Bil je petek, kot so petki v Kartumu, ko se iz mošej, džamij in molilnic po končanem obredu popoldne vsujejo v bele dželabije in turbane poviti muslimani in v trenutku oživijo prazne ulice glavnega mesta Sudana. Ampak tistega petka 12. maja leta 2000 so revne vernike s fatalizmom v očeh in bogate s pragmatizmom med ostrimi obrvmi, presenetili mladi fantje v kavbojkah in majicah in jim molče ponujali na hitro spete fotokopije dokumenta, ki so varnostne agente v strogo nadzorovani deželi, takoj za prvim vogalom osupnili in jih pognali naravnost proti predsedniški palači. Na ovitku papirjev, ki so že čez eno uro dosegli mizo samega predsednika Omarja Beshirja je pisalo: «The Black book: Imbalance of Power and Wealth in Sudan«.

Revolucionarni podatki v knjigi, ki jo je že naslednji dan župan Majzoub al Khalifa dal do zadnje zaseči in zažgati, so prinašali prvi sistematični vpogled v državni aparat in v detaljih dokumentirali, kako v Sudanu že vse od neodvisnosti leta 1956 dominira majhna skupina severnjakov, sestavljena iz pripadnikov treh plemen, ki žive vzdolž Nila severno od Kartuma. Zbrani podatki so dokumentirali to, kar se je sicer že vsa leta govorilo. Dokazovali so, da Sudan nazoruje mafijski podobna orgranizacija Shangiyylov, Jaaliyiinov in Danaglijev s severa in da so vse druge regije v tej največji afriški deželi na južni meji arabskega prodora v črno Afriko, vulgarno marganalizirane. Ne samo jug, ki se že vse od odhoda Britancev, z nekaj let miru po podpisu mirovne pogodbe v Adis Ababi vmes, bori za boljši delež v vodenju ali v slabšem primeru za odcepitev, ampak so marginalizirane tudi sudanske vzhodne in zahodne regije. Prvič je bil omenjen tudi Darfur. Darfur koder ni kristjanov in animistov, kot na jugu proti kateremu so črni muslimani na severu verjeli, da teče upravičena sveta vojna. Niti se še ne črpa nafta, po kateri stegujejo prste pohlepni zahodni imperialistični interesi.

Natančna statistika, ki je z imeni prikazala kako večina kabinetnih ministrov in birokracije v policiji, vojaški hierarhiji, pravnem sistemu, provincialnih administracijah, bankah, vse do razvojnih shem … izhaja iz samo 5.4% celotne populacije treh plemen ob Nilu na severu, je bila največji udarec vladajoči Nacionalni islamski fronti. Avtorji, ki so se poimenovali »Iskalci Resnice in Pravice« so dokazali, da se NIF ni sposobna odreči ustaljenim vzorcem krivic navkljub vsem sloganom, s katerimi so si, po prihodu na oblast z državnim udarom proti z zahodno dekadenco in korupcijo obremenjeni vladi Sadiqa el Mahdija enajst let prej, prvotno pridobili na svojo stran večino mladih intelektualcev, ki so slepo verjeli, da bo nakopičene probleme rešila čista islamska država. In za povrh prepričali, da džihad – sveta vojna proti vsemu pokvarjenemu in dekadentnemu v deželi, sploh ni delo severnjakov, saj so številke dokazovale, da je večina padlih mučenikov iz Kordofana in Darfurja.

Adam Shogar je krepak Darfurec iz plemena Zaghawa. Njegovi ljudje pasejo koze in kamele v severnem Darfurju na obeh straneh meje s Čadom. Črnih oči, kot so ljudje iz sahelskih prostranstev, sivih senc, oblečen v evropsko srajco in hlače, se predstavi za generalnega koordinatorja Sudan liberation army in enega prvih, ki so se uprli sistematičnim načrtom o arabizaciji Darfurja že petnajst let preden je izšla Črna knjiga. Sredi svojih petdesetih let deluje stabilno in modro in na noben način ne spominja na maščevanja in krvi željne upornike proti arabski nadvladi, kot jih vidimo na slikah mladih oboroženih fantov v paravojaških formacijah, ki jih vodi Minni Minnawi, predsednik SLA in njegov glavni nasprotnik v najmočnejši uporniški skupini, ki danes šteje že več kot 10.000 borcev.

Sedeč zvečer nad vročino pri tleh na ravni strehi svoje hiše v N’Djameni, prašni, zadušni prestolnici Čada, nalije močan čaj, dišeč po meti in zavpije ženi, naj prinese nekaj več sladkorja.
»Da,« se strinja, »ženska v naši tradiciji je po vaših evropskih merilih zatrta in izkoriščana. Ampak tako hočejo same. Če je ne bi poklical, naj nama poda skodelico tamle s sosednje mize, čeprav mora zato pustiti pripravljanje večerje spodaj v kuhinji in se povzpeti sem gor, bi jo prizadel. Ona je ponosna, da drži pokonci tri stebre hiše!«

Vprašal sem, kaj si misli o faraonskem obrezovanju deklic, ki ga – tako kot v devetindevetdeset odstotkih skupnosti na severu Sudana – prakticirajo tudi v njegovem plemenu.
»Seveda sem proti! To je najbolj krut poseg, popolnoma nesmiseln poseg v življenje mlade deklice, ampak to hočejo ženske same in to tudi počnejo same. V Kartumu imam poleg dveh sinov tudi tri hčerke, ki niso šli z mano med upornike. Nasprotoval sem, da jih obrežejo, ampak moja mama je hotela tako. Kaj pa moreš proti volji svoje mame?!«

Ne da bi ga nagovarjal, sam od sebe nadaljuje o otroštvu na robu Sahare, ki je bilo po njegovih besedah brez šol in zdravil, trdo in surovo. Z nostalgijo pa se spominja sožitja z živalmi, s katerimi so potovali vsak konec deževne dobe, ko je zmanjkalo trave, več kot petsto kilometrov na jug do večno zelenih pobočij gora Džebel Mara, edine oaze med Nilom in Nigrom, ki ji njegovi ljudje pripisujejo naravnost mistične kvalitete. Tam, v osrednjem delu Darfurja, so se vsak letni cikel srečevali z naseljenimi furskimi in mesalitskimi kmeti in z njimi delili mleko v zameno za sadje in zelenjavo, preden so, ko je njihov Darzaghawo, kot imenujejo svoj vetrovni prašni svet na severu, spet zmočilo prvo rosenje, spet krenili nazaj. Darfur pomeni Dom Furov in Darzaghawa pomeni Dom Zaghaw. Tako po starodavnem sistemu hakura, ki je uspešno reševal spore med plemeni na ta način, da je dal vsakemu staroselskemu plemenu, ne glede na to, če je živelo naseljeno ali se je stalno gibalo, svoj prostor pod soncem. Njegovi predniki so dobili pravice, zapisane na velikih lesenih ploščah, ki jih še danes hranijo, od furskega sultana v začetku osemnajstega stoletja, ko je bil Furski sultanat v mejah današnjega Sudana najmočnejša politična enota.

Se pa spomni, da so njihovi starci, že ko je bil še otrok, večkrat svarili pred neafriškimi arabskimi plemeni, ki so med štirinajstim in osemnajstim stoletjem začeli prihajati z vzhoda in zahoda kot islamski učenjaki in trgovci in jim prinesli darilo Mohamedovega nauka. In o Juhayna arabskih beduinih s severozahoda, ki so pripasli za vodo in travo z onkraj Rdečega morja, iz Jemna in Saudske Arabije. Juhayna Arabci so prepričani, da sledijo svoje poreklo iz plemena Qoreish in samega preroka Mohameda in da je njihov islam edini najbolj pravi. Tisti Arabci, ki so nomadili južno od gora Džebel Mara, so se navadili na krave in postali znani kot Baggara ali kravji ljudje, medtem ko so tisti, ki so ostali na severu Darfurja postali Abbala ali kamelji ljudje. Na slabo obljudenem jugu so furski sultani podelili hakure vsem od štirih glavnih Baggara skupin Taaisha, Beni Halba, Habbaniya in Rizeigat, ki danes živijo tam. Njihovim Abbala bratrancem na bolj naseljenem severu pa ne. Le ti so tako ostali brez ozemelj in pravne podlage, na katero bi se lahko sklicevali.

»To so tisti, ki so začeli hujskati arabsko vlado v Kartumu v vojno proti nam,« reče zamišljeno. »Zadnjo vojno v Darfurju so začeli Abbala Arabci, zaradi dvesto petdesetletnega iskanja prostora pod soncem, ki je bil dodeljen vsem – samo njim ne!«

Stari ljudje se spomnijo, da so bili nekoč spopadi zelo redki. Spori med kmeti in nomadi, ki so si v laseh že zaradi narave svojega načina bivanja – prvi ograje postavljajo, da zavarujejo svoje pridelke, drugi jih podirajo, da spravijo skozi svoje črede, so se nekoč urejali na rednih srečanjih spoštovanih starešin. Za vsako smrt so poznali določeno odškodnino, ki so ji rekli »krvavi denar« in ki je pomenila povračilo za izgubo reproduktivnih sposobnosti družine, klana in plemena. Ta način je preprečeval krvna maščevanja po načelu zob za zob, oko za oko. Mir so krepili celo s porokami, kar je imelo za posledico, da je večina Darfurjanov danes temne afriške kože. Pripadnike arabskih in afriških plemen v Darfurju je v resnici težko ločiti med seboj po samem izgledu.
»Revež je bil sramota za vse. Ker so delili, kar so imeli, je bilo za vse dovolj.«

Surovi pa so bili Darfurci zagotovo do Afričanov na južnih mejah sultanata, do tistih, ki se niso dovolili pomuslimaniti in so še naprej vsako polno luno rajali in peli, ne meneč se, da se to ne spodobi. Divjake v savanah, ki povezujejo Saharo in deževne pragozdove Centralne Afrike, so tradicionalno lovili za sužnje in jih po znani karavanski poti imenovani »Štirideset dni«, izvažali v Egipt in naprej v arabski svet. Krutosti, ki smo jim priče danes v Darfurju, se da laže razumeti tudi s poznavanjem zgodovine, ki dokazuje, da je bil Darfur od nekdaj med drugim tudi fantastičen stroj za lov na sužnje.

Britanci, ki so v času svojega kondonomija z Egipčani, sploh pa kasneje, ko so razglasili samostojno kolonijo, lov na sužnje sicer preganjali in na več načinov skušali vpeljati bolj človeško gospodarstvo v razvoj province na zahodni meji svojega gospostva, ki so ga skušali vzpostaviti od Kaira do Johanesburga, pa niso storili nič več kot to, da so Darfur priključili in ga zaščitili pred Francozi, ki so gojili podobne ambicije z zahoda proti vzhodu afriškega kontinenta. Vodnjake, bolnice in druge projekte so razvijali v sodelovanju z Arabci ob Nilu, Darfur so podobno kot Nubske gore zapečatili, ne da bi vedeli, kaj početi z njim. Na podobno marginalizirani jug Sudana so spuščali vsaj katoliške in protestantske misionarje. Darfur je bil za misionarje preveč ortodoksno muslimanski. Darfur 20. stoletja je postal sinonim za zaostalost, zanemarjenost, revščino in bedo. Vse pa se je še poslabšalo s širjenjem Sahare, pritiskom bežečih arabskih pastirjev na afriške nomade in kmete in prepričanje, da je stari sistem plemenskega lastništva zemlje zastarel in da ga je treba razpustiti in dovoliti vsem pasti povsod.

Kamelji Arabci so prepričani, da je prišel njihov čas, 5. oktobra 1987 v odprtem pismu naslovljenem na tedanjega sudanskega prime ministra Sadiqa al Mahdija zahtevali, da jih podpore v strogo skrivnem planu imenovanem Arabsko zbiranje. Takoj so dobili podporo tudi libijskega Muammarja Gaddafija, ki je v okviru svojega načrta Velikega sahelskega imperija, koridorja v Centralno Afriko, podpiral vse Arabce onkraj Sahare od Mavretanije do Sudana, ki so bili pripravljeni sodelovati. Zavzel se je tudi lokalni sudanski vodja v Egiptu ustanovljenih Muslimanskih bratov Hassan Turabi, pretkani intelekualec, ki je ob študiju, kako je islamski reformator Veliki Mahdi ob koncu devetnajstega stoletja nagnal Britance, prepoznal, kako se vera najširših množic da zlorabiti in uporabiti proti tehnološko mnogo močnejšemu zahodu v večni vojni z njegovimi imperialističnimi tendencami, sploh pa zdaj, ko je v igri nadzor nad nafto. Nakar se je iz Afganistana prek svoje Saudske Arabije v Sudan v začetku devetdesetih let naselil še Bin Laden in v Sudanu ustanovil prve celice El Kaide, se vklučil v vojno proti afriškim domačinom s cesto, ki jo je zgradil k ljudstvu Ingassana v provinci Gornji plavi Nil in financiranjem koncentracijskih taborišč v Nubskih gorah v osrednjem delu Sudana. V severnem Sudanu so bila ustanovljena prva taborišča za treniranje borcev za Sveto vojno. Njihova ost je bila obrnjena tako proti Afričanom na jugu, kot proti ciljem na severu in zahodu planeta.

Za Darfurjane džandžavid pomeni razbojnika, ki napade iz zasede na cesti onkraj meje v Čadu. Oborožen je s puško in se običajno giblje na konju ali kameli. Vlada v Kartumu jih ni rekrutirala le iz kameljih ljudi v Darfurju, ampak je obljubila konja in puško in ves plen, ki se ga da odvleči, banditom tudi v Čadu, Nigru, Maliju, Kamerunu, vse do Somalije in Centralno afriške republike.
Prvi oddelki džandavidov, ki so začeli ob zori napadati nezaščitene vasi domorodnih Furov, Mesalitov, Zaghaw in drugih afriških ljudstev po skrivnem načrtu »spremenite demografsko sliko Darfurja in jo izpraznite zurgov – črncev«, so bili vodeni od sudanskih Varnostnih sil. Vojska se je držala ob strani in bila pripravljena, da posreduje, če bi šlo kaj narobe. Veliko iztrebljanje iz zraka in po zemlji se je nadaljevalo po istem kulturnem vzorcu kot na naftnih poljih na jugu Sudana in Nubskih gorah. Najhujša grozodejstva in masovni pokoli so povzročili vsesplošen preplah. Do upora je prišlo razmeroma pozno, podobno kot do zavedanja zahodnega sveta, da se daleč od pozornosti javnosti dogaja nekaj v kar je treba poseči.

Ob 5:30 zjutraj 25. aprila 2003 so iz puščave v mesto El Fasher v vzhodnem delu Darfurja v trintridesetih terenskih toyotah pridrveli vojaki dveh frakcij upornikov SLA (Sudan Liberation Army) in JEM (Justice and Equality Movement) in napadli zračno bazo speče sudanske vojske. Sedem ur kasneje so bili, po vladnih poročilih, uničeni štirje Antonovi, po uporniških pa sedem. In en helikopter. Ubitih je bilo najmanj 75 vojakov, pilotov in tehnikov. 37 vključno s komandantom je bilo ujetih in odpeljanih neznano kam. Uporniki so izgubili devet fantov.
V več kot dvajsetih letih vojne na jugu – SPLA ni zračnim silam nikoli prizadela take zgube.
Maščevanje, ki je sledilo še vedno spremljamo.
SPLA (Sudan People Liberation Army) je uporniška skupina na jugu Sudana in je različna od
SLA (Sudan Liberation Army), ki je uporniška skupina v Darfurju (zahod Sudana).

Nihče ne ve koliko ljudi natančno je do danes pomrlo. Ocene varirajo od dvesto do tristo tisoč in več. V taborišča na obeh straneh meje je pribežalo med dva in štiri milijone ljudi.

V Darfurju se danes križajo interesi vsega sveta. Koordinator OZN Mukesh Kapila je marca 2004 imenoval Darfur za največjo humanitarno krizo in Darfur primerjal z Ruando. Junija 2004 je ameriški kongres opisal dogajanje kot genocid, kar je dva meseca kasneje potrdil tudi tedanji državni sekretar Colin Powell. Julija 2004 je Varnostni svet dal Kartumu trideset dni časa za razorožitev džandžavidov in prost dostop humanitarnim organizacijam. Sudanska vlada ob podpori Kitajske, ki uvaža iz Sudana že 40% njegove nafte, ne sodeluje in še naprej ovira dostop medijem in onemogoča tudi samo Afriško unijo, katerih 7000 vojakov na terenu nima mandata ščititi prebivalstvo, ampak samo svoje opazovalce, ki za povrh niso primerno opremljeni in so končno izpadli povsem neučinkoviti. Kartum ne dovoli, da bi jih podprle sile OZN, kaj šele NATO. Rusija še naprej prodaja svoja vojaška letala in drugo vojaško opremo. Velika Britanija in vsa EU deluje medlo in dvolično. Strokovna skupina na mednarodnem sodišču ICC v Haagu je v največji tajnosti izdelala ta teden listo osumljencev zločinov proti človeštvu z obeh strani konflikta, a nihče ne verjame v silo, ki bi jih lahko polovila.
Pogajanja v Abuji ne vodijo nikamor.
Dostop k civilom na »osvobojena področja« pod nadzorom upornih skupin, je še vedno otežen. Ta teden je onemogočen tudi zaradi upora dveh čadskih generalov, ki sta prejšni teden dezertirala in se skupaj s svojimi vojaki pridružila upornikom proti čadskemu predsedniku Idrissu Debyju, ki jih na obeh straneh meje podpira sudanska vlada v povračilo za sudanske upornike, ki jih podpira čadska vlada. Področje se izogiba vsakemu nadzoru. Banditi s povitimi obrazi plenijo zdaj na svojo pest …
Otroci, matere, starci pa še naprej umirajo.

»Da, prav lahko sprejmem mirovni predlog slovenskega predsednika,« kima Adam Shogar, generalni koordinator SLA na strehi svoje utrdbe v N’Djameni. »Mirno ga lahko podpišem, ampak vojne zato še ne bo konec. Naš največji problem je dejstvo, da nismo enotni. Vlada nas uspeva držati skregane po taktiki ‘divide et empera’. Minni Minnawi, predsednik SLA, ki ga podpira Libija, Čad in … ZDA, je navaden morilec. Velika večina njemu privrženih neizobraženih Zaghaw so neizkušeni in nimajo nobene vizije razvoja Darfurja. Minnijev oponent v SLA Fur Abdel Wahid pa vsi vemo, da je lažnivec in da se bo ob prvi priložnosti prodal Kartumu za sedež v vladi, tako kot toliko njih iz SPLM. Ostali dve skupini JAM in NMRD [ NMRD = National Movement for Reform and Development ] imajo še manj podpore prebivalstva.«
Spet nalije čaja. Okus je sladek. Preveč sladek.
»Nas iz humanitarnega dela gibanja pa nihče ne upošteva,« doda medtem, ko gledava čez strehe iz zasmetene strehe za soncem, ki je zašlo tam, koder naj bi bilo čadsko jezero.
Slavno čadsko jezero o katerem smo se v šoli učili, da po njem plovejo podobna iz papirusa grajena plovila kot na jezeru Titicaca točno na nasprotni strani Zemlje na meji med Bolivijo in Perujem.
»Čadskega jezera ni več.« pove Adam. V resnici je izginilo. »Izhlapelo je v veliki suši sredi osemdesetih let. Takrat ko se je tole začelo tudi pri nas v Darfurju.«

Tomo Križnar, N’Djamena, Čad