Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi,in nazaj grede spuščal bombe – navidez brez vsakega načrta.

Ampak načrt obstaja. Potem, ko je iz Severnega Darfurja pobegnilo skoraj vse človeško, in je bila iztrebljena tudi večina živali in orjaških stoletja starih dreves po wadijih, sudanska letala zdaj bombardirajo in zažigajo še to kar je ostalo. Suho sahelsko travo.

Načrt je jasen in grozen. S področij prepojenih z vodo in nafto je treba pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati z priseljenci, ki so se pripravljeni identificirati z tujci onkraj Rdečega morja, ki že petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud – Deželo črnih ljudi.

Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo mogli povezati s satelitom.

Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v orbiti, in zvedeli da sim kartice slovenskega operaterja mobilne telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti, smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na »osvobojenih ozemljih ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta, ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli številke kartic z enotami za 1000 Eur.To bi moralo biti dovolj, za zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo: Antena nekdanjega slovenskega predsednika.dr.Janeza Drnovška.

Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil.

Generator so odpeljali uporniški vojaki JAM

To so tisti, katerih fini predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne zanima toliko mir in vrnitev tri, štiri milijone beguncev nazaj na domove, ampak prej orožje in politični azili v Sloveniji. Generator, ki je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z obrazložitvijo, da pripada Minnijevi frakcije SLA. Minnavijevi – to so pa tisti, ki so 5.maja 2006 v času ko je Condolesa Rice napisala slovenskemu MZZ pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse ki miru niso podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke.

Moji »borci za svobodo« so naslednji dan nekje staknili petmetrsko sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali samo video kamere in telefone – ne pa tudi računalnikov.

Zaradi nevarnosti, da me ugrabijo in prodajo eni ali drugi, ki jim ni do tega, da bi se Darfur povezal z živčnim sistemom človeštva, je Jammous odločil, da bo zame najbolj varno, če me pošlje nazaj v Čad. Ker se mi je zdelo, da sem saharskim kameljim pastirjem, ki radi citirajo arabsko modrost, da je meč močnejši od peresa, vendarle utolkel v betice, da se večina ostalega sveta žal odziva predvsem na zunanje podobe in to kar se vidi z očmi, in smatram, da sem tako opravil bistvo svoje misije, sem ubogal.

Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in Nigrom,in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo, Tri leta potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo – a so zagotovo najbolj ogroženi od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bomniki ne tolčejo bolj redno in sistematično.Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih domorodnih ljudi na žrtveniku svetu svetovna javnost bolj ne ignorira.

Ubogal sem, ker je Jammous dal častno besedo, da bo z Drnovškovo anteno poslal v Jebel Marro dva najbolj usposobljena fanta iz plemena Midob, ki se razume z komandanti Abdel Wahidove SLA, ki nadzirajo gore. Zmenjena sva, da mu bom še naprej zaupal le, če bo speljal obljubljeno.Jammous se je do sedaj še vedno izkazal. Kar se tiče elektrike, se bodo znašli z to ki se dobi prek vžigalnikov za cigarete v terencih. Škoda le, da zaradi prevelike teže doma (60 kg) nisem vzel s seboj vseh pet pretvornikov, ampak samo enega. Ampak tuljave lahko dobe tudi z napadom na vladne postojanke …

Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim bojim, da bom, če odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako.Šotori so v teh treh letih razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona, obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko osmislile totalno neprespektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini EU streljajo in mečejo morskih psom. Večina mladih intelegentnih fantov in deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu, ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel odgovornost za varnost …

Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje zasukal drugače …Nisem še povedal kam so šli prispevki, ki ste jih spomladi 2006 največji humanitarni akciji zbirali v Sloveniji.

Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla okoli sebe, ampak ima za posledico da sem zdaj tudi sam deležen nekaj od tistega kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me razbesneva.

To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi mednarodne kriminale združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.

Resnični pravi izziv danes, je zoperstaviti se Duhu Časa, ne pa prepirati za tistih nekaj kvadratnih kilometrov slane vode, ki sploh ni pitna in spravljati pločnike v še zadnjo slovensko vas, da se po njih lahko nosijo rogate kure …

Zato te Jure iz kranjskega poslovalnice Mobitela d.o.o, lepo prosim: sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami, ki komaj zdržijo par ur po polnjenju.S pticami delite nebo in se brezmejno povezujete, kot pište na mamutskih reklamnih panojih po celi deželi. Dajte no, za božjo voljo omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim žrtvam sveta,kakršnega soustvarjate in otrokom in ženam in starcem pomagajte da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh pet darfurskih Tomo Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne bodo mogli potrošiti več kot 150Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več kot 30 kartic s po.5 Evri enot na vsaki.

Prosim Jure pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna, prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni izmišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji. Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da jih povzroča udobno življenje brezbrižni na industrializiranem severu, ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih let, z njimi živim tudi kadar sem doma, in mi je popolnoma jasno, da nimajo kam – razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje teroristov v Tibestiju, in Hoggarju.

A sploh kaj veste kaj se dogaja v gorah Severnega Čada, na jugu Alžirije, Nigra …? Prva poročila, ki so me ujela na CNN po vrnitvi v 21stoletje, so polna priprav za osvojitev še neukročenega plemenskega področja v Severnem Pakistanu. Poročevalci na vseh zahodnih tv postajah po dveh tednih izolacije v pesku in med zvezdami delujejo silno samopašno, oholo, naduto. Odvadil sem se jih že. Zdaj jih doživljam podobno kot domačini okoli mene.
Obama je končal svoje, odmajujejo. Zdaj se jasno vidi, da nadaljuje Bushevo politiko. Še zadnje upanje, da se bo svet izognil veliki vojni izpuhteva kot izpuhteva jezero Čad, nekoč največje jezero v vsem Sahelu.
Poljski komandant Euforja v Iribi blizu meje z Darfurjem, je bil edini od vseh poveljnikov različnih vojska v Vzhodnem Čadu, ki me ni sprejel, čim je slišal da sem Slovenec.

»Kam so vsi slovenski fantje šli …«

Tomo Križnar, N Djamena, 27.marec 2009

29. marec 2009: 2. pismo iz Čada Read More »

25. november 2007: Članek na Sudan Tribune glede Tomovega mnenja o nagradi podeljeni darfurskemu odvedniku Salihu Mahmoudu Osmanu (v angleščini)

Novice /

Slovenia’s rights activist hails EU award for Darfur lawyer

Tomo Kriznar:

“Thank you mother Europe, for looking back on grandmother Africa,” Kriznar said at the presentation of the EUR 50,000 worth prize, which will be conferred upon Osman at the European Parliament’s December session, the Slovenian news agency reported.

Osman has been offering free legal assistance for victims of the Sudanese regime for over two decades. Kriznar said that although he never met Osman, he might have not gotten out of the Sudanese prison last year without the help of his people.

Tomo Kriznar was held in prison in Darfur for illegal enetrence to the country from July to September 2006. he also the former special envoy of President Janez Drnovsek to Sudan’s region of Darfur.

According to Natasa Mencin Gorsek of the European Parliament’s information office in Ljubljana, the parliament wants to acknowledge Osman’s work, which has made him the voice of Darfur.

The prize is also a way of combating the situation in Darfur and everything going on in the world that needs international attention, Mencin Gorsek added.

“Darfur is the first ecological conflict of the new millennium,” since the war there is fought over diminishing drinking water reserves, Kriznar said.

He added that sooner or later, Europe would face a wave of refugees from the region.

He stressed that some 30 millions of refugees fled the sub-Saharan Africa because the rainfall has been halved over the past few decades. Kriznar blames the crisis on developed countries, who he believes should finally take the responsibility.

Mencin Gorisek stressed that the Slovenian presidency could be successful in this respect, while Kriznar offered his help. He also said that Slovenia was preparing a special project for the presidency, however, he did not reveal any details.

To honour Osman’s work, an exhibition of photographs from Darfur entitled “Vzorci sveta” (Patterns of the World) by Pepi Sekulic opened at the Europe House in Ljubljana and will run until 21 December.

Friday 23 November 2007 08:51

(Sudan Tribune)

povezava na originalni članek na Sudan Tribune

25. november 2007: Članek na Sudan Tribune glede Tomovega mnenja o nagradi podeljeni darfurskemu odvedniku Salihu Mahmoudu Osmanu (v angleščini) Read More »

21. februar 2007: Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta

Novice /

Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta

Tomo, po glasovanju ljudi in uredništev večih spletnih revij, si postal Sončna osebnost leta 2006 v Sloveniji. Kaj ti pomeni ta naziv?
Ta pozornost pomeni, da Slovenci ne ignoriramo največje humanitarne krize na planetu in da akcija slovenske inciative Pomoč za pomoč Darfurj, ki jo je lani sprožil naš predsednik, vendarle ni narobe razumljena.

Konkurenca nominirancev je bila »močna«. Med drugim si »premagal« tudi Drnovška, Komata, Pulko in ostale, ki so tudi ogromno naredili na področjih miru, zdravja, ekologije…
Nisem tekmoval, mislim da tudi drugi nominiranci niso, saj se ukvarjamo s stvarmi, ki nas učijo, da odgovor na nakopičene probleme sveta ni v tekmovalnosti, ampak v sodelovanju. Slišal sem, da smo se dobro dopolnjevali.

Kako bi opisal sebe?
Rojen sem iz privlačnosti med Zemljo in Nebom tako kot vse kar je. Imam se za potomca tiste prve žene ali moža, ki si ju predstavljam pretegniti se z užitkom nekega jutra nekje v Vzhodni Afriki pred več 140 000 leti in krikniti: JAZ SEM!
Zadnja odkritja v raziskavah človeškega genoma odkrivajo da je moje prednike od drugih primatov ločil gen, ki je mutiral, tako, da je našo vrsto obdaroval z sposobnostmi za boljše sporazumevanje, sodelovanje, sočutje, pomoč v stiski … To so bile nove kvalitete, ki so naši vrsti pomagale ne samo preživeti, ampak tudi razviti vse to na kar smo danes ponosni. Vsaka omika, ki jo je razvilo človeštvo v svoji zgodovini, je kot kamenček v veličastnem mozaiku: več ko je kamenčkov, boljša ko je ločljivost, bolj slika odseva tisto za njo. Epifanijo? Človeka ali boga? Vsake oči imajo svojega malarja. Sem eden od več kot šest miliard homo sapiensov, kolikor nas danes živi na planetu. Rasne klasifikacije so mi tuje; romar, ki se zagleduje, vidi različnost med ljudmi prej kot morfološke prilagoditve na dano naravno okolje. V Koranu piše, da nas je Alah ustvaril različne zato, da bi se učili drug od drugega. Tu sem torej, da raziskujem, se učim in razvijam kot vse v Naravi. Vsaka izkušnja je darilo, celo blodna izkušnja se da uporabiti za nekaj dobrega … Tu sem, da izkušnje delim z ljudmi okoli sebe in s tistim, ki se rojevajo za nami na mostu življenja iz ene večnosti v drugo. Tu sem, da skupaj z drugimi držim ta most napet tako, da sem vsaj obziren, če že ne pomagam tistim, ki si sami ne morejo.

Kateri je bil tvoj najbolj črn dan v življenju?
Ni prav, da povem, ker se ne tiče samo mene.

Najlepši dan v življenju?
V teh mojih 52 letih jih je bilo toliko, da se težko odločim. Spomnim se pa, da mi je bilo najlepše pred dvajsetimi leti, ko sem zvedel, da moj sin ne bo imel več vročinskih krčev.

Kje oz. kako najraje preživljaš prosti čas?
Z otroci in prijatelji v Naravi. Na taborjenju z čim manj balasta, v čolnu na divjih rekah in otokih, v gorah, še posebno na zimskih turah. Redno tečem, jogam, rad spremljam kaj se dogaja v knjigah, filmu, glasbi …

Kako sprejema družina tvoja mirovniška potovanja?
Mislim, da moji najbližji razumejo za kaj gre, čeprav tega ne pokažejo vedno.

Ali kdaj pred potovanjem ali med njim čutiš strah pred neznanim?
Seveda. Vsakič in povsod. Hkrati pa tudi največje navdušenje.

Po vseh dogodkih, ki so se zgodili v Sudanu, ali te že kaj »vleče« nazaj med Nube?
Pa še kako me vleče. Z večino od več kot petdeset plemen, ki sem jih srečal v Nubskih gorah sredi Sudana in jih obiskujem bolj ali manj redno od leta 1979, čutim močno vez. Skoraj tako močno vez kot s Slovenci v času osamosvajanja. Problemi Slovencev in Nubov in drugih ljudstev in narodov, ki se bore za pravico čutiti po svoje in biti to kar so, so tudi moji osebni problemi. V vztrajanju Afričanov vidim moč afriške duhovnosti. Ne mislite da v Afričani niso duhovni ljudje. Dokaz kako močna je afriška duhovnost je dejstvo, da so kljub vsem preizkušnjam skozi katere so morali tudi po zaslugi Evropejcev, še vedno živi in tukaj. Novodobni antropologi še niso predstavili afriških mitologij na nov način tako kot recimo tibetansko, indijansko ali aboridžinsko. Eden prvih, ki si je upal poskusiti je zgleda Patrice Malidoma.

Morda že imaš v načrtu kakšno novo potovanje?
Rad imam planet, vse me zanima, rad bi se vrnil povsod, kjer sem že bil in šel tja kjer še ne, a nekaj v meni me očitno predvsem in vedno znova prikliče v kraje ob Nilu, kjer je še ohranjeno toliko tega kar nam je ljudem pomagalo ohraniti se skozi vsa ta tisočletja. Nikjer nisem našel toliko vitalnosti, zdravja in zadovoljstva in pripravljenosti postaviti se za svoj prav, kot med poslednjimi črnimi domorodnimi ljudmi. Čeprav me je izkušnje iz Nubskih gora iz sedemdesetih let neslo ponoviti med drugimi staroselce na Zemlji, ni bilo nikjer tako. Tod nekje je najbrž tekla zibelka človeštva, tod kljub genocidom in drugim najhujšim katastrofam globalizacije, še naprej vztraja prvinska človečnost, ki me instinktivno privlači najbrž zato, ker se mi zdi, da lahko da odgovore, kako preživeti v simbiozi z naravo in družbo tudi v časih masovne odtrganosti in zgubljenosti. Civilizacija, ki je začela ob Tigrisu in Evfratu in se širila ob Nilu, Indu, Rumeni reki in dosegla svoj vrhunec danes naprimer ob reki Hudson, rekrutira nove in nove janičarje, hkrati pa je ranljiva in nevarna tudi sama sebi. Ni mogoče zanesljivo vedeti kam bo zavila in kaj bo nastalo iz nje. Od nas vseh je odvisno, če se bo sprevrgla v diktaturo in zadušila vse kar si predstavljamo kot človečno in za kar so si trudili naši predniki. Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur.

Ko si bil zaprt v Sudanu, smo v Sloveniji pozorno spremljali, kako se bo razpletlo. Pisali smo peticije, pošiljali maile na vse strani, sudansko ambasado smo dobesedno zablokirali z maili in zahtevali tvojo izpustitev. Sem pa zasledil tudi izjave, češ, kaj pa rine tja dol, če ve, da ne sme. Kaj si misliš o takšnih ljudeh?
Žal mi je za vse skrbi, ki ste jih imeli z menoj. Hvala vsem, ki ste pritiskali na institucije in birokrate, da je iz pisarn na koncu prišla v danih razmerah skoraj najboljša rešitev. Nastali so tudi stroški, ki jih je poravnal Urad Predsednika in Ministerstvo za zunanje zadeve, s tem pa seveda na koncu vsi davkoplačevalci, zato se čutim odgovornega in dolžnega tiste, za katere se mi zdi, da ne razumejo zakaj smo bili pripravljeni toliko tvegati, spomniti, da ne gre za iste razmere kot v našem svetu in da je le te med seboj komaj mogoče primerjati. V EU trenutno ne pobijamo masovno otrok, ne koljemo nosečnic, ne trgamo nedonošenčkov iz še živih mater. Velikim silam, ki se v prvem, drugem in tretjem svetu borijo za nadzor nad vodo, energijo, minerali, sužnji, izplan opravičuje vsa sredstva. Če bomo dopustili kar se dogaja v afriških kolonijah, bomo prakso uzakonili in utegne doseči tudi nas in naše otroke. Tisti otroci, tiste matere in žene, tisti starci, ki si sami ne morejo pomagati, so še vedno tam. V darfurskih taboriščih prek naših humanitarnih organizacij hranimo dva in pol milijona ljudi, neposredno ogroženih je šest milijonov ljudi. Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi. Srce mame Afrike krvavi. Komu zvoni? Zvoni vendar vsem nam, njenim otrokom!

21. februar 2007: Intervju ob podelitvi priznanja Sončna osebnost leta Read More »

22. januar 2007: prispevek Toma Križnarja objavljen v zadnji številki Le Monde Diplomatique

Novice /

DARFUR, DARFUR

Osli, konji, kamele. Vozovi, dolge vprege, kratke vprege. Človeški iztrebki, živalski izrebki, velike luže postane gnojnice. Iz šibja pletena s plastiko in kartonom pokrita zasilna bivališča, gola debla dreves brez vsake sence. Komarji, podgane, ščurki. In vmes otroci, matere, žene, bolniki, starci. Maskara. Kamp IDP. Taborišče s sto šestdeset tisoč Internali Displaced People. Gereda. Južni Darfur. Konec maja letos. Tri tedne po podpisanem miru med sudansko vlado in eno od frakcij upornikov.
     To ni noben mir!« mračno odkimava trgovec. »Nič nismo dobili zaradi česar smo se uprli! Nekaj denarja ha! Minawija so kupili!«
     Predal se je za palačo ob Nilu. In avto. In sedež v vladi.« sikne pastir brez živali.
     »Izdal nas je!« stisne zobe kmet brez zemlje. »Naši sinovi, očetje, bratje in prijatelji so se žrtvovali za arašide.«
     Neskončne vrste beguncev v zdelanih belih dželabijah in strganih pisanih fostanih, tokrat niso pozdravljale dostojanstveno, kot je običaj v Sudanu. Seganja v dlani, trepljanja po ramah, objemi in spraševanja po sorodnikih so bila kratka, odrezana. V očeh se ni bliskalo veselje. V zenicah se je zrcalila ista motna blatna brozga kot po razmočenih tleh.
     »Deževna doba je tu. Po mesecih hude suše bo zdaj napadla plesen, trohnoba in bolezen. Ne, nimamo dovolj plaht za vse. Preveč jih prihaja.« odgovori bela mlada delavka Rdečega križa. »Malarija je, a nimamo mrež proti komarjem. Vladni nam jih ne dovolijo spraviti sem. In zadnji konvoj z pomočjo je spet obtičal v blatu. Spet bo lakota.«      
     »Ne, že zdaj ni dovolj.« odkimava koščena žena med mešanjem kaše v aluminijastem loncu pred svojim zasilnim domom. »To kar dobimo od organizacij nas sam samo ščiti pred smrtjo.« Zamišljeno poravna par gorečih okleščkov med tremi kamni, ki služijo za ognjišče in doda: »In lesa ni več. Zdaj hodimo po dračje že cel dan daleč. Tam pa je nevarno! Džandžavidi!«
     Vsak večer ko taborišče utihne, slišimo oddaljeno streljanje. Kratke rafale, dolge rafale, vmes močne detonacije. Nihče od komandantov ne ve točno kaj se dogaja. Povedati vedo le, da so vse poti iz Gerede proti severu blokirane z džandžavidi. Miru ni!
     »Ne, Minawi nas ne brani. Njegovi SLA komandanti trdijo, da nas morajo varovati vojaki Afriške Unije. A ti samo pijejo, plešejo in …« utihne ostareli mož.
     »In seksajo. « trpko dokonča moj vodič, ko greva naprej. »Proti članom baze AU v Geredi je vloženih enaindvajset prijav spolnih zlorab.«
     »Torej ne samo vladni in džandžavidi?«
     »Zadevo raziskuje agencija OZN. Vojaki AU se pripeljejo v taborišče v belih terencih, v novih uniformah in zloščenih škornjih in rečejo: pridi ti bomo nekaj lepega pokazali.«
     »In žene gredo?«
     »Ne žene, deklice, stare šestnajst, štirinajst, dvanajst let stare.«
     »Muslimanke?«
     »Tu smo vsi muslimani. Zato se o tem dolgo ni govorilo. Vse je prišlo na dan, ker so se deklice vračale z nekam preveč bombonov.     
     »Prostim ne objavi, da smo se srečali. Če vladni zvedo, da smo govorili s tujim poročevalcem, nam bodo prepovedali delovanje na tej strani.« je prosil predstavnik ene od zahodnih humanitarnih organizacij. »Tu smo lahko samo zato, ker se delamo majhne.«
     Posvaril me je, da bo Gereda očitno v kratkem padla in povedal, da selijo svoje bolnike globlje na osvobojeno ozemlje. Ena od njihovih skupin bo skušala doseči Muhajerio. Lahko grem z njimi.

* * *

     Vozilo že na prvi pogled ni vzbujalo zaupanja. V kolonialnih časih narejen, vladnim silam zaplenjen Jeap, je puščal olje in vodo, smradil in šklepetal. Odpeljali smo se po opoldanski molitvi, naravnost proti severu, tja koder je zadnjo noč najbolj pokalo. Dva ranjena vojaka, dva bolna otroka, dve prestrašeni materi in ena teta, šofer, vodič in dva krepka fanta z kalašniki, ki naj bi nas čuvala. Onkraj zadnje postojanke upornikov na robu Gerede, se je pred nami odprla prazna, gluha, s trnastim grmovjem poraščena valovita ravan z daleč vsak sebi prepuščenimi kruhovci.
     Vsake toliko s peskom zasuta vas. Prazna vas. Očitno požgana vas. Med ožganimi tramovi datljevih palm so ostali samo razbiti lončevinasti lonci. Iz tal je zrasel pastirček z piščalko in majhno čredo koz za seboj. Pokazal nam je jamo z zaudarjajočo vodo. Slabo mi je bilo, še preden je dosegla želodec.
     Pol ure po tem zadnjem srečanju je počilo. Ni bila mina, kot smo se ustrašili. Odletela nam je glavna pogonska os.
     Peš nazaj v Geredo se je zdelo predaleč. Prek satelitskega telefona sem klical na pomoč prijatelje v vrstah Minawijeve SLA. Preden sem dobil komandanta Čorbo in mi je ta dopovedal, da so trenutno vsa vozila potrebna na južnih položajih, sem izpraznil baterijo. Trije fantje, ki so vstali iz krajine kot prej pastirček, so povedali, da smo blizu vasi Berti in da ima trgovec tam generator. Šofer Abdala je odločil, da jim lahko zaupamo in jih z mojim telefonom poslal napolniti baterijo; sami pa smo se pred soncem skrili pod pokvarjeno vozilo. Čakali smo jih ves dan in celo noč. Zjutraj sem prosil Abdala, če gre pogledati, kje je telefon. Vrnil se je hitro in preplašen, trdeč, da so tik pred Bertijem nanj streljali iz zasede. Naša vojaka sta šla takoj v izvidnico in prišla nazaj prepričana, da se s hriba v vasi lepo vidijo uniforme sudanske vojske – skupaj z raztrganimi džandžavidi. Iz tiste smeri so se v nebo vili trije stebri dima. To smo vzeli za slabo znamenje. Zapustili smo vozilo in peš kolikor smo mogli hiteli nazaj proti Geredi.
     Kmalu smo dohiteli smo skupino beguncev, ki so prevezovali tovore na živalih in s tesnobo opozarjali na dim na obzorju. Jezdeci na kamelah in konjih se lahko pojavijo iz peska kjerkoli in kadarkoli. Džandžavidi se rekrutirajo največkrat iz arabskih nomadskih plemen, ki so stoletja nazaj prečkala Rdeče morje in doline Nila in so z afriškimi kmeti in pastirji v zelenem Darfurju že vso zgodovino v nekakšnem naravnem konfliktu. Afriški kmetje gradijo ograje, da zavarujejo svoje pridelke – arabski pastirji jih podirajo, da peljejo čeznje svoje črede. Na prelomu prejšnjega stoletja so fuski sultani, ki so v času pred prihodom Britancev uspevali s trgovino sužnji med Saharo in tropsko Afriko in vladali največjemu cesarstvu na ozemlju današnjega Sudana, arabskim plemenom, ki so pasli krave v savanah na jugu Darfurja podelili nekakšne pravice za uporabo zemljišč. Tistim, ki so pasli kamele v polpuščavah na severu pa ne. Ti, ki so ostali brez pravic in brez resursov, so se obrnili za podporo na svoje ljudi v Kartumu. Alex de Waal, direktor African Rights v Londonu, ki je preučeval razmere v Darfurju že v sedemdesetih letih, poroča kako so afriški domačini in arabski prišleki konflikte tedaj še znali reševati na tradicionalnih plemenskih poravnavah, določanjem posebnih tranzitnih poti in celo s porokami, zato je danes težko ločiti na zunaj kdo je Arabec in kdo Afričan. Velika večina je značilnih afriških odtenkov, a jih vprašanje za koga se imajo, danes pogosto zmede. Na sultanovem dvoru so se baje enakopravno srečevali, govorili so tako fursko kot arabsko, Furi so spoštovali Arabce zaradi vere, ki so jo prinesli po naročilu edinega preroka Mohameda. Ta odnos je kljub preganjanju prisoten še danes. Iskal sem animiste podobne onim v Nubskih gorah, a razen nekaj sinkretizma pri lokalnih zdravilcih, nisem našel dosti sledi. Afričani v Darfurju so povzeli islam skupaj z balami bombaža za značilne moške arabske halje, čajem, sladkorjem in … in identiteto. Tista plemena, ki verjamejo, da so Arabci, so z svojimi ljudmi v dolini Nila v osemdesetih letih pripravila poseben načrt, imenovan Arabsko zbiranje, ki ima po dokumentih, ki jih navaja Julie Flint v knjigi Darfur, a short history of a long war, za cilj izriniti in pregnati Afričane iz Darfurja. Načrt imenovan Arabsko zbiranje, se jim je s pomočjo sosednjih arabskih držav, ki imajo prav tako interese v z vodo bogatem delu Darfurju, skoraj posrečil. Arabizacija Darfurja se dogaja po podobnih vzorcih kot na drugih marginaliziranih področjih v Sudanu, novo je, da v napadih na črno prebivalstvo sodelujejo tudi plačanci iz vsega sahelskega področja, od Libije do Mavretanije, Čada, Nigra in Nigerije. Ameriška vlada trdi, da gre za genocid, OZN primerjajo razmere z tistimi pred masovnimi pokoli v Rwandi in govore o največji humanitarni krizi na planetu, Sudanci na severu pa govore zgolj o nujnosti sudanizaciji in o politiki »Ein Land, ein Folk, ein Fuhrer «, brez katere se ne morejo ubraniti globalizacije in nove kolonizacije. Za krizo v Darfurji ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera. Tujci, ki nas Sudan privlači zaradi raznolikosti kultur, ki so jih zaklenili v dane meje kolonialni Britanci, nenavadnega dostojanstva, ponosa, gostoljublja in splošnega šarma arabskih ljudi na severu in naravnosti, sožitja z okoljem in splošnega ekološkega vedenja na jugu ohranjenih staroselcev, ki so se nam skupaj zdeli alternativa naši zahodni kulturi, jih spremljamo že iz sedemdesetih let. S prstom lahko pokažemo na vse arabske vlade po pridobitvi neodvisnosti in tri plemena ob Nilu na severu, iz katerih prihajajo vsi najbolj pomembni sudanski politiki. Pokažemo lahko rasizem tistih, ki imajo v Koranu zapisano »Ustvaril sem vas različne zato, da se boste učili drug od drugega«     
     »Alah je zadovoljen z dejanji moža, ki ščiti ženske in jim pomaga« je recitiral četrto suro Abdala. »Ostani z nami. Ti si nam edina priča.«
     Pred večerom smo skupaj dosegli zadnjo vas. Tam se je medtem nabralo še več beguncev. Nihče od nadrejenih ni imel satelitskega telefona in nobene druge komunikacije s štabom, vedeli pa so povedati, da so džandžavidi že zavzeli stezo proti Geredi in, da je umik torej odrezan. Ker ne moremo pričakovati nobene okrepitve, se lahko upremo samo na svoje sile.
     Tisti in naslednji dan smo kopali jarke, gradili okope in postavljali nizka zaklonišča. Sredi tabora se je kadilo iz velikega lonca: žene in dekleta so prala, kuhala in stregla. Čutiti je bilo solidarnost in složnost. Nihče ni kadil sam, svitek lokalnega tobaka je potoval od ust do ust, dokler ga ni zmanjkalo. Prek tranzistorja na dinamo smo lovili BBC poročila v arabščini in ponoči tudi Radio Monte Carlo. A na radijskih valovih ni bilo ni slišati o streljanju, ki nas je vznemirjalo okrog nas. V sedmih mesecih sem srečal samo eno novinarko. Z dovoljenjem vladnih in upornih, ji je takoj po podpisu miru uspelo prestopiti z vladne strani in ostati en cel dan na upornem ozemlju. Še pred temo je skupaj s spremljevalci morala nazaj.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti tujec, si ne bodo upali napasti« je vpričo vseh po večerji ponovila prošnjo ena od žena. V naročju ji je sedela drobcena punčka.

* * *

Zakritega obraza, od vrh glave do peta povita v pisano togo, zgarana in zdelana od elementov, ni delovala nič bolj erotično kot večina darfurskih žena, ki svoj čas preživljajo na prostem. Hrapava črna koža, dolgi elegantni udi, veliki močni členki, dostojanstven pogled.. Nič na njej ni pričalo o tradicionalni islamski ženski pokornosti. Kretnje, mimika so dali vedeti, da gre za človeka, ki se ne boji več ne boga ne hudiča.
     Rojena je bila v pesek na severu Darfurja v veliki nomadski družini plemena Bediat Zaghawa. Ni bilo bolnic, ni bilo šol, za vse so bili odvisni od narave. Zdravo in radostno je živela v harmoniji z živalmi in ljudmi in redkimi rastlinami, srečno se je poročila, rodila je šest otrok, potem se je začel sodni dan. Njen mož je bil ubit ob zračnem napadu na vas Musbath maja 2004. To je bilo takrat ko so bombardirali celo drevesa. Tam pod ostanki orjaških dreves, ki so dajala senco, vlago in hlad, je našla tudi dva od svojih otrok. Najmlajšega fantka in najstarejšo punčko. Vse tri je pokopala še isti dan malo višje iz wadija, tam koder so za vse določili starešine. Večina vaščanov je nato pobegnila v Čad. Ker so bile kamele v lasti družine pobite in so ostali samo osli, z otroci ni mogla na tako dolgo pot. Verjela je, da ji bodo pomagali v taborišču na vladni strani, v enem od tistih, ki jih nadzirajo tujci.
     Posiljena je bila še preden je dosegla Abu Showk v Fasherju. Najprej so jo zlorabili sudanski vojaki, potem obveščevalna služba, nato neka nomadska milica. Ko je isto storil z njo tudi eden od vodij taborišča, se je odločila. Ponoči je z otroci zbežala nazaj v divjino. Imela je srečo. Preden so jih našle hijene, je naletela na skupino petih mater, ki so tako kot sama, izgubile zaupanje v človeške instalacije un same skušale rešiti svojih skupaj dvaintrideset otrok. Izogibajoč se vseh vojska in vsega človeškega, stalno na lovu za hrano, so gnale osle naprej. Jedli so divje plodove, sladke koreninice, kuščarje, kače. Dosegli so večno zelena pobočja ugaslega vulkana Džebel Mara, a so se zaradi novih spopadov med Furi in Zaghawami morali obrniti. Vrnili so se na sever, a so morali, zaradi nove vojne med uporniki, ki so podpisali mir in tistimi, ki ga niso, spet nazaj. Tako blodijo že več kot dve leti. Zdaj so tu.
     Podobne zgodbe sem v Darfurju poslušal kar naprej. Začelo se je že v Čadu. V Čad sem prispel kot odposlanec slovenskega predsednika, da bi srečal vodje upornikov, predstavil mirovni predlog, preveril kako učinkuje že obstoječa pomoč in posnel resnične razmere. Vodja za humanitarne zadeve SLA Suleiman Jamous me je povabil, naj si sam ogledam zakaj on in njegovi zavračajo pogajanja z arabsko vlado pod okriljem AU v Abuji. Zaman sem čakal vizo na sudanski ambasadi na Dunaju, Kartum ne mara aktivistov, vedel sem kaj tvegam, a mi je bilo obljubljeno, da ne bom srečal vladnih predstavnikov. Ampak tudi Minawijevih ni bilo lahko srečati. Na srečanje s vrhom SLA na terenu sem uspel šele po mnogih zapletih. Spustili so me samo šestdeset kilometrov čez mejo, da sem posnel propagandni spot, kako se izpod neba v bleščečem helikopterju AU spušča k podložnikom njih novi sultan, potem so se me želeli znebiti. Da bom šel proti volji vseh akterjev globje v Darfur, sem se odločil po epidemiji mingitisa, ki sem jo našel v enem od stranskih wadijev v Farawyi. Triindvajset otrok je pomrlo preden sem uspel priklicati na pomoč edino humanitarno organizacijo v Čadu, ki si je upala ilegalno, brez dovoljenja sudanske vlade, čez mejo. Takrat sem se odločil, da ne bom šel nazaj, kot me je klical Urad mojega predsednika, ampak da bom šel naprej.
     Od aprila do sredine julija sem dokumentiral in zbiral gradivo s katerim sem upal pritegniti množice, kot pred leti k Nubam v osrednjem Sudanu. Vsaj v bolj demokratičnem svetu, politiki vendarle morajo upoštevati javno mnenje; če ne, niso izvoljeni. Kadar se ujamejo mediji in glas javnosti, nastane sila, ki jo niti veliki lobiji ne morejo ignorirati.
     V Boldongu v Džebel Mari, sem v enem dnevu posnel enaindvajset izpovedi žena in deklet, ki so posiljevalce opisovale kot dolgonose, sokoljih oči in bradate. Afganistanskim možem podobni džandžavidi, naj bi jih več tednov zadrževali ujete v taborih v gorah Kargo nasproti. Pričale so, da so posilstva na terenu bolj učinkovito sredstvo za spreminjanje domačinov v begunce, kot nalet letal z potniki v simbole moči ZDA. Skupaj z amputacijami, izrezovanji dojenčkov in onečaščanji trupel, je to najbolj temeljit način, kako se izsuši močvirje in ujema krapa. Po takih grozodejstvih zbežijo tudi najbolj SLA vdane družine in uporni fantje ostanejo brez naravne podpore.
     Od vseh afriških plemen v Darfurju sem našel najbolj ogrožene Fure iz frakcije SLA v gorah Džebel Mara, ki jo vodi Abdel Wahid. Njih poleg džandžavidov in vladne vojske napadajo, posiljujejo in pobijajo tudi Zaghawe iz Minawijeve frakcije SLA. Od 5.maja letos, ko je Minawi z arabsko vlado podpisal mir, njegova vojska bolj ali manj odkrito sodeluje z prej skupnimi sovražniki. Po Abuji se je zgodila najslabša opcija. Afričane so spet uspeli ločiti in naščuvati drug proti drugemu.
     Največji problem upora Furov, Zaghaw, Mesalitov in drugih afriških plemen proti Arabcem v Darfurju je problem vodenja.
     Furi v Džebel Mari imajo srečo, da je svet pod 3.100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci okoli, tako razbrzdan kot v turški Kapadokiji in nudi možnost dolgotrajnega gverilskega vojskovanja in obrambe. Wahidovi Furi imajo srečo tudi zato, ker so gore ponekod raj na zemlji. Raj, kot si ga predstavljajo okoliška plemena spodaj v žejni vreli puščavi okoli gora in ga vidiš včasih narisanega na stenah lokalnih slaščičarn. To je raj v katerem vode ni treba vleči iz jam ampak kar tako v rekah teče jo reke in padajo slapovio katerem sanjajo okoliška plemena Višje v gorah sem videl rasti vse tropsko sadje in zelenjavo. Furi so kmetje, Furi niso kavboji. Njih inačico islama se zdi bolj človeške potenciale zatirajoča, kot tista ki nadzira zaghawske kravje in kamelje pastirje. Furi se ne znajdejo kot Zaghawe. Furi so tisti, ki navadno zgubijo kadar se pričkajo. Po desetletjih obupne obrambe so zdaj obkoljeni z vseh strani.
     »Ne moremo v Čad tako kot Zaghawe. Nikamor ne moremo pobegniti.« mi je dejal vodja preskrbe Wahidove SLA. »Mi lahko samo še umremo.«
     V Jebel Mari ni nobene baze AU in razen prvega zametka MSF France in Spain nobenih humanitarnih organizacij. Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili zmožni zagotoviti varnosti. Devedeset odstotkov od vseh pomoči sveta Darfurju gre v taborišča beguncev na vladni strani, deset odstotkov v taborišča, ki jih nadzira Minnawijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. V Jebel Maro bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so Slovenci namenili v želji in veri, da bo doseglo do tega najbolj upravičene žrtve, lahko naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejo moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast sem občutil tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo po geslu: mobitel v vsako vas… Lahko bi poskusili zbrati mobilne telefone, ki jih v Evropi ne rabimo več in jih v veliki akciji prostovoljcev poslali v Darfur.
     Razmere v Džebel Mari so nam še bolj kot drugod v Darfurju slabo poznane, zato, ker so gore globje v notranjosti in dalj od meje s Čadom preko katere so v Darfur že od začetka vojne ilegalno uhajali zahodni opazovalci. In zato, ker jih Minawijevi niso pustili k Wahidovim, ampak so jih zamotili z pričevanji o genocidu na svojih tleh. Na ta način so preprečili, da bi svet zvedel za resnične odnose med plemeni. Zaradi teh gora, ki drže vodo tudi v sušni dobi, se je začelo obleganje dežele Furov. Tu se je začela vojna – tu bi se moral tudi najprej začeti delati mir.
     Ampak ali se lahko vojna konča preden domačini začutijo, da je čas zrel za to?
     »Džandžavidi se boje tvojih kamer. Verjamejo, da s sodobno tehnologijo lahko njihove obraze takoj objaviš na internetu in bodo še nocoj na BBC. Vsak bo lahko videl, kaj počnejo. Tega se najbolj bojijo. Ostani z nami.«
     Šesti dan navsezgodaj me je zbudila črna roka in mi nekaj molila. Bil je moj satelitski telefon. »Na, mister.« je rekel fant in se ritenski kot je navada pri Furih začel umikati. Ekran je bil osvetljen, baterije so bile polne, a za klic je bila zahtevana Puk koda, ne Pin koda. Le te pa ne vem. Še preden sem dvignil oči od bleščeče stvari, je fant izginil za ogradami.
     Prvi satelitski telefon, s katerega sem se lahko oglasil, sem našel šele v Muhajeriji, deset dni pozneje, potem ko nas je dosegel konvoj Minnawijeve SLA na enem od svojih pogromov nad džandžavidi in nas varoval do tja. Moj sin Jan je poslal puk kodo in skrinjica se je odprla. Prvi klic je bil od Valentine Flander, ki je povedala, da je bil Urad v skrbeh, ker se toliko časa nisem javil. »Zdaj boš več lahko storil doma. Vrni se!« Isto je vztrajal tudi dr Vajgel, predsednikov svetovalec. »Razmere postajajo prenevarne.« Vrnitev v Čad po isti poti čez sever Darfur ni več mogoča zaradi nove vojne med samimi Zaghawami, med podpisniki miru in zagovorniki nove alianse upornikov NRF. »Javi se v prvo bazo AU. Dogovarjamo se za transfer v Čad…«

* * *

Agent sudanske vojaške obveščevalne službe me je aretiral v pisarni komandanta štaba AU v El Fasherju 19 julija ob približno pol petih popoldne. Komandant in nekateri drugi najvišji predstavniki AU v Darfurju so bili prisotni in so sodelovali na večini nočnih zaslišanj. Najbolj me je bremenila digitalna fotografija vojaškega dokumenta, ki naroča podrejenim usmrtitev vseh, ki bi morebiti brskali v masovna grobišča – tudi če so člani OZN. Dva tedna kasneje sem bil spoznan za krivega špijonaže, lažnega poročanja o Sudanu in vstopa brez vize. Obsojen sem bil na dve leti zapora, zaplembo vsa oprema in posnetkov. Plačal naj bi tudi dva miliona in pol sudanskih funtov kazni.

* * *

Mesec in pol dni, ki sem jih preživel v treh različnih zaporih v Fasherju, preden me je sudanski predsednik Beshir na prošnjo slovenskega predsednika dr.Drnovška pomilostil in sem bil izgnan v domovino, so bili priložnost za srečanje tudi z akterji drame v Darfurju, ki jih sicer ne bi srečal.     
     »Podpisali smo mir v Abudži, zakaj zdaj tujci ne greste domov?« so me zasliševali preiskovalci, tožilci, sodniki, advokati, novinarji, stražniki, vojaki, obveščevalci prepričani, da smo vsi tuji humanitarci po vrsti zgolj brezverni internacionalisti, plačanci, agenti tujih interesov, ki že ves čas od kar so se rešili Angležev oprezajo za njihovimi bogastvi.
     »Prej ne bo miru na svetu, dokler islam ne bo zavladal vsepovsod. Ves svet mora postati muslimanski.«
     Ko sem pripomnil, da Darfur že je ves muslimanski, pa kljub temu ni miru, sem slišal, da miru ni, ker islam v Darfurju ni pravi islam. To je ničvredni in škodljivi poganski islam. Pravi islam je ta islam, ki ga žive z dejanji in akcijami Bin Laden in njegovi.
     Prvih pet dni v prvem zaporu vojaške obveščevalne službe, sem imel občutek, da sem v rokah džandžavidov z očitnimi simpatijami do terorizma. Spomnil sem se grožnje sudanskega predsednika Beshirja, da bo v primeru vpada OZN v Darfur prišla nadnje El Kaida.
     Naslednjih pet dni v zaporu na Centralni policiji sem med policaji srečal več študentov, ki bi vsi po vrsti radi migrirali na zahod, hkrati pa so izražali prepričanje o veliki zaroti, ki se dogaja Sudanu. »Nihče od sosedov noče, da bi bil Sudan močan. Vsi so proti nam. Z nami so le Kitajci. To je vojna za našo nafto med Ameriko, ki podpira upornike in Kitajsko, ki podpira našo vlado.«
     Med petstošestdeset zaporniki v zaporu Shalah sem srečal predstavnike najbrž vseh darfurskih plemen in vseh političnih skupin. »Med nami se ti ne bo nič zgodilo. Ne maramo pa da nas kdo poriva.« je pomenljivo govoril direktor zapora. Po treh tednih novic in komentarjev na tv o napadih na Libanon za katerimi da je Amerika in nenadnih napovedih, da bodo v Darfur vdrle sile OZN brez dovoljenja sudanske vlade in da tudi za njimi prihaja Amerika, je veliko zapornikov zahtevalo orožje in izpustitev v boj proti svetovnemu zlu. Vsak dan sem bil priča izrazom večjega sovraštva. »OZN so plačanci Satana! OZN so neverniki! To bo sveta vojna!«
     Nasilno reševanje krize bo usmrtilo preveč nedolžnih indoktriniranih ljudi na obeh straneh. Ob rožljanju z orožjem predlagam namestitev radijske postaje in oddajnikov na mejo z Čadom in program, ki bi domačinom v Darfurju omogočil razumevanje teh, ki jim želijo na pomoč. In akcijo zbiranja odvečnih mobilnih telefonov in razdelitev le teh po darfurskih vaseh. Domačini bi lahko ob vsakem sumljivem premikanju v pokrajini obvestili helikopterske enote, ki bi morale najkasneje v pol ure doseči kateri koli kraj v provinci. O tem ali bodo to enote Afriške unije, Ozn ali kake druge sile, bi morali odločiti na mednarodni konferenci, ki jo je treba takoj organizirati za vse akterje v darfurski drami, ne samo za tiste, ki so že sedeli na poganjanjih, ki jih je v Abudji vodila Afriška unija. Vseeno ali je konferenca v Evropi ali v Afriki, važno je, da na pogajanjih ne bo takega arabskega vpliva kot je bil v Abudji. Kolikšen je ta vpliv sem skusil tudi sam na svoji koži. Kot tudi dva druga ameriška novinarja, ki ju je v istem času prav tako vladnim silam izročila Afriška unija.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti, si ne bodo upali napasti.« se spominjam besed žena in mož vsepovsod po Darfurju.
     Tiste žene, tisti otroci, tisti starci so še vedno tam. Brez pozornosti sveta bodo afriški kmetje in pastirji iztrebljeni in pregnani iz Darfurja. Darfur je testni primer za vse nas. Če bomo dovolili, da se razmere nadaljujejo, bomo uzakonili svet, v katerem utegnemo tudi mi sami priti na vrsto.

(objavljeno v Le Mond Diplomatique)

22. januar 2007: prispevek Toma Križnarja objavljen v zadnji številki Le Monde Diplomatique Read More »

Komentar Toma Križnarja objavljen v Independent, 4. oktobra 2006. (v angleščini)

Novice /

Tomo Krizner - Sudan sees UN intervention as an invasion Khartoum is using the threat of an outside enemy that wants to come in and steal their oil

Published: 04 October 2006, Independent

It is barely more than a fortnight since I was released from a prison in Darfur. My experiences, both in the prison and during seven months as a human rights envoy in Sudan, are a warning to all of us that the people of Darfur can easily be indoctrinated and turned against the international community.

The media in Sudan are telling them that the United Nations is controlled by the US. The leaders in Khartoum, who oppose international intervention, are exploiting this anti-Americanism to stay in power and continue the destruction of Darfur, to continue to push the African population out of the region.

I saw in prison how people changed from having sympathy and empathy for me to being suspicious and hostile and believing that I was a spy. These people are being readied to go and fight against the UN. I won’t forget what I saw for seven months. The fighting, the dying, the villages destroyed.

The UN must come, but only as far as the border with Chad. They need to start a radio station broadcasting across the border to give people access to information on what is really going on. At the moment, the Sudanese government has total control over all information in the country. Only the rich have access to independent media, through the internet, and they are, broadly speaking, either supporters of the present government or people preparing to leave the country.

I have been to Sudan nine times, and each time I have seen the same pattern. The government is using its own Jihadist brand of Islam to keep the people in submission. They are using the threat of an outside enemy – the international community, primarily the US – that wants to come in and take their natural resources, steal their oil.

The Chief of Security in Sudan told me himself that he fears the US will come. They have managed to make people believe that even the NGOs are evil, that they are spies preparing the ground for a UN invasion of the country. The women, children, the elderly, the sick and the vulnerable are exposed. There is nothing to stop them being destroyed. The people of the Jebel Marra, the Fur, indigenous Africans who follow a Sufi school of Islam are the most endangered.

At the moment, they have convinced the people in Darfur that a UN force coming in across the border from Chad would be an invasion force. They have persuaded people that they must rise up and fight this invasion. In the prison where I was held there are 550 inmates, convicted of violent crimes such as murder. These prisoners are in chains and waiting to be executed, but they have been told they will be given guns and released to go and fight the UN. These men come from the Janjaweed, the rebel groups of Minni Minawi, fighters loyal to Abdelwahid Elnur. They are a cross-section of all the armed groups in Darfur and they have been indoctrinated. Something must be done. There must be UN intervention and it must go now, today. But it must be a mission that is planned with an awareness of what I have experienced as the only foreigner in this part of Darfur – along with two American reporters.

The UN has got to counteract the propaganda that Khartoum is using against international intervention. Right now, even the prisoners, held by the government are ready to fight against the UN.

UN peacekeepers must settle on the border with Chad, with the support of the government there. More independent witnesses, reporters, activists and NGOs must go into the areas where the civilians are. And, if necessary, act as a human shield.

The Janjaweed and other groups committing atrocities have spies everywhere. When I was there they would hear where I was. They learnt that I had a camera and thought it would record their faces and send the pictures which would then appear on the BBC that night. These are proud people, they don’t want to be filmed cutting babies out of mother’s wombs and playing with the foetuses in front of them.

The camera can be more powerful a defence than the gun in these situations. We need to find a way to train local reporters to challenge the government monopoly on information, and get them the technical gear to get their own pictures out to tell the world and the people of Darfur what is actually happening.

I know about genocides. My father spent four years in Dachau. There are no crematoria in Darfur, but there are mass graves. I have seen documentary evidence of them. I have seen government orders instructing troops to kill anyone – including UN personnel – attempting to dig near any of these graves.

The African Union is not motivated. Culturally they don’t identify with the Muslim population in the region. They have little sympathy for Darfurians. And, ultimately, they are controlled by the government in Khartoum. When they receive reports of Janjaweed attacks they wait for days before investigating.

We need to act now, but we need to do so with awareness of what is going on and how people have been indoctrinated. We need to invent new ways of intervening to stop simply adding to the violence. We must consider the lessons learnt from Somalia, Rwanda, Congo, Bosnia, Srebrenica.

The author is a Slovenian writer and photographer, arrested while visiting Sudan as an official envoy of the Slovenian government.

Komentar Toma Križnarja objavljen v Independent, 4. oktobra 2006. (v angleščini) Read More »

Intervju, objavljen v reviji Jana – 28. marec 2006: Kar čutim, je bes nilskega konja!

Novice /

Intervju za revijo Jana - 28. marec 2006

Kar čutim, je bes nilskega konja!

Tomo Križnar se je kot posebni odposlanec predsednika RS dr. Janeza Drnovška pred mesecem dni odpravil v Darfur, zahodno regijo Sudana, kjer vladna vojska in arabske milice (džandžavidi), podprte s strani vlade, izvajajo etnično čiščenje.
Potem ko so ga uporniške sile izgnale iz Sudana, Tomo zadnje dneve preživlja v Čadu. Kot pravi, je samo vprašanje časa, kdaj se bo znova vrnil v Darfur, kjer se pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid nad nemočnim prebivalstvom.
Kljub težavam z elektriko in internetnimi povezavami nam je uspelo opraviti pogovor s svetovnim popotnikom in borcem za človekove pravice, ki zdaj v Bahai čaka na prihod predsednika Drnovška in njegove delegacije. Tomo Križnar opozarja, da si številne svetovne organizacije, države in posamezniki, ki bi lahko kaj storili, vztrajno zatiskajo oči pred genocidom v Darfurju. In ta se lahko, če ga svetu ne bo uspelo ustaviti, po Tomovem mnenju kaj kmalu zgodi tudi kje čisto blizu nas …

Kako je prišlo do ideje za sodelovanje s predsednikom pri humanitarni akciji za Darfur?

Tik pred novim letom me je predsednik poklical in vprašal kako je z Nubami. Povedal sem, da je genocid zaradi široko zastavljene kampanje, v kateri smo sodelovali tudi Slovenci, ustavljen. Čeprav podobno kot drugod v Sudanu politično ni še nič rešeno, afriških žensk, otrok in starcev Arabci s severa Sudana vendarle ne lovijo in ne pobijajo več. Se pa zdaj dogaja genocid nad afriškim prebivalstvom v Darfurju.

Pred leti ste reševali Nube, in vaš trud je bil učinkovit. Problem Darfurja je najbrž bistveno bolj zapleten?

Problem Darfurja je za celo generacijo daljši od tistega v nubskih gorah. Genocid v Darfurju se dogaja po istem osnovnem vzorcu: napadi plačanih jezdecev na konjih in kamelah ob zori, lovljenje dečkov za janičarje in deklic za priležnice, posiljevanje žena, pobijanje mož in starcev in dojenčkov in vseh nekoristnih, vlačenje živine in pridelkov in požiganje in uničevanje vsega, kar se ne da odpeljati. To je vzhodnjaški vzorec iztrebljanja prvotnega prebivalstva in uničevanja celih pokrajin z namenom osvajanja le teh. Enak kot v Nubskih gorah je tudi vzorec brezbrižnosti in počasno odzivanje mednarodnih institucij. Enaka je vsesplošna otopelost širokih množic na najbolj nagnusna kršenja človeških pravic. Enako pa je tudi prizadevanje nič dosti več kot peščice zahodnih aktivistov, ki mimo svojih vlad, mimo papeža in tudi mimo Varnostnega sveta Združenih narodov, delajo za zaščito šestih milijonov ogroženih na svojo pest.

V Darfurju ne gre samo za surove arabske apetite po mehki sredici Afrike, niti samo za bitko med vzhodom in zahodom, med Kitajsko in Združenimi državami in Evropsko unijo za nadzor nad strateškimi surovinami kot so nafta in voda, ampak za nov testni primer, na katerem se preizkušajo velika etična in moralna vprašanja nove generacije človeštva. Darfur je skupaj s Kongom in drugimi conami konfliktov na Zemlji tehtnica, ki bo odločala o tem, kakšno prihodnost si bo zapisala v zvezde naša vrsta. Če bomo v dobi orožja za množično uničevanje in hkrati najbolj razvitih komunikacijskih sredstev dovolili preganjanje in pobijanje milijonov nedolžnih ljudi, potem utegnemo jutri biti na vrsti mi sami. In še slabše – tudi naši otroci.

Nekatere uporniške enote z lastnimi interesi in vlada, ki podpira enote, ki morijo in posiljujejo ženske ter ugrabljajo otroke – kako v takšnih razmerah sploh izbrati prave sogovornike? Kdo je tisti, ki lahko zagotovi mir v Sudanu – in kaj lahko pri tem storijo tuje pobude, humanitarne organizacije?

Ljudje smo ljudje, popolnih sogovornikov ni. So pa na planetu ljudje, ki vendarle manj podlegajo preprostim strastem, ki dojemajo širše, ki se vedejo manj arogantno in ignorantsko. Upam si reči, da so bolj občutljivi od drugih ljudi. In bolj obzirni. Srečal sem jih med kolesarjenjem okoli planeta, v kampanjah za zaščito gozdov, voda in zraka, izginjajočih vrst živali, a tudi marginaliziranih človeških sort kot so Tibetanci, Aboridžini, Maori, Indijanci, Nube in drugi staroselci, ki jih je glavni tok človeštva prepustil krutemu koncu. Tudi zdaj, tu med begunci in uporniki se mi zdi, da jih srečujem. Prepoznavam jih po tem, da me ob srečanju z delavci humanitarnih organizacij in vodji upornikov, ki so zamenjali udobje in varnost za žrtvovanje za svoje ljudi, postane sram svojega nihilizma in razumskih izgovorov. To so tisti lokalni in globalni ljudje, ki lahko zagotovijo mir v Sudanu, Afriki in celemu planetu. Če jih bomo prepoznali in podprli mi, večina.

Videti je, da nekaterim uporniškim skupinam, pa tudi vladi, v resnici sploh ni do miru. Zakaj?

V zadnjih tridesetih letih sem osebno srečal kar nekaj tako imenovanih “lords of war”. Skupno afriškim in drugim gospodarjem vojn je prepričanje, da so vojne vedno bile in vedno bodo, da o njih poročata tudi Koran in Sveto pismo. In da celo svete knjige Prosvetljenstva zagovarjajo pravico bolj sposobnih, da prevladajo nad šibkejšimi. To so prepričanja, ki niso rodila le evgenike, ampak tudi fašizem in vodijo v nove holokavste.

Kakšna natančno je vaša naloga v Afriki? Menite, da je vaša “misija” uspešna?

V Darfur sem šel kot prostovoljec, da bi analiziral vpliv naše zahodne, humanitarne pomoči na civilno prebivalstvo. Da torej ne bi ponavljali napak, ki smo jih storili na jugu Sudana, ko smo v dobri želji, da bi rešili nomadske pastirje in kmete pred umiranjem zaradi lakote, le te naredili odvisne od naše pomoči in s tem skupaj z Arabci pripomogli, da so družine pozabile svoje tradicionalne načine preživetja in zdaj ne čakajo več oblakov z dežjem, ampak naša letala s hrano. V Darfur sem šel tudi zato, da bi navezal stike z uporniki. Na zahodu poznamo tiste vodje upornikov, ki so navedeni na listi ekspertov OZN predani Mednarodnemu sodišču za zločine proti človeštvu. Na tej listi sta tudi Minni Minnawi, ki se je novembra lani oklical za predsednika najmočnejše skupine darfurskih upornikov SLA (Sudan Liberation Army) in njegov tekmec Abdel Wahid el Nur. V spopadih za vodstvo med tema dvema vodjema SLA je v zadnjih desetih dneh umrlo 52 upornikov.

Ne zanimajo me ti, ampak manj znani in slavni vodje upornikov, tiste, ki se res žrtvujejo za svoje ljudi, tisti, ki imajo zato zaupanje civilnega prebivalstva in bi jim civilna družba lahko dala mandat za pogajanja z arabsko vlado v Kartumu. Vojne ne bo konec, milijoni beguncev se ne bodo vrnili domov, če jih bodo zastopali morilci in diktatorji, ki niso dosti boljši od tistih, ki izvajajo genocid.

Malce fantastično se sliši, da ti v državi, kjer človeško življenje ni vredno prebite pare, življenje (in telefon in kamero) reši navaden – kondom?

No, v konfliktu s čadskimi varnostnikom v Tini ni šlo za življenje, šlo pa je za satelitski telefon, ki je v Čadu prepovedan, ker se pogovorov prek njega ne da nadzorovati in ga tudi sicer uporabljajo predvsem uporniki. Da sem imel s seboj kondome, ni bilo naključje. Za gumarsko industrijo delam reklamo že vse, odkar se je pojavil AIDS. Gentelman – nežen, občutljiv, sočuten moški, mora nositi z seboj marelo in penis. Če imaš penis, moraš imeti tudi kondom. Marelo lahko pozabiš takoj, ko je konec dežja, tudi mobitel lahko pozabiš, nikoli se pa ne smeš toliko zanemariti, da nimaš s seboj kondomov. V to sem prepričal tudi čadske sile.

Kako so vas izgnali v Čad? Ste se bali?

Razen projekcije strahu, da me bodo odpeljali nekam, kjer bom stopil na mino, kot se je dejansko že večkrat zgodilo nasprotnikom diktatorjev v vrstah darfurskih upornikov, se ni zgodilo nič posebno hudega. Omar Suleiman Tahir me je dokaj gentelmensko predal v roke lokalnega poveljnika žandrmarije v Bahaii, ta pa naprej vodji misije Visokega komisariata za begunce Angeli iz Kameruna. Ta se me je ustrašila še bolj kot vsi drugi prej. Od več kot meseca spanja pod zvezdami, sem najbrž res izgledal precej divji. Ko so me pred tremi leti zaprli v Etiopiji, so me imeli nekateri za ameriškega vohuna, drugi za člana Bin ladnove celice. Zdaj me imajo večkrat za slovenskega vohuna; to pomeni, da tudi Slovenci naposled postajamo prepoznavni.

Se še poskušate vrniti v Darfur, ali ste misel na to opustili?

Seveda se bom vrnil v Darfur. Mislim, da bi se že lahko, a čakam, da humanistična smer SLA na miren način prepriča militantno, da je skrajni čas, da politično demokratično gibanje dohiti diktatorno vojaško. Vojne ne bo mogoče dobiti z orožjem. Močnejša od moči orožja je v dobi komunikacij moč informacij. Ko je bil dva tedna, preden so me izgnali, ujet Suleiman Jammous, smo ga rešili z sporočilom Janu Pronku, posebnemu odposlancu Kofija Annana, ki je Minniju po satelitski zvezi zagrozil, da se ne bo smel nikoli več peljati na nobenem letalu OZN. Verjamem v moč medijev. Verjamem v sočutje, ki ga lahko navdahnejo mediji. Verjamem v instinkte preživetja širokih množic, ki se lahko prebudijo, ko začutijo, da ne gre samo za posameznika, ampak za preživetje vrste. Verjamem, da lahko vsi začutimo, da kadar zvoni – zvoni vsem nam. Ne verjamem toliko v boga kot verjamem v človeka.

Dr. Drnovška ste pozvali, naj čimprej pride “tja dol”. Kaj lahko slovenski predsednik v resnici stori za rešitev krize, kdo bodo njegovi sogovorniki?

Delegacija bo, upam, pristala z letalom Združenih narodov na vojaškem letališču tu, v Bahai, od koder je do taborišča samo petnajst kilometrov s terenskimi vozili čez saharske sipine. Lokalna čadska vojska je vajena visokih obiskov, zato se ni bati, da ne bi znali zagotoviti varnosti. Sogovorniki Drnovškove delegacije bodo neposredne žrtve genocida. Delegati se bodo imeli priložnost srečati s 35 000 begunci v taborišču Ore Kasouni, ki bodo za razliko od beguncev v taboriščih na ozemljih – ki jih nadzoruje sudanska vlada – upali govoriti in pričati. Šampioni človekovih pravic iz vsega sveta – pridite zraven!

Trenutno sva na področju, velikem za pol Evrope z najmanj šest milijoni ljudi, samo dva tuja novinarja; Američanka Alissa Ewerett je prispela pred petimi dnevi. Izkoristite čas letnega dopusta tukaj. Skupaj z dr. Drnovškom boste potem lahko zares odločno nastopili v svetovnih forumih in zahtevali konec tega mučenja!

Ali zares verjamete, da lahko v Sudanu kaj na bolje spremeni pobuda predsednika naše majhne države? Zakaj prav Slovenija?

Velike države imajo kravave roke zaradi preteklosti, ki ni bila dosti boljša od sedanjosti, ki jo vodijo številne države v Arabski ligi in Afriški uniji. Vsi vemo, da se problemi sveta sploh ne rešujejo v koreninah, vsi se strinjamo, da so masovna sestankovanja najbolj razvitih samo pesek v oči. Od tod naša apatija in kolektivna depresija. »Vaš predsednik je vrgel kamen v mlako,” pravijo Darfurci, ki spremljajo odzive sveta na akcije našega predsednika prek tranzistorjev. »Valovi se zdaj širijo in bodo dosegli tudi nerodne in betežne.”

Kako resno jemati poziv Afriške Unije (AU) dr. Drnovšku, naj se Slovenija ne vmešava v krizo v Sudanu?

V interesu vseh Afričanov in vsega človeštva bi moral biti vsak prispevek, ki vodi v smeri končanja krize. Naš predsednik si ni prizadeval za slavo in prestiž tistega, ki bo pomiril sprte strani, ampak je želel samo dati svoj prispevek k temu. Učitelji v našem taborišču komentirajo poziv AU kot jasen znak omejenosti in nesposobnosti pogajalcev na strani AU. Očitajo jim pa tudi sodelovanje z arabsko vlado v Kartumu in podleganje pritiskom lobijev v nekdanjih kolonialnih silah, se pravi v Britaniji, Franciji… če že ne tudi v neokolonialnih močeh.

Nad vami visi huda obtožba, povezana s hčerko, kar vas je močno prizadelo. Je Afrika tudi način pozabljanja?

Afričani ne verjamejo kaj dosti v žrtvovanje za druge. Romantičnega idealističnega belca hitro spregledajo. Zato tistim, ki se mi zdijo vredni zaupanja, kar naravnost povem svoj največji problem in jih vprašam za nasvet. Agenda, ki jo skrivam sam, ni toliko pozabljenje, niti beg pred najbolj nagnusno obtožbo, saj se suma spolne zlorabe lastne hčerke na noben način ne da pozabiti, ampak je sredstvo s katerim premagujem depresijo, ki me je zadnje leto in pol v Sloveniji – potem ko so se vso moji poskusi, da bi uredil razmere, izjalovili – skoraj požrla. Če bi bil tudi paranoiden, bi verjel v zaroto, ampak ker to očitno nisem, se mi prej zdi, da gre za čisto navadno omejenost, za podzavestne strahove, zavrtost, ozkosrčnost, pa tudi nekaj zlobe skoraj vseh avtoritet v praktično vseh institucijah v Sloveniji, ki naj bi skrbele za zaščito otrok.

Ker se zavzemam za malo drugačne vrednote, zato ker živim malo drugače kot večina Slovencev, ker sem multikulturen, naj ne bi mogel biti dober oče lastnemu otroku. V nasprotju z razmerami v Afriki, kjer vlada doktrina, da otrok v primeru razveze na vsak način sodi v vzgojo k očetu in njegovi liniji, v Sloveniji prevladuje prepričanje, da mora otroka vzgajati mati. Potegoval sem se za skupno skrbništvo, kar utemeljuje novi Zakon o družinskih razmerjih, od avtoritet pa sem bil posvarjen, da niso za to in da “bodo ukrepale proti”. In so res. Šlo je tako daleč, da zdaj že pet let starega otroka brez nadzora matere ali socialnih delavk sploh ne morem več videti.

To, kar čutim, je isti bes, ki nilskega konja, kadar se pojavijo med njim in malim nilskim konjem lovci, požene, da potepta vse okoli sebe. Tudi zato je prav, da sem tukaj. Iščem puščavske modrece v vrstah darfurskih upornikov in beguncev, ki jezo in frustracije prenašajo dosti bolje kot jo sam, in jih prosim za nasvet. Odgovori so presenetljivo podobni: če je res, kar praviš, te obtožujejo zlorabe tisti, ki otroka v resnici zlorabljajo. Tako kot mi, ki nas kriminalci v vladi obtožujejo, da smo uporniki samo navadni banditi. Tako tvoj problem kot problem nas Darfurcev ni samo problem tebe in nas, ampak problem družbe, v kateri živiš in vsega človeštva. Tako kot mi ne moremo rešiti svojih problemov sami in morajo sesti pod drevo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Američani, Evropejci in Rusi, morajo tudi za tvojega otroka, da bo imel pravico imeti očeta, sesti skupaj vsi, ki odločajo o tem v tvoji deželi. Mediji naj posredujejo, skupnost naj odloča!

Kaj bi rekli tistim, ki menijo, da bi “bilo bolje, če bi slovenski predsednik pomagal slovenskim revežem”… ?

A jim ne pomaga?

Tekst: ALMA M. SEDLAR

Intervju, objavljen v reviji Jana – 28. marec 2006: Kar čutim, je bes nilskega konja! Read More »

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 18. marec 2006: Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate?

Novice /

4. dnevnik za Sobotno prilogo - 18. marec 2006

Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate?

Torek, 7. 3. 2006

Bolan. Onemogel. Zadnja divja vožnja v terencu z razbito prednjo šipo skozi mrzlo noč je storila svoje. Prehladil sem se, sluznice so vnete, pokrite s saharskim prahom pokajo in krvavijo kot pete na nogah. Celo dopoldne smrkam žoltav gnoj in pljuvam strnjeneno kri. Spim, a se kar naprej zbujam. Za mano je Omar Suleiman Tahir. »The Chief of Sudan Liberation Army Intelegency« kot se je predstavil na meji prejšni večer. Koščen, nemiren, zmeden tip, ki kar naprej žlobudra po zaghawsko, arabsko, francosko, angleško … a se ne moreva čisto ničesar zmeniti …

Obraz, ki se mi opoldne prikaže pred očmi deluje čisto drugače. To je umirjen, spokojen, dobrohoten, dobročuden obraz. Smehljajoče se oči, ostro zarezane asketske poteze, intelegenten nastop, vse na njegovi pojavi daje občutek, da gre za obvladanega človeka.

To je Suleiman Jammous. V Farawyi sem, Severni Darfur, južni rob Sahare.

Mladim fantom v kaki uniformah naroči, naj mi strežejo s karkade čajem, ki ima veliko vitamina C. Prinesejo mi tudi želode z drevesa ardeb, ki služi kot lokalni naravni antibiotik. Potem miže na tleh koče zaslišim ropot motorja in poslušam, kako se oddalji. Zavlada tišina. Vsake toliko rahlo zašumi v slamnati strehi; ne da se mi pogledati, kaj je. Enkrat popoldne prileti klešman in zaokroži okoli glave. Odprem veke, poiščem njegov pogled. »Spi, havadža, spi.« pravijo majhne temne učke. Poslušam, kako se brenčanje oddaljuje, čutim kako se telo sprošča, prvič po dolgem času se čutim varnega. Spet nastopi popolna, skoraj absolutna tišina.

Proti večeru se Suleiman in njegovi vrnejo. Z njimi pride novica, da me spodaj med edinimi drevesi v pokrajini čaka vrhovni komandant Juma Mohamad Hoggar. To je tisti, ki je zaprl Suleimana, potem ko so Minnijewi dan po odhodu posebnega odposlanca OZN za Sudan Jana Pronka zasliševali civiliste, in se je Suleiman zavzel zanje in so bili on in njegovi zvečer napadeni in je bil ubit eden in ranjeni trije njegovi ljudje …

Sedel sem v vozilo in se kot na paradi dal peljati dol na dno presahle reke. V trenutku, ko smo izstopili, je nasproti zažarelo nekaj ducatov parov oči. Čutil sem energijo, ki so jo ponujale dlani, čutil sem zdravilno moč, čutil sem tako voljo in pogum, tako kot prvič takrat pred četrt stoletja, med prvim obiskom Sudana. To je tisto, kar med Alpami tako pogrešam, to je tisto zaradi česar se kar naprej vračam v to zibelko človeštva.

Nastavil sem videokamero, enega od vojakov na hitro naučil, da nas je fotografiral in sedel na ponujeno preprogo. Juma je izrekel dobrodošlico. Zbrani vojski sem povedal od kod prihajam in zakaj. Rekel sem, da je revež sramota za vso globalno vas, da smo se tudi mi v Sloveniji odzvali na klice na pomoč in da želimo prispevati po svojih močeh, da se iztrebljanje afriškega prebivalstva v Darfurju takoj neha. Na koncu sem rekel »hough«, kot mi je ostalo iz romanov Karla Maya. Potem je govoril Juma. Še predno so se zvrstili ostali, ki so hoteli do besede, sem legel. Saj kamere snemajo same, sem pojasnil. Suleiman me je opravičil, da sem še vedno bolan.

Zvezde so mirno mižikale. Vsaka v drugi čarobni barvi.

Sreda, 8. 3. 2006

Zbudilo me je vekanje koze, ki so ji meni na čast prerezali vrat. Najprej so postregli z osoljenimi surovimi ledvicami z žoltavo čebulo. Nato smo skupaj vsi naenkrat segali v kalabaš s tako vročo proseno kašo, da se je bolečino na koncih prstov komaj še dalo zdržati. Potem smo trgali osmojena rebra. Golaž so postregli čisto na koncu. Nalili smo se sladkega čaja z okusom po poprovi meti. In bili smo nabiti kot katjuše. In bili smo pripravljeni na vse.

»Svojim sovražnikom grem pogledati v obraz.« sem slišal reči Suleimana v satelitski telefon.

Povedal sem, da moram napisati dnevnik za Sobotno prilogo. Danes je zadnji dan.

»Boš potem. Zdaj moramo nazaj na mejo.«

Nič nisem spraševal, sedel sem med šoferja in Suleimana, kot mi je bilo odkazano. Ostalih devet oboroženih fantov in mož se je zgnetlo zadaj. Tik predno smo odrinili, je s severa planil veter in nam vrgel pesek v oči. Nismo še dosegli širokih jam ob vznožju gričevja, koder so žene in dekleta vlekle na plan vodo, ko je svet začel izginjati. Koze, kamele, osli, možje v belih dželabijah, žene v pisanih, pirhom podobnih dolgih oblekah, otroci, vse je izginjalo v temi. Preden so vojaki nalili sode na terencu z vodo, se ni videlo več kot deset metrov daleč.

»Habub, Habub!« so kimali vojaki in si obraze povijali z dolgimi povoji. »Peščeni vihar.«

Na razpotju nas je pričakal komandant Juma s svojo vojsko. Fantje in možje na treh terencih so dvignili kalašnikovke in kljub pesku, ki je silil v vse telesne odprtine, vzkliknili v pozdrav. Iz teme so se nam priključevala nova in nova transportna vozila. Nekatera so imela na strehah montirane težke strojnice, druga so se ponašala z ob straneh navezanimi minometalci, na vseh so se šopirile rakete in druge instalacije, ki jim nisem vedel namena. Spravili smo se v konvoj in rohneli čez planoto mimo požganih vasi, zapuščenih polj, podirajočih se dreves, skozi ponekod že meter visoke zasipe s severa prodirajočega peska. Tri ure kasneje smo v divjem tuljenju vetra dosegli šotor, pred katerim so me dva dni nazaj potegnili z vozila.

»To je El Raya Mahmud Djuma, vice president SLA« je Suleiman predstavil moža v umazani halji, ki je sedel v temnem kotu. »In to Mustafa Mohamad Terab Ahmed, secretary general of SLA« me je usmeril k možakarju v močeradasti uniformi.

Oba sta produkta konference v Haskanidi, ki jo je lani novembra Minni Minnawi organiziral s podporo Gadhafija, po njegovih besedah zato, da bi zaščitil gibanje pred razpadom.

Postavil sem kamere, vključil mikrofone, poslušal nagovor, govoril, a tokrat brez howgh na koncu. Moža sta bila neprepričljiva, zadrgnjena, zdelo se je kot da se skrivata drug za drugim. Tudi onadva sta izrekla dobrodošlico, simpatizirala »z mojim trpljenjem čez vse te kontinente v to divjino«, sploh pa, da sem čez Čad potoval z begunci in se na ta način sam prepričal kako se jim godi. Ampak datlji so se zdeli nekam plastični, čaj je bil trpek. Čutil sem olajšanje, ko sta rekla, da me ni treba zraven pri branju mirovnega sporazuma in da se lahko spočijem, saj vsak lahko vidi, da sem bolan. Stopil sem iz šotora, legel med stražarje, dvignil noge na s trni posuto deblo akacije in zaspal.

»Zdaj si sprejet od vseh treh najpomembnejših v SLA,« je rekel Suleiman, ko smo se zakampirali par kilometrov proč pred nizko ogrado, ki je obljubljala nekoliko zavetja za čez noč. Sedaj moramo počakati. Komentarje o mirovnem sporazumu so obljubili med deveto in deseto jutri dopoldne.«

Fantje so po sestanku zgledali dobre volje. V žerjavici so popekli ostanek kozjih kosti, nažgali vodno pipo in v majhnih kozarčkih kar naprej ponujali izvrsten čaj. Suleiman se je med njimi gibal enako elegantno kot v plesu naravnih elementov okoli nas. Sredi svojih šestdesetih let, sivolas, brez trohice odvečne maščobe, je kramljal in se šalil z mlado vojsko kot enak z enakimi. Poslušali so ga, ubogali na vsak migljaj; niti enkrat mi ni bilo treba dvigniti glasu, kaj šele, da bi pokazal nervozo. Jasno je bilo, da ga spoštujejo kot tradicionalnega puščavskega modreca.

Ampak jaz nisem smel spati. Zbasal sem se v kabino, zaprl vsa okna, pripravil za to potrebo skrbno natlačene baterije in začel tipkati dnevnik. Butalo je in rukalo je, zasipavalo in prašilo skozi slabo zatesnjene šipe – sredi druge baterije se je pod tipkami nabralo že toliko peska, da so začele odpovedovati pokorščino. Najprej največkrat pritisnjenena s, nato š, potem z in t … Računalnik sem stresel ven v vihar, da bi ga prepihalo, a je šlo naprej še slabše. Bil sem na robu živčnega zloma, ko je sredi zadnje tretje baterije ob 23.30 poklicala Valentina Flander iz predsednikovega urada. »Kaj misliš, če bi prišli dol 3. aprila.« »Ja, seveda! Bom raziskal! Bom napisal! Bom poslal. Vse bom naredil, samo pridite za božjo voljo. Povej predsedniku, da so vsi Darfurci, ki sem jih do sedaj srečal po vrsti prepričani, da jih pred arabsko vlado v Karthoumu in Arabsko ligo plus Kitajsko, plus Rusijo, plus še kom, lahko zaščiti samo pozornost najširše javnosti. Pripeljite vse novinarje, ki lahko kaj naredijo, vse politike, ki so pripravljeni tvegati …«

Dnevnik sem poslal prek satelita z zadnjimi močmi zadnje, tretje baterije – brez da bi kar koli popravljal, takega kot se je v enem mahu napisal.

Četrtek, 9. 3. 2006

»Hej, vrni se nazaj. Od umiranja za ideale imajo koristi drugi.« sem pod peskom na zaslonu satelitskega telefona prebral sms mojega bratranca.

O moj Rafko, vem da mi želiš dobro – ampak …

Nekateri vojaki spijo na desnem boku, drugi spijo na levem boku. Trije spijo na hrbtu. Vsi so na pol zasuti s peskom. Eden spi leže na obrazu, z podlati stegnjenimi vodoravno, kot da je mrtev.

Ležem nazaj mednje, zaprem oči in se tudi sam prepustim pesku.

Morda je res še prezgodaj.

Petek, 10. 3. 2006

Jutro je še bolj mrzlo kot prejšnje. Ker že tretji dan zaradi peska v ozračju sonce ne doseže skorje planeta, se je le ta začela ohlajati. Adamu Shogarju v N’Djameni bi lahko verjel, da me bo zeblo. Tak sem kot vsi, ko mi je vroče, se ne morem vživeti, da mi bo kdaj trda predla zaradi mraza.

A to ne more biti vzrok, da še vedno ni na spregled vodstva SLA. Nekaj je narobe.

Okoli dvanajstih Suleiman ukaže premestiti taborišče pol ure stran v plitvo dolino, koder so tla bolj bogata z črno puhlico in bolj zvezana z koreninami dreves in suhe trave. Najdemo opuščeno jamo, potegnemo iz nje vode, operemo cunje in nato splaknemo še sebe; namiliti se ne da, ker voda v vročem vetru prehitro izhlapi. Nekoliko lažje dihajoč nato posedemo okoli ognja. In tedaj Suleiman končno sam od sebe spregovori.

Rojen je bil 1945 v plemenu Bideyat, odraščal je v pokrajini Anka, starši so se kasneje preselili v Shigeig Caro. Na kartumski politehnični fakulteti je diplomiral iz strojništva in nadaljeval študij na fakulteti za papir v Aleksandriji. Sodeloval je pri zbiranju podatkov za tako imenovano Črno knjigo, s katero so sudanski nasprotniki arabske hegemonije razkrinkali mafijske vzvode moči v deželi in prvič razložili tudi od kod krivice v Darfurju, kar je pripeljalo do prvih vojaških akcij. Zaradi suma sodelovanja z SLA ga je Sudanska varnostno obveščevalna trikrat internirala, zadnjič leta 2003. Ker je po napadu na letališče v El Fasherju zanj v zaledju postalo prenevarno, se je kot coordinator za humanitarne zadeve priključil vojaškim formacijam SLA na terenu, a ubijal ni nikoli. Tudi zdaj ni oborožen. Na bojiščih se tako kot prej trudi za razvoj demokratičnega političnega gibanja, ki naj bi dohitelo in počasi obvladalo vojaškega, ki ga vodi Minni Minnawi. Prepričan je, da bo vztrajanje zgolj pri vojaških akcijah gibanje pripeljalo tja,kamor si najmanj želi, to je v vladne roke. SLA niso razbojniki, kot po vsaki gverilski akciji arabski vladi uspeva prepričevati svetovno javnost. SLA je samoniklo gibanje, ki je nastalo kot upor afriških kmetov in nomadskih pastirjev v Darfurju proti genocidu, ki so ga splanirala nekatera arabska plemena v Darfurju, vlada v Khartoomu in nekaj sosednjih arabskih dežel v okviru načrta imenovanega Arabsko zbiranje, ki ima za cilj pregnati in iztrebiti Afričane iz najbolj plodne, z vodo in surovinami bogate dežele med Nilom in Nigrom. Zaradi svojih humanističnih načel, sodelovanja z raziskovalci Human Rights Watch in Mednarodnim sodiščem in odkritega nasprotovanja nasilju, ki ga izvaja Minnawi, ga je le ta tako kot več oponentov iz vrst izobraženih in razgledanih, že večkrat naročil odstraniti.

Umolkne, se zastrmi v ogenj in šele čez čas sam od sebe nadaljuje o svoji družini. O ženi in že odraslih otrocih, ki so ostali v Khartoumu. Vladni agentje jih vsake toliko zaslišujejo in na različne načine maltretirajo. A tukaj na osvobojenem ozemlju bi bilo življenje zanje pe bolj tvegano.

“In kako kaj tvoja družina?” dvigne pogled.

Zdaj sem jaz spustil oči. »Suleiman osumljen sem spolne zlorabe lastne hčerke. Pred dvemi leti, ko je bila stara tri leta, naj bi se pred njo nag tuširal in tudi njo nagovarjal v to, jo golo fotografiral na kahlici … ji z roko po lulanju obrisal spolovilo, na koncu podobnih obtožb pa je v utemeljitvi navedeno tudi, da naj bi punčki kazal posnetke, kako si nagi ljudje dajejo lulije v usta in jo potem nagovarjal, naj me prime za ud, kar naj bi ona tudi storila.«

»To zadnje je čista laž, ki si jo je izmislila državna tožilka. V utemeljitvi suma namreč ni nobene navedbe od kod ji to, zapisalo pa se ji je najbrž zato, da je s tem lahko začela preiskava v kazenskem postopku proti meni. Policija je pregledala spomin računalnika in razen nagih sudanskih Nub, Topoz in drugih afriških staroselcev ni odkrila nobenih dokazov, sploh pa ne, da bi si lizali lulije.

»Tega vendar domorodni ljudje ne delajo.«

»Kaj naj storim s svojo jezo, Suleiman? Kako naj se zadržim, da se teh birokratov ne lotim tako kot Minni Minnawi!«

Vprašal je, kako se je začelo.

Povedal sem, da je bil sum prijavljen od hčerkine matere v času razhajanja tri mesece potem, ko je vložila tožbo za dodelitev otroka. V tisti prvi tožbi za dodelitev otroka je poleg drugega navedeno, da sem manj primeren za vzgojo svoje hčere, ker naj bi se vedel na način, ki v našem kulturnem okolju ni sprejemljiv. Ampak tudi če za svoje slovensko okolje nisem sprejemljiv, to še ne pomeni, da ne morem biti dober oče. Ljudje vendar živimo različne kulture. Zlorabe spolnih zlorab pa je nekaj, kar je k nam očitno prišlo z zahoda. Imam zapisnik sestanka sodnikov na našem Ministrstvu v katerem je poročano, da v Sloveniji že pol obravnav za dodelitev otroka vsebuje element spolne zlorabe in da novost ne prijavljajo samo matere, ampak zdaj že tudi očetje. Najhujše v vsem je, da naj obtoženi zaradi zaščite otroka javno o svojem problemu sploh ne bi smel govoriti. To je nova past, v katero lahko zdaj pade kdor koli. To lahko postane način za uničenje kogar koli.

Sprejel sem, da gremo narazen, nisem se šel vojne, da bi bil otrok pri meni, tako kot se zgodi v 99 procentih v Afriki, in samo v dveh do štirih procentih v Sloveniji, želel sem samo skupno skrbništvo. Zagovarjal sem samo pravico otroka do obeh staršev, to, kar imamo od maja 2004 kot država članica EU zapisano v zakonih. A zdaj, že leto in pol od kar je sodišče sprejelo začasno odredbo, po kateri lahko vidim otroka samo tri ure na teden in to pod nadzorom, ne morem ne živeti in ne umreti.

»To očitno ni samo tvoj osebni problem, to je problem družbe v kateri živiš,« je rekel po daljšem premolku. »Skliči vse udeležence, sedite skupaj in govorite, govorite …«

Dvignil se je in rekel, da bo takoj nazaj. Gledal sem ga stopati med grmovje. Z nasprotne smeri se je nekaj minut kasneje zaslišalo drdranje. Med vejami se je pojavil terenec, ki me je pred štirimi dnevi peljal v Farawyo. Na njem so sedeli isti fantje, iz kabine je skočil isti Omar Suleiman Tahir. The Chief of SLA Intelegence!

»O.K. Sedaj pa takoj spakiraj svoje stvari! Sedaj te bomo vrnili nazaj v Čad!«

Najprej sem pomislil, da sem narobe slišal. Vljudno sem prosil, če lahko ponovi. Ponovil je. Mirno sem vprašal zakaj. Skomignil je z rameni in rekel, da je taka komanda. Kakšna komanda, čigava komanda? Komanda vrha SLA! Katerega vrha SLA? Izmaknil je pogled in odvrnil, da mu na to vprašanje ni treba odgovoriti. Spomnil sem ga, da sem se par dni nazaj posnel dobrodošlice vseh treh glavnih v SLA. Odvrnil je, da je bilo to pred par dnevi, danes je drugače. Nemogoče. Je mogoče. Kakšno pa je gibanje, ki vsak dan spreminja svoje odločitve? Spet je skomignil z rameni.

»Ne bom šel!«

»Ti boš šel!«

»Nikamor ne bom šel, dokler se ne vrne Jammous!« sem popolnoma prepričan vase sedel na tla. To je zaleglo. Umaknil se je malo proč in tudi sam sedel. Tudi Suleimanovi fantje, ki sem jih ves čas čutil zaprepadeno stati za menoj, so posedli Vsakega posebej sem skušal pogledati v oči, a so vsi umikali pogled. »Afrika ima tako malo prijateljev, Sudan še posebej, Darfur pa sploh … In glej kaj delate z njimi,« sem poskusil. »A imajo mogoče prav tisti moji kolegi, ki trdijo, da vas je treba pustiti pomreti?« sem pokazal jezo.

Omar je spet skomignil z rameni.

V tistem se je med drevesi pokazal Jammous. V hipu je najbrž dojel za kaj gre, saj je stopil k Omarju, ga prijel za komolec in mirno nekaj rekel. Le ta je vstal in šel ubogljivo za njim. Malo proč sta staknila glave. Omar je razburjeno mahal z rokami, Suleiman je bil vsaj na daleč videti poosebljen mir. Izkoristil sem pridobljeni čas in poslal par sms in prosil kolege, naj me kličejo. Javili so se, a tokrat ni pomagalo. Pomagalo je šele, ko je Suleiman poklical vse glavne akterje na terenu in so vsi za drugim prisegli, da nimajo s to komando nič. Torej je za vsem Minni Minnawi. Če se odloča na taki ravni, potem moram jaz poklicati moje na isti ravni in jim prepustiti, da se zmenijo sami med seboj, sem trdil. Šel bom, če bo treba, a ne prej kot zjutraj.

S tem se je Omar strinjal. Sedel je v vozilo in odpeljal.

Opravičil sem se Suleimanu za vse sitnosti. »Nič,« je rekel, »to me je samo okrepilo v mojem prepričanju. Lahko jih prisilimo, da te pustijo tukaj, ampak to zna biti nevarno zate.« Rekel sem, da nočem nič nevarnega ne zame ne za njih. Nato sem poslal SMS Vajglu in ga prosil, naj me pokliče. Ko se je javil, sem poročal, kaj se je zgodilo. Obljubil je, da bo poklical Minnawija. Čez eno uro je sporočil, da se ne javlja in da nihče ne ve, kje je. Dolgo v noč sem telefoniral po vsem svetu in iskal način, kako priti do njega. Minni Minnawi je izginil. Nihče ni vedel, kam se je dal.

Sobota, 11. 3. 2006

Omar in njegovi so se vrnili okoli pol desetih. Tik preden sem moral na vozilo, sem se spomnil na Jana Pronka. Poklical sem Sonjo in jo prosil, da mi najde njegovo številko. Med tem smo pojedli – izkoristil sem tudi to v sudanski tradiciji, da gost ne sme lačen na pot.

»Adijo prijatelj«, me je objel Suleiman. »Ne skrbi, prišli bomo pote.«

Poslovil sem se z vsakim posebej. V trenutku, ko me je Omar izročal v roke čadskemu poveljniku žendermarije v Bahaii, je v moji torbi zazvonilo. Nisem se upal oglasiti. Satelitski telefoni so v Čadu prepovedani, ker pogovorom prek njih menda ni mogoče prisluškovati tako kot navadnim mobilcem. Satelitske telefone imajo samo uporniki. Če zalotijo z njim domačina v Darfurju, ga sudaska vojska baje na mestu ustreli. Kot sem kasneje videl, je bil Vajgl.

Žendarji so me zasliševali vse do poldneva, potem me je glavni zapeljal za veliko ograjo UNHCR. Vodja misije, Angela iz Gabona, je bila na sestanku, zato sem uslužbenca iz Kameruna prosil, če lahko napojim svoje baterije v njihovem sistemu. Prijazno je dovolil. Ko sem priključil vseh pet polnilcev, je prišla nazaj Angela in fanta, vpričo mene nadrla, da tega ne bi smel, ker me ne pozna; lahko sem kdorkoli, lahko sem vohun. V tistem je iz N’Djamene poklical Adam Shogar in povedal, da so Suleimanovi fantje sporočili, da so žendarji na čadski strani meje ustavili Suleimana, ki je od daleč v avtu sam spremljal Omarjevo vozilo, da bi se prepričal, da mi ne bo storil nič žalega. Zaplenili so mu satelitski telefon in ga odpeljali neznano kam. Angelo sem precej iz sebe prosil, da mi najde številko Jana Pronka. Vprašala je, kdo pa je to. Jezno sem vprašal, če ve kdo je to Kofi Anan. To jo je tako raztogotilo, da mi je pokazala vrata. Brez pripomb sem pobral stvari in se nameril ven, a stražarji ob vhodu so me elegantno porinili v čuvajnico in ukazali počakati. Čez pol ure je pome prišel vodja žendarjev in me peljal nazaj na žendermarijo.

Še enkrat so me zasliševali in na vse načine skušali najti nekaj, s čimer bi me lahko zašili. Razen nenehnega zvonjenja v moji prtljagi ni bilo na voljo ničesar takega, a se za satelitski telefon začuda tokrat nihče ni zmenil. V mraku so mi dovolili v šotor na robu Bahaii, koder me je vse zadnje dni čakal Jaffar, moj vodič iz N’Djamene. Na osvobojeno ozemlje si ni upal zaradi zvez z Adamom Shogarjem.

Nedelja, 12. 3. 2006

Na osvobojeno ozemlje smo poslali poizvedovalce, ki naj bi ugotovili, kaj se je zgodilo s Suleimanom. Počitka ni bilo, ker so od vseh strani začeli prihajati darfurski begunci in prosili naj posnamem njihove zgodbe.

Ponedeljek, 13. 3. 2006

Ezedin, tent attendant v petnajst kilometrov oddaljenem taborišču Karikai, koder je nastanjenih več kot 35.000 beguncev iz Severnega Darfura, me je mimo varnostnikov UNHCR spravil noter in skril v svojem šotoru. Sedaj sem begunec med begunci. Pri snemanju so ves sodelovali učitelji, župani, trgovci, kmetje, pastirji … Zvečer kljub neskončni čustveni izčrpanosti sedem k računalniku na tleh in začnem pisati mail:

“Spoštovani predsednik,
Ali si lahko predstavljate, da v našem taborišču niti en šolar nima niti ene knjige? …”

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 18. marec 2006: Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate? Read More »

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 11. marec 2006:»Džandžavid! Džandžavid!«

Novice /

3. dnevnik za Sobotno prilogo - 11. marec 2006

»Džandžavid! Džandžavid!«

Torek, 28. 2. 2006

Vozili smo se vso zadnjo noč. Naravnost proti zahodu. Dobesedno naravnost, saj se nismo držali ceste, ampak smo že kmalu za zadnjo blokado na izhodu iz N’Djamene zavili v puščavo. Peščena tla, dno veliko večjega jezera, nekdanjega celinskega morja, so dovolj trdna in ravna, da je lahko naš tovornjak drvel s petdeset, pogosto osemdeset kilometri na uro. Vsake toliko nas je vrglo naprej; šofer je divje zaviral in zadnji hip preprečil, da nismo treščili v jarek, nizek zid, skupino spečih koz ali presenečenih ljudi. Z glavne ceste proti osemsto kilometrov oddaljeni meji s Sudnom smo šli zaradi banditov, ki naj bi nas čakali. Cesto je lažje nadzorovati; v pustinjah na obeh straneh je dosti težje narediti zasedo …

Tovornjak je odslužen marcedesov tank, ki je do nedavnega vozil robo čez libijsko puščavo, zdaj pa so ga predelali, da se zadaj lahko stiska na ozkih lesenih klopeh več kot šestdeset domačinov. Večina je beguncev iz Darfurja. Večina je seveda brez dokumentov. Večina se vrača iz ilegalnega obiska N’Djamene. Tam koder puščavo sekajo udori suhih rek in je vendarle treba čez most, nas čadski policisti kot živino naženejo ven. Priča sem kako moji sopotniki vsi po vrsti pomole po tisoč centralnoafriških frankov, tisoč naših tolarjev. Potem se skromni prestrašeni možje in žene in nekaj dečkov in deklic sme vrniti nazaj v vozilo.

Sam ne plačam. Pokažem dovoljenja notranjega ministrstva za potovanje na vzhod in obisk begunskih taborišč. Zanemarjeni, surovi s starimi flintami oboroženi fantje kljub temu zahtevajo el kado. Naderem jih, sprostim silo, ki me obseda … Vsakič se umaknejo.

Dopoldne se ustavimo v nekakšnem karavanseraju. Jaffar naroči pečena kozja rebra. Matram se, trgam žilavo na pol surovo meso, žvečim z ostanki svojih zob, dokler ne požiram kar cele kose, tako kot sem videl Inuite. Strah naredi svoje. Kadar me je strah nimam nikoli prebavnih težav. Te vedno pridejo kasneje, ko se čutim spet varnega. Oče in stric Joža sta večkrat trdila, da so v Dachau izginile vse težave z ulkusi …

Tistih nekaj vasi, ki smo jih prečkali so delovale še bolj ubogo kot tiste na etiopski planoti. Čad je četrta najbolj revna dežela na svetu. V vsaki vasi pa bijejo v oči majhne iz ostankov lesa in poravnane pločevine zbite kočice v barvi Coca Cole. Celtel. Celtel. Celtel. Tudi v zadnji vasi tod kupijo kartice za mobilne telefone.

Opaziš pa še eno tako rdečo. To je ista rdeča barva na ogromozanskih reklamah za cigarete Fine. Ki stanejo pol podkupnine za prehod rampe. Kadijo vsi. Čisto vsi. Toliko ljudi sem videl kašljati in se daviti, da sem se naenkrat odločil in rekel, da je tokrat zares dovolj. Prištedil bom tudi zato, ker me ljudje ne bodo več kar naprej fehtali. Če ne kadim, nimam!

Popoldne so pred nami vstale iz ravne savane prve gore. Gore pomenijo začetek darfurske planote. V daljavi opazim velike šotore z napisi WFP, skladišča hrane agencije OZN. Še zadnja mitnica, še zadnji zahtevek za la cado, še zadnje vpitje in puljenje potnega lista iz rok še zadnjega nemarnega žandarja, ki je tudi tukaj, tako daleč na koncu sveta, vzgojen, da si vzame plačo sam. Avtobusna postaja, kaos podivjanih rikšistov in taksistov, strah, da bom vsak čas odkril, da je ta ali ona moja torba izginila …

********************************************************************************************************************************

Sreda, 1. 3. 2006

Abeche je bil vse do vključitve v francosko prekomorsko kolonijo sultanat, ki je slovel po vsem muslimanskem svetu. Abdal, pri katerem se namestiva z Jaffarjem, pove, da se stara tradicija pozna po tem, da se trgovine in celo tržnica odpre šele po deseti uri. Do takrat ljudje ostajajo v domovih in študirajo Koran. Tisto, kar delajo potem, delajo v božjem imenu in največji vročini. Danes je Abeche propadajoča vas z nekaj impresivnimi zgradbami v slogu, ki deluje tako srednjeveško kot pameti ljudi, ki jih srečujem. Sploh pa tistih na trgu revolucije, koder se znajdem iskajoč elektriko za pisanje te frdamane obveznosti, ki se ji reče dnevnik. Pristaši predsednika Idrissa Debbya in tisti, ki se to delajo, so se zbrali, da bi lobirali za predsednikovo stranko, katere imena se ne morem zapomniti, ker sem na predsednika preveč jezen. Jezen, ker očitno vse od državnega udara do danes ni naredil za svojo deželo in ljudi ničesar. Ker so za to priložnost odklopili elektriko celem mestu in je bila edina možnost, kako priti do energije kabel, ki so ga potegnili iz vojašnice zadaj do ojačevalcev, sem se bil prisiljen namontirati prav tam, vsem na očeh. Ne vem, za koga so me imeli. Najbrž za francoskega legionarja iz francoske baze. Belopolti Evropejci so v poštirkanih uniformah sedeli na desni, takoj za guvernerjem. Sam sem bil na levi. Prisotna smetana je ploskala trem govorcem, ki so drug za drugim delovali še manj prepričljivo kot sam guverner, ki je bil videti popolnoma odsoten in naveličan. Sredi ceramonije nas je zasul s prahom terenec s skupino tuareških bojevnikov, paradno oboroženih z na vse strani štrlečimi avtomati, revolverji, minami in bombami. Najbolj pa sem si zapomnil domačina v razpadajoči dželabiji, ki je z norostjo v očeh plesal sam s seboj pred tribuno. Ni bilo videti, da uživa. Prej se je zdelo, da protestira, prosi, moleduje. Ni bilo čisto jasno, zakaj ga oblast in tudi publika zbrana v parku nasproti tolerira. Pomislil sem, da ga vsi skupaj zaradi nekega meni neznanega vzroka celo potrebujejo. Do konca parade, ga nihče ni poslal proč.

Nenadoma sem se spomnil. Norec me podzavestno spominja na mene samega. Ali ne plešem tudi jaz takole, a se nisem tudi jaz pripravljen pajdašiti tudi s samim hudičem, samo da bi se preganjanje in pobijanje nedolžnih nehalo. Od takrat, ko so v Nubskih gorah zaradi nas, ki smo prišli na pomoč, umrli otroci in ženske …

********************************************************************************************************************************

Četrtek, 2. 3. 2006

Dobra stran včerajšne prisotnosti na srečanju mestne elite je ta, da so se me vsi, ki v Abeche kaj pomenijo, zapomnili. Vsi mislijo, da sem prišel iz Francije samo za to priložnost. Zato čim manj govorim, Jaffar me zastopa kot ve in zna. Lokalni trgovci, katerih predniki so nekoč trgovali s sužnji, mi pomagajo najti printer s pomočjo katerega iz računalnika spravimo dokumente, ki jih rabim za komandante onkraj meje. Najdem tudi telefonski priključek, da z www.sudantribune.com poberem zadnje dogodke in tako prihranim drage satelitske impulze. Med tem me skupaj z muslimanskimi dečki na zaslonu presenetijo naga oprsja belih žena in deklet. Nerodno se nasmiham kot oni, zastonj jem in pijem.

Abdelova družina, kamor sva priskledila, kot je organiziral Adam iz N’Djamene, je iz plemena Zaghawa. Otroci dvigujejo prah, lezejo v naročje, cukajo za kocine. Ne morejo verjeti, da smo belci lahko tako kosmati. Kot opice smo, slišim. In tudi smrdimo. Po mrličih. Na onemoglost spominja tudi naša barva, predvsem pa oči. Plave in zelene oči imajo jastrebi, orli in druge ptice mrhovinarke. Zaghawske oči so črne, močne, čudovito izrezane, podobno kot ustnice.

Jaffar popoldne priteče, da je našel toyoto, ki bo šla do Bamye severno in na sami meji Darfurja. Vso kramo vlečeva na tržnico nagneteno z do oči v najbolj pisane barve odetimi ženami in v preprosto belo zavitimi možmi, sedeva v čajnico in čakava. Možje, ki se zbirajo za pot v isto smer, so tudi tokrat vsi begunci, ki se želijo vrniti na osvobojeno ozemlje. Le ti zgledajo še bolj svetopisemski kot domačini. Brade, turbani, počasnost v gibih, popoln nadzor nad samim seboj. Naročajo mi čaj, kimajo Darfur kvajs, kvajs. Darfur dobro, dobro. Celo dve ženi prisedeta in ena majčkena majčkena punčka, tako luštkana, da potegnem ven slike moje Maje z zajčki v kanuju na blejskem jezeru. Morda zaradi mojih čustev, morda zato, ker ženi nista vajeni govoriti s tujcem, nastane zadrega. Doktor Sadiq, veterinar, zgodovinar, priložnostni prevajalec v taboriščih beguncev na meji namigne, naj se raje obvladam.

Ko sonce začne izgubljati moč, se ljudje začno razhajati. Bukra, bukra, slišim. Bukra pomeni jutri.

Zakaj?

»Varnost«, pravi doktor Sadiq. »Banditi!«

********************************************************************************************************************************

Petek, 3. 3. 2006

Potovati po tem delu Afrike očitno ni dosti laže kot v časih lova na sužnje. Karavane se zbirajo in krenejo po svoji logiki. Nič ne pomaga vzpodbujanje, da imam v vsaki nogi stativa za kamero en patron s fantastičnim učinkom. Niti moledovanje, da me onkraj meje že tri tedne čaka Suleiman Jammous, ki ga tod vsi poznajo. Treba se je prilagoditi, sprejeti svet in ljudi okoli sebe kot so, se zamotiti s čim drugim. In tako pustim Jaffarja v čajnici na tržnici ob toyoti z vso naloženo kramo, sam pa grem z doktor Sadiqom v pisarno International Crisis Group. Livrirani čuvaji naju spustijo noter, prav nič pa ne prevzamem belca, ki ga pokličejo z popoldanskega dremeža. Čeprav mladeniču s kopijami prispevkov o razmerah na jugu Sudana, ki jih je ICG objavil na svojih straneh skušam dokazati, da sem »on the mission« kot se tod reče, naju odslovi stoje, češ da so UN dosti bolj pristojni, kar se tiče varnosti potovanja v Bamyo. Niti predstavil se ni. Umaknil se je nazaj v svoj air condition.

V kampu OZN sva ubrala drugačno taktiko. Enostavno sva vkorakala, kot da sva končno doma. Sadiqu, ki se mu je vse preveč videlo, da je pohleven kot osel, sem sam postregel z mrzlo vodo iz hladilnika, nato pa začel iz torbe jemati kamere. Temnopolti fant za katerega sva kasneje izvedela, da je doma iz Kameruna, je bledel, nato pa poklical šefa varnosti. Še njega sem postavil pred objektiv.

»Da, od 17. decembra do danes smo na poti med Abeche in Bamyo izgubili osem terencev. Najhujše je, da so banditi vsi v uniformah in da imajo po zaghawski tradiciji vsi zakrite obraze. Ne vemo koga preganjati. Zato nihče več ne potuje po zemlji. Tudi material pošiljamo po zraku. Zato močno odsvetujemo kakršno koli …«

Ko sem vprašal, če lahko z Jaffarjem, mojim sodelavcem, prespiva v njihovem taborišču v Bamyi sta Afričana rekla, da nimajo nobene postelje proste, ker je padla z neba skupina ekspatriotov. Ko sem prosil, če lahko kampirava na vrtu, sta rekla, da to ni v navadi. In tako sva šla s Sadiqom v menzo in se obilno najedla makaronov in ušla, ne da bi plačala, rekoč ženski ob izhodu, da sva gosta njihove varnosti.

********************************************************************************************************************************

Sobota, 4. 3. 2006

Še pred zoro se odtihotapim iz skromnega Abdulahovega doma in se zavit in skrit kot domačini približam mošeji. Samo po nosu me lahko prepoznajo, po barvi in dolžini in ravnosti. In me. Stari in mladi možje, ki prihajajo k molitvi se me izogibajo, kot da nosim kugo. Ne upam si noter. Pred petindvajsetimi leti so me verniki razkrinkali v Mashadu na severu Irana, tik preden sem dosegel grobnico Reza imama. Od takrat sem bolj previden: čeprav se mi ni zgodilo nič hudega. Potem, ko me je skupina izolirala in z veliko krika in vika gnala na policijsko postajo v mošeji, me je sprejel eden od velikih šiitskih učenjakov, postregel s čajem in piškoti in vprašal, kako kaj muslimani v Jugoslaviji. Čisto na koncu je vprašal, če imam dovolj denarja. Ker si nisem upal po pravici povedati, ker sem se bal, da me bo ukradel, sem rekel, da imam ravno za sproti. Iz žepa je potegnil sto dolarjev in mi jih poklonil.

Potovanje smo začeli popoldne po molitvi kot zahteva stari vzorec. Spet smo potovali skoraj vso noč kot priporoča stari vzorec. Sonce ni prijatelj, na teh višinah je luna prijatelj. Ponoči se z njeno energijo da vse. Tudi zato so puščavski ljudje bolj orientirani v vesolje, manj materialistično naravnani. Šele, ko vsaj nekaj časa živiš z ljudmi v njihovem naravnem okolju, jih lahko vsaj malo razumeš. Tudi zato vztrajam z begunci … Bliže ko smo meji z nekdanjo britansko kolonijo, več jih zna angleško. Poslušam njih zgodbe, govorijo sami od sebe, simpatiziramo, segamo si v roke, polagamo desno dlan na srca, žarimo z očmi …

********************************************************************************************************************************

Nedelja, 5. 3. 2006

Ob prvem svitu se dvignemo iz jaslicam podobne vasi sredi granitnih gričev in se spet naložimo nazaj na vozilo. Pokrajina je čudovita, prelepa, mistična. Vsa umazanija, dekadenca, vse degenerirano, vse običajno in navadno, je ostalo zadaj. Okoli in okoli fantazirajo gore v podoljih zasute s peskom, ki ga nosi severni veter, drevesa so vse bolj redka, niti ena bilka ni več zelena. To ni več toliko materialen svet, to je prej duhovni svet, v katerem vsak lahko vidi, dojema, šloga svoje.

Vsake toliko obtičimo, a se s skupnimi močmi spet izkopljemo in brez postanka hropemo naprej. Svoje mesto v kabini zamenjam s starcem, ki očitno trpi sedeč na mojem nahrbtniku zadaj. Zdaj se mi zdi, da letimo. Um drsi v trans, srce plahuta kot na novo zaljubljeno. »A je kaj lepšega na svetu kot drveti čez divjo banditsko krajino in peti: Grad gori, grof beži, vino teče naj še teče kri …«

Razbojniki baje ciljajo najprej šoferja za šipo. Na strehi sem bolj varen; med dvajsetimi, kolikor nas je zadaj, bodo težko zadeli ravno mene. Znano je, da tako čadski kot sudanski banditi neradi ubijajo, običajno prisilijo potnike, da ležejo z obrazom na tla in puste, da jim poberejo denar. Če bo treba, jim bom pustil kamere, s to možnostjo sem popolnoma sprijaznjen; bom vsaj rešen te večne gonje.

Popoldne je sredi ničesar zrasla ogromna mošeja. Rumeno popleskana, drugačnega sloga kot ona srednjeveška v Abeche, naravnost samozavestna, agresivna.

»Džanžavid!« je rekel Jaffar. »Libija, Libija.«

Tini je presenetila tudi z neskončnimi vrstami štantov in kupi robe, proizvedene v deželi onkraj Sahare. Med pločevinkami in plastenkami in plastičnimi oblekami in plastično galanterijo so sedeli svetlopolti ljudje v kavbojkah in majicah in z zagonetnimi izrazi na licih in me edinega še bolj belega sumničavo pogledovali.

Kaj je zdaj to? Tukaj, koder naj bi se vse nehalo, se očitno vse začenja …

»Džandžavid. Džanžavid!« je ponavljal Jaffar.

Bilo je blizu poldneva, obupno se mi je dremalo, vse bi dal, da bi peljali naprej. Ampak tam je bila mitnica. In tako kot osemkrat iz Abeche spet zakamuflirani policaji, varnostniki, vojaki čadske države. Potniki so spet plačali vsak svoj davek, sam sem se zdaj že dobro streniran izmazal, zlezel nazaj na streho. Ko se je pojavil nekakšen saharski bojevnik v močeradsti uniformi z obrazom povitim v konec mreže proti komarjem. »Pokaži, kaj imaš v torbah!« Prosil sem, če lahko pregledamo stvari v čuvajnici. »Ne, to so oni, jaz sem jaz.« Pojasnil sem, da bo pesek uničil kamere. Pozabil je francosko, nato še arabsko, nekaj je zavpil, zgrabil nahrbtnik, začel sam odpirati zadrgo. Izpuli sem mu nahrbtnik, ga vrgel na pokrov, do konca potegnil zadrgo in pomolil dovoljenja za potovanje in snemanje. Namrdnil se je, me odrinil in začel sam metati stvari v pesek. Med prvimi rečmi je našel satelitski telefon in ga takoj vtaknil v žep.

»Ça c’est interdit! Ça c’est interdit!«

Thuraye imajo vsi, ki v Čadu kaj pomenijo. V N’Djameni so me svarili, da jo lahko uporabljam samo na skrivaj. Zakaj, ni znal nihče povedati.

»C’est pas interdit. C’est pas posible.«

»Si, si, c’est interdit« je kimal ves srečen.

Tokrat sem se zares ustrašil. Brez zveze s svetom res lahko izginem. Tole bo drago, drago, drago.

Popustil sem in mrzlično iskal reštev. Medtem sem pred vsemi firbci, ki so se zbrali v pesku posortiral svoje premoženje in uslužno pojasnjeval, čemu je kaj namenjeno.

»Ça c’est qua?«

»Kondomi!«

»A je to za v usta?« je kazal bojevnik.

»Ne, to je za na penis« sem pokazal nazaj.

Planil je v smeh. Prasnili so tudi sopotniki in firbci.

»Na, evo!« sem odtrgal od pokeljca enega in mu ga dal. »In še tebi enega in tebi tudi enega. Zdaj pa ni več!«

Naslednji trenutek sem se zbral, vložil vso pozornost v desno roko in usekal v njegov žep po svoj telefon. Segel je za njim, a je že izginila za mojimi hlačami, tam kamor nihče nima pravice. »Halas! Halas!«

»Halas! Dovolj! Dovolj!« so ponovili tudi sopotniki in sami začeli basati moje stvari nazaj v nahrbtnik. Fant je še vedno stegoval roke, ko so posredovali drugi v uniformah z mrežami proti komarjem na obrazih, ki so do sedaj opazovali s strani in ga zoprno upirajočega odvedli proč. Šofer je vžgal in pognal med stojnice.

Pravi gentleman mora vedno imeti s seboj dve stvari: marelo in kondome, pravi angleški pregovor.

Še preden smo se ustavili pred gostilno s kameljimi rebri, se je v prahu za nami prikazala nova nevarnost. Mrki resni obrazi so kazali, da moram takoj v bleščeče novo toyoto in z njimi. Stvari so grobo zmetali na streho in naju z Jaffarjem porinili noter. Strah so vzbujali zato, ker so podobno kot mošeja, delovali veliko bolj moderno, učinkovito, zares agresivno. Zidovi iz betona in železa, kamor so naju zagnali, so prav tako vzbujali strah; navadil sem se že na kočice iz blata krite s slamo. Še bolj pa je strašil poster na steni, na katerem sta bila skupaj oba predsednika Moamer el Gaddafi in Idriss Deby.

Zakaj Gaddafi ponuja stotisoč svojih vojakov, tisoč tankov in sto bojnih letal, da bi se končala vojna v Darfurju? Adam Shogar mi je v N’Djameni pravil, kako ga je lani prišlo iskati posebno letalo in ga peljalo na sprejem k libijskemu zunanjemu ministru. Ta mu je na vse načine dopovedoval, da se zahodne imperialistične sile ne smejo ugnezditi v Darfur. Adam ga je baje zelo razočaral, ko ga je zavrnil, da arabske dežele niso storile ničesar, da bi zaščitile Darfurjane, in da so vse organizacije, ki pomagajo na osvobojenem ozemlju po vrsti z zahoda. Od takrat naprej Adam ni več v milosti …

Zasliševanje je bilo surovo kot v Gvatemali. Še bolj kot z menoj so bili grobi z Jaffarjem. Čeprav se moj Zaghawa ves teden z ničemer ni izkazal, mi je bilo žal, ko so v prah letele njegove srajce z dolgimi rokavi, skrbno zlikane hlače, kreme, mazila in podobne reči iz njegovega kovčka. Adam mu je dan pred odhodom priskrbel čadsko osebno izkaznico, vendar niso odnehali. Pomislil sem, da moram drugič vzeti s seboj več kondomov, ne glede na nevarnost, da bi se večina državljanov doma, če bi delali anketo, ali se za predsednikovega posebnega predstavnika spodobi, da pri njem najdejo kondome, verjetno izrazila, da to pa ne. Saj res, sem se spomnil in na plan prvič potegnil papir z zlatimi črkami v glavi.

»Special represantative?«

»Yes!«

»Your paper is very very very strong!« je trdil Jaffar, ko so nama uro zatem pomagali najti drugo arabijo za zadnjih sedemdeset kilometrov do meje in lepo postrojeni v vrsti drug poleg drugega zasanjano mahali v pozdrav.

Trije od desetih starejših, ki so naju zasliševali, so se še spomnili, da smo v Jugoslaviji zdravili libijske oficirje in podobno kot v Sudanu na veliko kupovali živalske kože, kopali vodnjake in trgovali s Tamovimi tovornjaki, orožjem in drugimi dobrobitmi Gibanja neuvrščenih.

********************************************************************************************************************************

Ponedeljek, 6. 3. 2006

Naenkrat se je zdelo, da je svet dokončno znorel. Od vročine, od svetlobe, od alkohola, od morjenja, ali kar tako, ker je čas za to. Tisto, česar se že ves čas bojim, je bilo naenkrat tukaj.

»Dol! Pridi sem! Ne sem!« so se drli divji obrazi.

Skočil sem s terenca, ki me je pripeljal čez usahlo reko, mejo med Čadom in Sudanom, si zapel opanke in stopal proti šotoru, kamor so me porivali. Moje stvari so šle za nami, ampak na različne konce. Skočil sem za torbico s potnim listom in jo izpulil nazaj, kot prejšni dan thurayo. Tisti trenutek, ko sem med nogami začutil roko, je spet izginila. Bilo jih osem, devet, vsaj polovica je bilo pijanih, zadetih ali kar tako nekaj … Samo mirno, mirno Tomo!

»Yes, we are SLA!« je med hitrim marširanjem ponavljal aroganten fant v evropski poslovni obleki brez česarkoli spodaj. »We are SLA! And who are you?«

Kolikor se je dalo mirno sem rekel, da sem prišel na srečanje s Suleimanom Jammousom, koordinatorjem Sudan Liberation Army za humanitarne zadeve.

»Suleimanom Jammousom?« je režal nazaj z roganjem v glasu. »Ha, ti si prišel k Suleimanu Jammousu …«

Samo še petdeset metrov pred šotorom sredi trnastih sipin je zazvonil telefon. Nagonsko sem segel v žep za edino stvarjo, ki mi je še niso vzeli. Bila je Barbara.

»Kako gre?«

»Ne vem, kje so kamere, ne vem, kje je potni list, pravkar sem prišel v Darfur, ampak daj mi, prosim, Majo.«

»Tomo, zdaj pa veva, kakšna je Afrika. Videli sva knjigo …«

»Maja, ko bom prišel nazaj, bom prinesel veliko slik in ti bom pokazal, a je prav?«

»Prav, prav. Adijo!«

»Sem, sem! Ne sem, tja tja!« je vpil v vetru name fant z debelo volneno kapo na premočeni glavi, na kateri je pisalo Nike.

Namesto k šotoru so me zdaj potiskali nazaj. »Tu sedi! Tu čakaj!« mi je bil odkazan prostor na preprogi pod drevesom. To sem razumel za slab znak. Rajši bi bil takoj sprejet pri glavnem. Ampak naslednji fantje, ki so prišli, so bili mirnejši. »Ne skrbi, prespal boš tukaj, če bo zjutraj odločeno tako, boš šel lahko naprej k Jammousu.« Ampak kaj pa šofer, s katerim je dogovorjeno, da me pelje do njega?

Čez par minut je spet zazvonilo. »Stane! Stane! Minijevci me imajo. Ne puste me naprej. Na, poslušaj kako se dajemo!«

»Prišel sem vam na pomoč. Vi me pa zajebavate!« sem vpil opogumljen, da imam pričo.

»A pokličem medije?« je mirno, kot gre duhovniku, vprašal Stane Kerin, predno sem čez pet minut ugasnil zvezo. »Ne, nikar prosim! Ja, daj prosim!«

»Moje ime je Abdala Abdelkarim Esedin in sem generalni sekretar Darfurske socialnoekonomske agencije«, se je predstavil prvi malo bolj znosen upornik, ki je med tem pristopil.

Naposled sem sedel, prosil, naj mi vrnejo stvari, nekaj bom pokazal. »Evo, knjigo o genocidu nad Nubami, odkrito sem se postavil proti sudanski vladi v njih zaščito. Vam se dogaja po podobnem vzorcu, zdaj se potegujem za vas, nobene skrite agende nimam, vi me pa takole drkate, a vas ni sram? …«

Stemnilo se je, v siju moje baterije so tako podivjani kot mirnejši pregledovali slike iz moje knjige in komentirali vsak svoje v zaghawa jeziku. Spet je zazvonilo. »Stane je sporočil, naj kličemo in jim damo vedeti, da nisi sam …« Hvala Samo. Naslednji je bil bolj zahteven. »Kje si in kaj točno se dogaja?« Verjamem v moč medijev Jaroslav. Na primeru Nub sem videl, kaj se da. Vpričo vseh okoli sebe sem opisal situacijo, a pazil, da nisem tako, da bi razumeli, omenil Minni Arcua Minnawi-ja, lani oktobra na konferenci v Haskenidi samooklicanega predsednika gibanja SLA. Ki je dal po odhodu Jana Pronka, posebnega odposlanca OZN za Sudan, pred dvema tednoma zasliševati civiliste, ki so mu poročali o Minnawijevem nasilju, kar je Suleimana Jammousa nagnalo, da jih je z okoli sebe zbranimi poveljniki prišel zaščititi. V zasedi, ki so jo Minnijevi pripravili ponoči, je bil eden ubit, trije pa težko ranjeni. Jaz sem bil tisti, ki je novico sporočil v svet … In tile okoli mene so tukaj in zdaj Minnijevi vojaki.

»Pustite ga!« je zahteval Abdala. »Naj gre k Suleimanu!«

»Ni govora!« je bila spet vse bolj nasilna večina. »Komandant je ukazal, da mora počakati.«

Vpili so drug na drugega, vsake toliko koga, ki se je preveč vživel odgnali proč, poskušal sem se vmešati, pa mi je Abdala lepo rekel, naj sedem na kraj in pustim, da razčistijo, tole je zdaj njihova stvar.

Okoli polnoči so mi prinesli proseno kašo. Ob enih libijske makarone z kameljimi ocvirki. Okrog dveh ponoči so me naložili na terensko vozilo z strojnico na strehi in šopom vojakov zadaj odpeljali v noč.

»Suleiman Jammous te čaka. Ne skrbi. V treh urah boš tam.«

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 11. marec 2006:»Džandžavid! Džandžavid!« Read More »

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 4. marec 2006: Danes ne bi smel pisati dnevnika

Novice /

2. dnevnik za Sobotno prilogo - 4. marec 2006

Danes ne bi smel pisati dnevnika

Ponedeljek, 20. 2. 2006

Sahara se definitivno širi. Računalnik, kamere, zapiske, tudi mene samega počasi zasipava pesek. Škriplje v navojih in zaklepih, pušča praske na lečah, nagaja med kontakti, nobena reč več ne dela kot je treba. Tudi jaz ne. Vsako jutro bolj prazen se zbujam, čutim kako me srka, kako to okolje razžira voljo, me spreminja v apatičnega, sprijaznjenega, takega kot so vsi okoli mene. »Afrika je grob belega človeka« že vso zgodovino odnosov ponavljajo ekspatrioti – večina belih tujcev zboli, pomre ali enostavno znori. Afrika se ne da. Afrika vse kar pride, sprejme vase, malo počaka, nato pa prebavi in vrne nazaj v čisto drugi obliki kot nadejano. Afriška natura je enostavno premočna, da bi nanjo lahko kaj dosti vplivali misionarji, nekakšni predstavniki prosvetljenstva, odposlanci humanizma, administratorji, špijoni, agentje. To je Afrika, to ni Avstralija ali Amerika. Tudi v Avstraliji in Ameriki je ponekod vroče in suho, pa so se beli tujci vendarle prijeli.

Cel dan sem čakal na CNARju, čadski organizaciji, ki nadzira delovanje tujih humanitarnih organizacij na svojem ozemlju in prosil za dovoljenje za potovanje na mejo in snemanje v begunskih taboriščih. Adam pravi, da papir rabim za vsak slučaj, če nas na poti proti meji vprašajo kam gremo. Rekli bomo, da gremo samo v taborišča na čadski strani. Čadske in sudanske varnostne sile sodelujejo in izmenjavajo podatke. Klanjal sem se po pisarnah, razlagal, molil priporočilna pisma – uradniki in uradnice pa so trebili nosove, se praskali po ritih in čakali kdaj bom že dal tisti bakšiš na katerega so vajeni, da ga dobe od vsakega tujca, ki si tako olajša pot. Ampak sam nisem take vrste. Nobenemu nič nisem dal in zato moram jutri nazaj in še enkrat skozi vse.

Danes ne bi smel pisati dnevnika.

***************************************************************************************************************************************************

Torek, 21. 2. 2006

Tajnica ministra za notranje zadeve je umrla v prometni nesreči. Zato danes nihče na ministrstvu ne dela. Na dovoljenje moram počakati do jutri. Bukra. Bukra, nsha allah.

»Poganjanja v Abudji se ne premaknejo nikamor. Po istem vzorcu se dogajajo kot prej tista med jugom in severom. Deset let so vlekli. Zakaj? Zato ker je obema stranema tako čisto ustrezalo. V resnici nikomur ni bilo do tega, da bi se vojna nehala. Oboji tako vladni kot SLMA so se zdeli sami sebi sila preimenitni. Veš kaj pomeni Afričanu stanovati v velikem hotelu, se nositi po konferenčnih salah, se senčiti kot nekoč visoki komisarji britanske kolonialne uprave.« je protestiral Adam Shogar sede med svojimi vojaki v civilu. »Svoje ljudi pa so oboji uporabljali za sužnje, za talce, zato da so lahko po vsem svetu fehtali pomoč. Ni jim bilo treba delati. Zaredili so se kot uši. Kar poglej kako so vsi debeli. Vsako žensko si lahko pokličejo.«

Ravbarje in žendarje se gredo.

»Ampak mojim, ki sodelujejo na pogajanjih, ni do tega. Dosti imajo! In meni je tudi dosti! Ljudje umirajo naprej! Ta mesec smo registrirali tristo enajst smrti civilistov! Ubili so jih džandžavidi, bolezni, lakota. Da še vedno lakota! V veliko krajih pod vladnim nadzorom nihče ne ve, kaj se dogaja. Slišimo pa, da vladni vojaki pobirajo kosti in jih sežigajo, da bi skrili dokaze o masovnih pomorih. To je treba ustaviti, presekati. Zdaj in tukaj! Zato nas zanimajo možnosti vašega predsednika.«

Kar naprej kličejo Adama. Ko telefonira sam, uporablja mojo thurayo. Ker njegova ni na naročniško razmerje; plačuje z karticami, ki jih njegova žena vsak dan sproti hodi kupovat k prekupčevalcem na market. Baje jih tihotapijo iz Saudske Arabije. Da, satelitski telefon je v Čadu res prepovedan. Baje zaradi varnosti. Kakšne varnosti.

Po številkah v registru vidim, da kliče ene in iste ljudi na terenu in v Abudji.

Ko sem najbolj onemogel, enkrat popoldne ko samo še zevam in sanjam o jezeru, ki je izhlapelo in ga skoraj ni več, me posadi ob zid in reče. »Poslušaj, naši ljudje so se odločili. Zapustili bodo Abudjo, prileteli bodo sem v N’Djameno, organizirali bomo konvoj, skupaj bomo šli v Darfur in se usedli z Adamom Bahidom, Abdalom Yahyjem, Osmanom Bushero in Suleimanom Jammusom in drugimi, ki nasprotujejo Minniju Minnawiju. Osman je diplomiral iz političnih ved, Suleiman je inženir, Abdala je pravnik tako kot jaz … To so ljudje, ki nekaj vedo, imajo izkušnje, imajo vsak svojo vizije kako naprej.«

Kaj pa zdaj? A se ne vmešavam preveč neobčutljivo v delo tistih, ki se trudijo spraviti rogate in kosmate rogovileže v kot skozi Afriško unijo. Z Alexom de Waalom, svetovalcem chairmana Afriške unije in enim glavnih iniciatorjev pogajanj v Abudji sodelujem že od 1998, ko sem prebral njegovo knjigo »Facing genocide – the Nuba of Sudan«. Ker nisem mogel verjeti, da ni zadaj nobenih drugih interesov, sem pol leta na vladni in uporniški strani preverjal, če je dokumentirano res. Vsako ime, vsaka številka je bila na mestu. Alex se je v Nubske gore spustil leta 1995 skupaj z Julie Flint, samostojno novinarko, aktivistko, specializirano za človekove pravice – v najetem letalu, ki ga je plačal BBC. S seboj preverjeno nista pripeljala orožja, ampak samo Yousifa Kuwo, legendarnega komandanta, ki ni mogel k svojim vse od 1990, ker so bile gore zaradi spora med Riakom Machiarom, vodjo Nuerov in Johnom Garangom, despotskim vodjo SPLA, in potem prestopa Nuerov na vladno stran, odrezane tudi z juga. V nekaj dneh sta izbrala domače opazovalce in jih strenirala, da so nato poročal o vladnih grozodejstvih African Rights v Londonu. Julie je takrat posnela in zmontirala prvi dokumentarec »Sudan secret war«. Alex je bil tisti, ki sem mu najbolj hvaležen, da so me 2003 spustili iz etiopskih zaporov. Vse od tedaj svetuje, spodbuja sodelovanje z afriškimi nevladnimi organizacijami, svetuje katerim je moč zaupati … Zadnje mesece obvešča, zakaj se pogajanja v Abudji nikamor ne premikajo, jaz pa njega o pobudah slovenskega predsednika. Ves čas se strinjava, da naj vsak dela to, kar more, v dobro onih, ki si sami ne morejo pomagati. V tem primeru cilj opravičuje skoraj vsa sredstva. Ampak kaj bo pa zdaj? Bo zdaj tudi on čutil pritisk?

»Minni je mlad, ni izobražen, samo vojak je, svoje fante je rekrutiral celo iz vrst razbojnikov, ti ne bodo počeli nič drugega, kot še naprej streljali. Abdel Wahid tudi ni nedolžen, veliko furskih intelektualcev je izginilo v Jebel Mari, ker so mislili s svojo glavo. Oba trdita da počneta vse samo zaradi zaščite enotnosti gibanja. Ampak to je samo pretveza za samovoljo. Najbolj šibka točka gibanja je naša primitivnost. Mi moramo noter, tvegati moramo in skupaj nastopiti in se potem odločiti, kdo bo dobil mandat za pogajanja naše skupine z vlado v Kartumu ob posredovanju vašega predsednika.« razburjeno ponavlja Adam Ali Shogar. »Če bom to jaz, bom sodeloval z veseljem. Če bo kdo drug, ga bom podprl še z večjim veseljem.«

Krepki prsni koš se mu hitro dviga in spušča. Na čelu se mu nabirajo debele kaplje. Kar naprej si z robom dlani utira znoj in ga frca ob tla. »Ne želim si vladati. Rad bi samo naredil, kar samo hoče iz mene. Potem se bom umaknil. Na stara leta hočem živeti s svojimi ljudmi. In s svojimi živalmi. Nočem v Kartum …«

»Kdaj pridejo?«

»Jutri!«

***************************************************************************************************************************************************

Sreda, 22. 2. 2006

SMS: »Tukaj sneži. Danes sva z Majo spekli kruh. Maja je v redu. Govori, da boš pripeljal štiri črnce.«

***************************************************************************************************************************************************

Četrtek, 23. 2. 2006

»Ti si naš gost – ničesar ne moremo vzeti od tebe.« je odgovoril Adam, ko sem ponudil dva tisoč dolarjev za gorivo za vsa vozila v konvoju. Ve, da nimam več kot petsto evrov v centralnoafriških frankih. Ve, da sem tvegal vse in ponudil denar slovenskih davkoplačevalcev.

»Pusti ti to. Nočemo vašega denarja. Bom videl, kaj lahko naredim.«

Sram me je, da si nisem sposodil več denarja. Vnaprej sem vedel, da se bo slej ali prej pojavil konvoj brez bencina. Havadžo te v Sudanu spravijo kamor hočeš, spremljali te bodo čisto povsod, dali ti bodo kar imajo, a na koncu moraš tudi ti v projekt vložiti tisto, kar imaš. In ti imaš vedno več kot oni.

Sinoči sem mu razložil, zakaj že dve leti zamujam z novo knjigo. Vse sem mu zaupal. Ni mogel verjeti. Da se kaj takega lahko pripeti moškemu. Da je Evropa v taki krizi. Rekel je: »Man – človek – moški po čem takem ne more več živeti.«

On, upornik, ki ga spoštujem, je to rekel.

Rekel je tudi: »Zdaj razumem, zakaj si tako živčen. Ti si ves čas nervozen. Ampak to ne more prinesti nič dobrega.«

»Tak sem kakršen sem. To kar vidiš, to je. Zadaj ni nič več. Nobene skrite agende.«

Morda mi pa prav zato, ker nisem diplomat, lažje zaupa.

»Zakaj ni onih iz Abudje?«

Ne odgovori. Zmakne pogled. Zdaj zašvicam jaz. »Kaj se dogaja? A bomo šli ali ne?«

»Novice z meje spet niso dobre. Samo varnost nas skrbi. Naši ljudje v Abudji so preložili sestanek.«

»Pa pejmo sami.«

»Ti si naš gost – če se ti kaj zgodi … Mi v naši tradiciji verjamemo, da je gost božji sel. Če se božjemu slu kaj zgodi, lahko zato propade cela družina, morda cel klan, trpi lahko celo pleme.«

Ampak saj sem vam že povedal svoje zgodbe, saj veste, da sem vsega vajen.

»Ti si zdaj v takem stanju, da si nevaren samemu sebi. Zaščititi te moramo tudi pred samim seboj.«

»Ampak …«

»Ti si khavadža. Ti si gost. Mi te spoštujemo.« je rekel spet enkrat s tistim črnim pogledom.

Kaj pa če je le razbojnik. Kaj pa če samo fantaziram, ker tako rabim videti. Eden od njegovih me je v nedeljo vprašal, če bomo Slovenci poslali vojaško opremo. Takoj sem razčistil s tem. Zdaj se zdi, da so do mene manj pozorni. Nič več se ne ponujajo, da bi me vozili okoli z mopedi. Pa dobro, saj to je naravno. Probajo – če gre, gre. Niso me pa zapustili. Sploh pa ne Adam. Nimam pravice tvegati njihovih življenj, zato ker se mi zdi moje tako malo vredno. Res sem tujec. Povsod sem doma in povsod sem tujec.

Zvečer na strehi sam od sebe nadaljuje s pripovedjo o svojem otroštvu na vetrovnem, prašnem južnem robu Sahare. Nobenega razvajanja kot na Gorenskem, nič crkljanja. Kdor se je prijel, je preživel kdor ne, ni. Trdo je bilo in surovo, a sožitja z živalmi se spominja z najlepšo nostalgijo. Vsak konec deževne dobe so potovali za kamelami in kozami več kot petsto kilometrov na jug do večno zelenih pobočij gora Džebel Mara, ki jim Zaghawe pripisujejo naravnost mistične kvalitete. Tam v osrednjem delu Darfurja so se vsako leto srečevali z naseljenimi furskimi in mesalitskimi kmeti in delili mleko v zameno za sadje in zelenjavo, preden so, ko je njihovo Darzaghawo zmočilo prvo rosenje, spet krenili nazaj. Darfur pomeni Dom Furov in Darzaghawa pomeni Dom Zaghaw. Tako po starodavnem sistemu zemljiških pravic imenovanem hakura, ki je uspešno reševal spore med plemeni z dodelitvijo pravic do uporabe in koriščenja dela pokrajine vsakemu staroselskemu plemenu, ne glede na to ali je živelo naseljeno ali se je stalno gibalo. Svoj prostor pod soncem so njegovi dobili od furskega sultana v začetku osemnajstega stoletja. Njihova hakura je zapisana na velikih lesenih ploščah, ki jih še danes skrbno hranijo.

Spomnja pa se, da so starci že takrat, ko je bil majhen, večkrat svarili pred arabskimi plemeni, ki so pasla na zahodnih in južnih mejah njihove hakure. Le ti so med štirinajstim in osemnajstim stoletjem prihajali z vzhoda in zahoda kot islamski učenjaki in trgovci. In o Juhayna arabskih beduinih, ki so pripasli za travo in vodo od nekod onkraj Rdečega morja. Juhayna Arabci sledijo svoje poreklo iz plemena Qoreish in samega preroka Mohameda in so prepričani, da je njihov islam edini pravi. Prvi so nomadili južno od gora Džebel Mara, se navadili na krave in postali znani kot Baggara ali kravji ljudje, medtem ko so ti drugi ostali na severu Darfurja in postali znani kot Abbala ali kamelji ljudje. Kravji ljudje na slabo obljudenem jugu Darfurja Taaisha, Beni Halba, Habbaniya in Rizeigat so dobili hakure in še danes pasejo tam, njihovi kamelji bratranci na bolj naseljenem severu jih pa niso.

»To so tisti Arabci, ki so začeli v sedemdesetih letih hujskati arabsko vlado v Kartumu naj prežene nas zurge – črnce. Začelo se je zaradi dvesto petdesetletnega iskanja zemljiških pravic.«

Stari ljudje se spomnijo, da so bili spopadi prej zelo redki. Spori med kmeti in nomadi, so se urejali na rednih srečanjih starešin. Za vsak uboj so poznali določeno odškodnino, ki so ji rekli »krvavi denar« in ki je pomenila povračilo za izgubo reproduktivnih sposobnosti družine, klana, plemena. Ta način je preprečeval krvna maščevanja. Mir so krepili tudi s porokami, zato je večina Darfurjanov danes temne kože, ki ne pove, kdo se ima za Arabca in kdo za Afričana. Surovi pa so bili oboji in vsi skupaj do Afričanov na južnih mejah sultanata. Do tistih, ki se niso dovolili pomuslimaniti in so še naprej vsako polno luno rajali in peli ne meneč se, da se to ne spodobi. Divjake v savanah, ki povezujejo Saharo in deževne pragozdove Centralne Afrike so tradicionalno lovili za sužnje in jih po znani karavanski poti »Štirideset dni«, izvažali v Egipt in naprej v arabski svet. Krutosti, ki smo jim priče danes v Darfurju, se da lažje razumeti tudi s poznavanjem tega dela zgodovine.

Britanci so lov na sužnje sicer preganjali in na več načinov skušali vpeljati svojo varianto suženskega sistema, za razvoj province na zahodni meji svojega gospostva, ki so ga skušali vzpostaviti od Kaira do Johanesburga, pa niso storili nič dosti več kot to, da so Darfur zaščitili, da jim ga ne bi izpleli Francozi, ki so gojili podobne ambicije z zahoda proti vzhodu afriškega kontinenta. Vodnjake, bolnice in druge projekte so gradili Arabcem ob Nilu, s katerimi jim je bilo lažje sodelovati kot z Afričani. Darfur, s katerim niso vedeli kaj početi, so podobno kot Nubske gore enostavno zapečatili. Na jug Sudana so spuščali vsaj misionarje, Darfur je bil preveč ortodoksno muslimanski. In tako je Darfur 20. stoletja iz nekdaj cvetočega sultanata postal sinonim za zaostalost, vsesplošno zanemarjenost, revščino in bedo.

V zadnjem stoletju se je življenje poslabšalo tudi s širjenjem Sahare proti jugu, pritiskom bežečih arabskih pastirjev na afriške nomade in kmete in prepričanjem, da je stari sistem plemenskega lastništva zemlje zastarel in da ga je treba razpustiti in dovoliti vsem pasti povsod. Kamelji Arabci so dobili podporo v Kartumu, nato pa tudi pri libijskem Gaddafiju v okviru njegovega plana Velikega sahelskega imperija, oziroma koridorja v Centralno Afriko, ki je v sedemdesetih letih podpiral vse Arabce onkraj Sahare od Mavretanije do Sudana. Zavzel se je tudi lokalni sudanski vodja v Egiptu ustanovljenih Muslimanskih bratov Hassan Turabi, pretkani intelekualec, ki je ob študiju, kako je islamski reformator Veliki Mahdi na koncu devetnajstega stoletja nagnal Britance, prepoznal, kako se vera najširših množic da zlorabiti in uporabiti proti tehnološko mnogo močnejšemu zahodu v večni vojni z njegovimi imperialističnimi tendencami, sploh pa zdaj, ko je v igri nadzor nad nafto. Nakar se je iz Afganistana prek svoje Saudske Arabije v Sudan v začetku devedesetih let naselil še Bin Laden in v Sudanu ustanovil prve celice El Kaide, se vklučil v vojno proti afriškim domačinom s cesto, ki jo je zgradil k ljudstvu Ingassana v provinci Gornji plavi Nil in financiranjem koncentracijskih taborišč v Nubskih gorah v osrednjem delu Sudana. V severnem Sudanu so bila ustanovljena prva taborišča za treniranje borcev za Sveto vojno. Njihova ost je bila obrnjena tako proti Afričanom na jugu, kot proti ciljem na severu in zahodu planeta.

Za Darfurjane džandžavid pomeni razbojnika, ki napade iz zasede na cesti onkraj meje v Čadu. Oborožen je s puško in se običajno giblje na konju ali kameli. Vlada v Kartumu džandžavide ni rekrutirala le iz kameljih ljudi v Darfurju, ampak je obljubila konja in puško in ves plen, ki se ga da odvleči tudi banditom v Čadu, Nigru, Maliju, Kamerunu, Nigeriji, vse do Somalije in Centralno afriške republike.

Prvi oddelki džandavidov, ki so v začetku osemdesetih let začeli ob zori napadati nezaščitene vasi domorodnih Furov, Mesalitov, Zaghaw in drugih afriških ljudstev po skrivnem načrtu »spremenite demografsko sliko Darfurja in jo izpraznite zurgov«, so bili vodeni od sudanskih Varnostnih sil. Sudanska Popular defence forces se je držala ob strani in bila pripravljena posredovati, če bi šlo kaj narobe. Veliko iztrebljanje z mitraljiranjem iz helikopterjev in taktiko »ubij sužnja s sužnjem« z uporabo džandžavidov se je nadaljevalo po istem kulturnem vzorcu kot na naftnih poljih na jugu Sudana in Nubskih gorah. Najhujša grozodejstva in masovni pokoli so povzročili vsesplošen preplah, afriško prebivalstvo je bežalo v taborišča, koder so bili najlaže pod nadzorom, hkrati pa so tistim, ki so se želeli upreti, na ta način odrezali podporo svojih ljudi. Naše zahodne humanitarne organizacije so seveda pri tem sodelovale po podobnem vzorcu kot prej v Nubskih gorah. To je eden od vzrokov, zakaj hočem na drugo stran, da bom preveril učinke naše pomoči na prebivalstvo, ki podpira afriške partizane, in se prepričal, koliko sodelujemo v genocidu tudi sami. Torej zato, da ne bomo ponavljali starih napak.

Znano je, da je do organiziranega upora prišlo razmeroma pozno, tako kot do politične reakcije bivših in novih kolonialnih metropol, ki so končno le spoznale, da je treba zaščititi naše interese v tem delu sveta, preden bo to uspelo Egiptu, Libiji, prevsem pa … Kitajski, Kitajski.

Zvečer Boža sporoči, da je bilo pri poročilih objavljeno, da je bil Vajgl pri Beshirju in da gre naprej v Abudžo. Zadnič sva se slišala v soboto, ko sem poročal, da je Suleiman rešen. Povedal mi je, da gre najprej v Egipt. Bravo, Egipt je najbolj pravi naslov. Egipt je že vso zgodovino včasih najboljši prijatelj, drugič največji sovražnik Sudana. Iz Egipta so od nekdaj prihajali lovci na sužnje in še danes prihajajo. Zdaj baje obstoja skriven načrt, da bi v Sudan po Nilu navzgor porinili več milijonov svojih ljudi …

Na TV Čad pri poročilih vidimo kozavo Beshirjevo podobo. Fantje prevedejo, da je izjavil, da se bo Darfur v primeru posredovanja OZN spremenil v grob zahodnjakov.

***************************************************************************************************************************************************

Petek, 24. 2. 2006

»Kamal bo organiziral konvoj in priskrbel denar,« priteče z mojo thurayo v roki Adam.

Kamal je uspešen Zaghawa bankir, ki me je pričakal na letališču in prejšnji dan rekel: »Takoj ko sem te videl, sem vedel, da si eden od nas.»

Jutri gremo. Adam ne gre z nami. Šel bo v Abujo. Želi se srečati z Vajglom in mu predstaviti svoje ljudi. Upa, da bodo dobili letalo OZN in prileteli na osvobojeno ozemljo po zraku. Morda bi tako lahko spravili v Darfur celo našega predsednika.

V taksiju mi na šipi pred nosom poskakuje Bin Ladnova podoba. Navadil sem se že, da so vsepovsod. Ampak a nimajo prepoved upodabljati preroke?

Med prispelo pošto najdem pismo s priponko strogo confidential in prošnjo, naj ne povem, od kod sem dobil. S Suleimanom sprintava poročilo skupine ekspertov OZN z imeni posameznikov, ki utegnejo biti podvrženi sankcijam Varnostnega sveta zaradi svojih zločinov v Darfurju. Med njimi so predsednik, minister za notranje zadeve, obrambni minister, direktor varnostne službe in čadski predsednik. Našteti utegnejo najti zamrznjena svoja osebna sredstva in prepoved potovanj, piše spodaj, o vsem bo odločal Varnostni svet. Nič ne bo odločal. Rusija in Kitajska bosta zagotovo proti, za ZDA pa itak vemo, kakšen odnos ima do ICC. Julie pravi, da je vse skupaj čisto brez veze.

***************************************************************************************************************************************************

Sobota, 25. 2. 2006

Vse lepo spakiram in čakam. Nato ugotovim, da ni nikjer nikogar. Še Adamova žena je izginila in Samye, Adamove posvojenke, ki mi vsako jutro prinese na streho čaj in skrivnosten nasmeh, ni na spregled. V utrjeni hiši sem prvič čisto sam. Vse je odprto, nič ni zaklenjeno.

Prvi se pojavi Jaffar, mlad fant, Adamov telesni stražar. Ne zna angleško, brez besed mi zaprepadeno poda svojega mobilca. »Sorry, so sorry – ampak nikamor ne morete. Dva generala čadske vojske sta skupaj s svojimi četami prebegnila na stran upornikov proti Debyju. Situacija se je spet spremenila.« Zdaj je spet prenevarno. Darfur je divji kraj, kamor se umikajo pred zakoni vsi prevratniki. Tako čadski, kot sudanski in celo libijski pučisti se organizirajo tam, preden krenejo na prestolnice. Tudi Deby je primarširal od tam.

***************************************************************************************************************************************************

Nedelja, 26. 2. 2006

»Kamal je padel v finančne probleme. Nikamor ne more. Zato ga ni več k nam. Očitno ga ne bo več,« je spet skrivnosten Adam.

Ne vrtam, kaj se je zgodilo tokrat. Slišim se samo reči: »Bom šel pa sem! Adam, jutri grem sam na pot!«

Dosti je tega. Vse sem premislil: kupil bom star kitajski motor in se odpeljal in nihče več me ne bo ustavil. Tako sem že večkrat naredil in vedno se je kasneje izkazalo, da je bilo tako najbolj prav.«

»O.K.,« je mirno pokimal, kot da je prišel k sebi tudi on. »Jutri, v ponedeljek odpelje tovornjak do Abeche. Jaffar te bo vodil. V Abeche vaju bo počakal Abdala, moj prijatelj, in poskrbel za naprej.«

***************************************************************************************************************************************************

Ponedeljek, 27. 2. 2006

Ko si obuvam opanke, opazujem vojsko mravelj, kako mimogrede razkosajo veščo, ki jim kot mana pade z neba, in jo začno odnašati proti luknji v tleh. Začutim strah, da bo vsemogočna afriška narava, še preden bom uspel uiti nazaj v hladno mrtvašnico na severu, to isto storila tudi z menoj. Pomislim na Majo, mislim na Jana, spomnim se Melitine obljube, da bo poleti prišla na obisk. Ampak Jaffarjevi novi visoki plastični črni čevlji, ki sem mu jih kupil, da ga bodo punce na osvobojenem ozemlju bolj porajtale, so že zavezani.

»Darfur. Darfur kvejs!« zažari.

Čutim, da si tudi on iz vsega srca želi tja. In to je vse, kar zares rabim. Nsha Allah! Če bog tako hoče!

Dnevnik, objavljen v Sobotni prilogi – 4. marec 2006: Danes ne bi smel pisati dnevnika Read More »