Torek, 28. 2. 2006

Vozili smo se vso zadnjo noč. Naravnost proti zahodu. Dobesedno naravnost, saj se nismo držali ceste, ampak smo že kmalu za zadnjo blokado na izhodu iz N’Djamene zavili v puščavo. Peščena tla, dno veliko večjega jezera, nekdanjega celinskega morja, so dovolj trdna in ravna, da je lahko naš tovornjak drvel s petdeset, pogosto osemdeset kilometri na uro. Vsake toliko nas je vrglo naprej; šofer je divje zaviral in zadnji hip preprečil, da nismo treščili v jarek, nizek zid, skupino spečih koz ali presenečenih ljudi. Z glavne ceste proti osemsto kilometrov oddaljeni meji s Sudnom smo šli zaradi banditov, ki naj bi nas čakali. Cesto je lažje nadzorovati; v pustinjah na obeh straneh je dosti težje narediti zasedo …

Tovornjak je odslužen marcedesov tank, ki je do nedavnega vozil robo čez libijsko puščavo, zdaj pa so ga predelali, da se zadaj lahko stiska na ozkih lesenih klopeh več kot šestdeset domačinov. Večina je beguncev iz Darfurja. Večina je seveda brez dokumentov. Večina se vrača iz ilegalnega obiska N’Djamene. Tam koder puščavo sekajo udori suhih rek in je vendarle treba čez most, nas čadski policisti kot živino naženejo ven. Priča sem kako moji sopotniki vsi po vrsti pomole po tisoč centralnoafriških frankov, tisoč naših tolarjev. Potem se skromni prestrašeni možje in žene in nekaj dečkov in deklic sme vrniti nazaj v vozilo.

Sam ne plačam. Pokažem dovoljenja notranjega ministrstva za potovanje na vzhod in obisk begunskih taborišč. Zanemarjeni, surovi s starimi flintami oboroženi fantje kljub temu zahtevajo el kado. Naderem jih, sprostim silo, ki me obseda … Vsakič se umaknejo.

Dopoldne se ustavimo v nekakšnem karavanseraju. Jaffar naroči pečena kozja rebra. Matram se, trgam žilavo na pol surovo meso, žvečim z ostanki svojih zob, dokler ne požiram kar cele kose, tako kot sem videl Inuite. Strah naredi svoje. Kadar me je strah nimam nikoli prebavnih težav. Te vedno pridejo kasneje, ko se čutim spet varnega. Oče in stric Joža sta večkrat trdila, da so v Dachau izginile vse težave z ulkusi …

Tistih nekaj vasi, ki smo jih prečkali so delovale še bolj ubogo kot tiste na etiopski planoti. Čad je četrta najbolj revna dežela na svetu. V vsaki vasi pa bijejo v oči majhne iz ostankov lesa in poravnane pločevine zbite kočice v barvi Coca Cole. Celtel. Celtel. Celtel. Tudi v zadnji vasi tod kupijo kartice za mobilne telefone.

Opaziš pa še eno tako rdečo. To je ista rdeča barva na ogromozanskih reklamah za cigarete Fine. Ki stanejo pol podkupnine za prehod rampe. Kadijo vsi. Čisto vsi. Toliko ljudi sem videl kašljati in se daviti, da sem se naenkrat odločil in rekel, da je tokrat zares dovolj. Prištedil bom tudi zato, ker me ljudje ne bodo več kar naprej fehtali. Če ne kadim, nimam!

Popoldne so pred nami vstale iz ravne savane prve gore. Gore pomenijo začetek darfurske planote. V daljavi opazim velike šotore z napisi WFP, skladišča hrane agencije OZN. Še zadnja mitnica, še zadnji zahtevek za la cado, še zadnje vpitje in puljenje potnega lista iz rok še zadnjega nemarnega žandarja, ki je tudi tukaj, tako daleč na koncu sveta, vzgojen, da si vzame plačo sam. Avtobusna postaja, kaos podivjanih rikšistov in taksistov, strah, da bom vsak čas odkril, da je ta ali ona moja torba izginila …

Sreda, 1. 3. 2006

Abeche je bil vse do vključitve v francosko prekomorsko kolonijo sultanat, ki je slovel po vsem muslimanskem svetu. Abdal, pri katerem se namestiva z Jaffarjem, pove, da se stara tradicija pozna po tem, da se trgovine in celo tržnica odpre šele po deseti uri. Do takrat ljudje ostajajo v domovih in študirajo Koran. Tisto, kar delajo potem, delajo v božjem imenu in največji vročini. Danes je Abeche propadajoča vas z nekaj impresivnimi zgradbami v slogu, ki deluje tako srednjeveško kot pameti ljudi, ki jih srečujem. Sploh pa tistih na trgu revolucije, koder se znajdem iskajoč elektriko za pisanje te frdamane obveznosti, ki se ji reče dnevnik. Pristaši predsednika Idrissa Debbya in tisti, ki se to delajo, so se zbrali, da bi lobirali za predsednikovo stranko, katere imena se ne morem zapomniti, ker sem na predsednika preveč jezen. Jezen, ker očitno vse od državnega udara do danes ni naredil za svojo deželo in ljudi ničesar. Ker so za to priložnost odklopili elektriko celem mestu in je bila edina možnost, kako priti do energije kabel, ki so ga potegnili iz vojašnice zadaj do ojačevalcev, sem se bil prisiljen namontirati prav tam, vsem na očeh. Ne vem, za koga so me imeli. Najbrž za francoskega legionarja iz francoske baze. Belopolti Evropejci so v poštirkanih uniformah sedeli na desni, takoj za guvernerjem. Sam sem bil na levi. Prisotna smetana je ploskala trem govorcem, ki so drug za drugim delovali še manj prepričljivo kot sam guverner, ki je bil videti popolnoma odsoten in naveličan. Sredi ceramonije nas je zasul s prahom terenec s skupino tuareških bojevnikov, paradno oboroženih z na vse strani štrlečimi avtomati, revolverji, minami in bombami. Najbolj pa sem si zapomnil domačina v razpadajoči dželabiji, ki je z norostjo v očeh plesal sam s seboj pred tribuno. Ni bilo videti, da uživa. Prej se je zdelo, da protestira, prosi, moleduje. Ni bilo čisto jasno, zakaj ga oblast in tudi publika zbrana v parku nasproti tolerira. Pomislil sem, da ga vsi skupaj zaradi nekega meni neznanega vzroka celo potrebujejo. Do konca parade, ga nihče ni poslal proč.

Nenadoma sem se spomnil. Norec me podzavestno spominja na mene samega. Ali ne plešem tudi jaz takole, a se nisem tudi jaz pripravljen pajdašiti tudi s samim hudičem, samo da bi se preganjanje in pobijanje nedolžnih nehalo. Od takrat, ko so v Nubskih gorah zaradi nas, ki smo prišli na pomoč, umrli otroci in ženske …

Četrtek, 2. 3. 2006

Dobra stran včerajšne prisotnosti na srečanju mestne elite je ta, da so se me vsi, ki v Abeche kaj pomenijo, zapomnili. Vsi mislijo, da sem prišel iz Francije samo za to priložnost. Zato čim manj govorim, Jaffar me zastopa kot ve in zna. Lokalni trgovci, katerih predniki so nekoč trgovali s sužnji, mi pomagajo najti printer s pomočjo katerega iz računalnika spravimo dokumente, ki jih rabim za komandante onkraj meje. Najdem tudi telefonski priključek, da z www.sudantribune.com poberem zadnje dogodke in tako prihranim drage satelitske impulze. Med tem me skupaj z muslimanskimi dečki na zaslonu presenetijo naga oprsja belih žena in deklet. Nerodno se nasmiham kot oni, zastonj jem in pijem.

Abdelova družina, kamor sva priskledila, kot je organiziral Adam iz N’Djamene, je iz plemena Zaghawa. Otroci dvigujejo prah, lezejo v naročje, cukajo za kocine. Ne morejo verjeti, da smo belci lahko tako kosmati. Kot opice smo, slišim. In tudi smrdimo. Po mrličih. Na onemoglost spominja tudi naša barva, predvsem pa oči. Plave in zelene oči imajo jastrebi, orli in druge ptice mrhovinarke. Zaghawske oči so črne, močne, čudovito izrezane, podobno kot ustnice.

Jaffar popoldne priteče, da je našel toyoto, ki bo šla do Bamye severno in na sami meji Darfurja. Vso kramo vlečeva na tržnico nagneteno z do oči v najbolj pisane barve odetimi ženami in v preprosto belo zavitimi možmi, sedeva v čajnico in čakava. Možje, ki se zbirajo za pot v isto smer, so tudi tokrat vsi begunci, ki se želijo vrniti na osvobojeno ozemlje. Le ti zgledajo še bolj svetopisemski kot domačini. Brade, turbani, počasnost v gibih, popoln nadzor nad samim seboj. Naročajo mi čaj, kimajo Darfur kvajs, kvajs. Darfur dobro, dobro. Celo dve ženi prisedeta in ena majčkena majčkena punčka, tako luštkana, da potegnem ven slike moje Maje z zajčki v kanuju na blejskem jezeru. Morda zaradi mojih čustev, morda zato, ker ženi nista vajeni govoriti s tujcem, nastane zadrega. Doktor Sadiq, veterinar, zgodovinar, priložnostni prevajalec v taboriščih beguncev na meji namigne, naj se raje obvladam.

Ko sonce začne izgubljati moč, se ljudje začno razhajati. Bukra, bukra, slišim. Bukra pomeni jutri.

Zakaj?

»Varnost«, pravi doktor Sadiq. »Banditi!«

Petek, 3. 3. 2006

Potovati po tem delu Afrike očitno ni dosti laže kot v časih lova na sužnje. Karavane se zbirajo in krenejo po svoji logiki. Nič ne pomaga vzpodbujanje, da imam v vsaki nogi stativa za kamero en patron s fantastičnim učinkom. Niti moledovanje, da me onkraj meje že tri tedne čaka Suleiman Jammous, ki ga tod vsi poznajo. Treba se je prilagoditi, sprejeti svet in ljudi okoli sebe kot so, se zamotiti s čim drugim. In tako pustim Jaffarja v čajnici na tržnici ob toyoti z vso naloženo kramo, sam pa grem z doktor Sadiqom v pisarno International Crisis Group. Livrirani čuvaji naju spustijo noter, prav nič pa ne prevzamem belca, ki ga pokličejo z popoldanskega dremeža. Čeprav mladeniču s kopijami prispevkov o razmerah na jugu Sudana, ki jih je ICG objavil na svojih straneh skušam dokazati, da sem »on the mission« kot se tod reče, naju odslovi stoje, češ da so UN dosti bolj pristojni, kar se tiče varnosti potovanja v Bamyo. Niti predstavil se ni. Umaknil se je nazaj v svoj air condition.

V kampu OZN sva ubrala drugačno taktiko. Enostavno sva vkorakala, kot da sva končno doma. Sadiqu, ki se mu je vse preveč videlo, da je pohleven kot osel, sem sam postregel z mrzlo vodo iz hladilnika, nato pa začel iz torbe jemati kamere. Temnopolti fant za katerega sva kasneje izvedela, da je doma iz Kameruna, je bledel, nato pa poklical šefa varnosti. Še njega sem postavil pred objektiv.

»Da, od 17. decembra do danes smo na poti med Abeche in Bamyo izgubili osem terencev. Najhujše je, da so banditi vsi v uniformah in da imajo po zaghawski tradiciji vsi zakrite obraze. Ne vemo koga preganjati. Zato nihče več ne potuje po zemlji. Tudi material pošiljamo po zraku. Zato močno odsvetujemo kakršno koli …«

Ko sem vprašal, če lahko z Jaffarjem, mojim sodelavcem, prespiva v njihovem taborišču v Bamyi sta Afričana rekla, da nimajo nobene postelje proste, ker je padla z neba skupina ekspatriotov. Ko sem prosil, če lahko kampirava na vrtu, sta rekla, da to ni v navadi. In tako sva šla s Sadiqom v menzo in se obilno najedla makaronov in ušla, ne da bi plačala, rekoč ženski ob izhodu, da sva gosta njihove varnosti.

Sobota, 4. 3. 2006

Še pred zoro se odtihotapim iz skromnega Abdulahovega doma in se zavit in skrit kot domačini približam mošeji. Samo po nosu me lahko prepoznajo, po barvi in dolžini in ravnosti. In me. Stari in mladi možje, ki prihajajo k molitvi se me izogibajo, kot da nosim kugo. Ne upam si noter. Pred petindvajsetimi leti so me verniki razkrinkali v Mashadu na severu Irana, tik preden sem dosegel grobnico Reza imama. Od takrat sem bolj previden: čeprav se mi ni zgodilo nič hudega. Potem, ko me je skupina izolirala in z veliko krika in vika gnala na policijsko postajo v mošeji, me je sprejel eden od velikih šiitskih učenjakov, postregel s čajem in piškoti in vprašal, kako kaj muslimani v Jugoslaviji. Čisto na koncu je vprašal, če imam dovolj denarja. Ker si nisem upal po pravici povedati, ker sem se bal, da me bo ukradel, sem rekel, da imam ravno za sproti. Iz žepa je potegnil sto dolarjev in mi jih poklonil.

Potovanje smo začeli popoldne po molitvi kot zahteva stari vzorec. Spet smo potovali skoraj vso noč kot priporoča stari vzorec. Sonce ni prijatelj, na teh višinah je luna prijatelj. Ponoči se z njeno energijo da vse. Tudi zato so puščavski ljudje bolj orientirani v vesolje, manj materialistično naravnani. Šele, ko vsaj nekaj časa živiš z ljudmi v njihovem naravnem okolju, jih lahko vsaj malo razumeš. Tudi zato vztrajam z begunci … Bliže ko smo meji z nekdanjo britansko kolonijo, več jih zna angleško. Poslušam njih zgodbe, govorijo sami od sebe, simpatiziramo, segamo si v roke, polagamo desno dlan na srca, žarimo z očmi …

Nedelja, 5. 3. 2006

Ob prvem svitu se dvignemo iz jaslicam podobne vasi sredi granitnih gričev in se spet naložimo nazaj na vozilo. Pokrajina je čudovita, prelepa, mistična. Vsa umazanija, dekadenca, vse degenerirano, vse običajno in navadno, je ostalo zadaj. Okoli in okoli fantazirajo gore v podoljih zasute s peskom, ki ga nosi severni veter, drevesa so vse bolj redka, niti ena bilka ni več zelena. To ni več toliko materialen svet, to je prej duhovni svet, v katerem vsak lahko vidi, dojema, šloga svoje.

Vsake toliko obtičimo, a se s skupnimi močmi spet izkopljemo in brez postanka hropemo naprej. Svoje mesto v kabini zamenjam s starcem, ki očitno trpi sedeč na mojem nahrbtniku zadaj. Zdaj se mi zdi, da letimo. Um drsi v trans, srce plahuta kot na novo zaljubljeno. »A je kaj lepšega na svetu kot drveti čez divjo banditsko krajino in peti: Grad gori, grof beži, vino teče naj še teče kri …«

Razbojniki baje ciljajo najprej šoferja za šipo. Na strehi sem bolj varen; med dvajsetimi, kolikor nas je zadaj, bodo težko zadeli ravno mene. Znano je, da tako čadski kot sudanski banditi neradi ubijajo, običajno prisilijo potnike, da ležejo z obrazom na tla in puste, da jim poberejo denar. Če bo treba, jim bom pustil kamere, s to možnostjo sem popolnoma sprijaznjen; bom vsaj rešen te večne gonje.

Popoldne je sredi ničesar zrasla ogromna mošeja. Rumeno popleskana, drugačnega sloga kot ona srednjeveška v Abeche, naravnost samozavestna, agresivna.

»Džanžavid!« je rekel Jaffar. »Libija, Libija.«

Tini je presenetila tudi z neskončnimi vrstami štantov in kupi robe, proizvedene v deželi onkraj Sahare. Med pločevinkami in plastenkami in plastičnimi oblekami in plastično galanterijo so sedeli svetlopolti ljudje v kavbojkah in majicah in z zagonetnimi izrazi na licih in me edinega še bolj belega sumničavo pogledovali.

Kaj je zdaj to? Tukaj, koder naj bi se vse nehalo, se očitno vse začenja …

»Džandžavid. Džanžavid!« je ponavljal Jaffar.

Bilo je blizu poldneva, obupno se mi je dremalo, vse bi dal, da bi peljali naprej. Ampak tam je bila mitnica. In tako kot osemkrat iz Abeche spet zakamuflirani policaji, varnostniki, vojaki čadske države. Potniki so spet plačali vsak svoj davek, sam sem se zdaj že dobro streniran izmazal, zlezel nazaj na streho. Ko se je pojavil nekakšen saharski bojevnik v močeradsti uniformi z obrazom povitim v konec mreže proti komarjem. »Pokaži, kaj imaš v torbah!« Prosil sem, če lahko pregledamo stvari v čuvajnici. »Ne, to so oni, jaz sem jaz.« Pojasnil sem, da bo pesek uničil kamere. Pozabil je francosko, nato še arabsko, nekaj je zavpil, zgrabil nahrbtnik, začel sam odpirati zadrgo. Izpuli sem mu nahrbtnik, ga vrgel na pokrov, do konca potegnil zadrgo in pomolil dovoljenja za potovanje in snemanje. Namrdnil se je, me odrinil in začel sam metati stvari v pesek. Med prvimi rečmi je našel satelitski telefon in ga takoj vtaknil v žep.

»Ça c’est interdit! Ça c’est interdit!«

Thuraye imajo vsi, ki v Čadu kaj pomenijo. V N’Djameni so me svarili, da jo lahko uporabljam samo na skrivaj. Zakaj, ni znal nihče povedati.

»C’est pas interdit. C’est pas posible.«

»Si, si, c’est interdit« je kimal ves srečen.

Tokrat sem se zares ustrašil. Brez zveze s svetom res lahko izginem. Tole bo drago, drago, drago.

Popustil sem in mrzlično iskal reštev. Medtem sem pred vsemi firbci, ki so se zbrali v pesku posortiral svoje premoženje in uslužno pojasnjeval, čemu je kaj namenjeno.

»Ça c’est qua?«

»Kondomi!«

»A je to za v usta?« je kazal bojevnik.

»Ne, to je za na penis« sem pokazal nazaj.

Planil je v smeh. Prasnili so tudi sopotniki in firbci.

»Na, evo!« sem odtrgal od pokeljca enega in mu ga dal. »In še tebi enega in tebi tudi enega. Zdaj pa ni več!«

Naslednji trenutek sem se zbral, vložil vso pozornost v desno roko in usekal v njegov žep po svoj telefon. Segel je za njim, a je že izginila za mojimi hlačami, tam kamor nihče nima pravice. »Halas! Halas!«

»Halas! Dovolj! Dovolj!« so ponovili tudi sopotniki in sami začeli basati moje stvari nazaj v nahrbtnik. Fant je še vedno stegoval roke, ko so posredovali drugi v uniformah z mrežami proti komarjem na obrazih, ki so do sedaj opazovali s strani in ga zoprno upirajočega odvedli proč. Šofer je vžgal in pognal med stojnice.

Pravi gentleman mora vedno imeti s seboj dve stvari: marelo in kondome, pravi angleški pregovor.

Še preden smo se ustavili pred gostilno s kameljimi rebri, se je v prahu za nami prikazala nova nevarnost. Mrki resni obrazi so kazali, da moram takoj v bleščeče novo toyoto in z njimi. Stvari so grobo zmetali na streho in naju z Jaffarjem porinili noter. Strah so vzbujali zato, ker so podobno kot mošeja, delovali veliko bolj moderno, učinkovito, zares agresivno. Zidovi iz betona in železa, kamor so naju zagnali, so prav tako vzbujali strah; navadil sem se že na kočice iz blata krite s slamo. Še bolj pa je strašil poster na steni, na katerem sta bila skupaj oba predsednika Moamer el Gaddafi in Idriss Deby.

Zakaj Gaddafi ponuja stotisoč svojih vojakov, tisoč tankov in sto bojnih letal, da bi se končala vojna v Darfurju? Adam Shogar mi je v N’Djameni pravil, kako ga je lani prišlo iskati posebno letalo in ga peljalo na sprejem k libijskemu zunanjemu ministru. Ta mu je na vse načine dopovedoval, da se zahodne imperialistične sile ne smejo ugnezditi v Darfur. Adam ga je baje zelo razočaral, ko ga je zavrnil, da arabske dežele niso storile ničesar, da bi zaščitile Darfurjane, in da so vse organizacije, ki pomagajo na osvobojenem ozemlju po vrsti z zahoda. Od takrat naprej Adam ni več v milosti …

Zasliševanje je bilo surovo kot v Gvatemali. Še bolj kot z menoj so bili grobi z Jaffarjem. Čeprav se moj Zaghawa ves teden z ničemer ni izkazal, mi je bilo žal, ko so v prah letele njegove srajce z dolgimi rokavi, skrbno zlikane hlače, kreme, mazila in podobne reči iz njegovega kovčka. Adam mu je dan pred odhodom priskrbel čadsko osebno izkaznico, vendar niso odnehali. Pomislil sem, da moram drugič vzeti s seboj več kondomov, ne glede na nevarnost, da bi se večina državljanov doma, če bi delali anketo, ali se za predsednikovega posebnega predstavnika spodobi, da pri njem najdejo kondome, verjetno izrazila, da to pa ne. Saj res, sem se spomnil in na plan prvič potegnil papir z zlatimi črkami v glavi.

»Special represantative?«

»Yes!«

»Your paper is very very very strong!« je trdil Jaffar, ko so nama uro zatem pomagali najti drugo arabijo za zadnjih sedemdeset kilometrov do meje in lepo postrojeni v vrsti drug poleg drugega zasanjano mahali v pozdrav.

Trije od desetih starejših, ki so naju zasliševali, so se še spomnili, da smo v Jugoslaviji zdravili libijske oficirje in podobno kot v Sudanu na veliko kupovali živalske kože, kopali vodnjake in trgovali s Tamovimi tovornjaki, orožjem in drugimi dobrobitmi Gibanja neuvrščenih.

Ponedeljek, 6. 3. 2006

Naenkrat se je zdelo, da je svet dokončno znorel. Od vročine, od svetlobe, od alkohola, od morjenja, ali kar tako, ker je čas za to. Tisto, česar se že ves čas bojim, je bilo naenkrat tukaj.

»Dol! Pridi sem! Ne sem!« so se drli divji obrazi.

Skočil sem s terenca, ki me je pripeljal čez usahlo reko, mejo med Čadom in Sudanom, si zapel opanke in stopal proti šotoru, kamor so me porivali. Moje stvari so šle za nami, ampak na različne konce. Skočil sem za torbico s potnim listom in jo izpulil nazaj, kot prejšni dan thurayo. Tisti trenutek, ko sem med nogami začutil roko, je spet izginila. Bilo jih osem, devet, vsaj polovica je bilo pijanih, zadetih ali kar tako nekaj … Samo mirno, mirno Tomo!

»Yes, we are SLA!« je med hitrim marširanjem ponavljal aroganten fant v evropski poslovni obleki brez česarkoli spodaj. »We are SLA! And who are you?«

Kolikor se je dalo mirno sem rekel, da sem prišel na srečanje s Suleimanom Jammousom, koordinatorjem Sudan Liberation Army za humanitarne zadeve.

»Suleimanom Jammousom?« je režal nazaj z roganjem v glasu. »Ha, ti si prišel k Suleimanu Jammousu …«

Samo še petdeset metrov pred šotorom sredi trnastih sipin je zazvonil telefon. Nagonsko sem segel v žep za edino stvarjo, ki mi je še niso vzeli. Bila je Barbara.

»Kako gre?«

»Ne vem, kje so kamere, ne vem, kje je potni list, pravkar sem prišel v Darfur, ampak daj mi, prosim, Majo.«

»Tomo, zdaj pa veva, kakšna je Afrika. Videli sva knjigo …«

»Maja, ko bom prišel nazaj, bom prinesel veliko slik in ti bom pokazal, a je prav?«

»Prav, prav. Adijo!«

»Sem, sem! Ne sem, tja tja!« je vpil v vetru name fant z debelo volneno kapo na premočeni glavi, na kateri je pisalo Nike.

Namesto k šotoru so me zdaj potiskali nazaj. »Tu sedi! Tu čakaj!« mi je bil odkazan prostor na preprogi pod drevesom. To sem razumel za slab znak. Rajši bi bil takoj sprejet pri glavnem. Ampak naslednji fantje, ki so prišli, so bili mirnejši. »Ne skrbi, prespal boš tukaj, če bo zjutraj odločeno tako, boš šel lahko naprej k Jammousu.« Ampak kaj pa šofer, s katerim je dogovorjeno, da me pelje do njega?

Čez par minut je spet zazvonilo. »Stane! Stane! Minijevci me imajo. Ne puste me naprej. Na, poslušaj kako se dajemo!«

»Prišel sem vam na pomoč. Vi me pa zajebavate!« sem vpil opogumljen, da imam pričo.

»A pokličem medije?« je mirno, kot gre duhovniku, vprašal Stane Kerin, predno sem čez pet minut ugasnil zvezo. »Ne, nikar prosim! Ja, daj prosim!«

»Moje ime je Abdala Abdelkarim Esedin in sem generalni sekretar Darfurske socialnoekonomske agencije«, se je predstavil prvi malo bolj znosen upornik, ki je med tem pristopil.

Naposled sem sedel, prosil, naj mi vrnejo stvari, nekaj bom pokazal. »Evo, knjigo o genocidu nad Nubami, odkrito sem se postavil proti sudanski vladi v njih zaščito. Vam se dogaja po podobnem vzorcu, zdaj se potegujem za vas, nobene skrite agende nimam, vi me pa takole drkate, a vas ni sram? …«

Stemnilo se je, v siju moje baterije so tako podivjani kot mirnejši pregledovali slike iz moje knjige in komentirali vsak svoje v zaghawa jeziku. Spet je zazvonilo. »Stane je sporočil, naj kličemo in jim damo vedeti, da nisi sam …« Hvala Samo. Naslednji je bil bolj zahteven. »Kje si in kaj točno se dogaja?« Verjamem v moč medijev Jaroslav. Na primeru Nub sem videl, kaj se da. Vpričo vseh okoli sebe sem opisal situacijo, a pazil, da nisem tako, da bi razumeli, omenil Minni Arcua Minnawi-ja, lani oktobra na konferenci v Haskenidi samooklicanega predsednika gibanja SLA. Ki je dal po odhodu Jana Pronka, posebnega odposlanca OZN za Sudan, pred dvema tednoma zasliševati civiliste, ki so mu poročali o Minnawijevem nasilju, kar je Suleimana Jammousa nagnalo, da jih je z okoli sebe zbranimi poveljniki prišel zaščititi. V zasedi, ki so jo Minnijevi pripravili ponoči, je bil eden ubit, trije pa težko ranjeni. Jaz sem bil tisti, ki je novico sporočil v svet … In tile okoli mene so tukaj in zdaj Minnijevi vojaki.

»Pustite ga!« je zahteval Abdala. »Naj gre k Suleimanu!«

»Ni govora!« je bila spet vse bolj nasilna večina. »Komandant je ukazal, da mora počakati.«

Vpili so drug na drugega, vsake toliko koga, ki se je preveč vživel odgnali proč, poskušal sem se vmešati, pa mi je Abdala lepo rekel, naj sedem na kraj in pustim, da razčistijo, tole je zdaj njihova stvar.

Okoli polnoči so mi prinesli proseno kašo. Ob enih libijske makarone z kameljimi ocvirki. Okrog dveh ponoči so me naložili na terensko vozilo z strojnico na strehi in šopom vojakov zadaj odpeljali v noč.

»Suleiman Jammous te čaka. Ne skrbi. V treh urah boš tam.«